Menu Item
Junija se bomo državljani članic Evropske unije odpravili na volišča, kjer bomo izbirali nove poslance Evropskega parlamenta. A tokratne volitve bodo drugačne od prejšnjih. Krize – varnostne, zdravstvene, družbene – so vse pogostejše, EU pa nanje nima odgovorov, s čimer v globalnem pogledu vse bolj izgublja kredibilnost. Poleg kriz se Evropa v zadnjih letih spopada z vzponom skrajne desnice. Bo prav ta na tokratnih volitvah odigrala odločilno vlogo?
Evropska unija se po petih letih ponovno odpravlja na volitve. Položaj EU je po zadnjih volitvah leta 2019 nedvomno drugačen – krize so vse pogostejše, EU pa se zdi, kot da nanje nima odgovorov.
Predstojnik katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Matjaž Nahtigal je za N1 dejal, da to nedvomno jemlje kredibilnost EU. “Lahko rečemo, da se EU ni uspelo vzpostaviti kot pomemben proaktiven akter v mednarodnih odnosih,” je dejal.
Meni, da v globalni sferi EU ni uspelo vplivati na ponovno krepitev mednarodnih sodelovanj. “Tukaj se mi zdi, da je EU v zadnjem času močno pošla sapa,” je pojasnil Nahtigal. Kritičen je, da EU ostaja pasivna in da nima strategije, s katero bi dosegla “bolj okrepljeno sodelovanje in bolj uravnotežen razvoj v državah globalnega juga”.
Nasprotno pa Marko Lovec s katedre za mednarodne odnose ljubljanske FDV meni, da se je EU v tem obdobju uspešneje soočala s krizami kot v preteklosti. Po njegovih besedah ima Unija namreč za seboj uspešno spopadanje s pandemijo covida-19, tudi vojna v Ukrajini je Unijo poenotila, je povedal za N1.
Veliko vlogo so na prejšnjih volitvah igrali brexit, “demokratično nazadovanje in utrjevanje iliberalnih režimov v vzhodni Evropi”, pa tudi Uniji izrazito nenaklonjene ZDA s takratnim predsednikom Donaldom Trumpom na čelu. Kljub vsemu tokratne volitve po njegovih besedah najverjetneje ne bodo pretirano drugačne od prejšnjih, ki so potekale leta 2019. Tudi takrat, tako kot zdaj, je bil po njegovih besedah “govor o vzponu sil, ki ’ogrožajo EU’ od zunaj in znotraj”.
Kakšen bo vpliv vzpona skrajne desnice na izid volitev?
Drugačen od takratnih volitev pa bi lahko bil rezultat. Ta bi po mnenju Lovca lahko, čeprav manj možno od zdajšnje velike koalicije, vodil v desnosredinsko koalicijo.
Od prejšnjih volitev, ki so potekale leta 2019, je v EU namreč večjo moč dobila desnica. V Italiji so vodenje prevzeli Bratje Italije z Giorgio Meloni na čelu, še vedno odmeva zmaga Geerta Wildersa na Nizozemskem, prav tako se skrajna desnica krepi tudi v nekaterih drugih evropskih državah, denimo v Nemčiji z Alternativo za Nemčijo in Franciji s stranko Nacionalni Zbor in Marine Le Pen.
Vzpon desnice bi po besedah Nahtigala lahko imel določen vpliv na volitve, saj prav ta vzpon evropskih populističnih skrajno desnih strank kaže na odsotnost evropskega novega dogovora. “Če je vprašanje, kako obravnavati problem populizma v Evropi, bi rekel, da z bolj okrepljeno socialno politiko – na nacionalni in evropski ravni, in pa veliko bolj domišljene razvojne strategije evropske politike,” je dejal Nahtigal. Uniji v zadnjih letih umanjka prav strategije, ta nezasedeni prostor pa daje moč populizmu.
Da trend večanja moči skrajne desnice v EU ni tako očiten, kot se zdi na prvi pogled, pa meni Lovec. “Sodeč po trenutnih, še nezanesljivih projekcijah, bi skupini ECR in ID lahko dobili dodatne sedeže in okrepili svoj položaj, vendar ne dovolj, da bi bili ključni igralec,” je dejal.
Ankete ne napovedujejo večjih zasukov, a desnica pridobiva
Po projekcijah, ki jih Politico objavlja na podlagi nacionalnih anket, bi 15. januarja namreč največjo podporo še vedno prejela EPP, ki bi osvojila 171 sedežev in ki ji je podpora v zadnjem letu zrasla za pet sedežev. Sledi S&D, ki bi prejel 141 sedežev. Na tretjem mestu je že omenjena skrajno-desna politična skupina ID. Ta bi prejela 91 sedežev, od lani pa se ji je podpora povečala za kar 18 sedežev. Sledita Renew Europe (82 sedežev) in ECR (78 sedežev) – obe s stalno podporo.
EPP ima v trenutnem sklicu parlamenta 178 sedežev, S&D 141 sedežev, Renew 101, Zeleni 71, ECR 67, ID 58. Prav zadnja beleži tudi daleč največji skok, saj bi po trenutnih projekcijah prejela kar 33 sedežev več kot leta 2019. ECR in ID bi skupno prejeli 169 sedežev – zdaj jih imata skupaj 125, a še vedno ne dovolj za sestavo koalicije.
Sloveniji bo na tokratnih volitvah pripadel en sedež več kot v prejšnjih parlamentarnih sklicih. V naslednjem mandatu bomo imeli devet evropskih poslancev. Preverite, kdo je že potrdil svoj nastop na junijskih volitvah.
Med kampanjo bo govor o covidu-19, vojni v Ukrajini in zelenem prehodu
S katerimi temami bodo kandidati tokrat skušali prepričati volilce? Znano deljenje na “levo – desno” oz. “za – proti” verjetno ne bo več ključno vplivalo na rezultat tokratnih volitev. V raziskavi Evropskega sveta za zunanje zadeve, ki jo povzema Guardian, pišejo, da se evropski volilci ne delijo več na omenjeni distinkciji, temveč so razdeljeni v pet skupin, ki jih je spodbudilo pet kriz – podnebna kriza, migrantska kriza, vojna v Ukrajini, pandemija covida-19 in gospodarske krize.
A te krize niso enakovredno razporejene. Nekatere med njimi zadevajo več državljanov kot druge. Največ (73,7 milijona) jih zadeva epidemija covida-19, 73,6 milijona podnebna kriza, skoraj 71 milijonov gospodarska kriza, sledijo migracije (58 milijonov) in vojna v Ukrajini (49,6 milijona). Skupno jim je, kot ugotavljajo v raziskavi, da jih je čutila vsa Evropa. Mnogi med njimi “so jih doživljali kot eksistenčno grožnjo”, ob čemer večina teh kriz “še zdaleč ni končana”.
Evropsko gospodarstvo je tudi zaradi omenjenih kriz v vse manj zavidljivem položaju. Evropska centralna banka je namreč zvišala obrestne mere, prav tako EU uvaja fiskalna pravila, “ki bodo evropska gospodarstva vodila v počasnejši zeleni prehod”, je poudaril Nahtigal. Po njegovem mnenju bi morale biti teme, nasprotno, razvojne narave. Le redke države EU se namreč lotevajo energetske prenove. Tam imajo tudi vse slabši dostop do javnih storitev, kot sta zdravstvo in sociala. Prav to je eden od razlogov za vzpon populizmov, meni.
“Dokler ne bomo razumeli, da so evropska notranja neravnotežja samo en del enačbe globalnih, še bistveno večjih družbenih, ekonomskih in socialnih neravnotežij v državah globalnega juga, tako dolgo se bomo na defenziven način ukvarjali z vprašanjem migracij, namesto na proaktiven način,” je dejal Nahtigal. Poleg evropskega novega dogovora bi namreč potrebovali nov globalni dogovor.
Vprašanje širitve na Zahodni Balkan še vedno ostaja postranska tema
Eden od dogovorov, ki bo v prihodnje za ohranjanje kredibilnosti Unije ključen, pa bo o usodi Zahodnega Balkana. Vsaj zaenkrat kaže, da se EU ne ukvarja pretirano s tem pomembnim vprašanjem za razvoj regije. “Širitev na Balkan bi morali videti kot del rešitve in ne kot del problema, vendar pa bi moral biti pristop do širitve manj pokroviteljski, manj tehnokratski. Po drugi strani pa bi morali voditelji prihodnost načrtovati v državah jugovzhodne Evrope,” je dejal Nahtigal.
Po letih in letih prizadevanj nekaterih držav Zahodnega Balkana jih večina še vedno ni niti blizu vstopu v EU. Z decembrsko odločitvijo, ko so v EU podprli začetek pristopnih pogajanj z Ukrajino in Moldavijo, se zdi, da jih druge države prehitevajo po desni strani. V vrsti za vstop v EU so zdaj Albanija (od leta 2009), Črna gora (od leta 2008), Severna Makedonija (od leta 2004), Srbija (od leta 2009), Moldavija in Ukrajina. Bosno in Hercegovino so decembra lani potrdili zgolj kot kandidatko za začetek pristopnih pogajanj, Kosovo pa je prav tako decembra lani poslalo prijavo za kandidatko za začetek pristopnih pogajanj.
Kakšna je torej usoda Zahodnega Balkana in, predvsem, kakšna je strategija EU? Pristopna politika po Nahtigalovih besedah namreč ne poteka na “uravnotežen in enakopraven način”. Kot je poudaril, je to tudi voda na mlin tamkajšnjim ideološkim vodjem, ki jim “status quo ustreza”.
Zdi se torej, da EU daje zgolj načelno podporo Zahodnemu Balkanu, dejanske strategije, kaj šele želje, o pripojitvi teh držav pa nima. Ključno vprašanje pri vsem skupaj pa je, ali si bodo Severna Makedonija, Črna gora, BiH, pa tudi Srbija in Albanija čez leta, ko bi jim EU naposled dovolila vstop, sploh še želele biti del zavezništva.
