“Če smo 20 let hodili v isti hotel na Hrvaškem, to zdaj mogoče ni več opcija”

Poglobljeno 09. Jun 202410:10 13 komentarjev
Turizem v Sloveniji hitro okreva
Foto: Bobo

Povečal se je razkorak med tistimi, ki si lahko privoščijo luksuzne počitnice, in tistimi, ki si sploh ne morejo privoščiti dopusta. Na eni strani je naraščajoči trend dopustovanja blizu doma in vračanja k naravi, na drugi strani pa raste tudi povpraševanje po luksuznih in superluksuznih počitnicah. Slovenci kljub podražitvam še vedno najraje odhajamo na Hrvaško. A naše izbire počitnic prepogosto vodijo čustva in ne trezni premislek, je razložila strokovnjakinja za turizem. Zakaj?

Velika večina prebivalcev Slovenije ocenjuje, da si enkrat letno finančno lahko privoščijo enotedenske počitnice zunaj doma, kažejo podatki statističnega urada.

Lani je na to vprašanje pritrdilno odgovorilo 79 odstotkov vprašanih, kar je – z izjemo pokoronskih let, ko smo unovčevali turistične bone – največ od leta 2005, odkar so dostopni podatki, nam je povedala predstavnica statističnega urada Zala Jakša. Število gospodinjstev, ki ocenjujejo, da si počitnice lahko privoščijo, je sicer iz leta v leto višje, še kažejo podatki.

Razlog: finančne težave

A očitno si vsi, ki pravijo, da si jih lahko, potovanj vendarle ne privoščijo. Delež tistih, ki so dejansko odšli na zasebno potovanje, kjer so vsaj enkrat prenočili, je bil v minulih letih namreč nižji, okrog 60 odstotkov. Leta 2023 se je tako vsaj enega zasebnega potovanja udeležilo okoli 1,1 milijona oziroma 63 odstotkov prebivalcev Slovenije, starih 15 let ali več. Število zasebnih potovanj se je v primerjavi z letom 2022 celo povečalo, in to kar za tretjino.

Bohinj (Tina Kosec/BOBO)

Hkrati so tisti, ki niso šli na niti eno dvo- ali večdnevno potovanje, precej pogosteje kot leta 2022 odgovorili, da so razlog za to finančne težave.

Kaj to pomeni? Ali glede na povečano število potovanj lahko rečemo, da gospodarska situacija in inflacija v zadnjih letih nista bistveno vplivali na to, kako prebivalci Slovenije dopustujemo? Na prvi pogled to drži, vendar pa, kot je opozorila strokovnjakinja za turizem in redna profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Ljubica Knežević Cvelbar, je treba biti pri interpretaciji teh podatkov pozoren. “Zagotovo inflacija ni vplivala enako na vse segmente populacije. Pri tem si predvsem ranljive skupine seveda težje privoščijo dopustovanje.”

Sindikalni turizem

A začnimo v nekem drugem času – takrat, ko so počitnice prvič postale široko dostopne.

Poletno dopustovanje, julij 1977.
Poletno dopustovanje, julij 1977. (Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNSZS.)

Do druge svetovne vojne so bile namreč počitnice rezervirane za tiste, ki so imeli ne le denar, ampak tudi čas za brezdelno poležavanje, nam je povedala predstojnica oddelka za zgodovino na fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Petra Kavrečič Božeglav. “O množičnem turizmu pri nas začnemo govoriti v obdobju po drugi svetovni vojni, saj takrat postane dostopen vsem, tudi tistim, ki so bili prej deprivilegirani.”

Leta 1946 delavci dobijo pravico do plačanega dopusta, leta 1965 pa še pravico do regresa, ki je namenjen prav pokrivanju stroškov počitnic. Veliko vlogo pri tem, da počitnice postanejo široko dostopne, pa igrajo sindikalne kapacitete.

Podjetja so tako za svoje delavce gradila počitniške domove, izposojala oziroma oddajala počitniške prikolice, sindikalne kapacitete pa so urejala tudi v nacionaliziranih hotelih in vilah. Delavcem so namenjali tudi najelitnejše lokacije, denimo v Portorožu, na Bledu in v Kranjski Gori, je povedala zgodovinarka.

Počitniške hišice, Ankaran, julij 1960.
Počitniške hišice, Ankaran, julij 1960. (Foto: Edo Primožič, hrani: MNSZS)

Počitniške objekte so slovenska podjetja gradila tudi na Hrvaškem, predvsem v Istri in na Kvarnerju, kar so bile razdalje, ki so jih razgreti fičoti in stoenke še zmogle. Pri gradnji so pogosto pomagali tudi delavci sami.

Po nekaterih podatkih naj bi bilo pred osamosvojitvijo samo na Hrvaškem sindikalnih ležišč več kot 150.000, je pred časom poročal Nedeljski dnevnik. Kavrečič Božeglav o številu ni želela ugibati, dejala pa je, da jih je bilo nedvomno zelo veliko.

Tudi zato, da bo še bolje delal

“Socialistična država je dotedanjo miselnost obrnila, gradila je na delavcu in se zavzemala, da gre vsak delavec tudi na zaslužene počitnice. Ne samo iz ideoloških razlogov, ki delavcu dajo enakovredno mesto ob meščanu, ampak tudi zato, da si bo slednji odpočil in da bo še bolje delal, ko se bo vrnil.”

Država je tukaj seveda imela svojo agendo – na ta način je želela ohranjati zvestobo svojih državljanov in zvestobo delavcev podjetjem, kjer so bili zaposleni, je še poudarila Kavrečič Božeglav. Skupnost, ki je obstajala v podjetju, se je tako poleti le preselila na morje in tam dodatno krepila vezi.

Počitniške prikolice
Počitniške prikolice podjetij v pomoč ljudem po potresu v Posočju, september 1976. (Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNSZS)

Do tovrstnega preživljanja časa je bil marsikdo – predvsem na začetku – precej zadržan. Miselnost, da so počitnice za gospodo, se je še posebej ohranjala na podeželju. Marsikdo tudi ni znal plavati, ženske so se pritoževale, da nimajo kopalk in ustrezne garderobe. Nekateri so šli na dopust kar nekoliko na silo, je še dejala zgodovinarka.

Nekateri, ki so delali na kmetiji, pa na morje sploh niso hodili, saj dela na kmetiji za teden dni ali še dlje niso mogli pustiti.

Med razlogi, da se kdo ni odločil za sindikalne počitnice, finančnih težav praviloma ni bilo, je poudarila naša sogovornica. “Dopust v sindikalnih nastanitvah so si načeloma lahko privoščili vsi, saj je bila cena zelo ugodna. Podjetja pa so včasih še dodatno pomagala. Včasih so organizirala avtobusne prevoze do nastanitev, ponekod pa tudi pripravo hrane, kar je prav tako zmanjšalo stroške.”

Že v 60. letih se je sicer vzporedno začel razvijati tudi komercialni turizem, saj je država želela privabiti tuje goste in s tem dotok deviz, a za domače goste so srž turistične ponudbe ostale sindikalne namestitve, je še povedala zgodovinarka.

Štirikrat S

Slovenski obalni turizem v Jugoslaviji
Foto: Bobo

O množičnem turizmu pri nas začnemo govoriti v obdobju po drugi svetovni vojni, saj takrat postane dostopen vsem, tudi tistim, ki so bili prej deprivilegirani, pravi Petra Kavrečič Božeglav. Prevladovati začne 3s oz. pozneje 4s turizem: sonce, pesek, morje, pozneje še seks (angleško sun, sand, sea, sex).

Posebej velik pritisk na hrvaško obalo

Kaj pa danes? Kakšne počitnice si lahko privoščijo delavci? Sindikalne kapacitete so bile po besedah sogovornice večinoma razprodane po osamosvojitvi, zato so dopustniki – če nimajo lastnega počitniškega bivališča ali možnosti dopustovati pri sorodnikih in prijateljih – prisiljeni izbirati med tržnimi kapacitetami.

Ko smo pred dobrim tednom dni preverjali ponudbo na eni od največjih spletnih platform za rezervacijo turističnih kapacitet, se je izkazalo, da je prostih apartmajev na Hrvaškem, kamor se Slovenci tradicionalno najpogosteje odpravimo na dopust, še relativno malo, cene pa so visoke.

Štiričlanska družina bi morala za dvotedenski dopust konec julija odšteti med 2000 in 4000 evri, če bi izbrala apartma blizu morja, za bivanje v hotelu z vključenima dvema obrokoma pa še več, tudi do 10 ali 11 tisoč evrov. Cene smo preverjali za tri relativno oblegana turistična območja – Krk, Poreč in Pelješac.

Krk
Krk (Foto: PROFIMEDIA)

Kot je pred dnevi v oddaji Otvoreno na Hrvaški radioteleviziji (HRT) dejal direktor Združenja podjetnikov v hrvaškem hotelirstvu Bernard Zenzerović, na Hrvaškem letos pričakujejo uskladitev cen na ravni inflacije, približno 70 odstotkov tamkajšnjih hotelov pa je že napovedalo, da se bodo njihove cene zvišale do pet odstotkov.

Evropejci bolj po Evropi: cena in varnost

Knežević Cvelbar pa je pojasnila, da na dvig cen vpliva tudi pritisk povpraševanja, ki se je okrepilo v zadnjih letih. Številni Evropejci, ki so prej radi potovali po svetu, so se namreč usmerili v potovanja po Evropi, glavni razlog za to pa so cene in varnost.

“Če je pred leti 70 do 75 odstotkov Evropejcev potovalo znotraj Evrope, je zdaj takšnih 90 odstotkov,” je pojasnila. Posebej na hrvaški obali se ta pritisk močno čuti, je povedala.

Poleg tega so hotelirji na Hrvaškem v zadnjih letih prilagodili svoj poslovni model: delajo samo šest mesecev v letu, v tem času dvignejo cene, stroške delovanja pa maksimalno optimizirajo. In to je očitno model, ki deluje.

Tretjina prenočila pri prijateljih in sorodnikih, petina v lastnih počitniških objektih

Ob upoštevanju zmanjšane kupne moči, k čemur je prispevala rast cen življenjskih potrebščin, energentov in drugih stroškov v zadnjih letih, je na mestu vprašanje, kdo si tako visoke cene sploh lahko privošči.

Dr. Tjaša Redek z ljubljanske ekonomske fakultete je namreč opozorila, da povprečni dohodki pripadnikov srednjega razreda v Sloveniji niso visoki.

Srednji dohodkovni razred v letu 2022 je bil med 983 in 2458 evri mesečno. “V Sloveniji so plače izrazito kondenzirane blizu in pod povprečjem, smo tudi država z eno najnižjih neenakosti,” je poudarila. “Če je bilo povprečje za leto 2022 1424 evrov neto, je bil nekdo, ki je zaslužil 1658 evrov ali več, že med najbolje plačanimi 25 odstotki, tisti, ki je zaslužil 2187 evrov ali več, pa med najbolje plačanimi 10 odstotki zaposlenih.”

Split
Split (Foto: PROFIMEDIA)

A kljub temu Hrvaška prepričljivo ostaja prva izbira slovenskih turistov, ki se odpravijo v tujino. Po podatkih statističnega urada je bila v letu 2023 več kot polovica (54 odstotkov) potovanj opravljenih v tujini, med njimi večina prav na Hrvaškem (51 odstotkov tovrstnih potovanj). Sledile so Bosna in Hercegovina s 13 odstotki, Italija z 9 in Avstrija s 5 odstotki.

Več kot tretjina slovenskih turistov je sicer prenočila pri sorodnikih in prijateljih, kar je nekoliko več kot leta 2022. Sledili so hoteli in podobni obrati (20 odstotkov), lastna počitniška bivališča in vikendi (20 odstotkov) ter zasebne sobe in apartmaji (16 odstotkov).

Ob tem sicer ne gre pozabiti, da so po neuradnih podatkih Slovenci lastniki več kot 110.000 nepremičnin na Hrvaškem, med katerimi jih je največ na obali, je februarja poročala STA.

Slovenski turisti so lani za potovanja in počitnice v povprečju odšteli precej več kot leto prej. Dnevni izdatki so znašali okoli 84 evrov na turista, kar je za 18 odstotkov več kot leta 2022, še kažejo podatki statističnega urada.

Nekateri nazaj k naravi, drugi na superluksuzne počitnice 

Dr. Ljubica Knežević Cvelbar je potrdila, da so se cene turističnih storitev v zadnjih letih dvignile. Po podatkih mednarodnega podjetja STR, ki primerja cene hotelov po svetu, je povprečna dnevna cena sobe v hotelu v Evropi v letu 2023 zrasla za 9 odstotkov v primerjavi z letom 2022.

“Razlogi za podražitve v turizmu so rast stroška delovne sile, rast stroškov surovin in energentov in tudi stroškov financiranja. Zmotno je verjeti, da imajo v času inflacije turistična podjetja mastne dobičke,” je poudarila.

Kako je vse to vplivalo na izbire turistov? “Potujemo bližje domu, pogosteje z osebnim avtomobilom. V Italiji, na primer, beležijo izjemno rast potovanja z vlakom, saj so veliko vlagali v železniško infrastrukturo. Opazen je naraščajoči trend vračanja k naravi in preživljanja dopusta v manj turistično obleganih krajih,” je naštela.

Ljubica Knežević Cvelbar
Ljubica Knežević Cvelbar (Foto:Žiga Živulović jr./Bobo)

Hkrati pa je opazen tudi povsem nasproten trend, pravi. “Raste tudi povpraševanje po luksuznih in superluksuznih počitnicah. Pandemija je naredila še večji razkorak in povečala neenakosti med tistimi, ki si lahko privoščijo veliko, in tistimi, ki si sploh ne morejo privoščiti dopusta.”

Tisti, ki v lanskem letu niso šli na niti eno potovanje, niti k sorodnikom ali prijateljem za vsaj eno noč – teh je bilo po podatkih statističnega urada 37 odstotkov – so kot glavni razlog za to navedli finančne omejitve.

Anketirancev, ki so finance navedli kot glavni razlog, je bilo za devet odstotnih točk več kot v letu pred tem. Nekaj manj kot četrtina jih ni potovala iz zdravstvenih razlogov, petina zaradi pomanjkanja prostega časa, 17 odstotkov pa jih ni čutilo potrebe po potovanju, še kažejo statistični podatki.

Odločamo se preveč čustveno. Kako spremeniti navade, ko se spremenijo cene?

Dr. Ljubica Knežević Cvelbar je prepričana, da je turistična ponudba široka in da večina lahko najde nekaj primernega svojemu žepu, a se glede počitnic pogosto odločamo preveč čustveno.

“Če smo 20 let hodili v isti hotel na Hrvaškem tri tedne v juliju ali avgustu, to zdaj mogoče ni več opcija, ki ustreza našim zmožnostim. Če so bile namreč cene še pred leti za nas sprejemljive, zdaj verjetno ni več tako, ker se je povpraševanje značilno povečalo. A to ne pomeni, da na trgu ni druge ponudbe, ki bi zadovoljila naše potrebe. Zagotovo je, bo pa treba delno prilagoditi navade in poiskati druge variante,” je dejala.

Izjemno se je podražilo potovanje v času visoke sezone, ki je zdaj za od dva- do trikrat dražje kot potovanje v nizki sezoni. Enako velja za potovanja v turistično znane kraje. Zato se je smotrno vprašati, ali se lahko prilagodimo in gremo na počitnice septembra ali oktobra, prav tako je smiselno izbirati manj oblegane destinacije, kjer so cene značilno nižje, je pojasnila.

Hvar
Hvar (Foto: PROFIMEDIA)

Prilagajanje termina dopustovanja je sicer precej težje za družine s šolajočimi se otroki, saj šolske počitnice sovpadajo z visoko sezono.

Recimo ne določeni ponudbi

Na vprašanje, ali se turisti prilagajajo tako, da skrajšujejo čas počitnic, je odgovorila, da podatki tega ne kažejo. “Na ravni Evrope je zasedenost kapacitet narasla, in sicer za 8 odstotkov od leta 2022 do 2023. Eden od razlogov je ta, da del srednjega razreda kljub krizam ni toliko izgubil, drugi razlog pa je, da turizem ni več luksuz. Počitnice so visoko na naši listi prioritet,” je še dejala sogovornica, ki je prepričana, da turistično povpraševanje tudi v prihodnje ne bo upadalo.

Smiselno pa je, da svoje izbire prilagodimo zmožnostim. “Vedeti moramo, da imamo opcije in da lahko suvereno rečemo ’ne’ določeni ponudbi na trgu, tudi če smo se je držali 20 let. A to terja spreminjanje navad in iskanje novih priložnosti, predvsem pa racionalno odločanje namesto čustvenega.”

Portorož
Portorož (Foto: Srdjan Živulović/BOBO)

Desetini otrok počitnice nedosegljive

Vsi pa si sicer tudi ob upoštevanju zgornjega nasveta počitnic ne morejo privoščiti. Po podatkih statističnega urada je lani v Sloveniji z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo približno 264.000 ljudi oziroma 13.000 več kot leto prej. Med revnimi je tudi vse več zaposlenih, ki se s svojo plačo težko prebijejo skozi mesec, opozarjajo humanitarne organizacije.

Breda Krašna
Breda Krašna (foto: Bor Slana/STA)

Generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) Breda Krašna je za N1 pojasnila, da so enotedenske letne počitnice za vse člane gospodinjstva eden od elementov, s katerim se meri stopnja resne materialne prikrajšanosti otrok. “Številke kažejo, da dobrih 10 odstotkov vseh otrok živi v družinah, ki so jim take počitnice nedosegljive. Velik izdatek za družine pa je tudi strošek letovanja samo za otroka oz. otroke.”

V ZPMS, kjer med drugim organizirajo letovanja za otroke, tako opažajo, da se povečuje povpraševanje po brezplačnih letovanjih, zmanjšuje pa se število otrok, ki letujejo samoplačniško.

“V lanskem letu smo na počitnice peljali 10.245 otrok, od tega 1.489 popolnoma brezplačno v okviru programa Pomežik soncu. Glede na povpraševanje bi jih lahko še najmanj dvakrat toliko, vendar pa v 15 letoviščih, ki jih upravljajo članice ZPMS, za to ni dovolj kapacitet,” je pojasnila Krašna.

Na vprašanje, iz kakšnih socialnih okolij prihajajo ti otroci, je odgovorila, da so iz družin, ki jih pesti brezposelnost ali bolezen, iz enostarševskih družin, pa tudi “iz družin, kjer so starši zaposleni, vendar se soočajo s finančnimi težavami”.

Zakaj so počitnice za otroka pomembne?

Otroci na morju
Foto:Ziga Zivulovic jr./Bobo

Pri ZPMS poudarjajo, da so enotedenske počitnice zunaj doma za otroka pomembne z več vidikov: spodbujajo socialni razvoj, fizično zdravje, čustveno stabilnost, saj počitnice lahko pomagajo pri zmanjševanju stresa in krepijo duševno zdravje, spodbujajo pa tudi samostojnost in celostno prispevajo k razvoju otroka.

“S tem, ko otroku iz socialno šibkejše družine omogočimo brezplačne počitnice, neposredno prispevamo k izboljšanju njegovega socialnega položaja in tudi k njegovi socialni vključenosti – stigma revščine namreč najbolj zaznamuje otroke in mlade, kar njihovo celotno situacijo še poslabša,” je poudarila Krašna.

Udeležba otroka na letovanju pa po njenih besedah pogosto razkrije tudi širšo stisko družine ali pa druge otrokove težave, kar je prvi korak k zagotavljanju pomoči.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje