"Sta bila dedek in babica nacista?" V ZDA na voljo iskalnik po registru članov stranke

Arhiv, ki je na voljo v digitalizirani obliki, je sicer nepopoln, saj je po podatkih Nemškega zgodovinskega muzeja vsak peti odrasel v Nemčiji bil članek stranke in tako – vsaj na papirju – podpiral režim.

Zgodovinar Johannes Spohr je za Deutsche Welle (DW) dejal, da se zdi, da je za širšo javnost brskanje po arhivih izjemno zanimivo. Ob tem poudarja, da so te informacije v Nemčiji v zveznih arhivih na voljo že od leta 1994 in da lahko tam posameznik najde veliko več informacij kot le to, ali je bil nekdo član stranke.

Ampak – v Nemčiji veljajo zakoni, ki določajo, da se podatki o posamezniku lahko razkrijejo šele 100 let po njegovem rojstvu ali 10 let po njegovi smrti. Ti podatki niso na voljo na spletu, ampak jih je treba zahtevati pisno. Poleg tega imajo posamezniki, za razliko od ameriškega nacionalnega arhiva, dostop do dokumentov le, če iščejo sorodnike, ne pa sosede ali druge posameznike, ki jih zanimajo.

"Danes je javno zavedanje o žrtvah, o njihovih imenih in zgodbah, veliko večje. Kar zadeva storilce, pa je stanje še vedno precej nejasno," pravi Spohr.

Prič je vedno manj

Spohr že več kot deset let ljudem pomaga raziskovati družinsko zgodovino iz časa nacizma. Pravi, da so njegove stranke stare med 20 in 90 let.

"Menim, da je to posebno prav zato, ker smo trenutno v prehodnem obdobju med komunikacijskim in kulturnim spominom – stvari se vedno redkeje prenašajo ustno in možnih je vse manj intervjujev s pričami," poudarja. Ker osebna interakcija za ohranjanje informacij ni več samoumevna, je raziskovanje arhivov postalo toliko pomembnejše.

Pogled skozi rožnata očala

Študija kaže, da več kot dve tretjini Nemcev verjame, da njihovi predniki niso bili nacisti; skoraj 36 odstotkov jih meni, da so tudi njihovi sorodniki bili žrtve, več kot 30 odstotkov pa jih verjame, da so njihovi predniki pomagali potencialnim žrtvam nacističnega režima, na primer z nudenjem zatočišča Judom. Po besedah Spohra ti odgovori izvirajo iz čustev, ne iz znanja in podatkov, saj imajo le malo povezave z realnostjo.

Po vojni se v mnogih družinah ni govorilo o zločinih iz nacističnega obdobja, kaj šele o vlogi posameznikov. Čeprav nemška kultura spominjanja na to obdobje velja za vzorno, po besedah Spohra stvari vedno postanejo bolj zapletene, ko gre za konkretne posameznike, ki so jih poznali oziroma s katerimi so si v blizu. "Spominjati se je treba tudi tam, kjer boli," je dejal.

Članska izkaznica ne pove nič o motivih

Brskanje po arhivih lahko prinese več jasnosti. Članske izkaznice vsebujejo imena, datume in kraje rojstva, datum začetka članstva in članske številke. V nekaterih primerih so tudi naslovi in fotografije članov. A arhiv ne razkriva nič o tem, ali je bil nekdo fanatik, oportunist ali zgolj privrženec. Poleg tega se je ohranilo le okoli 80 odstotkov članskih izkaznic.

V arhivih je možno preveriti, ali se je nekdo na primer stranki pridružil že pred letom 1933, ali je bil odlikovan borec za režim, ali je imel morda celo pomembno funkcijo in podobno, kar pove več kot samo članska izkaznica.

Za obstoj dokazov o članstvu zaslužen en človek

Članske izkaznice so se ohranile le zaradi prizadevanj ene osebe. Ob koncu vojne so bile namreč namenjene uničenju, saj so nacisti želeli uničiti celotno obremenilno gradivo, ki bi ga lahko zavezniki uporabili proti njim.

Vendar se je Hanns Huber, ki je bil zadolžen za njihovo uničenje, uprl temu ukazu. Direktor münchenske papirnice je kartoteke skril pod goro odpadnega papirja. Jeseni 1945 jih je ameriška vojska shranila v Berlinskem dokumentacijskemu centru skupaj z drugimi dokumenti, ki so bili nujni za pripravo Nürnberških procesov.

Američani so že leta 1967 poskušali dokumente predati Nemcem, vendar so jih ti sprejeli šele leta 1994. Po pojasnilih Spohra so menili, da bi bila dostopnost teh dokumentov preveč občutljiva in tvegana, saj je bilo preprosto preveč nacistov, ki so bili še vedno aktivni v poklicnem življenju in so zasedali vplivna politična mesta.

Informacije iz nemškega zveznega arhiva bodo verjetno na spletu na voljo leta 2028, ko bodo potekli vsi zakonsko določeni roki za varstvo osebnih podatkov, še piše DW.