Menu Item
Predčasne parlamentarne volitve v Španiji niso dale zmagovalca, temveč samo poražence, je ocenil analitik Luka Lisjak Gabrijelčič. Desni blok je razočaran, saj v nasprotju z napovedmi ni dobil večine, v šibkejšem položaju, kot bi si želeli, je tudi levi pol, je dejal. Po njegovem mnenju so najverjetnejša možnost nove predčasne volitve.
Po skoraj končanem štetju glasov na nedeljskih volitvah v Španiji je jasno, da desnosredinska Ljudska stranka (PP), ki jo vodi Alberto Nunez Feijoo, ni zbrala dovolj glasov, da bi sestavila vlado.
PP, ki bo v spodnjem domu parlamenta predvidoma imela 136 poslancev, ne bo zbrala večine niti v sodelovanju s skrajno desno stranko Vox, ki naj bi ji pripadlo 33 poslanskih sedežev. Stranki bi v 350-članskem parlamentu za oblikovanje vlade skupaj potrebovali najmanj 176 sedežev.
Takšen rezultat je za desni blok razočaranje in pomeni odmik od predvidevanj javnomnenjskih raziskav, ki so napovedovale zmago desnice, potem ko sta PP in Vox maja na regionalnih in lokalnih volitvah dosegli zelo dobre rezultate, kar je tudi spodbudilo premierja in vodjo socialistov Pedra Sancheza k sklicu predčasnih volitev.
Toda Sanchezu se je tvegana poteza očitno izplačala. Po mnenju Lisjaka Gabrijelčiča je prišlo do “mobilizacije levih volivcev, predvsem tistih, ki ki so bili že prej zelo negativno nastrojeni do skrajno desne politike”, pa tudi do demobilizacije dela sredinskih volivcev, ki jih je odvrnila skrajno desna drža stranke Vox.
K slabemu rezultatu desnice so pripomogla tudi trenja znotraj desnega bloka, medtem ko je levosredinski “tokrat nastopil razmeroma enotno”. Luka Lisjak Gabrijelčič je ocenil, da se je Feijoo “ves čas poskušal na nek način oddaljiti od Voxa”, čeprav je bilo jasno, da bo sprejel njihovo podporo.
Toda istočasno je vodja Ljudske stranke ubral drugo taktiko – ves čas predvolilne kampanje je skušal prisiliti Sancheza v koncesijo, češ da “tisti, ki dobi več glasov, mora vladati”.
Španski volilni sistem namreč deluje tako, da mora kandidat za predsednika vlade v prvem krogu glasovanja v parlamentu prejeti večino glasov podpore, torej najmanj 176, v drugem krogu pa zadostuje relativna navadna večina. V praksi to pomeni, da se lahko stranke v zameno za določena popuščanja vzdržijo glasovanja, in tako omogočijo kandidatu, ki nima podpore več kot polovice poslancev, da zasede premierski stolček.
Po mnenju Lisjaka Gabrijelčiča je Feijoojeva strategija privedla do tega, da je PP pridobila del taktičnih glasov podpornikov desnega političnega pola, ob tem pa ji ni uspelo prepričati sredinskih volivcev, ki ne podpirajo skrajne politike stranke Vox.
Po drugi strani je socialistična stranka PSOE premierja Pedra Sancheza iz volilnega procesa “izšla nepričakovano okrepljena, dobila je več glasov, odstotkov in poslancev, in četudi gre za majhen napredek, ni prišlo do velikega osipa glasov, ki so ga napovedovale ankete”.
Toda čeprav ima v nasprotju z desnim blokom levosredinski pod vodstvom Sancheza še vedno teoretične možnosti, da sestavi vlado, je to po oceni Lisjaka Gabrijelčiča praktično nemogoče.
Za to bi namreč Sanchez moral dobiti podporo obeh strank, ki se zavzemata za neodvisnost Katalonije, tudi radikalnejše med njima – stranke Junts nekdanjega katalonskega voditelja Carlesa Puigdemonta. Predstavnica stranke Miriam Nogueras je že posvarila, da s Sanchezom ne bodo sodelovali brez “resnih koncesij”, česar si v trenutnem položaju ne bi mogel privoščiti, tudi če bi si to želel.
Lisjak Gabrijelčič dodaja, da “močni krogi znotraj države, kot so denimo kralj, visoka birokracija in gospodarska zbornica, že vrsto let apelirajo in potihoma lobirajo za veliko koalicijo”. Po njegovi oceni bi to ustrezalo Feijooju – za razliko od prejšnjih predsednikov ljudske stranke.
Toda velika koalicija se v tem trenutku zdi precej oddaljena, ker se tako PP kot PSOE jasno zavedata, da bi takšna povezava znova pripeljala do krepitve ostalih radikalnih konkurentov. Po mnenju analitika je sicer scenarij z veliko koalicijo možen po morebitnih novih predčasnih volitvah. Na to možnost se po njegovi oceni obe strani že začenjata pripravljati – predvsem Feijoo, ki poudarja nujnost stabilnosti in dela na tem, da bi okrepil svoj položaj in še bolj marginaliziral skrajno desni Vox. Slednji pa kljub šibkejši poziciji po volitvah ohranja svojo volilno bazo.
Na drugi strani tudi združenje levih strank Sumar pod vodstvom ministrice za delo Yolande Diaz ni doseglo dobrega rezultata, istočasno pa to ni pripomoglo k relativni zmagi socialistov. Ti so kljub nekoliko okrepljeni poziciji v številu poslanskih sedežev s 122 proti 136 zaostali za Ljudsko stranko.
Po mnenju Lisjaka Gabrijelčiča nedeljske volitve v Španiji niso prinesle prav nobenega zmagovalca, temveč zgolj poražence. S tem je Španija prišla do nekakšne “pat pozicije”, sistem pa je po njegovi oceni trenutno “matematično programiran za predčasne volitve,” kar je daleč najbolj verjetna možnost. To bi se zgodilo tretjič zapored, potem ko so morali v Španiji volitve ponoviti tudi v letih 2015 oziroma 2016 ter 2019.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!