Analiza CNN: Posledice Trumpove vojne z Iranom bodo spremenile svet

Odnos Združenih držav Amerike do zaveznikov v času pred vojno z Iranom je bil geopolitični ekvivalent slogana na jakni, ki jo je med obiskom nastanitvenega centra za otroke, odvzete staršem na meji, leta 2018 nosila Melania Trump. Na olivnozelenem plašču ameriške prve dame je takrat pisalo "I Really Don’t Care. Do U?" (Res mi je vseeno. Pa vam?)

Kot v analizi piše CNN, ameriški predsednik Donald Trump ni zgolj zavračal morebitnih koalicij, temveč je ameriško-izraelski napad na Iran začel, ne da bi o tem predhodno obvestil "številne svoje prijatelje".

Tako je denimo tudi visoki član italijanske vlade, ki je ideološko bistveno bližje Trumpu kot številni drugi evropski voditelji, med obiskom v Dubaju doživel neprijetno presenečenje. "Pomislite na temeljno pomanjkanje koordinacije, ki ga to kaže: obrambni minister ene najtesnejših ameriških zaveznic je bil v regiji, ko se je vse začelo, pa o tem ni imel pojma," je dejal ameriški uradnik.

Prezgodaj za oceno, kako bi se vojna lahko končala

Devet dni pozneje je vojna svet še globlje potegnila v vrtinec, ki je že zaznamovan z rušilno politiko Trumpa. Začetni napadi ZDA in Izraela, v katerih je bil ubit iranski vrhovni voditelj ajatola Ali Hamenej, pa so sprožili regionalni kaos.

Evropske in bližnjevzhodne vlade so se nenadoma znašle pred vojno, ki ni bila njihova in je večina sploh ni želela. Posamezne države so hitele reševati državljane, ujete v vse širšem območju spopadov. Skokovite cene energije so pretresle krhka gospodarstva, notranjo politiko pa je pretresel val ogorčenja. V Perzijskem zalivu so se ameriški zavezniki soočili z valom napadov z droni in raketami, ki so razbili razkošni mir bleščečih steklenih mest, zraslih iz puščave, in ohromili eno ključnih svetovnih letalskih vozlišč.

Zdaj med nekaterimi zavezniki narašča nezadovoljstvo zaradi vse večjih gospodarskih stroškov, strahu pred novo migrantsko krizo ter ranljivosti njihovih državljanov. Skrbi jih tudi, kaj bi lahko sledilo.

Toda kljub zmagoslavnemu tonu ameriške administracije in odločenosti Trumpovih kritikov, da najnovejšo ameriško vojno primerjajo z iraško operacijo, je še prezgodaj za pošteno oceno, kako bi se vojna lahko končala.

Neizprosni ameriški in izraelski zračni napadi imajo veliko možnosti, da ohromijo zmožnost Teherana, da ogroža svoje sosede. To bi koristilo širšemu Bližnjemu vzhodu, Trumpa prikazalo kot regionalnega mogotca, Izrael rešilo pred eksistencialno grožnjo in okrepilo nacionalno varnost ZDA po skoraj 50-letnem sovraštvu z Islamsko republiko.

Toda brez popolne zamenjave režima bi Iranci lahko še vedno plačali visoko ceno, če bi po vojni sledile represije namesto protirevolucije. In če bi Trumpova vojna razbila iransko državo ter sprožila državljansko vojno, bi begunska kriza ali hude gospodarske posledice lahko destabilizirale svet, piše CNN.

Najbolj nepredvidljiv predsednik sodobne dobe

Vojna je prinesla nove geopolitične uvide za zahodne države in države Bližnjega vzhoda, ki s Trumpom ne morejo živeti, a tudi brez njega ne.

Težko je razumeti, zakaj evropski in zalivski zavezniki tega niso predvideli. Ta vojna je namreč utelešenje nove doktrine America First, ki zagovarja uporabo ameriške moči za uveljavitev ameriških interesov. Podobno kot ameriško strmoglavljenje venezuelskega voditelja Nicolasa Madura odraža izjavo Trumpovega sodelavca Stephena Millerja na CNN lani, da "železni zakoni sveta" pomenijo, da lahko močne države vladajo s silo.

Vojna pooseblja tudi Trumpov eksploziven temperament, njegovo pripravljenost na velika tveganja, odpor do strategije in vnemo za neomejeno moč. Prvi mož ZDA je tako postal najbolj nepredvidljiv predsednik sodobne dobe na čelu najmočnejše svetovne velesile.

"Evropejci med kladivom in nakovalom"

Eden od evropskih diplomatov je za CNN povedal, da je glavni razlog za morebitno vojaško sodelovanje v konfliktu "zaščita nacionalnih interesov". Drugi pa poudarjajo, da je obvladovanje Trumpa samo po sebi ključni nacionalni interes. "Za zdaj skušamo ostati mirni in jih ne ponižati," je dejal evropski diplomat ter pojasnil, da bi sovražen pristop lahko imel nasproten učinek.

Julien Barnes-Dacey, direktor programa za Bližnji vzhod pri Evropskem svetu za zunanje odnose, pa je dejal, da so Evropejce dogodki "ujeli nepripravljene".

"Na globalni ravni se zdaj odzivajo na vsakodnevne kaprice ameriškega predsednika, ki povzroča ogromne motnje," je za CNN dejal Barnes-Dacey in dodal: "Ujeti so med kladivom in nakovalom. Po eni strani se želijo oklepati nekakšnega mednarodnega prava oziroma na pravilih temelječega reda, po drugi strani pa obupano skušajo ostati na Trumpovi dobri strani."

Čeprav so Evropejci šokirani nad Trumpovim prezirom do mednarodnih institucij, jih lastna vojaška šibkost sili, da morajo previdno ravnati s predsednikom, ki je ključen za njihovo obrambo.

"Preveč poenostavljeno je reči, da so Evropejci nedvoumni zagovorniki mednarodnega prava. Večina evropskih držav pravzaprav sporoča: ‘Obsodili bomo vaše metode, a odobrili vaše motive,’" pa je za CNN dejal Nicholas Dungan, izvršni direktor strateškega svetovalnega podjetja CogitoPraxis s sedežem v Haagu.

"Tako Evropejci, medtem ko Izrael in Združene države nadaljujejo vojno, poskušajo sodelovati, ne da bi zares sodelovali, in se zavezati, ne da bi se zares zavezali," je dodal Dungan.

Trump, opogumljen z nadzorom nad mogočno ameriško vojaško silo, pa se zdi povsem ravnodušen do evropskih prizadevanj, da bi dohajali dogajanje. "I couldn’t care less" (Težko bi mi bilo manj mar, op. p.) je v soboto za CBS odgovoril na vprašanje, ali želi več pomoči. "Lahko naredijo, kar hočejo."

Pretres v čezatlantskih zavezništvih

Šok valovi vojne z Iranom so pretresli čezatlantsko zavezništvo, ki je bilo po Trumpovih ponovnih januarskih zahtevah, da bi se Grenlandija pridružila Združenim državam, že tako v krizi.

V krizi se je znašel tudi "poseben odnos" med Londonom in Washingtonom, zatem ko britanski premier Keir Starmer ameriškim pilotom sprva ni dovolil izvajanja bojnih poletov z britanskih oporišč. Starmer je "zamenjavo režima z neba" obsodil in spregovoril v imenu naroda, ki ga še vedno zaznamuje travma iraške vojne.

Druge evropske države so ubrale učinkovitejše ravnotežje. Francoski predsednik Emmanuel Macron sicer ni odobril napadov, ki potekajo "zunaj okvira mednarodnega prava", je pa pritegnil Trumpovo pozornost, ko je poslal francosko letalonosilko za zaščito francoskih interesov.

Nemški kancler Friedrich Merz je med obiskom v Ovalni pisarni izrazil zaskrbljenost zaradi iranskega jedrskega in raketnega programa ter obsodil njegove grožnje Izraelu. Španski premier Pedro Sanchez pa je tvegal pomembne trgovinske vezi, ko je prepovedal uporabo vojaških objektov za napade na Iran in ZDA obtožil, da igrajo "rusko ruleto z usodo milijonov".

Trumpova ekipa podcenjevala iranski odziv

Medtem ko je Evropa hitela obvladovati diplomatske in gospodarske posledice, je bila situacija v Perzijskem zalivu precej drugačna. Iranski raketni in dronski napadi so ustvarili pretresljive prizore v Kuvajtu, Savdski Arabiji, Omanu, Združenih arabskih emiratih, Katarju in Bahrajnu, državah, ki so postale zatočišča za premožne evropske in ameriške izseljence. Prekinitev proizvodnje utekočinjenega zemeljskega plina v Katarju in dejansko zaprtje Hormuške ožine, ključne poti za transport nafte, pa povzročata gospodarski kaos.

Kljub temu so Trumpovo administracijo očitno presenetila iranska povračilna dejanja, kar kaže na površnost načrtovanja vojne v Beli hiši in je morda slab znak za to, kar še prihaja.

Izraelski vojaški uradnik je sicer povedal, da je pred vojno veljala predpostavka, da obstaja "velika verjetnost", da bodo ameriške baze v regiji tarča napadov takoj po izbruhu konflikta. Vendar je priznal, da Izrael in ZDA niso v celoti predvideli, v kolikšni meri bo Iran napadal civilne cilje v zalivskih državah. "Na žalost je to postalo del njihove strategije," je uradnik povedal novinarjem.

Paul Musgrave, profesor vladnih študij na univerzi Georgetown v Katarju, se je strinjal, da je Trumpova ekipa podcenila iranski odziv. Dejstvo, da je administracijo "presenetilo", da operacija ni bila tako hitra kot odstavitev Madura v Venezueli, "mi je kazalo, da so res mislili, da Iranci blefirajo", je dejal in dodal: "Iranci so tukaj močno zmotili vsakdanje življenje. Niso zravnali Dohe ali Dubaja z zemljo, vendar so v veliki meri uresničili grožnje, ki so jih glasno in jasno ponavljali že dolgo pred začetkom sovražnosti."

Regija "na nevarni prelomnici"

Čeprav se je intenzivnost iranskih napadov z droni in raketami na zalivske države nekoliko zmanjšala, arzenal Islamske republike ostaja politično zelo vpliven, četudi morda ni vojaško odločilen. Napadi so v nedeljo zadeli skladišča goriva na mednarodnem letališču v Kuvajtu, le nekaj ur po tem, ko je bila v napadu z dronom zažgana stavba kuvajtske Javne ustanove za socialno varnost. V Savdski Arabiji sta bili dve osebi ubiti, 12 pa ranjenih, ko je vojaški projektil zadel stanovanjski objekt.

To pomaga pojasniti naraščajočo zaskrbljenost v regiji. V telefonskem pogovoru s Trumpom v soboto je katarski emir šejk Tamim bin Hamad Al-Thani poudaril "pomembnost zajezitve krize in okrepitve diplomacije za njen konec". Tudi Oman, ki je posredoval v pogovorih med ZDA in Iranom, ki jih je Trump prekinil, je zaskrbljen. Zunanji minister Badr Albusaidi je v nedeljo opozoril, da se je regija znašla na "nevarni prelomnici".

Po besedah treh virov, ki so seznanjeni z razmerami, so nekateri vladni in vojaški uradniki v zalivskih državah začeli kazati nezadovoljstvo zaradi bombastičnega tona ameriške administracije. "Sporočila, ki prihajajo iz Washingtona, so skoraj pornografska. Kot da voditelji uživajo v prelivanju krvi, brez jasnega načrta za konec. Medtem pa gospodarstva držav GCC (Svet za sodelovanje v Zalivu) že občutijo posledice," je dejal nekdanji visoki ameriški uradnik, ki je trenutno v regiji.

Kaj sledi in kaj preostane Evropi?

Preoblikovan režim v Iranu bi lahko za ZDA predstavljal manjšo zunanjo grožnjo, vendar bi verjetno zahteval redne nadaljnje vojaške napade, da bi ga držali pod nadzorom. Vsaka prihodnja vlada, ki bi jo vodili ostanki Islamske revolucionarne garde, bi lahko dajala prednost notranji represiji, a hkrati še vedno ogrožala regijo. Nihče si ne želi kaosa popolnega družbenega zloma v Iranu. In vsi vedo, da bi Trump lahko preprosto posnemal svoj pristop iz notranje politike: razglasil zmago, odšel in prepustil drugim, da se spopadejo s posledicami, piše CNN.

Trumpova administracija se zdi obsedena z evropsko šibkostjo. Obrambni minister Pete Hegseth je na primer zaveznike oštel, da "zaskrbljeno vihajo nosove in se zgražajo", medtem ko "oklevajo in mencajo glede uporabe sile".

Eden od načinov, kako bi Evropa lahko popravila razpoke v odnosih, ne da bi pri tem ogrozila svoja načela, bi bil, da okrepi sama sebe.

Sophia Gaston, višja raziskovalka v Centru za državništvo in nacionalno varnost na oddelku za vojne študije na King’s College London, je dejala, da ZDA od zavezništva z Veliko Britanijo pričakujejo tri stvari: strateško usklajenost, kulturno sorodnost in izjemne zmogljivosti. Dokaz učinkovite obrambne sposobnosti bi lahko v Washingtonu naredil razlike v strategiji in kulturi bolj sprejemljive.

"Bolj ko država, kot je Velika Britanija, vlaga v svojo suvereno moč, blaginjo in zmogljivosti, bolj privlačna postane za Združene države kot partnerica — hkrati pa se lažje brani pred turbulencami takšnega zavezništva," je dejala Gaston.

V Perzijskem zalivu se bodo odnosi do ZDA oblikovali skozi posledice vojne, pa tudi skozi ravnanje Irana. "Mislim, da je pošteno reči, da če ste povprečen prebivalec zalivskih držav, ste najmanj jezni ali razdraženi nad Združenimi državami, še bolj pa nad Izraelom," je dejal Musgrave. "Toda tisti, ki streljajo na nas, niso Amerika ali Izrael. Iran ima morda strategijo, s katero skuša povečati pritisk na zalivske države in zabiti klin med njih in Združene države. A na koncu je Iran tisti, ki strelja na nas."

Nekateri opazovalci napovedujejo, da bi jeza do Irana lahko nekatere zalivske države spodbudila k bolj naklonjenemu pogledu na normalizacijo odnosov z Izraelom, kar je ena od Trumpovih prioritet. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je prejšnji teden za Fox News dejal, da verjame, da bo vojna delovala kot "prehod do miru" v Savdski Arabiji.

Se Iran ruši, da bi zrasel Izrael?

Vendar pa dva nekdanja visoka izraelska uradnika, ki še vedno ohranjata tesne odnose z zalivskimi državami, pravita, da slišita "naraščajočo zaskrbljenost" zaradi najnovejših izraelskih vojaških operacij. "V zadnjih dveh letih in pol je Izrael šel v vojno, zasedel dele Sirije, Libanona in Gaze ter napadel Katar. Poleg tega so v izraelski vladi skrajno desni ministri, ki javno izjavljajo, da želijo nadzorovati ozemlje vse do Evfrata in Tigrisa," je dejal eden od uradnikov in dodal: "Zato se nekatere države sprašujejo, ali rušijo Iran samo zato, da bi namesto njega kot nova regionalna hegemonija zrasel Izrael."

Posledice vojne z Iranom so resne in se vse bolj širijo. Svet bo zaradi njih drugačen. Trumpova značilna poteza je, da najprej poruši ustaljene strukture, nato pa počaka, da se kosi razporedijo, in na koncu najde način, da razglasi zmago. Ko se ta strategija uporabi na Bližnjem vzhodu, je izjemno tvegana in za zaveznike nemogoča za predvidevanje.

Predsednik je aprila lani za revijo The Atlantic dejal, da je moral v svojem prvem mandatu "narediti dve stvari: voditi državo in preživeti". Nato je dodal: "V drugem mandatu pa vodim državo in svet." Ta vojna preostalemu svetu jasno kaže, kako burna bo takšna drža.

Avtorji CNN analize: Stephen Collinson, Kylie Atwood in Tal Shalev