Menu Item
Ptičja gripa je močno prizadela nekatere vrste prostoživečih živali po vsem svetu, zdaj se širi tudi med govedom. Primerov prenosa na človeka je bilo le nekaj, a so bili v več kot polovici primerov smrtonosni. Kar spremljamo, je najhujši zabeležen izbruh ptičje gripe v divjih živalih v zgodovini. Da bi omejili širjenja, bi morali zmanjšati prirejo perutnine, opozarjajo strokovnjaki.
Prsti Lineke Begeman so še vedno odreveneli zaradi naporne odprave. Marca je bila veterinarska patologinja del mednarodne odprave v severno Weddllovo morje na Antarktiki, ki je preučevala širjenje visoko patogene aviarne influence (HPAI). Virusa, ki je zdaj obkrožil svet in povzroča bolezen, znano kot ptičja gripa.
Z rezanjem zamrznjenih teles divjih ptic, ki jih je zbrala ekipa znanstvenikov, je Begeman pomagala ugotavljati, ali so poginile zaradi bolezni. Pogoji so bili težki, lokacija pa oddaljena, daleč od njene siceršnje baze v univerzitetnem medicinskem centru Erasmus na Nizozemskem. Toda sistematično spremljanje, kot je to, bi lahko pomenilo pomembno opozorilo za preostali svet.
“Če obsega širjenja virusa ne preučimo zdaj, ko je na začetku, ljudem ne moremo povedati, kakšne so posledice,” je Begeman povedala za BBC. “Virus si predstavljam kot raziskovalca, ki potuje po svetu, do novih krajev in vrst ptic, mi pa mu sledimo.”
Doslej se je z virusom okužilo razmeroma malo ljudi, a pri tistih, ki so se, je bila stopnja smrtnosti visoka: več kot polovica okuženih je umrla.
Milijone mrtvih živali
Kot poroča BBC, pa je vpliv virusa na živali že uničujoč. Odkar je bil prvič identificiran, so bili sev H5 aviarne influence in njegove različice razlog za zakol več kot pol milijarde gojenih ptic. Število poginulih divjih ptic ocenjujejo na milijone, samo od leta 2023 v Južni Ameriki okoli 600.000. Obe številki sta zaradi težav pri spremljanju potencialno veliko višji. Okuženih je bilo tudi najmanj 26 vrst sesalcev.
V severnem Weddllovem morju na Antarktiki so Begeman in njeni sodelavci vzorčili okoli 120 trupel različnih vrst živali, tudi več antarktičnih morskih tjulnjev. Virus so odkrili na štirih krajih od desetih, ki so jih obiskali.
To ni bilo prvič, da so ptičjo gripo odkrili na tej oddaljeni celini. Prvi primer je bil zabeležen mesec dni prej, februarja 2024. Je pa multidisciplinarna ekipa znanstvenikov z Lineke Begeman kot prva doslej sistematično preučevala širjenje virusa na Antarktiki.
“V trenutku, ko smo našli prve dokaze o tem uničujočem virusu, ki serijsko mori ptice sredi tako neokrnjenega območja, smo dojeli, kakšna katastrofa preti. Občutek je zares mučen,” je dejala Begeman.
Kar spremljamo, je že zdaj najhujši zabeležen izbruh ptičje gripe v divjih živalih v zgodovini. Znanstveniki hitijo, da bi sledili njegovi poti po svetu – in tako bolje razumeli, kako zaustaviti nadaljnje širjenje med ljudmi.
Od kod je prišla ptičja gripa
Južna kitajska pokrajina Guangdong je mozaik jezer, rek in mokrišč. Ti habitati so zelo primerni za vodne ptice, ki so naravni gostitelji nizko patogene ptičje gripe. In tu je leta 1996 gojena gos postala prva ptica na svetu, pri kateri so odkrili nov, visoko patogeni sev virusa, znan kot H5N1.
Kategorizacija ptičje gripe kot nizko ali visoko patogene je bila vzpostavljena samo pri kokoših, ne pa tudi pri drugih vrstah ptic ali sesalcev. Nizko patogena aviarna influenca ni smrtonosna zai divje ptice in povzroča pri kokoših le blago obliko bolezni. Toda pri perutnini lahko nizko patogeni sevi mutirajo v visoko patogene, ki povzročajo hudo obliko bolezni in so pogosto smrtni.
Da so prvi primer visoko patogenega virusa odkrili na perutninski farmi, ni presenečenje, pravi Thijs Kuiken, patolog iz nizozemskega znanstvenega centra Erasmus. “Visoko patogena aviarna influenca je tipična bolezen perutnine, ki se ne pojavlja v divjini. Kar je nenavadno, je to, da se je ta posebna vrsta razširila med divje ptice, kar ji je omogočilo širjenje po vsem svetu,” je poudaril.
Čeprav so divje ptice pomagale virusu seči daleč onkraj Kitajske, so “ljudje pravi problem”, opozarja Kuiken. Še posebej njihovo vse večje povpraševanje po mesu gojenih živali.
Ob izbruhu ptičje gripe leta 1996 začel je bilo na svetu približno 14,7 milijarde gojenih ptic, ki jih uvrščamo med perutnino. Zdaj je to število enkrat višje. “Po biomasi perutnina trenutno predstavlja več kot 70 odstotkov vse ptičje biomase na svetu,” ugotavlja Kuiken.
Visoko patogena ptičja gripa je le ena od groženj. Če se trenutni trendi reje perutnine ne bodo spremenili, se bodo “drugi visoko nalezljivi patogeni še naprej širili na preostele divje ptice,” pravi Kuiken.
Domači ščinkavci so na primer posebej dovzetni za bakterijsko bolezen perutnine Mycoplasma gallisepticum. Virulentni sevi atipične kokošje kuge pa lahko okužijo papige in are.
Kako se je ptičja gripa razširila po svetu
Potem ko so leta 1996 ptičjo gripo prvič odkrili pri perutnini v Guangdongu, so naslednje leto zabeležili prve smrti pri ljudeh v Hong Kongu. Do leta 2005 se je že v veliki meri razširila na divje ptice vse do Evrope, Afrike in Bližnjega vzhoda.
Vendar je v teh populacijah virus izginil že po nekaj mesecih, verjetno ker so nekatere ptice razvile imunost, pravi Kuiken.
To se je spremenilo leta 2020, ko se je prvič pojavila različica virusa, nov sev H5N1, ki se lahko v populacijah divjih ptic ohrani vse leto, ni pa natančno znano, zakaj. Virus se zdaj lahko širi že spomladi, ko se ptice zbirajo v velikih skupinah, da bi se razmnoževale. Tako je virus do leta 2022 v populacijah divjih ptic postal endemičen.
Leta 2021 so ga prvič zabeležili v Severni, leto pozneje pa še v Južni Ameriki. Letos pa so primere potrdili še na Antarktiki. Na tej svoji poti po svetu – virus so prenašale tudi ptice selivke – je okužil tudi veliko različnih sesalcev, samo v ZDA so našteli 21 vrst. S takim križanjem se je povečala priložnost virusa za širjenje s sesalca na sesalca, pa tudi za stik s človekom.
Do 16. aprila 2024 so HPAI potrdili pri kravah molznicah na 26 farmah v ZDA, od Teksasa do Michigana. Nekatere bi se lahko okužile prek divjih ptic, drugi primeri pa so bili povezani s prevozom krav na dolge razdalje. Doslej je potrjen le en primer okužbe s krave na človeka. Virus bo morda potreboval še več mutacij, preden se bo zlahka širil med ljudmi.
Na kmetijah lahko ljudje ustvarijo pogoje, ki omogočajo lažje širjenje bolezni in ponujajo nove poti za prilagajanje virusa. “Divje ptice lahko prenašajo virus, na kmetijah pa lahko ta dobi pospešek,” za BBC pravi Gregorio Torres, vodja oddelka za znanost pri Svetovni organizaciji za zdravje živali (WOAH). Zato morajo biti kmetje še posebej previdni. “Podobno kot raje ne bi vstopali v nabito polno podzemno železnico, ko ste že bolni.”
Kako se virus razširi na ljudi
Trenutni izbruh ptičje gripe H5N1 je večkrat preskočil vrste in okužil različne sesalce, vključno z ljudmi. Za zdaj domnevajo, da se virus ni dovolj razvil ali mutiral, da bi zlahka preskakoval med sesalci. O prvih primerih pri ljudeh so v Hongkongu poročali leta 1997, globalno širjenje virusa pa je bilo razmeroma počasno: v prvih 13 letih se je okužilo le 800 ljudi, največ med njimi je bilo delavcev na perutninskih farmah in v klavnicah.
Ugotovili so, da je stik z bolnimi pticami, njihovimi iztrebki, slino ali perjem, največji dejavnik tveganja za okužbo, čeprav natančen mehanizem, kako virus preskoči vrsto, še ni znan.
Je ptičja gripa naslednja pandemija? Letos marca so pri govedu odkrili novo, redko obliko virusa, aprila pa se je s H5N1 okužil delavec na kmetiji v Teksasu, kar naj bi bil prvi primer prenosa s sesalca na človeka.
Prenos s krave na kravo so medtem potrdili, ameriško ministrstvo za kmetijstvo pa je opozorilo, da ima potencial za širjenje bolezni “vse, kar pride v stik z nepasteriziranim mlekom”.
Znanstveniki še ne morejo napovedati, ali bo ptičja gripa postala naslednja svetovna človeška pandemija, pravi Torres. Jasno pa je, da bo virus tu ostal – in na to moramo biti pripravljeni. “Vsakič, ko pride do preskoka med vrstami, je to znak potencialnega povečanega tveganja,” opozarja Torres. “Zato moramo hitro ukrepati ter poskušali razumeti in predvideti njegov razvoj. V najslabšem primeru se bo virus prilagodil sesalcem, kar pomeni večje tveganje prenosa s človeka na človeka.”
O nevarnosti izbruha nove epidemije v kolumni za N1 piše imunolog dr. Alojz Ihan in med drugim pravi: “Med trenutno krožečimi živalskimi virusi gripe, ki so najbolj vznemirljivi kandidati za preskok na človeka z nepredvidljivimi posledicami, je zlasti virus ptičje gripe H5N1, ki se je začel širiti med perutnino in racami, v zadnjih dveh letih pa je postal prilagojen in naseljen na številne “neptičje” živalske vrste, na primer na govedo. Vsaka taka nova naselitev na živali, s katerimi smo ljudje v pogostem stiku, nudi možnost prilagoditve virusa tudi na človeka. Z nepredvidljivimi posledicami.” Kolumno lahko preberete na tej povezavi.
Ali lahko ptičjo gripo ustavimo?
V divjih živalih ne, pravijo strokovnjaki, saj je prenos pretežko preprečiti. Lahko pa omejimo škodo, tako pri divjih kot pri rejenih sesalcih, pa tudi pri ljudeh.
Strokovnjaki pravijo, da se mrtvih ptic, če jih najdete, ne smete dotikati in morate najdbo prijaviti pristojnim. Kmetije pozivajo, naj izvajajo ukrepe za biološko varnost, primerno ravnajo z odpadki in prijavljajo primere bolezni. Svetovna organizacija za zdravje živali (WOAH) si želi odškodninske sheme za kmetije, na katerih morajo ob okužbi preventivno pobiti živali.
Bolj sporno je vprašanje cepljenja perutnine. Pokazalo se je, da preventivno cepljenje na območjih z največjim tveganjem zmanjšuje izbruhe. Nekatere države, kot je Kitajska, že redno cepijo, druge so bile bolj zadržane. Tudi zaradi trgovinskih ovir, ki omejujejo uvoz perutnine in jajc cepljenih živali.
Kuiken pravi, da bi lahko prihodnje izbruhe HPAI nadzorovali in celo preprečili z reformami svetovne proizvodnje mesa. Ta bi lahko vključeval omejitev svetovne populacije perutnine in pravičnejšo porabo. V Evropi prebivalci pojemo dvakrat več mesa, kot priporočajo svetovni zdravstveni organi.
Pandemija med divjimi živalmi
Je pa med divjimi živalmi HPAI že prerasel v pandemijo. “Gre za obseg, kakršnega še nismo videli, tako po številu prizadetih vrst kot regij,” pravi Marcela Uhart, veterinarka na kalifornijski univerzi Davis.
Posebno zaskrbljujoče je širjenje virusa pri divjih sesalcih. Študija prilagoditve virusa je pokazala, da je bil virus skoraj identičen pri medvedih in morskih levih, veliko prisotnih prilagoditev pa so našli tudi pri okuženih ljudeh v Čilu. “Kolikor vemo, se lahko virus že dodatno prilagaja za širjenje med sesalci – in to moramo odkriti čim prej,” je poudarila Uhart.
To bi lahko bilo uničujoče za druge sesalce. V sezoni gnezdenja 2023 je zaradi virusa poginilo več kot 17.000 morskih slonov, tudi 70 odstotkov vseh mladičev.
Ker nihče ne ve, koliko odraslih okuženih živali je umrlo v morju, Uhart in njeni kolegi zdaj s strahom čakajo, da se ti sesalci to pomlad vrnejo iz oceana. Če bo med njimi dovolj brejih samic, bo populacija lahko okrevala. Če ne ali če se virus letos znova pojavi, bi lahko bil “vpliv zelo velik,” svari.
Za živali je virus še dodatna grožnja poleg podnebnih sprememb, izgube habitatov, pretiranega ribolova, invazivnih vrst in onesnaževanja. Znanstveniki opozarjajo, da je zato ključno vse te človekove vplive zmanjšati, da bi pomagali populacijam divjih živali preživeti kljub virusu. Medtem bodo znanstveniki še naprej spremljali HPAI v divjih populacijah in opozarjali na njegovo širjenje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje