Države, kot so Srbija, Poljska in Madžarska, z novimi, manj represivnimi taktikami uporabljajo zelo učinkovita sredstva za manipuliranje z javnim mnenjem, piše New York Times.
Ko je covid-19 spomladi 2020 dosegel vzhodno Evropo, je srbska novinarka razkrila veliko pomanjkanje mask in druge zaščitne opreme. Kmalu so jo aretirali, vrgli v celico brez oken in obtožili spodbujanja panike.
Novinarko Ano Lalić so kmalu izpustili, od vlade je prejela celo javno opravičilo v na videz majhni zmagi nad represijo avtoritarnega srbskega predsednika Aleksandra Vučića, piše New York Times.
Vendar je večina srbskih medijev, ki so vse bolj pod nadzorom Vučića in njegovih zaveznikov, več tednov o Ani Lalić pisala kot izdajalki. Srbija uporablja taktike, ki so jih pred tem že na Madžarskem in v drugih propadajočih demokracijah, na območju nekdanje vzhodne evropske komunistične meje.
“Kar naenkrat sem postala državna sovražnica za ves narod,” se spominja Ana Lalić.
Srbija ne zapira in ne ubija kritičnih novinarjev, kot se je to dogajalo pod Slobodanom Miloševićem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zdaj skuša uničiti njihovo kredibilnost in si prizadeva, da čim manj ljudi gleda in bere njihove zgodbe, piše New York Times.
V članku med drugim piše, da je zatiranje kritičnih glasov močno pomagalo Vučiću in tudi najbolj znanemu športniku v državi, teniškemu zvezdniku Novaku Đokoviću, čigar trpljenje zaradi vizuma v Avstraliji je bilo predstavljeno kot neznosna žalitev srbskega naroda. Nekaj neodvisnih medijev ga na splošno podpira, vendar imajo bolj uravnotežen pristop.
Po besedah Zorana Gavrilovića, izvršnega direktorja neodvisne opazovalne skupine Birody, je televizija tako pristranska pri podpori Vučiću, da je Srbija “postala velik sociološki eksperiment, da bi ugotovili, kako daleč in koliko mediji določajo javno mnenje in volitve”.
Srbija in Madžarska – državi, ki vodita tisto, kar je švedska raziskovalna skupina V-Dem Institute lani opisala kot “globalni val avtokratizacije” – imata aprila splošne volitve, ki bodo pokazale, ali nadzor nad mediji učinkuje.
Nedavna raziskava Birodyja o poročanju srbske televizije je pokazala, da je bilo Vučiću v treh mesecih od septembra namenjenih več kot 44 ur, od tega je bilo 87 odstotkov prispevkov pozitivnih, v primerjavi s tremi urami za glavno opozicijsko stranko, od tega je bilo kar 83 odstotkov negativnih prispevkov.
Skoraj vse negativne medijske objave o Vučiću so se pojavile na N1, neodvisnem informativnem kanalu, ki je tudi objavljal prispevke Ane Lalić o covidu-19. Vendar pa se odvija bitka za tržni delež med kabelskim ponudnikom SBB – kjer je tudi N1, in državnim telekomunikacijskim podjetjem Telekom Srbija.
Telekom Srbija je nedavno naredil potezo, ki so jo mnogi ocenili kot nelojalen poskus konkurence, da bi SBB naredil manj privlačnega za gledalce, saj je SBB odvzel pravice do predvajanja angleškega nogometa s 700 odstotkov višjo ponudbo.
Ponudba Telekoma Srbija – 600 milijonov evrov za šest sezon – je astronomski znesek za državo s samo sedmimi milijoni prebivalcev – in skoraj štirikrat večja, kot se je medijska hiša v Rusiji, ki je precej večji trg, dogovorila, da bo vsako sezono Premier ligi plačala za pravice.
“Zelo težko je tekmovati, ko imaš konkurenta, ki mu za dobiček ni mar,” je v intervjuju dejal predsednik uprave SBB Milija Zeković.
Vodstvo Telekoma Srbija ni bilo dosegljivo za komentar, v izjavah za javnost pa je družba svoje naložbe v angleški nogomet in druge pravice označila za “komercialno” in ne politično motivirane.
“Njihov cilj je uničiti SBB,” je v intervjuju v Londonu povedal Dragan Šolak, predsednik United Grupa, matičnega podjetja SBB. “Na Balkanu,” je dodal, “ne smete dovoliti, da vaši nasprotniki zavohajo vašo slabost.”
V želji, da ostane v igri, je Šolak ta mesec sporočil, da je njegova zasebna investicijska družba kupila Southampton, klub angleške Premier lige. Pravice do prenosa lige bodo ostale njegovemu tekmecu Telekomu, a bo del ogromnega zneska, za katerega se je državni operater strinjal, da ga plača, zdaj prenesen na Šolaka.
Zagovorniki vlade vodijo pet velikih televizijskih kanalov v Srbiji, vključno z domnevno nevtralnim javnim servisom Radio Televizija Srbije. Edini televiziji v Srbiji, ki dajeta prostor opoziciji in se izogibata hvaljenju Vučića, sta Šolakovi kabelski informativni kanal N1, ki je partner CNN, in njegova TV Nova.
Brez njiju, je dejal Šolak, bi Srbija “zdrsnila v temne čase kot Severna Koreja”.
V vsaki od teh držav so varnostne sile – ki so v času komunizma zatirale kritične glasove – zamenjale državna in od države odvisna podjetja, ki pogosto pritiskajo na medije.
Vladajoča poljska stranka Zakon in pravičnost je javno službo TVP spremenila v propagandno orodje, medtem ko je državna naftna družba prevzela oblast prek regionalnih časopisov, čeprav nekateri državni časopisi še naprej redno napadajo vlado.
Decembra je Zakon in pravičnost predlagal zakon, ki naj bi edini neodvisni televizijski kanal TVN24, ki je v lasti ZDA, spravil v težak položaj, a je poljski predsednik, zaskrbljen zaradi odziva Washingtona, nanj vložil veto.
Madžarska je šla še dlje in zbrala na stotine medijskih hiš v holdingu, ki ga nadzorujejo zavezniki premierja Viktorja Orbana. Le ena televizijska postaja z nacionalnim dosegom kritizira gospoda Orbana in je finančno neodvisna od njegove vlade.
Orbanovi prej razdeljeni politični tekmeci so oblikovali enotno fronto za nastop na aprilskih volitvah, vendar jim ni uspelo omajati njegovega nadzora nad mediji.
V Srbiji se je medijski prostor za kritične glasove doslej skrčil, je dejal Zoran Sekulić, ustanovitelj in urednik neodvisne tiskovne agencije, “raven nadzora, neposrednega in posrednega, pa je tako kot v 90. letih prejšnjega stoletja”, pod Miloševićem, v katerega vladi je bil Vučić minister za informiranje.
Novinarjev, je dodal Sekulić, ne ubijajo več, je pa sistem nadzora še vedno tam, le da so ga “izboljšali in izpopolnili”, da bi zagotovili manipulacijo, brez uporabe sile.
Dragan Đilas, vodja glavne srbske opozicijske stranke, nekoč dejaven tudi v novinarstvu, se je pritožil, da je Vučić lahko ure in ure brez prekinitev govoril na večjih srbskih televizijskih kanalih, medtem ko so se opozicijski politiki na splošno pojavljali le kot tarče napadov. “Sem kot igralec v nemem filmu,” je dejal.
N1, edini kanal, ki Đilasu včasih daje prostor, je zelo gledan v Beogradu, vendar je njegov dostop onemogočen v številnih mestih, kjer so župani člani Vučićeve stranke. Tudi v Beogradu ima kabelska družba SBB težave z vstopom v stanovanjske zgradbe, ki so jih zgradili investitorji, tesno povezani z vlado. V velikem stanovanjskem kompleksu, ki se gradi za pripadnike varnostnih služb blizu Beograda, so na primer zavrnili namestitev infrastrukture kabelske televizije SBB, so sporočili iz podjetja.
Gledalci provladnih kanalov “živijo v vzporednem svetu”, je dejal Željko Bodrožić, predsednik Neodvisnega društva novinarjev Srbije. Kanali, kot je TV Pink, najbolj priljubljena nacionalna postaja, ki predvaja seksualno eksplicitne resničnostne šove, pa tudi Vučićeve dolge izjave, “ne samo indoktrinirajo, ampak poneumljajo ljudi”, je še poudaril.
Evropska unija in ZDA so Vučića večkrat kritizirale zaradi pomanjkanja medijskega pluralizma, a pri tem niso vztrajale, saj niso želele, da bi se Srbija obrnila na Rusijo ali povzročala težave v sosednji Bosni in Hercegovini.
To je Vučiću dalo svobodo pri širjenju nadzora nad mediji, kar je Raša Nedeljkov, programski direktor beograjskega centra za raziskave, odgovornost in transparentnost, označil za “okostje njegovega celotnega sistema”. Na neki način je, je poudaril Nedeljkov, prostor v Srbiji za kritične medije zdaj manjši, kot je bil v času Miloševića, ki mu “ni bilo prav nič mar, ali bo imel popoln nadzor” in se ni vmešaval v različne regionalne medije.
“Vučić se zdaj uči iz Miloševićevih napak,” je dejal Nedeljkov. Vučić in njegovi zavezniki, je poudaril, “ne prenašajo ničesar, kar je drugačno”.
Nekoč močne neodvisne medije so postopoma zvabili na drugo stran. Radijska postaja B92, ki je na primer redno kritizirala Miloševića med vojnami v devetdesetih letih, je zdaj v lasti podpornika Vučića in večinoma služi kot veja oblasti.
Novinarji in drugi, ki nasprotujejo Vučiću, so žrtve napadov tabloidov, zvestih oblasti. Šolaka, predsednika United Grupa, so na primer razglasili za “največjega srbskega goljufa”, ki izkorišča Srbijo, in za izdajalca, ki dela za tuje sovražnike Srbije.
Šolak, ki zaradi skrbi za lastno varnost ne živi v Srbiji, je povedal, da ga tako pogosto napadajo, da ga prijatelji, ko ga nihče ne napada, kličejo in sprašujejo: “Kaj se je zgodilo? Si v redu?”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje