Rešena velika zgodovinska uganka: od kod so prišli Slovani

Iz šolskih dni se verjetno še spomnite, da smo se učili, da so naši slovanski predniki na današnja ozemlja prišli "izza Karpatov".

Večina sodobnih zgodovinarjev pradomovino Slovanov postavlja na območje vzhodne Evrope, ki danes pripada Belorusiji, Poljski in Ukrajini.

V resnici pa je vse doslej to bilo bolj ali manj ugibanje, saj je širitev Slovanov eden "najmanj razumljenih dogodkov v evropski zgodovini", kot so zapisali v uglednem Inštitutu Max Planck.

Skrivnostni Slovani

Prve zapise o premikih Slovanov lahko najdemo v bizantinskih virih iz 6. stoletja.

A v nasprotju z dogajanjem pri drugih plemenih, denimo Germanih ali Hunih - ti so nekaj stoletij prej vpadali na ozemlje takrat že močno razmajanega Rimskega cesarstva in prispevali k njegovemu dokončnemu propadu - je bilo dolgo časa pravo ugankarsko vprašanje, kaj se je dogajalo s slovanskimi plemeni.

Slovani namreč v obdobju selitev za seboj niso puščali veliko sledi - ne materialnih ne pisnih –, zato so se zgodovinarji večinoma opirali na zapise neslovanskih kronistov, ki pa niso bili vedno zanesljivi.

Odgovor o pradomovini Slovanov se skriva v genih

Vsekakor pa je obdobje "temne zgodovine" Evrope, po propadu Rimskega cesarstva in v času selitev narodov, z mnogimi vojnami, osvajanji in poselitvami spremenilo genetsko sestavo staroselcev, ki se odraža tudi v genetski sestavi današnjih prebivalcev stare celine.

In prav na to obdobje so se osredotočili znanstveniki Inštituta Max Planck, da bi dobili natančnejši vpogled v gibanje evropskega prebivalstva.

Mednarodna raziskovalna skupina iz Nemčije, Avstrije, Poljske, Češke in Hrvaške se je zato lotila "skrivnostnih Slovanov" in prišla do zanimivih odkritij s pomočjo poglobljene analize DNK srednjeveških slovanskih populacij. Raziskavo pa so objavili v reviji Nature.

Kot so zapisali v sporočilu za javnost, so z analizo več kot 550 starodavnih genomov ugotovili, kdaj so Slovani doživeli svoj razmah, ter odgovorili na vprašanje – od kod pravzaprav izvirajo.

Genetske analize kažejo na območje, ki se razteza od južne Belorusije do osrednje Ukrajine.

"Čeprav je neposrednih dokazov iz zgodnjih slovanskih osrednjih regij še vedno malo, naši rezultati ponujajo prve konkretne sledi o oblikovanju slovanskega izvora – najverjetneje nekje med rekama Dnester in Don," je pojasnil Joscha Gretzinger, genetik z Inštituta Max Planck za evolucijsko antropologijo v Leipzigu in glavni avtor študije.

Poleg tega je analiza pokazala, da so velike migracije, ki so se začele v 6. stoletju, Slovane popeljale čez obsežna območja srednje in vzhodne Evrope.

Kulturni vpliv prihoda Slovanov

A v nasprotju z nekaterimi drugimi ljudstvi, ki so osvajala ozemlja in širila svoj vpliv, so Slovani gradili nova družbena omrežja v prilagodljivih skupnostih, organiziranih okoli razširjenih družin in patrilinearnih sorodstvenih vezi (to so sorodstvene vezi, kjer se poreklo (imena/priimki), dedovanje ali družbeni status prenašajo po očetovi liniji).

Vzhodna Nemčija je, denimo, doživela temeljito spremembo: večgeneracijske družine so postale osrednji steber družbe.

Na Hrvaškem pa je prihod vzhodnoevropskih skupin povzročil precej manj prelomov v obstoječih družbenih strukturah. Organizacija je ohranila značilnosti prejšnjih obdobij, kar je privedlo do mešanja oziroma vzporednega obstoja starih in novih tradicij.

Genetski vpliv prihoda Slovanov

Selitev Slovanov pa je močno vplivalo ne le na kulturno, pač pa tudi na genetsko sestavo vzhodne in jugovzhodne Evrope.

Na ozemlju današnje vzhodne Nemčije in Poljske je bila genetska sestava skoraj povsem spremenjena, v dobršni meri pa tudi na območjih južno od Alp in Balkanskega polotoka.

Vzorci DNK iz Hrvaške in širše regije tako razkrivajo, da so se vzhodnoevropski priseljenci mešali z raznolikim lokalnim prebivalstvom.

V današnjih balkanskih populacijah se zato delež vzhodnoevropskega izvora razlikuje, pogosto pa predstavlja približno polovico ali nekaj manj sodobnega genskega sklada.

Ni šlo za načrtna osvajanja, ampak bolj za "zlivanje"

To potrjuje, da slovanska migracija ni bila val osvajanj, temveč dolgotrajen proces mešanih zakonov. Na koncu je to privedlo do kulturne, jezikovne in genetske raznolikosti, značilne za Balkan še danes.

Analiza DNK je med drugim razkrila, da so se selile cele družine ter da so v slovanskih plemenih tako moški kot ženske enakovredno prispevali k družbi.

Ali Slovani kot identiteta sploh obstajajo?

Kot so poudarili avtorji raziskave, so v njej uporabljali izraz Slovani za "vse populacije, ki so bile tako poimenovane v sodobnih virih, ne da bi s tem nujno trdili, da so se same tako identificirale".

Pojem slovanske identitete je namreč precej nov in izvira iz panslavističnega gibanja iz 19. stoletja.

Pred tem so se pripadniki sedanjih slovanskih narodov identificirali bolj po lokalnem imenu in ne kot pripadniki neke širše, slovanske skupine.

Že stari kronisti ljudi, ki so prihajali iz območja vzhodne Evrope, govorili drugačne (a podobne) jezike in imeli drugačno (a med seboj podobno) kulturo, niso vedno imenovali Sloveni.

Dostikrat pri njih naletimo na imena, kot so Vendi, Veneti, Anti, Slavi, Sklavi, Sklaveni ali imena, ki jih še danes nosijo pripadniki nekaterih slovansko govorečih narodov, recimo Hrvati (Kroati) ali Srbi (Serbi, Servi).

To kaže na to, da ljudstvo, ki je prihajalo z vzhoda in poselilo današnja slovansko govoreča območja, ni bilo enotno pri svojem samopoimenovanju. Pa tudi selitev ni potekala v enem, velikem valu.

"Slovanska ekspanzija ni bila monolitni dogodek enega ljudstva, ki bi se selilo kot celota, temveč mozaik različnih skupin, ki so se vsaka na svoj način prilagajale in mešale. To kaže, da nikoli ni obstajala le ena sama ‘slovanska’ identiteta, ampak mnogo njih," razlaga Zuzana Hofmanová z MPI EVA in Masarykove univerze v Brnu, ena glavnih avtoric raziskave.

"Širjenje Slovanov verjetno zadnji demografski dogodek kontinentalnih razsežnosti"

Odkritja o zgodovini slovanskih plemen ponujajo nove perspektive o tem, zakaj so se slovanske skupine tako uspešno širile in hkrati puščale tako malo sledi.

"Slovanska migracija predstavlja temeljno drugačen model družbene organizacije. Njihova odpornost, razmeroma preprosto preživetveno gospodarstvo in pripravljenost na prilagoditve so jih naredili primerno skupnost za obdobja nestabilnosti – bodisi zaradi podnebnih sprememb bodisi zaradi kuge," pojasnjuje Walter Pohl, eden glavnih avtorjev študije.

To potrjujejo tudi novi genetski podatki – skupno poreklo, a hkrati regionalne razlike, oblikovane z mešanjem z lokalnimi prebivalci.

Medtem ko so se na severu germanska ljudstva večinoma odselila in s tem odprla prostor Slovanom, so se na jugu priseljenci zlili z obstoječimi skupnostmi.

"Širjenje Slovanov je bilo verjetno zadnji demografski dogodek kontinentalnih razsežnosti, ki je trajno in temeljno preoblikoval tako genetsko kot jezikovno podobo Evrope," poudarja Johannes Krause, direktor Inštituta Max Planck za evolucijsko antropologijo in eden glavnih avtorjev raziskave.

N1 PODKAST S SUZANO LOVEC: "Delujemo, ko so voditelji strahopetni"