Menu Item
Več kot 13 let trajajoča državljanska vojna v Siriji z uporniško ofenzivo je minuli teden dobila pospešek, vrhunec pa dosegla danes, ko naj bi sirski uporniki zavzeli glavno mesto Sirije Damask, predsednik Bašar al Asad pa naj bi z letalom zapustil državo. Kaj se dogaja v Siriji? Kako sta na potek dogodkov vplivala Hezbolah in Rusija? Ter kaj ima pri tem Zahod? Za CNN analizira Nick Paton Walsh.
Presenetljiv napredek sirske opozicije v enem tednu je nenamerna posledica dveh drugih spopadov, enega bližnjega in enega daljnega, v svoji analizi piše CNN. Več ključnih zaveznic ZDA v regiji tako dobiva novega in relativno neznanega sogovornika, ki bo vladal na območju njihove strateško pomembne sosede.
Sirija je v zadnjih 20 letih absorbirala toliko diplomatskega kisika, da je logično, da so se dogodki minulega tedna zgodili povsem nepričakovano, kot v vakuumu. Vse od invazije na Irak se ZDA trudijo najti politiko do Sirije, ki bi upoštevala zelo različne potrebe njenih zaveznikov, torej Izraela, Jordanije in Turčije ter občasnih partnerjev — Iraka in Libanona.
Sirija je bila vedno krilna matica regije: povezovala je iraško nafto s Sredozemljem, iraške in iranske šiite z Libanonom, Natovo Turčijo pa z jordanskimi puščavami. George W. Bush jo je uvrstil v svojo os zla; Barack Obama se Sirije ni želel veliko “dotikati”, da je ne bi zlomil še bolj, Donald Trump pa jo je enkrat bombardiral. In to zelo hitro, poroča CNN.
Sirija je že desetletja v primežu grozljivo brutalne diktature. Hama, Homs, Damask — sirska mesta so se zaradi padca režima čez noč spet znašli na naslovnicah časopisov, a vseeno daleč od tega, kar se je v Hami dogajalo leta 1982, ko smo bili priča pokolu 20.000 ljudi. Ali pa obleganje in nato stradanje mesta Homs leta 2012 in zaplinjanje otrok leta 2013 v kleteh z živčnim bojnim strupom sarinom v Guti pri Damasku. Nato je med letoma 2014 in 2017 udaril še ISIS.
Zdelo se je, da se Siriji ne more zgoditi nič več, dokler ji ta teden ni prinesel osvoboditve – za zdaj po neznani ceni in z mnogimi negotovostmi. Hitro spreminjajoča se usoda Bašarja al Asada ni bila zapečatena v Siriji, temveč v južnem Bejrutu in Donecku. Brez fizične podpore ruskih zračnih sil in iranske proksi sile Hezbolaha se je zrušil, ko so ga končno stisnili v kot.
Izrael v svoji brutalni, a učinkoviti dvomesečni vojni proti Hezbolahu verjetno ni veliko razmišljal o Asadovi usodi. Morda pa jo je določil. Podobno je Rusija, ko je pred 34 meseci sprožila invazijo na Ukrajino, le malo upoštevala, s kako malo letali ali enotami bo lahko podprla svoje bližnjevzhodne zaveznike. Vendar je Rusija zaradi vojne izčrpavanja “nezmožna” pomagati Asadu, je v soboto ugotovil tudi novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov se je ta konec tedna izkazal kot oslabljena figura, ko je dejal: “Kakšna je napoved? Ne morem ugibati. Ne ukvarjamo se z ugibanjem.” To niso besede neomajnega in sposobnega garanta, temveč regionalne sile, ki ima številne svoje težave, v svoji analizi piše CNN.
Iran je bil v zadnjih šestih mesecih zelo omejen, saj se je njegova vojna z Izraelom, ki je bila običajno v senci pozornosti, razvila v napade z raketami dolgega dosega, ki so bili v veliki meri neučinkoviti. Njegova glavna proksi sila, Hezbolah, je bila ohromljena z napadom s pozivniki, kamor je Izrael podtaknil eksploziv, nato pa so sledili tedni hudih letalskih napadov. Obljube Teherana o podpori so do zdaj prinesle le malo, razen skupne izjave s Sirijo in Irakom o “potrebi po skupnem ukrepanju za spopad z uporniki”.
Bližnji vzhod je v krču, ker se ideje, ki so veljale za samoumevne — kot sta vseprisotna iranska moč in trdnost Rusije kot zaveznice — razblinjajo ob soočanju z novo realnostjo. Asad je kot vodja krvave manjšine prevladal ne zaradi svoje zvitosti ali odločnosti, temveč zato, ker je Iran zanj moril, Moskva pa bombardirala. Zdaj sta ta dva zaveznika močno preobremenjena drugje, pa tudi neravnovesje, zaradi katerega sta Asad in njegova vladajoča alavitska manjšina ostala na čelu, je izginilo.
Ko se zdi, da uveljavljene regionalne sile nenadoma ne morejo ukrepati, je to pogosto trenutek velikega tveganja. Vendar je to trenutek, ki ga je izkoristila Natova članica Turčija, ki je zaradi nemirov v Siriji utrpela največ posledic.
Ankara je morala zaradi razmer v Siriji od leta 2012 sprejeti več kot tri milijone njenih beguncev. Ob svoji meji je morala opazovati, kako kurdski borci — Sirske demokratične sile (SDF), ki so jih ZDA usposobile, opremile in jim pomagale v boju proti ISIS — postavljajo trdnjavo. Z vidika Ankare problem Sirije nikoli ni izginil, čeprav je pozornost zbledela.
Obsežna ofenziva upornikov pod vodstvom islamistične skupine Hajat Tahrir al-Šam (HTS) z zagonom, opremo in komunikacijsko strategijo, je paničnim sirskim etničnim skupinam sporočala, da bo njihova nova družba vse obravnavala enako in razkrivala prefinjeno strategijo v ozadju.
Čigava je strategija, je najmočneje doslej nakazal turški predsednik Recep Tayyip Erdogan. V petek je namreč dejal, da se je skušal z Asadom pogajati o prihodnosti Sirije, kar mu ni uspelo, zato je ofenzivi zaželel vse dobro, vse do sirske prestolnice. To ni bilo ravno subtilno sporočilo. Vendar ni nujno, da se bo Erdoganov načrt zgodil prav zdaj, ko smo priča korenitim spremembam v Siriji.
Koga točno je Turčija podprla, ostaja nejasno. Ešaloni islamistične skupine Hajat Tahrir al-Šam so se začeli kot Al Kaida, ISIS se jim je zdel preveč skrajen, zdaj pa skušajo pokazati, da so odrasli. Zgodovina takšnega razvoja skupin je namreč zapletena, ne glede na to, ali gre za Irsko ali pa Afganistan. Reformacija skrajnežev ni vedo preprosta, vendar je včasih tudi mogoče, da se spremenijo ravno dovolj. Medtem ko je Turčija morda prižgala vžigalico za napade HTS, pa takšne hitrosti Asadovega propada morda ni bilo mogoče pričakovati.
ZDA so na Sirijo že večkrat pozabile. Leta 2013 je takratni ameriški predsednik Barack Obama dejal, da se bo vojaško maščeval, če bo Asad uporabil kemično orožje, vendar te “rdeče črte” črte ni prestopil, ko je Asad leta 2013 v Guti uporabil živčni bojni strup sarin. Obamovi uradniki so to delno utemeljili z domnevo, da bi lahko prevelika nadaljnja škoda že tako šibkemu Asadovemu režimu omogočila vse hitrejše napredovanje džihadističnih upornikov, ki bi lahko v nekaj mesecih prevzeli nadzor nad Damaskom. Možno je, da so imeli takrat prav; še bolj verjetno pa je, da je Obamovo neukrepanje za več let opogumilo Rusijo in Iran.
O tem, kaj se ta trenutek dogaja v Siriji in kaj to pomeni, ne vemo veliko, v svoji analizi še piše CNN. HTS se lahko izkaže za boljšega upravljavca sirske etnične mešanice, kot je bil Asad. Asad se lahko raztopi v izgnanstvu v razkošni vrsti moskovskih dač, njegova votla avtokracija pa se lahko hitro sesuje. Rusija si lahko liže geopolitične rane in se osredotoči na katastrofalno krvavitev, torej invazijo na Ukrajino. Iran se bo morda ustavil pri razmisleku in se raje pripravil na morebitni cunami agresije, ki bi ga lahko povzročila Trumpova Bela hiša.
Obamov argument je bil namenjen zahodnemu občinstvu, ki je utrujeno od vojn v Iraku in Afganistanu in je preokupirano s terorizmom. To je pomenilo obliko izolacionizma, utrujenega od vojne, v katerem so bile preobremenjene ZDA nenaklonjene spodbujanju novih sprememb, ki jih niso mogle nadzorovati.
Obama je na koncu financiral in oboroževal sirsko opozicijo, ki je bila tako šibka, da so jo pobili in se je — ko so se njeni skrajneži združili z radikalci iz dolgotrajnega iraškega upora proti ameriški okupaciji — razvila v ISIS. To je bil najslabši možni izid. Zahod je tako slabo odigral v enem od konfliktov, da je dobil štiri leta trajajočo grozljivo vojno proti kalifatu ISIS.
Sirija potrebuje resno spremembo, ki bi družbo poenotila. Zadnjih 13 let je bilo namreč tako brutalnih, da si zasluži prav to. A zgodovina je že večkrat pokazala, kako težko je doseči mir in kako močno lahko narod trpi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje