Jezero, nekoč četrto največje na svetu, je zaradi napačne politike postalo puščava

Na izsušenem dnu nekdanjega jezera sredi prostranih puščav Kazahstana in Uzbekistana danes rjavijo zapuščene ribiške ladje.

V bližini uzbekistanskega mesta Moynaq leži znamenito pokopališče ladij, ki priča o časih, ko je bilo Aralsko jezero s površino približno 68.000 kvadratnih kilometrov četrto največje na svetu.

Danes se na velikem delu nekdanjega jezerskega dna razprostira puščava Aralkum. Kljub temu pa Aralsko jezero ni povsem izginilo. Medtem ko je njegov južni del skoraj v celoti presahnil, se severni del jezera v Kazahstanu v zadnjih desetletjih postopoma obnavlja, piše Punkufer.hr.

Ekološka katastrofa

Za eno največjih ekoloških katastrof 20. stoletja so bili krivi predvsem sovjetski namakalni projekti. Oblasti so namreč ogromne količine vode iz rek Amu Darja in Sir Darja, ki sta napajali jezero, preusmerjale na kmetijska zemljišča, da bi omogočile pridelavo bombaža, riža, žit, lubenic in drugih poljščin.

Gradnja obsežnih namakalnih sistemov se je začela že v 30. letih prejšnjega stoletja, še posebej pa se je okrepila v 60. letih. Ker so bili številni kanali slabo zgrajeni, so bile izgube vode ogromne in so v nekaterih namakalnih sistemih dosegle celo 75 odstotkov.

Posledice so bile katastrofalne. V 60. letih prejšnjega stoletja se je gladina Aralskega jezera v povprečju zniževala za 20 centimetrov na leto, v 70. letih se je upadanje še pospešilo, v 80. letih pa je gladina upadala tudi za 90 centimetrov na leto.

Hkrati se je slanost jezera večkratno povečala, kar je uničilo velik del njegovega živega sveta. Ribištvo, od katerega je bilo odvisno preživetje lokalnega prebivalstva, je skoraj povsem propadlo. Ko se je voda umikala, so ribiške ladje obtičale na nekdanjem jezerskem dnu. Območje je tako sčasoma postalo znano kot pokopališče ladij.

Obnova severnega dela jezera

Izsuševanje jezera je povzročilo tudi resne okoljske in zdravstvene težave. Sol in prah z nekdanjega jezerskega dna, onesnažena z ostanki pesticidov in drugih kemikalij, ki so jih uporabljali v kmetijstvu, sta se z vetrom širila na okoliška območja. Tla so postajala vse bolj slana in manj rodovitna, brezposelnost je naraščala, številni prebivalci pa so zapustili regijo.

Kljub temu so se v zadnjih letih pojavili znaki okrevanja. Po zaslugi jezu Kok-Aral, zgrajenega leta 2005, se je severni del Aralskega jezera začel obnavljati, z njim pa je ponovno zaživelo tudi ribištvo.

Po podatkih kazahstanskih oblasti iz leta 2026 so tam v prvih šestih mesecih leta ulovili približno 4200 ton rib. Medtem ko južni del jezera še naprej ostaja simbol ekološke katastrofe, severni dokazuje, da je vsaj delna obnova mogoča.