Menu Item
Sebastian Kurz je v soboto zvečer sporočil, da se umika s kanclerskega položaja. Nekateri to vidijo kot dokaz visokih političnih standardov, spet drugi kot spreten manever, s katerim si bi zagotovil poslansko imuniteto.
Pritiski so bili preveliki, večina politikov pa jasna – Kurz mora oditi. Že od srede dalje, ko se je avstrijski kancler mudil na vrhu EU-Zahodni Balkan na Brdu pri Kranju, medtem pa so na Dunaju tožilci in preiskovalci državnega urada za pregon gospodarskega kriminala in korupcijo opravljali preiskave v kanclerskih prostorih in na sedežu ljudske stranke (ÖVP), so bili evropski mediji znova polni naslovnic o globoki avstrijski politični krizi. Že drugi v dveh letih. Že drugič z istim kanclerjem na čelu države.
Ne le opozicija, tudi koalicijski Zeleni so bili nad najnovejšimi razkritji organov pregona ogorčeni in zahtevali posledice. Še v petek sta vodja Zelenih in podkancler Werner Kogler ter vodja poslanske skupine Sigrid Maurer “prosila” veljake koalicijske ljudske stranke, naj za mesto kanclerja poiščejo novo, “brezmadežno” osebo. Z vidika Zelenih, kot tudi predsednika države Alexandra Van der Bellna bi to bila seveda postopkovno najlažja in najhitrejša rešitev politične krize.
Kdo bi po mnenju Zelenih bil za njih najustreznejša opcija, je ostalo odprto. Jasno je bilo le, kdo kanclerske funkcije (več) ne more opravljati. “Sebastian Kurz. Ker za to ni več sposoben,” je bil več kot nazoren Kogler.
Medtem se je večina najvidnejših in najvplivnejših politikov ÖVP-ja v petek strinjala, da lahko njihova stranka v vladi sodeluje le s Sebastianom Kurzem. Le redki vidni člani stranke so, tako kot deželni glavar Štajerske, Hermann Schützenhöfer, govorili o “neverjetni resnosti obtožb”. A pritiski so se stopnjevali tudi na ravni zveznih dežel. In čeprav so opozicijske stranke SPÖ, FPÖ in NEOS za torek napovedale glasovanje o nezaupnici Kurzu – po prvotnih načrtih bi, če se Zeleni opoziciji ne bi pridružili, za večino zmanjkalo šest glasov – to na koncu niti ni bilo potrebno. Kancler je odšel sam. Nazaj v parlament, kjer želi kot šef poslanske skupine ohraniti svoj vpliv.
“Ta korak ni enostaven. A moja država je pomembnejša od mene,” je včeraj zvečer povedal ob odstopu s položaja, čeprav je svoje kanclerstvo poskušal reševati vse do konca. Še pred 40. urami je bil namreč odločen nadaljevati z vodenje države. A sumi korupcije, ki jih je razkrila zadnja v nizu afer z znova obremenjujočo in (morda) usodno SMS korespondenco, predvsem pa teža političnih pritiskov (zlasti) koalicijske partnerice, so kot kaže bili neobhodni.
Obremenilna SMS sporočila
Kaj je torej srž problema, kaj konkretno preiskujejo organi pregona? Poročilo o preiskavi, ki so ga v petek objavili tožilci za pregon gospodarskega kriminala in ki je kmalu našlo pot v medije, razkriva, da naj bi Kurzevi zaupniki v izbranih medijih zakupili oglasni prostor v zameno za ustrezno poročanje. Tako naj bi že leta 2016 pri medijski skupini Österreich, ki je pri avstrijskih bralcih takrat imela 8-odstotni doseg, naročali javnomnenjske raziskave, ki so v primerjavi z raziskavami in anketami drugih medijev kazale na občutnejši padec priljubljenosti ÖVP-ja. Prav to naj bi bila voda na mlin mlademu Kurzu, da se povzpne na vrh in prevzame krmilo stranke.
Preiskovalce protikorupcijekga urada je na primer zaposlil že prvi naslov članka iz decembra 2016 – “ÖVP na dnu, le 18 odstotkov za Mitterlehnerjevo ljudsko stranko”. Takrat še zunanji minister Kurz se je na rezultate odzval z navdušenjem in besedami: “Dobra raziskava, dobra raziskava,” ter jih poslal Thomasu Schmidu, nekdanjemu generalnemu sekretarju na ministrstvu za finance, ki je zdaj osrednja osebnost najnovejše afere. Prav on naj bi vodil anketni vrtiljak med finančnim ministrstvom in medjisko hišo Österreich.
Nekaj dni pred drugo raziskavo v omenjenem časopisu je Schmid tiskovnega predstavnika finančnega ministrstva vprašal, ali so vrednosti tiste, ki jih želimo “mi”. Ta je pritrdil in se pohvalil, da je novinarjem časopisa celo narekoval komentar ankete. Ko je bila ta objavljena, se je odzval še Kurz in Schmidu zapisal: “Hvala za Österreich danes.” In dalje: V enem od telefonskih dopisovanj, ki so te dni prišli v javnost, Kurz svojega predhodnika na mestu šefa ÖVP, Reinholda Mitterlehnerja, opisuje kot “rit”. Spet drugje Schmid zapiše: “Mitterlehner je mrtev kot dodo.”
Kurz, ki je še včeraj trdil, da “je sporočila pred leti zapisal v afektu in jih danes ne bi več formuliral na ta način”, naj bi tako z neprimernimi potezami in sredstvi zrušil in povozil svojega predhodnika v ljudski stranki. Njegovi najbližji podporniki so ankete v časopisu Österreich uporabili kot orožje ter hkrati izkoristili založnika časopisa, v Avstriji razvpitega Wolfganga Fellnerja, da so na koncu dobili, kar so želeli – članke s hvalospevi bodočemu strankarskemu prvaku.
Skupaj naj bi za oglase in ankete, ki so “podžigale” popularnost bodočega kanclerja, šlo več kot milijon evrov davkoplačevalskega denarja. Kurz se brani, da so sporne finančne mahinacije upravljali zaposleni na ministrstvu za finance, daleč stran od njegovega dosega, opozicija ter vidni komentatorji avstrijske politike pa, da to preprosto ni res, ker da so med uslužbenci tisti, s katerimi je načrtoval svoj vzpon, nekateri pa so še zdaj njegovi najbližji sodelavci. Za zdaj je pod lupo preiskovalcev deset oseb, torej tudi že omenjeni Kurz, Schmid in Fellner, pa tudi dve pravni osebi – ljudska stranka ter medijska hiša Österreich.
Ne plemenitost, temveč ščit imunitete?
Najmlajši kancler druge republike doslej je zdaj že drugič tudi najmlajši nekdanji kancler. Kurz je svoj drugi mandat zaključil po 641 dneh, le nekoliko kasneje kot v prvem (526 dni). Skupaj ima 35-letnik trenutno 1.167 delovnih dni v kanclerski pisarni. To ga za zdaj uvršča v zlato sredino, na osmo mesto med 15 voditelji vlad Druge republike.
Novi (začasni) kancler bo kot kaže postal zdajšnji zunanji minister Alexander Schallenberg, ki je to funkcijo že opravljal tudi v strokovni vladi kanclerke Brigitte Bierlein in je znan po trdih stališčih do vprašanj beguncev. Strastnega kadilca s prefinjenim smislom za humor ter z zavidljivim družinskim pedigrejem – diplomatski parket je kot veleposlanik v Parizu, Indiji in Španiji brusil že njegov oče – so mediji zaradi dobrih odnosov s Kurzem že pred časom poimenovali “Intimus”, a bo kot kaže sprejemljiv za obe vladni strani. Za zdaj.
Medtem so včeraj v prestolnici med anketiranci že preverili podporo političnim strankam. Samo na Dunaju bi ljudska stranka prejela za sedem odstotnih točk nižjo podporo, za štiri bi bila nižja podpora tudi vladnim Zelenim. Izdatno pa bi pridobila opozicija. Kljub temu je bila predsednica socialnih demokratov, Pamela Rendi-Wagner, včeraj zvečer vidno razočarana, da Zeleni ne bodo končali koalicije s Kurzem. “To sem napovedala že dan poprej, in sicer, da bo stranka ÖVP žrtvovala Sebastiana Kurza kot kanclerja, da bi le ostala v vladi.”
Tudi vodja liberalne stranke Neos, Beate Meinl-Reisinger, s kritikami na račun Kurzevega manevra ni skoparila, “češ, da bo kot predsednik poslanskega kluba še naprej držal v rokah vse ključne vzvode moči.” Še več pa si je v napovedih upal predsednik svobodnjakov Herbert Kickl, ki je dejal, da “Kurz očitno načrtuje, da celotno zadevo zavleče v neskončno zgodbo, dokler ÖVP ponovno ne prevzame ministrstva za pravosodje.”
In nenazadnje – a vendar še kako bistveno: se je z napovedjo prevzema mesta vodje poslanske skupine ljudske stranke in vrnitvijo v parlament Kurz pravzaprav zatekel k institutu poslanske imunitete? Prav na to je včeraj takoj po odstopu kanclerja namignil prav Kickl, sicer nekdanji notranji minister v času prve Kurzeve vlade.
Da bi se Kurzu ta manever – vsaj začasno “izplačal” – so včeraj potrdili številni ustavni pravniki, med njimi tudi Heinz Mayer, češ, da bi Kurzu kot poslancu imuniteta, ki je kot zvezni kancler ni imel, zdaj pripadala. “To bi pomenilo, da postopkov, ki so v teku zoper njega v času njegovega poslanskega mandata ne bi bilo moč nadaljevati.” A parlamentarni odbor za imuniteto bi Kurzu slednjo lahko tudi odvzel – če bi takšno zahtevo na primer nanje naslovili tožilci urada za pregon gospodarskega kriminala.
Na tovrstna namigovanja so se včeraj pozno zvečer že odzvali v ÖVP -ju, in bili jasni, da bodo za odvzem imunitete “zaprosili” kar sami in da Kurz te pravzaprav niti ne želi. A za zdaj ostaja v kanclerski palači le Kurzeva odstopna izjava, v kateri je poudaril, da njegov naslednji korak ni priznanje krivde. Nasprotno, napovedal je, da želi v parlamentu dokazati svojo nedolžnost, preiskavi pa dati prosto pot.
Ljudska stranka in Sebastian Kurz sta upoštevala zahtevo zveznega predsednika, da se zaščiti interes države. Odstop pa ustreza tudi interesom ÖVP-ja, saj ta še vedno ostaja na oblasti. Kot vodja poslanskega kluba in predsednik stranke bo Kurz še naprej določal (vsaj) politiko ÖVP. A če bo turkizno-zelena koalicija želela obstati, bo moral novemu kanclerju Schallenbergu pustiti proste roke, ta pa bo moral dokazati, da ni le marionetni kancler. Težka naloga.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje