Reka Tigris izginja, z njo pa tudi eno najstarejših ljudstev na svetu

Šejk Nidham Kreidi al-Sabahi, 68-letni voditelj ene najstarejših gnostičnih religij, Mandejcev, živi ob reki Tigris v južnem Iraku. V skladu s svojo vero pije in uporablja le tekočo vodo, saj verjame v njeno čistost, dokler teče. A nekoč mogočna reka, vir življenja Mezopotamije, je danes močno onesnažena in ji grozi popolna izsušitev, piše britanski The Guardian.

"Brez vode ni življenja," opozarja šejk. Za njegovo skupnost, ki v Iraku biva že tisočletja, je voda sveta in ključna za vse obrede, od rojstva do smrti.

Tigris ni pomemben le za verske manjšine, skupaj z Evfratom tvori zibelko civilizacije, kjer sta se razvila kmetijstvo in pisava. Danes je od njega odvisnih 18 milijonov Iračanov, vendar "zdravje" reke že desetletja propada.

Uničenje infrastrukture med zalivsko vojno leta 1991 in kasnejše sankcije so povzročili, da se večina odplak izliva neposredno v reko. V osrednjem in južnem Iraku je na čistilne naprave priključen le majhen del mestnih gospodinjstev, na podeželju pa skoraj nihče. Reko dodatno dušijo kmetijski pesticidi, naftni odpadki in smeti, kar vodi v zdravstvene krize, kot je bila tista v Basri leta 2018, ko je zaradi onesnažene vode zbolelo več kot 100.000 ljudi.

Poleg onesnaženja reko pesti drastično pomanjkanje vode. Turški jezovi so zmanjšali dotok v Bagdad za 33 %, svoje so prispevali še iranski preusmerjevalni kanali in neučinkovito domače kmetijstvo, ki porabi večino površinskih voda. Podnebne spremembe zmanjšujejo količino padavin, zato je reka poleti ponekod tako plitva, da jo je mogoče prebresti. Manjša količina vode pa pomeni večjo koncentracijo strupov.

Bagdad in Ankara sta novembra podpisala sporazum, poimenovan "nafta za vodo", kjer naj bi Turčija v zameno za nafto gradila namakalne sisteme. Vendar strokovnjaki opozarjajo, da gre za neobvezujočo predvolilno potezo, ki Turčiji prepušča prevelik nadzor nad iraškimi viri.

Ljudstvo, ki časti Janeza Krstnika

Mandejci, starodavni gnostiki, so zaradi vojn in verskega preganjanja prisiljeni množično zapuščati svojo zgodovinsko domovino, s čimer svetu grozi izguba edinstvene kulturne dediščine.

Čeprav so se pod islamsko oblastjo ohranili kot zaščiteno "ljudstvo knjige", Mandejci niso ne muslimani ne kristjani. Njihova vera je posebna zmes babilonskih in judovskih vplivov, za svojega največjega preroka pa imajo Janeza Krstnika. Verjamejo v strog dualizem med svetom svetlobe in teme, njihov najpomembnejši obred pa je krst v tekoči vodi, ki ga za razliko od krščanskega ponavljajo vsako nedeljo in ob vseh življenjskih prelomnicah.

Kot izrazito miroljubna skupnost, ki zavrača vsakršno nasilje, so po padcu Sadama Huseina postali lahka tarča ekstremistov. Od nekdanjih 60.000 do 100.000 pripadnikov jih v Iraku ostaja le peščica.

Smrt Tigrisa bi za to starodavno skupnost pomenila dokončen konec.