Analiza CNN: Bo Trump svojo vlogo mirovnika prenesel tudi v ameriško politiko?

Dogovor o premirju v Gazi in izpustitev talcev je največja politična zmaga ameriškega predsednika Donalda Trumpa. A prvi mož ZDA jo bo verjetno razumel kot potrditev svojega prezira do ustaljenih mirovnih postopkov, tradicionalnih zunanjepolitičnih doktrin in predsedniške zadržanosti.

To je zmaga nepredvidljivosti, sklepanja dogovorov s tirani in uporabe nepremičninskih mogotcev kot pogajalcev pri zasledovanju "umetnosti sklepanja poslov" (Collinson se tu sklicuje na Trumpovo knjigo The Art of the Deal, op. p.).

Trump je v ponedeljek žarel ob vrsti splošnega občudovanja v Izraelu. Takega, kot ga v domačih ZDA skoraj nikoli ne doživi. Pojavil se je tudi v Egiptu, skupaj z voditelji držav, ki sicer zavračajo njegov populizem America first (Najprej Amerika, op. p.), a so kljub temu pohiteli, da bi se mu pridružili.

Najbolj nesporen mednarodni uspeh obeh Trumpovih predsedniških mandatov odpira številna vprašanja. Med drugim tudi malo verjetno možnost, da bi ga nenavadni občutek priljubljenosti v tujini lahko spodbudil k iskanju potrditve doma, s tem, da bi omilil svoj "ognjeviti voditeljski slog".

In to sproža številna vprašanja:

► Ali lahko dogovor, ki je dvajset izraelskim talcem omogočil varno vrnitev domov, postane kaj več kot le iztrgan trenutek upanja v mučni zgodovini Bližnjega vzhoda? Ali to res pomeni, da je vojne v Gazi konec, ali pa gre zgolj za značilno Trumpovo pretiravanje?

► Bodo pri tem odločilno vlogo odigrala tudi ključna vprašanja, ki jih je predsednik Trump v ponedeljek povsem prezrl – predvsem očitno izpuščeno možnost, da bi Palestinci imeli resničen glas pri oblikovanju lastne prihodnosti? Trump ni prvi ameriški državnik, ki napoveduje "zgodovinski začetek Bližnjega vzhoda", a neuspeh pri reševanju palestinskega vprašanja je do zdaj vedno prinesel le lažna upanja.

►Odgovor na zgornje vprašanje bo morda odvisen od naslednjega: ali bo Trump ostal vpleten tudi po tem, ko bo začetna zmagoslavna razglasitev dogovora že izzvenela? Njegov mirovni načrt, strnjen v 20 točkah, predvideva mednarodne mirovne sile v Gazi, da se Hamas odpove orožju in nadzoru nad območjem ter da globalna koalicija arabskih držav in drugih pomaga obnoviti opustošeno Gazo. A nič od tega se verjetno ne bo zgodilo brez Trumpove pozornosti do konca njegovega mandata.

Načrt v končni fazi celo namiguje na možnost palestinske države, čemur pa izraelski premier Benjamin Netanjahu odločno nasprotuje. " Trump ni človek za podrobnosti. A morda bo tokrat drugače, saj gre za njegovo največjo zapuščino," piše Collinson.

► Trumpov uspeh na Bližnjem vzhodu je moč razumeti tudi kot potrditev ameriške globalne moči, ki je bila v zadnjih letih pogosto videti omajana. Njegovi svetovalci za podobo v Beli hiši pogosto trdijo, da so ZDA, zdaj, ko je na čelu države spet Trump, deležne večjega spoštovanja. Tokrat so bili, sicer izjemoma, na voljo tudi dokazi, ki to trditev podpirajo. Kakšne posledice ima torej to za druge Trumpove globalne pobude – na primer njegov zastali mirovni poskus v Ukrajini?

► Predsedniki se radi predstavljajo kot odločni in vplivni v tujini, v upanju, da jim to okrepi položaj doma. V prihodnjih dneh se bo pokazalo, ali bo Trumpova doslej največja zmaga spremenila dinamiko notranje politike. Še posebej zdaj, ko je država ujeta v politično krizo, predsednik predstavniškega doma Mike Johnson pa je v ponedeljek posvaril pred "eno najdaljših blokad ameriške vlade v zgodovini".

"Imamo enkratno priložnost, da pustimo stare spore in globoke zamere za seboj," je v ponedeljek dejal Trump, ko je govoril o napetostih na Bližnjem vzhodu. Takšne besede so bile iz ust predsednika, ki je doma ustvaril toliko razdora, presenetljive. Verjetno je naivno pričakovati, da bi človek, ki pravi, da rad sklepa mir v tujini, naredil kaj več za spodbujanje notranje enotnosti.

Kako je Trumpov pristop deloval?

Njegova strategija, da zaupa svojemu občutku in da najbolj zapleten svetovni politični problem obravnava predvsem kot vprašanje nepremičnin in ekonomije – in ne skozi mrežo zgodovinskega sovraštva – se je za zdaj obnesla.

Njegov pogosto kritizirani pogajalec Steve Witkoff, prav tako nepremičninski magnat, je k svojemu življenjepisu dodal še en uspeh. In zdi se, da je bil odločilen tudi Trumpov poziv zetu Jaredu Kushnerju, še enemu nepremičninskemu mogotcu, čeprav so njegova poslovna zanimanja v Zalivu sprožila etična vprašanja o morebitnem nasprotju interesov.

Trumpov pristop do Bližnjega vzhoda je v njegovih dveh mandatih povozil številne tradicionalne pristope ameriškega State Departmenta. Privzel je držo "najprej udari, potem sprašuj", ki je bolj značilna za desničarske izraelske voditelje, kot je Netanjahu. Ameriško veleposlaništvo je preselil iz Tel Aviva v Jeruzalem in priznal izraelsko suverenost nad Golansko planoto. Leta 2020 je ukazal napad, v katerem je bil na letališču v Bagdadu ubit iranski general Kasem Solejmani, ki je zgradil zdaj že uničeno regionalno mrežo posrednikov. Na začetku svojega drugega mandata je Trump ukazal tudi napade na iranski jedrski program, kar je dodatno pospešilo geopolitične spremembe v regiji.

Nobeno od teh tveganih dejanj ni sprožilo nasilja ali povračilnih ukrepov proti Združenim državam v obsegu, kot so ga dolga leta napovedovali številni strokovnjaki. So pa vzpostavila tesno vez z Izraelci, ki jo je Trump nato preoblikoval v politični vzvod, s katerim je lahko pritiskal na vlado premierja Netanjahuja, ko je prišel pravi trenutek.

Obstajajo protiargumenti za to tezo. Ne nazadnje vprašanje, zakaj Trump ni posredoval prej in rešil nekaj deset tisoč palestinskih civilistov, ubitih v izraelskem odzivu na napade 7. oktobra 2023. Evropske države, ki so nedavno priznale palestinsko državo, se morda sprašujejo, ali njihove taktike, ki so pripeljale do izolacije Izraela, niso prav tako prispevale k pritisku na Netanjahujevo vlado, da pristane na konec izraelske vojaške operacije.

Trump pa lahko, vsaj za zdaj, trdi, da mu je ignoriranje vseh običajnih pristopov koristilo. Če mu je to uspelo na Bližnjem vzhodu, bi lahko bil tak pristop uspešen tudi drugje? In ali bi morali njegovi kritiki ponovno premisliti o njegovih metodah?

Na primer, večina ekonomistov je opozarjala, da bi lahko predsednikovo uvajanje carinskih politik, ki so zamajale globalni sistem proste trgovine, pripeljalo do katastrofe, povzročilo visoko inflacijo in morda celo recesijo. Poleg tega se množična vrnitev tovarn v ZDA — domnevni cilj te strategije — ni zgodila. A tudi najslabši scenariji se niso uresničili, ameriško gospodarstvo pa še naprej raste.

Prevrednotenje pristopa do vojne v Ukrajini

Ena od lekcij, ki bi jih Trump lahko potegnil iz svojega uspeha na Bližnjem vzhodu, je ponoven razmislek o njegovem pristopu do vojne v Ukrajini.

V prvih osmih mesecih njegovega predsedovanja so si prizadevanja za končanje vojn v Gazi in Ukrajini delila skupno pomanjkljivost – neuspeh, da bi mirovne načrte in srečanja s svetovnimi voditelji pred mediji podkrepil z resničnim pritiskom. Po izraelskem napadu na pogajalce Hamasa v Katarju prejšnji mesec pa je izrazil precej ostrejši odnos do Netanjahuja. Razkril je svoj mirovni načrt v sodelovanju z arabskimi državami in izraelskega voditelja prisilil, da ga je sprejel.

Morda bo Trump zdaj dobil spodbudo, da bo podobno pritisnil na ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki se je razveselil povabila ameriškega predsednika na srečanje na Aljaski, nato pa je stopnjeval svoje brutalne napade na ukrajinske civiliste. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski bo v petek prispel v Washington, in to sredi špekulacij, da bi ZDA lahko Kijevu kmalu dobavile rakete tomahawk, ki bi omogočile napade na cilje globoko v ruskem ozemlju.

Bo Trumpov uspeh v tujini razlog, da spremeni politiko doma?

Bi lahko Trump vlogo mirovnika, ki jo je odigral v tujini, prenesel tudi na domačo politično sceno z bolj spravljivim pristopom? Navsezadnje se je zdelo, da resnično uživa v tem, da je priljubljen.

To se zdi malo verjetno, glede na brezobzirnost, ki jo njegova administracija pogosto izkazuje. Od neusmiljenih odpuščanj zveznih uslužbencev, h katerim se je Trump znova zatekel med zaprtjem vlade, do njegovih odkrito politično motiviranih poskusov vplivanja na pravosodni sistem za kaznovanje nasprotnikov, kar se je v zadnjih tednih pokazalo v sodnih postopkih proti nekdanjemu direktorju FBI Jamesu Comeyju in pravosodni ministrici države New York Letitii James. Njegova obsedenost z maščevanjem za pretekle politične in osebne spore nakazuje, da sam ne vidi velike povezave med svojim pozivom h končanju "starih zamer in grenkih sovraštev" na Bližnjem vzhodu in lastnim vedenjem doma.

Kljub temu pa bi lahko želja po sklepanju dogovorov, ki je usmerjala Trumpov pristop do Gaze, še vedno otežila življenje predsedniku predstavniškega doma Miku Johnsonu. Medtem ko republikanci na Kapitolu prisegajo, da ne bo popuščanja, je Trump prejšnji teden odpravil eno ključnih vzvodnih točk republikanske stranke proti demokratom, saj je našel obvod, s katerim je zagotovil, da vojaško osebje zaradi zaprtja vlade ne bo ostalo brez plač.

Trumpov sporazum glede Gaze je svojevrstna anomalija. Predsednik je svoje življenje, poslovno kariero in politično pot gradil na binarnih spopadih, v katerih si prizadeva uničiti nasprotnike. A če gre verjeti njegovi retoriki, je njegovo prizadevanje za mir bolj altruistično. Čeprav se pritožuje, da še ni prejel Nobelove nagrade za mir, se zdi, da so njegova mirovna prizadevanja manj izključno usmerjena v to, kar koristi Trumpu osebno, kot pa je to značilno za njegove notranjepolitične projekte.

A glede na dosedanjo prakso ostrega predsednika, obsedenega z maščevanjem in uničevanjem establišmenta, pa je verjetno preveč upati, da bi lahko postal voditelj, ki bo celil domače razkole, namesto da bi odpiral nove. Dejansko so se že pojavili znaki, da je Trump iz svoje velike zmage sklepal, da si lahko privošči še manj upoštevanja pravne države, kot si ga je doslej.

Na primer, Trump je na široko hvalil avtokratskega egiptovskega predsednika Abdel Fattaha el-Sisija, ki je gostil podpis mirovnega sporazuma, a ga hkrati obtožujejo kršitev človekovih pravic in zatiranja. "Tam imajo zelo malo kriminala … ker se ne igrajo igric," je dejal Trump. Pri tem se je navezoval na lastne poskuse, da bi poslal vojsko v več mest pod vodstvom demokratov – mest, ki imajo za razliko od egiptovskih institucionalno zmožnost, da kljubujejo njegovim avtokratskim nagibom prek neodvisnega pravosodnega sistema. "Ne igrajo igric, kot jih igramo mi v Združenih državah z guvernerji, ki nimajo pojma, kaj počnejo," je dodal Trump.

Trump je poveličeval tudi druge regionalne mogočneže, med njimi avtoritarne voditelje Katarja, ki so odigrali ključno vlogo pri pritisku na Hamas in ki so že prej letos popolnoma razvrednotili pojem predsedniške etike, ko so mu podarili luksuzno letalo, ki ga namerava uporabljati kot novo različico letala Air Force One. Prav tako je hvalil turškega voditelja z železno roko, predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, in savdskega prestolonaslednika Mohameda bin Salmana. Oba vodita države, znane po represiji, zapiranju nasprotnikov in zatiranju svobode izražanja. "Je tako neizprosen, kot se le da, ampak imamo ga radi," je Trump dejal o Erdoganu.

Ni dvoma, da so Trumpovi odnosi z nekaterimi trdimi možmi Bližnjega vzhoda odigrali ključno vlogo pri uresničitvi prekinitve ognja v Gazi. In res je, da se mora vsak predsednik v iskanju ameriških interesov soočati z voditelji, ki se številnim Američanom morda zdijo vprašljivi. A Trump očitno uživa v družbi skorumpiranih bližnjevzhodnih despotov, ki – podobno kot on sam – nimajo zadržkov pri prepletanju osebnih poslov in političnih interesov, bolj kot pa v odnosih z demokratično izvoljenimi zavezniki. "Bolj mi ustrezajo trdi ljudje kot pa tisti mehki, popustljivi. Ne vem, kaj za vraga je to," je Trump šaljivo pripomnil v Egiptu. "To je verjetno osebnostna težava," je dodal.

Trumpov bližnjevzhodni uspeh je tista vrsta zgodovinske zmage, ki lahko spremeni predsednika. A njegovo občudovanje neomejene moči in zavist do voditeljev, ki so odporni proti pravnim in političnim omejitvam – omejitvam, ki jih je sam sicer načel, a v Združenih državah še vedno obstajajo – pojasnjujejo, zakaj se to verjetno ne bo zgodilo.

Navsezadnje se res ne želi spremeniti. Ko ga je novinar v nedeljo zvečer na letalu Air Force One vprašal, ali mu bo dogovor o prekinitvi ognja odprl pot v večno blaženost, se je pošalil: "Mislim, da sem malce duhovit. Ne verjamem, da me karkoli lahko pripelje v nebesa … Mislim, da morda nisem namenjen tja."

*Avtor: Stephen Collinson/CNN