Vse več je opozoril, da se je treba pripraviti na novo pandemijo. Kako? O tem v tokratni kolumni za N1 piše dr. Alojz Ihan. In med drugim pravi: "Med trenutno krožečimi živalskimi virusi gripe, ki so najbolj vznemirljivi kandidati za preskok na človeka z nepredvidljivimi posledicami, je zlasti virus ptičje gripe H5N1, ki se je začel širiti med perutnino in racami, v zadnjih dveh letih pa je postal prilagojen in naseljen na številne "neptičje" živalske vrste, na primer na govedo. Vsaka taka nova naselitev na živali, s katerimi smo ljudje v pogostem stiku, nudi možnost prilagoditve virusa tudi na človeka. Z nepredvidljivimi posledicami."
Izkušnja s pandemijo covid-19 nam je v živo prikazala potek številnih mikrobioloških in epidemioloških pojavov, ki so jih do tedaj sicer opisovale bistroumne znanstvene teorije, resničnih dokazov pa zanje ni bilo.
Potek valov pandemije španske gripe (virus influence A, podtip H1N1) v obdobju 1918-1919 je več viroloških teorij opisovalo z vidika naseljevanja virusa med spodnjimi dihali (pljuča) in zgornjimi dihali (bronhiji, žrelo, nos).
Po teh teorijah naj bi se začetne oblike novega virusa razvile v pljučih imunsko oslabljenih vojakov v strelskih jarkih prve svetovne vojne, ki se virusu niso mogli upirati niti z vnetjem.
To je omogočilo razvoj novega virusa v dovolj ljudem prilagojeno obliko, ki je lahko okužila in se obdržala tudi v spodnjih dihalih imunsko zdravih ljudi, ki pa so se novemu virusu skušali upirati z močnim vnetjem (vročina) in kašljem.
Umrlo je na milijone ljudi, nato je virus spremenil značaj
Žal je bilo vnetje zaradi bivanja virusa na ogromni površini pljučnih mešičkov tako obsežno, da so okuženi kmalu umrli, še prej pa s kašljem kužili druge ljudi, kar je bilo zlasti bliskovito v kaotičnih razmerah prve svetovne vojne in tik po njej.
V prvem valu španske gripe (1918) je umrlo okoli 20 milijonov ljudi, nato je naslednje leto prišel še drugi val, ki je zahteval vsaj še toliko žrtev. Po drugem valu se je virus gripe spremenil v različico, ki se je pretežno obdržala v zgornjih dihalih, zato je virus spremenil značaj.
Postal je bolj nalezljiv, vendar ne več smrten. Na ta način je preživelo veliko prebolevnikov, ki so bili odporni proti virusu in na ta način je pandemija samo sebe omejila in prenehala.
To je bila teorija, saj virusa iz leta 1918 seveda nihče ni mogel rekonstruirati, kaj šele gensko slediti njegovega razvoja od začetka pojavljanja do izzvenevanja pandemije. A presenetljivo se je pandemijska zgodba, če gledamo z distance, na zelo podoben način ponovila s povsem različnim virusom Sars-Cov-2.
Po začetnih smrtonosnih valovih covid-19 (alfa do delta), pri katerih so virusi naseljevali pljuča, so evolucijski virologi pri različici delta že napovedovali, da se krog možnih mutacij povzročitelja covid-19 počasi zapira. Mutacije, ki si jih “sme” privoščiti virus in ob tem ostati “živ” (t.j. zmožen uspešne replikacije in nadaljnjega kuženja) so omejene.
Ljudje so proti znanim različicam postajali odporni, za nove pa je kazalo, da ni več evolucijskega prostora. Dokler se ni konec leta 2021 pojavil omikron, ki je za svoje oprijemališče izbral zgornja dihala in postal izjemno kužen, a mnogo manj nevaren virus.
Da pa zaradi izjemne kužnosti ne bi prehitro naredil večino ljudi odpornih na sebe, se je omikron razbil na številne podrazličice, ki so zaradi hitrega razmnoževanja v sluznici zgornjih dihal ustvarjale zelo malo imunskega odziva, bolezen pa je pri večini obolelih bolj kot na “klasični” covid-19 začela spominjati na nekoliko težji prehlad.
Pandemija covid-19 je s stališča virologije in imunologije z materialnimi (genetskimi) dokazi potrdila presenetljivo točnost teorij, ki so do tedaj, brez materialnih dokazov, skušale pojasnjevati pandemijo španske gripe sto let pred tem. Kar je poleg dobrega občutka o dometu znanosti pomembno tudi za naprej – predvidevanje novih pandemij in priprava nanje je z izkušnjami covid-19 prenehala biti znanstvena fantastika.
Čez leto ali stoletje …
Za novo pandemijo, ki bi jo povzročal povzročitelj X, seveda nihče ne more vedeti, kakšen virus (ali manj verjetno – bakterija) jo bo sprožil.
Daleč največ virologov med kandidate za povzročitelje morebitne nove pandemije šteje nove vrste virusa influence, ki naseljujejo različne živalske vrste. Stik živali in človeka, ki imata vsak svojo vrsto influence, lahko privede okužbe iste človeške celice, v kateri se obe vrsti virusa zmešata v nov virus.
Posebnost virusov influence je namreč dedni material, ki je razdeljen na posamezne ločene kose oziroma segmente. Ko virus okuži celico (na primer v človeku ), se v celici vsak segment virusa posebej replicira na tisoče in tisoče kopij. Nato se segmenti zberejo skupaj in kot novonastali virus zapustijo okuženo celico.
Če pa isto celico okužita dva različna tipa virusa influence A, recimo človeški in prašičji ali ptičji, se bodo v isti celici hkrati replicirali tako segmenti enega kot drugega virusa. In ko se virusi sestavljajo, se izkaže, da so segmenti enega in drugega tipa virusa medsebojno izmenljivi. Na primer prvi segment človeškega virusa se vgradi na mesto prvega segmenta svinjskega virusa.
Na ta način nastane nova sestavljenka virusa, ki je največkrat funkcionalno manj sposobna od originalnih virusov. Zelo redko pa je tak nov virus sposoben širjenja in povzročanja bolezni. Takrat nastanejo pogoji za nov in včasih zelo smrtonosen virus, kot je bil virus španske gripe.
Zaradi opisanega “sestavljanja” novih virusov, ki je značilno samo za viruse influence, večina virologov meni, da bo nova pandemija, ko bo prišla – lahko čez leto ali stoletje – verjetno povzročil nov virus gripe. A podobno je večina virologov in epidemiologov menila tudi pred pandemijo covid-19.
Med trenutno krožečimi živalskimi virusi gripe, ki so najbolj vznemirljivi kandidati za preskok na človeka z nepredvidljivimi posledicami, je zlasti virus ptičje gripe H5N1, ki se je začel širiti med perutnino in racami, v zadnjih dveh letih pa je postal prilagojen in naseljen na številne “neptičje” živalske vrste, na primer na govedo.
Vsaka taka nova naselitev na živali, s katerimi smo ljudje v pogostem stiku, nudi možnost prilagoditve virusa tudi na človeka. Z nepredvidljivimi posledicami.
Na srečo pa je zaradi izkušenj s pandemijo covid-19 manj neznano, kako uspešno obvladati in predvidevati potek nove pandemije, sploh če bi jo povzročil nov virus gripe, s katerim imamo ljudje že veliko izkušenj.
Testi in platforme za cepiva, zdravila
V izogib presenečenjem je predvsem pomembno nenehno spremljati nove živalske viruse in jih, za vsak slučaj, obravnavati tudi kot možne bodoče povzročitelje človeških bolezni.
To pomeni, da je smiselno razviti teste za dokazovanje vseh novih virusov, hkrati pa vsaj v osnovi pripraviti tudi platforme za morebitna cepiva in izdelavo protivirusnih zdravil.
Na ta način je mogoče precej zanesljivo zagotoviti, da bo nova pandemija hitreje in bolj uspešno obvladana, kot je bil covid-19. Precej manj verjetno pa je, da bi se bodoča pandemija pojavila v obliki, ki bi nam bila povsem nova, ker bi tako odstopala od vzorcev kužnih bolezni, ki jih človeštvo že vsaj tisoč let zelo natančno evidentira.
A tudi to ni povsem izključeno, spomnimo se samo na HIV.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje