Menu Item
Družbena omrežja so po smrti desetletne deklice v Dragonji preplavile objave, v katerih se uporabniki sprašujejo, zakaj prebežniki v Slovenijo ne prispejo z veljavnimi vizumi, z običajnimi prevoznimi sredstvi in čez mejni prehod. A ljudje, ki bežijo v strahu za svoje življenje, nimajo časa čakati na vizumske postopke, na nevarne poti pa jih sili naša azilna politika, saj jim policija na mejnih prehodih nezakonito zavrača dostop do azilnih postopkov in jih brez sodnega varstva vrača na Hrvaško, opozarja sogovornica.
Novica, da je desetletna turška deklica pri prečkanju Dragonje zdrsnila z materinih ramen in utonila, je pri delu javnosti, ki ne spremlja begunske problematike, sprožila vprašanja, zakaj se je mati podala na tako nevarno pot, namesto da bi v EU prispela z avtobusom, z veljavnim vizumom in čez mejni prehod. Marsikdo tudi ne razume, zakaj turški državljani, predvsem pripadniki kurdske manjšine – vključno z omenjeno družino – bežijo iz Turčije.
Zakaj niso zaprosili za vizum?
Ljudje, ki bežijo pred preganjanjem, običajno nimajo časa urejati dokumentov, opozarja Urša Regvar s Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC). Poleg tega pogosto niso upravičeni do vizumov, ki jih EU izdaja – turističnega vizuma, vizuma na podlagi dela, študija, ali vizuma za združevanja družine. “Vedeti moramo, da imamo zelo zaostrene pogoje, ki določajo pridobitev vizuma, postopek traja kar nekaj časa. Če pa te nekdo preganja in je tvoje življenje ogroženo, si prisiljen državo čim prej zapustiti,” pravi Regvar.
Nekaj zahtev pri prošnji za izdajo vizuma za državljane tretjih držav:
- V postopku mora državljan tretje države predložiti overjeno in na upravni enoti registrirano garantno ali povabilno pismo. Garantno pismo se izpolni, ko tujec ne izkaže zadostnih finančnih sredstev oziroma ne more dokazati, da je sposoben ta sredstva zakonito pridobiti in za njih jamči garant. V vseh drugih primerih se uporablja povabilno pismo.
- Potna listina, ki jo predloži vlagatelj, mora biti veljavna še najmanj tri mesece po načrtovanem odhodu iz schengenske države.
- Prosilec mora pri oddaji vloge za vizum predložiti dokazilo o sklenjenem potovalnem zdravstvenem zavarovanju.
(vir: gov.si)
Tistim, ki iščejo pomoč in zaščito, so namenjeni humanitarni vizumi. Vendar pa večina držav članic, vključno s Slovenijo, takšnih vizumov ne pozna, dodaja pravnica. “Realno torej ti ljudje najverjetneje ne morejo pridobiti vizuma, s katerim bi vstopili v Slovenijo.”
Zakaj niso šli na mejni prehod?
Brez veljavnega vizuma državljan Turčije ne more zakonito vstopiti v Slovenijo. V skladu z evropskim pravnim redom lahko ne glede na to ob vstopu v državo zaprosi za mednarodno zaščito in država v tem primeru ne sme izvajati vračanja. Vendar pa države članice, vključno s Slovenijo, prebežnikom onemogočajo dostop do azilnega postopka, opozarja Regvar. “Policija tudi na mejnih prehodih zavrača vstop in izvaja nezakonita vračanja, s tem pa ljudi potiska v vse večje stiske in jih sili na čedalje bolj nevarne poti,” dodaja.
“Mati, ki se je odločila s svojimi otroki prečkati Dragonjo, se je na ta način skušala izogniti prav temu, da slovenska policija njo in njene otroke v skladu s sporazumom med državama vrne na Hrvaško, od koder jih nato vrnejo v Bosno,” opozarja pravnica.
To ji ni uspelo. S policijske uprave Koper, ki je sodelovala pri reševanju matere in pozneje pri iskanju pogrešane deklice, so nam sporočili, da je bila družina pri nezakonitem prehodu državne meje “prijeta prav na mejni črti”, zato so jo na podlagi sporazuma vrnili hrvaškim varnostnim organom. Na dodatno vprašanje, ali je bila ženski predstavljena možnost, da v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito, nam je predstavnik PU Koper Jure Griljc odgovoril, da ženska za azil ni zaprosila. Na Hrvaško so žensko po navedbah policista vrnili, ker je tam ostal njen 13-letni otrok – čeprav sta bila na slovenski strani reke njena druga dva otroka, stara pet in 18 let, 10-letna deklica pa je bila takrat še pogrešana.
“Obstajajo resni indici, da je Slovenija v primeru turške družine kršila zakonodajo, kar zadeva migracije, azil, varstvo ranljivih skupin …” našteva Regvar. Policija bi morala po njenih besedah najprej preveriti, ali družina potrebuje zaščito. “Če bi ugotovili, da ne, bi morali sprožiti formalni postopek vračanja v izvorno državo. V tem postopku bi v skladu z direktivo o vračanju ženska imela številne procesne in materialne pravice: prejela bi odločbo o vrnitvi in imela možnost pritožbe, poskrbljeno bi moralo biti za varno in zakonito vrnitev njene družine … ”
Po sporazumu o vračanju med Slovenijo in Hrvaško namreč osebe, ki jih Slovenija vrne, ne prejmejo odločbe in se nimajo možnosti pritožiti, kar se tudi varuhu človekovih pravic ne zdi ustrezno. Na ustavno sodišče je s soglasjem maroškega državljana, ki ga je slovenska policija – podobno kot na tisoče drugih – prijela in vrnila na Hrvaško, vložil ustavno pritožbo.
Vrhovno sodišče je medtem aprila letos v prvi tovrstni pravnomočni sodbi odločilo, da mora Slovenija prosilcu za azil iz Kameruna, ki je bil na podlagi sporazuma dvakrat vrnjen na Hrvaško (od tam pa v Bosno), omogočiti vrnitev v Slovenijo in dostop do azilnega postopka.
“Vprašati se moramo tudi, ali so bila materi podana kakršnakoli zagotovila, da bo družina, če bo deklica najdena živa, združena. Slovenska policija bi morala poskrbeti za številne aspekte, ki niso povezani samo s pravico do azila, ampak tudi s pravico do zasebnega in družinskega življenja oziroma z načelom enotnosti družine,” dodaja pravnica.
Truplo deklice je po podatkih policije na Hrvaškem, saj so jo našli na hrvaški strani Dragonje. Kot so nam še sporočili s hrvaške policije, je njeno truplo trenutno v bolnišnici v Pulju, kjer bo izvedena obdukcija. 47-letna ženska je po poročanju hrvaških medijev na Hrvaškem zaprosila za azil zase in za svoje tri otroke.
Zakaj Kurdi bežijo iz Turčije?
Dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem in dober poznavalec Bližnjega vzhoda, pravi, da imajo pripadniki kurdske manjšine v Turčiji več razlogov, zakaj bežijo iz države. “Prvi je zagotovo ekonomski razlog. V zadnjih dveh letih, še posebej pa v zadnjih nekaj mesecih, se ekonomska situacija v tej državi izrazito poslabšuje. Vrednost turške lire je izrazito padla, kar prinaša nižanje življenjskega standarda turškega prebivalstva na splošno, še posebej pa tradicionalno politično in ekonomsko deprivilegiranih Kurdov,” opozarja Šterbenc.
Zanemariti ne gre niti političnega konteksta, dodaja. V zadnjih letih se je namreč odnos turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana do Kurdov izrazito zaostril. “Medtem ko so turški Kurdi vsaj deset let v skladu s svojo sunitskomuslimansko identiteto volili Erdoganovo stranko, se je z letom 2015 to spremenilo, začeli so množično glasovati za svojo stranko, Demokratično ljudsko stranko (HDP). Omeniti je treba tudi to, da ima v sedanjem sklicu parlamenta Erdogan koalicijo s turškimi nacionalisti, ki zahtevajo trdo, ostro politiko do Kurdov v Turčiji in do njihove stranke. Zato se v zadnjih mesecih izvaja hud pritisk na župane iz HDP, vsaj 65 so jih odstavili oziroma aretirali. Poteka pa tudi postopek za prepoved delovanja vseh parlamentarcev HDP. Ves ta pritisk čutijo turški Kurdi,” pojasnjuje Šterbenc.
Že od leta 1984, ko so ustanovili Delavsko stranko Kurdistana (PKK), potekajo vojaški spopadi med turško vojsko in PKK. Po letu, ko so se ambicije PKK v Turčiji pod vplivom kurdske stranke v Siriji povečale, se je Erdoganov vojaški odgovor na PKK še zaostril, še pravi Šterbenc. “V teh bojih umirajo tudi civilisti, doslej je umrlo vsaj 3.000 ljudi. Cikel nasilja se ne ustavlja. Vse to pa pomeni izrazito poslabšanje položaja Kurdov.”
Za večino prebežnikov iz Turčije (in tudi sicer) Slovenija ni ciljna država, ampak so namenjeni v države, kjer so močne turške izseljenske skupnosti – v Nemčijo, Avstrijo, Francijo in druge. Ko turški državljani zaprosijo za azil, te države pogosto prepoznavajo, da so turški državljani preganjani, in jim tudi podelijo mednarodno zaščito, dodaja Urša Regvar. Razlog ni nujno samo politični; težave imajo, denimo, tudi pripadniki LGBT-skupnosti, pravi. “Ljudje imajo lahko ogromno razlogov, zakaj so v svoji državi preganjani in zakaj bežijo. V azilnem postopku mora imeti vsak človek možnost dokazati, zakaj država zanj ni varna.”
“Elite, ki imajo moč, preusmerjajo pozornost”
Primož Šterbenc, ki je doktoriral na področju sociologije religije, opozarja, da nas protiislamski diskurz, ki vse muslimane slika izrazito negativno – kot agresivno, fanatično populacijo, kjer moški zatirajo ženske, religijo, ki je nasprotna razumu – ne sme presenečati, saj je star že 900 let. “Običajno ga reproducirajo tiste politične elite, ki jim to ustreza – predvsem desno usmerjene stranke, ki na ta način nabirajo politične točke. Po letu 2015 to počnejo tako rekoč vse desničarske, celo zmerno desne stranke v Evropi. V Sloveniji pri tem prednjači SDS,” še pravi Šterbenc.
Zakaj so pri tem tako uspešni? “Socialnoekonomska situacija se tudi v Evropi poslabšuje: narašča neenakost, vse več ljudi živi pod mejo revščine, prestrašeni so, bojijo se za svojo prihodnost,” opozarja sogovornik. “Hkrati vemo, da ima odstotek najbogatejših že toliko bogastva kot ostalih 99 odstotkov skupaj. Elite, ki imajo moč, se zavedajo, da je ves čas v zraku nevarnost socialne revolucije. Pozornost morajo ves čas preusmerjati drugam. Muslimani so, podobno kot so bili skozi zgodovino Judi, najbolj pripravna tarča.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje