Menu Item
Segrevanje planeta iz leta v leto bolj občutimo, a kljub temu ne ukrepamo. Znanstveniki so zato vse manj optimistični, da bo človeštvu uspelo zagotoviti varno prihodnost za naslednje generacije. Podatki kažejo, da bodo emisije leta 2030 za dva odstotka nižje kot v 2019, namesto da bi upadle za 43 odstotkov, kolikor bi potrebovali za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija. Pred podnebno konferenco COP28, ki se v četrtek začenja v Dubaju, znanstveniki svarijo, da so pogajalski proces "ugrabili proizvajalci fosilnih goriv".
V četrtek se bo v Dubaju v Združenih arabskih emiratih (ZAE) začela podnebna konferenca Združenih narodov (ZN) COP28. Prva dva dni bo potekal vrh voditeljev, ki je namenjen predvsem okrepitvi politične podpore pred začetkom pogajanj. Vrha se bo udeležila tudi slovenska predsednica Nataša Pirc Musar.
Po letošnjih podnebnih katastrofah, ki so na vseh celinah pokazala resnost krize, bi bil končno čas za dejanja, je pred konferenco za STA ocenila klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. Zaradi drastičnega poslabšanja klimatskih razmer si znanstveniki želijo predvsem konkretnih načrtov za pospešitev zmanjšanja fosilnih goriv.
Kot je spomnila Kajfež Bogataj, znanstveniki vse od sprejetja pariškega sporazuma leta 2015 pred podnebnimi konferencami vsako leto ponavljajo ista pričakovanja. Poleg načrtov glede zmanjšanja fosilnih goriv letos v končni izjavi, ki jo pogajalci iz skoraj 200 držav sprejmejo ob koncu konference, pričakujejo tudi nove zaveze najbogatejših držav na svetu glede pomoči najrevnejšim.
Klimatska situacija se je od izida zadnjega poročila Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), ki deluje pod okriljem ZN, pred tremi leti izrazito poslabšala. “Energijsko neravnovesje, ki vodi v segrevanje, se je povečalo za 12 odstotkov, višje so koncentracije prav vseh toplogrednih plinov, temperaturni dvig in dvigovanje morske gladine pa se stopnjuje. Če emisije ne začno upadati, imamo le še šest let možnosti, da dosežemo omejitev dviga temperature na 1,5 stopinje Celzija. In če želimo doseči za cilj še razmeroma varen dvig temperature, se morajo izpusti do leta 2030 zmanjšati že za vsaj 40 odstotkov,” je posvarila Kajfež Bogataj.
Kajfež Bogataj: Veliko razlogov za pesimizem
Optimizem znanstvenikov glede globalnih dogovorov iz leta v leto upada, je priznala klimatologinja. “Opažamo, da je za politike zlom podnebja v retoriki že desetletja najpomembnejša, vendar očitno najmanj nujna globalna kriza, ki jo potisnejo na stran, ko se soočajo z na videz bolj akutnimi težavami,” je poudarila in dodala, da je razlogov za pesimizem tudi pred letošnjo podnebno konferenco v Dubaju kar nekaj.
Med temi je izpostavila izbiro same lokacije konference v naftno bogatih Združenih arabskih emiratih in predsedujočega konferenci Sultana Ahmeda Al Džaberja, ki je sicer direktor državnega naftnega podjetja Abu Dhabi National Oil Company. Težavo po njenem predstavlja tudi trenutna vojna med Izraelom in palestinskim Hamasom, zaradi česar bodo voditelji zahodnih držav “najbrž del svojega diplomatsko dragocenega časa preživeli z voditelji Bližnjega vzhoda, da bi razpravljali ne o podnebju, ampak o varnostni situaciji”.
Kot opozarja Kajfež Bogataj, svet in še posebej Evropa še vedno čutita rast cen energije in hrane, ki sta jo spodbudila pandemija covida-19 in vojna v Ukrajini. “Inflacija in dolgovi povečujejo domače pritiske na vlade, usmerjene v podnebne cilje, da najprej porabijo denar za najbolj nujne potrebe. V Bruslju je že jasno vidno populistično nasprotovanje stroškom zelenih politik. EU se boji vsega, kar bi lahko povečalo finančni pritisk in to lahko podre politično soglasje o podnebnih spremembah,” je navedla pomisleke.
Po njenih besedah se ZDA srečujejo s podobnimi problemi. Čeprav je podnebni zakon aktualnega predsednika Joeja Bidna spodbudil razcvet projektov čiste energije v ZDA, pa je ta, kot je spomnila, letos pod pritiskom naraščajočih stroškov podprl črpanje nafte in izgradnjo naftovodov. Po opozorilih Kajfež Bogataj bi lahko na rast podnebnega pesimizma vplivali tudi volilni izidi v nekaterih državah v prihodnjih mesecih. Nove predstavnike oblasti bodo izbirali državljani ZDA, EU, Indije, Pakistana, Indonezije in Rusije. Izid volitev v Argentini po njenem mnenju tako že povečuje možnost, da bi ta latinskoameriška država odstopila od zavez pariškega sporazuma.
O vlogi Kitajske je sogovornica dejala, da je ta “razmeroma dvolična”, saj država vlaga ogromno v obnovljive vire, hkrati pa se še vedno oklepa rabe premoga. “So pa nedavni dvostranski pogovori z ZDA nakazali, da je odprta za dialog tudi z največjimi gospodarskimi tekmeci,” je dodala. Razlog za optimizem na drugi strani daje podatek, da svet vse bolj pospešeno investira v obnovljive vire energije. Lani so se kapacitete okrepile za okoli 300 gigavatov. Kot ocenjuje klimatologinja, bi bilo sicer potrebnih 1000 gigavatov novih kapacitet letno in to vsaj do leta 2030. “Morda nam to uspe, a le z globalnim sodelovanjem,” je ocenila.
Sporočilo znanosti voditeljem, ki bodo v prihajajočih dveh tednih določali usodo prihodnjih generacij, je po besedah Kajfež Bogataj zelo preprosto. Ob boku podnebne krize se bodo vedno pojavljale tudi druge težave, čakanje na idealne pogoje za soočanje s podnebnimi spremembami pa je “luksuz, ki si ga voditelji ne morejo več privoščiti,” je sklenila.
Močnik: Pogajanja so ugrabili proizvajalci fosilnih goriv
Brez izločitve deležnikov z jasnimi konflikti interesov, ki kršijo dosedanje dogovore, nov dogovor ne bo mogoč, je o pričakovanjih pred COP28 za STA povedal fizik in vodja Centra za raziskave atmosfere na novogoriški univerzi Griša Močnik. Sprejetja zavez, ki bi pospešile izvajanje trenutno načrtovanih ciljev, ne pričakuje.
Ob tem je opozoril, da projekcije Programa ZN za okolje (UNEP) kažejo, da smo z obstoječimi obljubami na poti do tega, da se bo ozračje do 2050 segrelo za dve stopinji Celzija in da trenutni ukrepi niso dovolj. Podatki ZN prav tako govorijo o tem, da bodo emisije v 2030 za dva odstotka nižje kot v 2019, namesto da bi upadle za 43 odstotkov, kolikor bi potrebovali za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija od predindustrijskega obdobja.
“Zgleda, da so države zelo glasne z obljubami, ko se začnemo pogovarjati o ukrepih, pa zavlada tišina. Da do tega ne pridemo, je grozljivo, saj bodo zaradi zamud potrebni dražji in bolj radikalni ukrepi,” je poudaril Močnik.
Glede samega procesa vsakoletnih podnebnih pogajanj skoraj 200 držav Močnik meni, da so ga “ugrabili proizvajalci fosilnih goriv in države, ki ne želijo najti alternativ”. “Med pogajanji zavlačujejo, s čimer zamikajo zmanjšanje emisij in prestavljajo rešitve v megleno prihodnost. S tem dražijo ukrepe in nas silijo k temu, da bodo ukrepi radikalnejši in sprejeti predvsem na ramenih najrevnejših,” je posvaril.
V luči podatka, da en odstotek najbogatejših Zemljanov izpusti v ozračje toliko ogljikovega dioksida kot 66 odstotkov najrevnejših ljudi, je po Močnikovih besedah “jasno, kdo mora plačati ukrepe”.
Proizvajalci fosilnih goriv prav tako po mnenju sogovornika zavajajo s trditvami o nujnosti vloge fosilnih goriv med prilagajanjem na podnebne spremembe. Kot je opomnil Močnik, imajo Združeni arabski emirati, ki so letošnji gostitelji podnebnega vrh COP28, najambicioznejše načrte glede povečanega črpanja nafte in plina. Znanstveniki so na drugi strani z različnimi modeli potrdili, da kakršnokoli povečanje črpanja fosilnih goriv ni sprejemljivo, če želimo omejiti globalnega segrevanja na dve oziroma 1,5 stopinje Celzija.
Močnik je prepričan, da brez izločitve deležnikov z jasnimi konflikti interesov, ki kršijo dosedanje dogovore, nov dogovor ne bo mogoč. V vmesnem času pa lahko EU, kot je izpostavil, začne z izvajanjem ambicioznejše podnebne politike in ob tem uvede denimo davek na dodane izpuste ogljikovega dioksida, s katerim bi obdavčila izdelke in poskrbela, da se v EU uvažajo izdelki z najnižjimi izpusti.
Greenpeace: Prepoved vseh novih fosilnih investicij
Rezultat letošnjih podnebnih pogajanj mora biti pravična in čim hitrejša opustitev vseh fosilnih goriv z jasno časovnico opustitve premoga in plina ter zaveze prepovedi vseh novih investicij v ta goriva, pravi Lena Penšek iz organizacije Greenpeace Slovenija.
Letošnji COP28 bo minil v znamenju prve opravljene globalne ocene stanja izvajanja pariškega sporazuma iz leta 2015, kar bo po besedah Penšek prineslo streznitev. “Trenutne zaveze držav predstavljajo dvoodstotno zmanjšanja do leta 2030. Torej je med trenutnimi realnimi zavezami držav in tistimi, ki so nujne za dosego cilja 1,5 stopinje Celzija, še ogromno prostora za večjo ambicioznost,” opozarja.
Da bi moral biti končni izid letošnjega podnebnega vrha usmerjen v čim hitrejšo opustitev vseh fosilnih goriv, vse bolj glasno in močno poziva civilna družba, prav tako pa tudi skupina držav G7, EU in tako imenovana Koalicija visokih ambicij, dodaja.
“Kljub temu, da se države podpisnice pariškega sporazuma svojih zavez ne držijo ravno ambiciozno, pa upanje še vedno ostaja,” je prepričana Penšek in kot primer izpostavlja vedno bolj ambiciozna politike EU ter pred kratkim sprejete izjave med Kitajsko in ZDA glede sodelovanja pri naslavljanju podnebne krize. Ta je po njenem pokazala podporo pozitivnim rezultatom pogajanj na področju energetike. Kot opozarja, bo treba pri tem budno spremljati, da se ambicioznost podnebnih ciljev ne bo zanašala na nezanesljive tehnološke rešitve prihodnosti, kot je denimo zajemanje in shranjevanje ogljika. “Rezultat podnebnih pogajanj mora biti jasen in to je opustitev fosilnih goriv na pravičen način,” je posvarila in dodala, da bodo morale v primeru pozitivnega rezultata pogajanj države pokazati dovolj lastne politične volje, da bodo sprejete zaveze tudi uresničile.
Ob tem je spomnila tudi na pomembno vlogo, ki jo imajo pri vodenju in zagotavljanju ambicioznih rezultatov globalnih podnebnih pogajanj predsedstva držav gostiteljic. Da je letošnji predsedujoči podnebnemu vrhu direktor državne naftne družbe Združenih arabskih emiratov Adnoc Sultan Al Džaber, se ji zdi “zaskrbljujoče”, hkrati pa to, kot je ocenila, pomeni, da bo predsedstvo pod drobnogledom javnosti kot še nikoli doslej. “Pri takšnem navzkrižju interesov je potrebna dodatna pazljivost, predvsem kar se tiče lobiranja, in tega se vsi vpleteni v COP28 zelo zavedajo. Lahko bi celo rekli, da so zdaj, bolj kot kdajkoli prej, vse oči uprte v industrijo fosilnih goriv,” je opozorila in poudarila, da se industriji fosilnih goriv ne bi smelo dovoliti spodkopavanja pogajanj in slabitve globalnega odziva na podnebne spremembe.
V luči tega je dejala, da bi morali predstavniki okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) že zdavnaj vzpostaviti tako imenovan okvir odgovornosti (angl. accountability framework), vključno s politiko navzkrižja interesov in s tem končati erozijo javnega zaupanja v OZN.
Umanotera: Drvimo v katastrofo
Ne le da svet ni na poti doseganja ciljev pariškega sporazuma, največji proizvajalci fosilnih goriv nameravajo do leta 2030 proizvesti kar 110 odstotkov več teh goriv, kot bi bilo skladno s ciljem omejevanja globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija, pa pred konferenco opozarja Ajda Cafun iz okoljske organizacije Umanotera.
Kot je za STA dejala Cafun, je s temi ugotovitvami postreglo zadnje poročilo Programa ZN za okolje (UNEP) The production gap report. “Že pri doseženem segrevanju za 1,2 stopinje Celzija ekstremne posledice podnebnih sprememb čutimo povsod po svetu, vsak dodaten dvig temperature pa povečuje verjetnost za sprožitev globalne kaskade tako imenovanih prelomnih podnebnih točk, kar bi vodilo v nepovratno stanje in katastrofo za vse ljudi in druga živa bitja po svetu,” je poudarila. Omenjena analiza prav tako kaže, da bi trenutni načrti držav vodili do povečevanja proizvodnje premoga vse do leta 2030, nafte in plina pa najmanj do leta 2050, kar po pojasnilih sogovornice “ni skladno z njihovimi zavezami pod okriljem pariškega sporazuma in kaže na njihovo popuščanje pod intenzivnimi pritiski fosilnega kapitala”.
Vpliv industrije fosilnih goriv je bilo mogoče zaznati tudi na lanski podnebni konferenci ZN v egiptovskem Šarm el Šejku, nad egiptovsko predsedstvo pa so se med drugim zgrinjali očitki, da je bil ob koncu konference sprejet sporazum, ki jasno ščiti prav omenjeno industrijo ter naftne in plinske države. Na vprašanje, ali se bo ta trend nadaljeval tudi na COP28 v Dubaju, Cafun odgovarja pritrdilno. “Proces podnebnih vrhov, kot se je odvijal do sedaj in se še vedno, je povsem vpet v logiko obstoječega družbenega sistema in razmerij moči v njem. Dejstva, da je bilo na lanski podnebni konferenci kar 636 lobistov fosilnih podjetij, kar je več kot predstavnikov katere koli nacionalne delegacije in 100 več kot leto prej, ter da je bil na čelo letošnjega vrha imenovan direktor naftnega in plinskega podjetja Adnoc, ne smemo razumeti kot nekakšen eksces, saj podnebna zasedanja s ciljem preprečevanja globalnega segrevanja potekajo že celih 28 let, izpusti toplogrednih plinov pa še vedno naraščajo, ko bi morali že strmo padati,” izpostavlja predstavnica Umanotere.
Ob tem pa je kritična tudi do (ne)ukrepanja EU. Po njeni oceni cilji in ukrepi EU niso v skladu z njeno zgodovinsko odgovornostjo za podnebno krizo in hkrati zmožnostmi za ukrepanje ter kot taki tudi niso v skladu s pariškim sporazumom. “Poleg tega pa zeleni prehod pod okriljem evropskega zelenega dogovora temelji na nadaljnjem ekstraktivizmu v državah globalnega juga in ohranjanju obstoječih razmerij moči, kar zavira globalni odziv na podnebno krizo,” je sklenila Cafun.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!