Smrt britanske kraljice Elizabete II. je v javnosti razumljena kot prelomnica, kot konec neke dobe. Kraljica, ki je vladala kar sedem desetletji, je po mnenju mnogih poosebljala stabilnost in kontinuiteto, ki bosta z nastopom mandata novega kralja Karla III. postavljeni pod vprašaj. Kritični glasovi v nekaterih nekdanjih britanskih kolonijah, zdaj članicah skupnosti Commonwealth, denimo opozarjajo, da je nastopil čas za obdobje republike, pa tudi za to, da novi kralj s plačilom reparacij prizna škodo, ki jo je v času Britanskega imperija povzročila trgovina s sužnji.
Smrt kraljice Elizabete II. in imenovanje novega kralja, Karla III. je v nekaterih državah, nekdanjih britanskih kolonijah, vse prej kot utišalo kritične glasove, ki preizprašujejo vlogo britanske krone v 21. stoletju. Nekateri aktivisti in politiki iz karibskih držav menijo, da je čas ne le za slovo britanske krone, temveč tudi za poplačilo škode, ki jo je povzročilo sužnjelastništvo v času Britanskega imperija.
Britanski imperij, čigar začetki segajo v 16. stoletje, je svoj konec dočakal v 20. stoletju, in sicer ob osamosvajanju nekdanjih kolonij, ki je sovpadalo s sedemdesetletno vladavino kraljice Elizabete II. Britanski imperij je bil v določenem obdobju svoje zgodovine največji v svetovnem merilu; v začetku 20. stoletja je v imperiju živelo več kot 400 milijonov ljudi, kar je četrtina takratne svetovne populacije.
Kljub formalnemu razpadu imperija pa njegova dediščina živi naprej – medtem ko so države razpadlega imperija še vedno povezane v skupnosti Commonwealth, bo britanski kralj Karel III. (poleg Združenega kraljestva) prav tako še naprej monarh Antigve in Barbude, Avstralije, Bahamov, Belizeja, Grenade, Kanade, Jamajke, Nove Zelandije, Papue Nove Gvineje, Svetega Krištofa in Nevisa, Svetega Vincencija in Grenadine, Svete Lucije, Salomonovih otokov in Tuvaluja. V teh državah monarh imenuje predstavnika (na primer generalnega guvernerja), ki ga predlaga izvoljeni voditelj (premier, predsednik vlade), na spletni strani navaja Foreign Policy.
Želja po tem, da stopijo po poti republikanizma, kot so to storili novembra lani na Barbadosu, je prisotna predvsem v karibskih državah. Javnomnenjska raziskava je pokazala, da je bilo avgusta monarhiji nenaklonjenih 56 odstotkov Jamajčanov, navaja tiskovna agencija Reuters.
Junija letos so na vrhu voditeljev držav Commonwealtha predstavniki karibskih držav prav tako podvomili v primernost tega, da bo kralj Karel III. kraljico Elizabeto II. nasledil na čelu skupnosti. Njihov dvom je v nasprotju z dogovorom iz leta 2018, ki je predvideval prav to – da bo tudi po smrti monarhinje organizacijo še naprej vodila britanska krona, še poroča Reuters.
“Premik proti republikanizmu je utemeljen na prepričanju, da je čas, da nekdaj kolonizirani narodi dejansko zaživijo svojo neodvisnost in uveljavijo pravico do samoodločbe ter niso del monarhičnega sistema,” je po navedbah Foreign Policy pojasnila Verene Shepherd, predsednica jamajškega nacionalne komisije za reparacije.
Pravičnost reparacij
Kritični glasovi karibskih držav so glasni tudi na temo reparacij škode, ki jo je povzročilo sužnjelastništvo v času Britanskega imperija. Pozive k reparacijam in jasnemu opravičilu je bilo slišati denimo marca letos, ko sta se na turnejo po Karibih za osem dni odpravila sedanji prestolonaslednik William in njegova žena Kate Middleton.
“Ker se vloga monarhije spreminja, pričakujemo, da je to priložnost za napredek v razpravah o reparacijah za našo regijo,” je po Reutersovih navedbah komentirala akademičarka Niambi Hall-Campbell, ki predseduje bahamskemu svetu za reparacije. Prav tako je izrazila pričakovanja, da bo kralj Karel III. vladal “pravično”, kar da vključuje tudi pravično povračilo za povzročeno škodo. Podobna pričakovanja do novega kralja, ki je na nedavnem vrhu držav Commonwealtha še kot prestolonaslednik obžaloval sužnjelastništvo, imajo tudi na Jamajki in Barbadosu.
Med 15. in 19. stoletjem je bilo v trgovino s sužnji, ki so jo vodili evropski narodi, prisilno vključenih več kot 10 milijonov Afričanov. Tisti, ki so preživeli brutalno pot čez ocean, so bili prisiljeni delati na plantažah na območju Karibov in ameriške celine. Na Jamajki denimo ocenjujejo, da je na plantažah za britanske lastnike delalo okoli 600.000 Afričanov, še piše Reuters.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje