Menu Item
Na božični dan, ko se bo Zahod pripravljal na praznovanje rojstva Jezusa Kristusa, naj bi Libija obeleževala vrnitev državne enotnosti in vstop v demokracijo s parlamentarnimi volitvami. V resnici ni znano, kdaj natančno se je rodil Jezus (rodil se je verjetno 6 do 7 let prej in nikakor ne pozimi), prav tako ne vemo, ali se bo rodila libijska demokracija. Ni pa jasno niti, kdo bi lahko v sedmih tednih prevzel vajeti povsem divje libijske politike.
Eno ime pritegne pozornost
Saif al Islam Gadafi je julija letos v intervjuju za The New York Times napovedal kandidaturo za novega voditelja združene Libije. Po eni strani je mogoče pohvaliti njegov pogum, da se je vrgel v politično agonijo, v kateri je bil njegov oče, teatralni narcis, diktator mučitelj, mučen kot pobesneli pes, štirje od šestih bratov pa so bili umorjeni. Po drugi strani pa se postavlja razumno vprašanje: kakšno naj bi bilo volilno telo, da bi za novega libijskega šefa imenovali diktatorjevega sina, ki že takrat ni bil priljubljen? Ali šteje, da je bil njegov oče zadnji, ki mu je uspelo držati umetno zlepljeno državo skupaj z neortodoksno mešanico islama, populizma, neposredne demokracije in skrajnega nasilja? Da bi ga uporabili kot simbol? Kdo ga uporablja?
Vse to je popolnoma nejasno. Njegov oče mu je dal ime Saif al Islam (sablja islama) in mu je očitno namenil vodilno vlogo ob in po sebi. Ni izbral običajnega imena, nobenega od 99 svetih Alahovih imen – na primer Rahman, Rahim, Malik, Mumin, Aziz, niti nobenega imena, ki so ga nosili preroki – Adem, Musa, Isa, Muhamad, ali imena, ki kažejo lastnosti, kot sta Saad (srečen), Gamal (lep), niti najbolj skromnega od vseh: Abdulah (služabnik boga), vendar bojevito in politično, česar doslej ni opravičil. Konec koncev se je leta 2008 umaknil iz aktivne politike.
Leta 2008 je doktoriral na London School of Economics, prestižni ekonomski fakulteti. Pozneje so mu očitali, da je doktorat kupil s prostovoljnimi prispevki, da so ga pisali drugi. Toda ob preverjanju, po umoru njegovega očeta, se je izkazalo, da je doktorat, razen nekaj referenc, pristen.
Mati Hercegovka
Njegova mati Safia el Barsaj se je po verodostojnih virih rodila leta 1952 v Mostarju kot Sofia Farkash, vnukinja Ivana Farkasha, nekdanjega avstrijskega šolskega nadzornika v Mostarju. Ivan Farkash se je v Mostar preselil iz Petrinje. Gadafi je Safio spoznal v Mostarju med študijem na letalski akademiji JNA. Njegova žena je bila takrat ena najbolj znanih Mostarčank.
Konec koncev izhod iz strupenega libijskega kaosa ne bo odvisen od značaja in dela novega voditelja, ampak od dejavnikov, ki so vplivali na to, da je Libija ena redkih strupenih točk v Sredozemlju in Afriki.
“Razvoj v mednarodnem sistemu in Libiji v zadnjem desetletju kaže, da lahko sile, ki spodbujajo nered in nacionalistično konkurenco, presežejo tiste, ki spodbujajo red in mednarodno koordinacijo,” je dejal Jason Pack, ustanovitelj Libya-Analysis in avtor knjige Libya and the Global Enduring Disorder. Večinoma se zanašamo na njegovo analizo.
Libija je, ne pozabimo, umetna kolonialna stvaritev. Leta 1911 je Italija napadla otomansko cesarstvo, ugrabila Rodos in Dodekanez v Egejskem morju, Tripolitanijo v Magrebu, Cirenajko v tradicionalni egipčanski sferi in Fezzan v Srednji Afriki. Šele leta 1934 je Italija združila tri ugrabljene kolonije v eno in jo poimenovala Libija, kot je stari Rim imenoval Afriko. Isti jezik ne more združiti tistega, kar je zgodovina razdelila, vključno s Cirenaiko in Tripolitanijo, kaj šele berberski Fezzan, kjer imajo danes notranjo suverenost le lokalna plemena.
Po izgubi druge svetovne vojne se je morala Italija odpovedati svojim afriškim kolonijam. Libijo so Združeni narodi razglasili za neodvisno kraljestvo natanko 70 let pred morebitnimi letošnjimi volitvami: 24. decembra 1951.
Danes, tudi če bo sodobna Libija uspešno organizirala svobodne in poštene volitve, bodo verjetno ustvarile več zmede, kot bi jo ublažile. Tudi pobudniki volitev ne trdijo, da bodo ustvarili nesporno, suvereno in ustavno legitimno libijsko vlado. Poskusi ZDA in Združenega kraljestva, da bi prepričali neposlušne akterje (Rusijo, Turčijo in različne zalivske države), da koordinirajo svoje predhodno destabilizirajoče intervencije v Libiji, so bili polovični.
Trenutno Egipt in Rusija oprezata za Cirenajko, kjer je samooklicani maršal Kalifa Haftar “glavni mož”. Tudi Tripolitanijo je poskušal osvojiti, a mu je to preprečila Turčija, ki zdaj posredno obvladuje območje, enajst desetletij po tem, ko so jo od tam pregnali Italijani.
Italija ima še vedno interes za nahajališča plina in nafte v Cirenajki. Tam ji je pasti nastavljala Francija, ki je z vojaškim posredovanjem leta 2011 dejansko sprožila krvavo strmoglavljenje Moamerja el Gadafija, a ni pokazala dovolj moči ali pameti, da bi se vnaprej pripravila na “naslednji dan”, zaradi česar je Libija v popolnem kaosu. Medtem ko so se Francozi in Italijani med seboj prepirali, so prišli Turki in Rusi.
Ruse “predstavlja” pomemben in dobro opremljen kontingent ruskih izvajalcev, poklicnih plačancev, ki načeloma ne delujejo zunaj političnih interesov Moskve. Pripadajo skupini Wagner Group, varnostnemu podjetju, katero polno ime je častna vojaška četa “Wagner” (Wagnerjevo zasebno vojaško podjetje). Vodi jih Evgenij Progožin, oligarh in osebni prijatelj Vladimirja Putina.
Turčija ni brezplačno priskočila na pomoč začasni vladi v Tripoliju, na koncu koncev je to Levant, kjer se strastno trguje in z enakim veseljem spletkari. Erdogan solira, bolj kot Macron, in želi izkoriščati tako Rusijo kot ZDA. Erdogan je z začasno vlado podpisal sporazum o skupni celinski platformi med Libijo in Turčijo, ki območja okoli Cipra in Krete ter Grčije izključuje iz izkoriščanja naftnih virov v vzhodnem Sredozemlju. Začasna vlada, ki ji zdaj predseduje Abdulhamid Dbeibeh, je zagotovo prešibka, da bi lahko računala na prevzem nadzora nad Libijo, če ji Turčija ne bo pomagala.
Tragikomično je, da bi še danes vse večje “figure” na sredozemski politični šahovnici imele več koristi, če bi bila Libija spet sistem. Znova bi lahko porabila, torej vložila milijarde dolarjev za nadgradnjo svojih plinovodov, zaposlovanje migrantov, nadzor svojih meja, poplačilo mednarodnih upnikov in zagotavljanje boljšega življenjskega standarda za Libijce. Nasprotno pa neuspehi pri mednarodni koordinaciji še naprej povzročajo, da politika dosega rezultate, ki so daleč od optimalnih. Poenostavljeno povedano: Libiji pomagajo, da jo molzejo drugi – plačanci, vojskovodje, tihotapci revnih migrantov in podobni zlobneži.
Vse to, ker se vse močnejše države, prepletene v libijski kaos, ki bi jim lahko koristil morebitni ponovni zagon kolosalne libijske gospodarske rasti, raje prepirajo, katera bo od plena takoj imela največ koristi, ne razmišljajo pa o jutrišnjem zaslužku. Packova analiza Libije kaže, zakaj sodobnemu mednarodnemu sistemu ne uspe rešiti problemov kolektivnega delovanja.
Če nastane vakuum sile, ta nezadržno posrka zunanje akterje, če ima država dober geostrateški položaj, tudi ko je brez posebnih virov (primer BiH), kaj šele, če je država bogata z viri. Libija je oboje. Turki, Katarci, Emirati, Egipčani in Rusi so se kmalu globoko ukoreninili in zasedli niše, ki so jih prej imeli zahodni narodi.
Če bi Gadafija vrgli z oblasti med hladno vojno, bi naslednjo vlado nedvomno podprla koalicija, ki jo podpira Zahod pod vodstvom Združenih držav Amerike. Potem bi bilo nepredstavljivo, da bi v morebitni državljanski vojni v državi ključne članice Nata podpirale nasprotni strani, kot sta to storili Francija in Italija v Libiji. Danes so članice atlantskega zavezništva sposobne spodkopavati druga drugo za hrbtom, kot so to storile ZDA in Velika Britanija Franciji na Pacifiku, Francija Nemčiji med vojno v Bosni in Hercegovini itd.
Pack pojasnjuje, da so dogodki v Libiji prispevali tudi k izvolitvi Donalda Trumpa leta 2016 in brexitu: “Dejansko sta bila strankarsko sovraštvo zaradi smrti veleposlanika J. Christopherja Stevensa v Bengaziju v Libiji in strah pred migranti, ki prečkajo Sredozemlje, ključna elementa, ki sta pripeljala do neopopulističnega izida tako na ameriških volitvah leta 2016 kot referendumu o brexitu.”
Tudi ko gre za preživetje človeške rase kot celote, kar je bila tema v pogajanjih o podnebni krizi v Rimu in Glasgowu, se države, ki zagovarjajo nekakšen red, med seboj prepirajo, in institucije svetovnega reda, z Združenimi narodi na čelu, “prebijajo” nacionalistične države različnih ideoloških paradigem, ki upajo, da bo nered pospešil njihovo pot na svetovni vrh: Kitajsko, Rusijo in Indijo na prvem mestu.
Pri vsem tem je Libija pomembna kot nazorni primer kaosa, zaradi tega je dobra “študija primera”. Kaj lahko naredi novoizvoljeni predsednik, čeprav bi bil politični genij (česar se za Gadafijevega prvorojenca še ni moglo reči), piše Globus.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje