Starmerjev meteorski padec: od velikega zmagovalca do najmanj priljubljenega premierja

Julija lani je bil Keir Starmer absolutni zmagovalec. Laburisti so pod njegovim vodstvom na volitvah premočno zmagali, osvojili več kot 400 mandatov in se po dolgih letih vrnili na oblast. Sledilo je peklensko leto, ki se kar noče in noče končati.

Javnomnenjska raziskava, objavljena prejšnji teden v časniku Sunday Times, je pokazala, da je Starmer najmanj priljubljen britanski premier v zgodovini. Laburisti, ki so še pred enim letom v anketah vodili z okoli 30-odstotno podporo, so danes pri 20 odstotkih. Na prvem mestu že nekaj časa kraljuje stranka Reform Nigla Faragea.

Razloge za tako strm padec podpore gre najprej iskati že pri volilnem rezultatu. Laburisti so skupno osvojili le 1,6 odstotka več glasov kot na volitvah leta 2019, a pridobili 211 poslancev. To jim je uspelo zaradi britanskega volilnega sistema, močnega padca podpore konservativcem in nekoliko nižje volilne udeležbe. Na volitvah torej niso absolutno navdušili, bili so zgolj na pravem mestu, da so posrkali glasove razočaranih konservativnih volilcev.

Tu je tudi Starmerjeva javna podoba. Zaradi umirjenega nastopa je že od opozicijskih dni deležen kritik, da je preveč dolgočasen in ljudi ne more navdušiti. A po ekstravagancah Borisa Johnsona, kaotični Liz Truss in obupanem Rishiju Sunaku se bolj umirjen in dolgočasen premier pred volitvami ni zdel tako slaba izbira. Če bo seveda izpolnil svoje obljube.

Glavna obljuba Starmerja in laburistov je bila, da bodo Britancem prinesli spremembe na bolje. Ljudje jih za zdaj še niso občutili. "Glavna stvar, ki jo je obljubil, je bila sprememba. In kljub temu se nič ni spremenilo. Plače sicer rastejo nad inflacijo, a ne zdi se mi, da veliko ljudi to občuti," je za Al Džaziro dejal upokojeni učitelj Chris Francis, ki je lani volil laburiste.

Že med volilno kampanjo je bilo jasno, da naslednjega britanskega premierja čaka izjemno zahtevna naloga. Kot piše CNN, je 14-letna konservativna vladavina javne sisteme pustila v razsulu. Javno zdravstvo je beležilo rekordne čakalne vrste, zapori so bili prepolni, infrastruktura zanemarjena, nad vsem tem pa so visele še neurejene javne finance. Laburisti s svojim slovesom varuhov javnega sistema so bili izvoljeni tudi zato, da ga popravijo.

Mina torijcev, na katero so stopili laburisti

Nekdanji laburistični poslanec Chris Mullin je za CNN opozoril, da je nova vlada pri tem padla v past, ki so jim jo nastavili torijci. Ti so tik pred volitvami znižali davek na dohodek in laburistom skorajda vsilili njegovo zvišanje. Starmer se je temu na vsak način želel izogniti in obljubil, da bo te davke pustil pri miru. S tem pa je svojo vlado in finančno ministrico Rachel Reeves prisilil, da vire za financiranje javnega sistema išče pri manjših in zelo negotovih virih. "Od tega trenutka so bili obsojeni na propad," je za CNN ocenil Mullin.

Reeves je nove vire financiranja šla iskat v socialne transferje. Najprej je lani močno zmanjšala krog upravičencev za finančno pomoč pri kurjavi za upokojence, nato pa letos predlagala reformo socialnega varstva, ki bi ga skrčila za 5 milijard funtov.

Po negodovanju so finančno pomoč pri kurjavi za upokojence obnovili v polnosti, reforma socialnega varstva pa je v laburistični stranki sprožila pravi upor. Njihovi poslanci je niso želeli podpreti, dokler niso predlagatelji iz nje črtali večine napovedanih rezov. Reeves, ki obljublja skrb za vzdržnost britanskih javnih financ, je ostala brez prihrankov in v zelo negotovem položaju v vladi.

Oba napovedana reza v socialo sta že sama po sebi dovolj razjezila volilce, kaos, ki je sledil preobratu, pa je le še okrepil nezaupanje v vlado. Debakel z reformo socialnega varstva in upor v stranki je Starmer doživel točno na prvo obletnico velike volilne zmage. Namesto trkanja po prsih in izpostavljanja vladnih dosežkov se je moral braniti in odgovarjati na vprašanja o enotnosti laburistov.

Starmerjevih spodrsljajev je bilo še kar nekaj. Tako je po razkritju v medijih o tesnih prijateljskih povezavah med britanskim veleposlanikom v ZDA Petrom Mandelsonom in Jeffryjem Epsteinom veleposlanika v parlamentu najprej vztrajno branil, nato pa ga naslednji dan razrešil.

"Neuporabni" premier na udaru z dveh strani

Neposrečeni nastopi, spodrsljaji, afere in neučinkovitost so privedli do tega, da se je Starmerjeva podoba začela spreminjati. Kot je za CNN dejal direktor organizacije More in Common, ki se ukvarja z raziskavami javnega mnenja, Luke Tryl, so spremembo zaznale tudi javnomnenjske raziskave. Če so volilci prej Starmerja najpogosteje opisovali z besedo dolgočasen, sta sedaj najpogostejši besedi šibek in neuporaben.

Taka javna podoba pa britanskega premierja postavlja v položaj, ko je ranljiv z dveh strani. Na eni strani ga ogroža Nigel Farage, ki izkorišča spodrsljaje laburistov ter z glasnimi nastopi in populističnimi izjavami dviga priljubljenost svoji stranki Reform. Kljub temu da to povzroča obilico nervoze, so naslednje redne volitve res še daleč.

Na drugi strani je Starmerjev položaj vodje laburistične stranke. Ta je že večkrat zarohnela in se postavila proti njemu, tako da odločitev za spremembo predsednika, ki bi postal tudi novi premier, ni nepredstavljiva. V zadnjem obdobju je očitno alternativo Starmerju ponudil župan Manchestra Andy Burnham, ki je v izjavah dal vedeti, da je pripravljen prevzeti stranko. Čeprav mu je anketa agencije YouGov izmerila krepko večjo podporo med člani laburistične stranke kot Starmerju, je njegov vzpon za zdaj malo verjeten. Za kandidaturo bi moral biti Burnham najprej izvoljen v parlament, več ministrov pa ga je na nedavni konferenci stranke ostro kritiziralo in podprlo Starmerja.

Vendar bo stresnih točk v prihodnje še veliko. Prva prihaja maja prihodnje leto, ko bodo na sporedu lokalne volitve. Slab rezultat, ki se mu bodo laburisti težko izognili, bi po besedah britanskih analitikov lahko znova sprožil pogovore o Starmerjevi zamenjavi.