V času vojn na območju nekdanje Jugoslavije je bilo posiljenih na tisoče žensk, nekatere pa o grozotah, ki so jih preživele, še vedno molčijo. S svojo bolečino ostajajo same, več je takih, ki so jih zavrgle celo družine.
Hrvatica Nevenka, Srbkinja Milica in Bošnjakinja Meliha. Tri ženske, ki so med jugoslovanskimi vojnami na lastni koži občutile grozoto posilstva. Pa Lejla, Ajna in Alen. Trije otroci, ki so se rodili posiljenim materam, trije “otroci sovražnikov”. Lejlo in Alena sta materi oddali v posvojitev takoj po rojstvu, saj pogleda nanju nista prenesli.
To je šest resničnih oseb, šest zgodb dokumentarnega filma Nekdo je še v gozdu, ki sta ga režirala Katalonca Erol Ileri Llordella in Teresa Turiera-Puigbò.
Dokumentarni film Nekdo je še v gozdu pripoveduje zgodbe manj znane plati jugoslovanskih vojn. Pripoveduje o vojnih hudodelstvih in zločinih proti človečnosti, o posilstvih, ki jih je na lastni koži izkusilo na tisoče žensk – kot ocenjujejo, je bilo na območju nekdanje Jugoslavije med letoma 1991 in 2001 posiljenih med 25.000 in 50.000 žensk, posiljeni so bili tudi moški. Po drugi strani je bila obsojena le peščica napadalcev.
Nekatere, med njimi je Srbkinja Milica, so posilili večkrat. Šest, pravi v dokumentarnem filmu, šest napadalcev se spomni. Poimensko jih našteje in pove, da jih je pripeljala na sodišče, kjer pa je obsodbo – šestletno zaporno kazen – dočakal le eden od njih. Koliko se jih je nad njenim telesom zneslo po tem, ko je izgubila zavest, Milica ne ve. Pravi pa, da grozote, ki jo je doživela, ne privošči nikomur.
Cultura i conflicte
“Pravico moramo doseči, najmanj za naše otroke in vnuke. In ko rečem naše, mislim otroke vseh, da se vse to nikoli ne ponovi. To mora biti lekcija za človeštvo. Da sovraštvo ne bo vselej obstajalo in da se ne bo govorilo, da je kriva le ena stran,” nam na filmskem platnu pripoveduje Milica. Milica je v vojni prav tako izgubila moža in se je po vsem, kar je doživela, skupaj s svojimi tremi otroki skoraj pognala v Savo, saj je bilo to, kar je doživela med vojno, preprosto preveč.
“Žrtve smo same”
Posilstvo, orožje vojne, je eden redkih, čeprav ne edini tabu iz vojn na območju nekdanje Jugoslavije, menijo ustvarjalci. Diskurz vojne zaznamujejo moški – njihova dejanja in zanikovanja ter “junaštva”. Medtem pa so razprave o bolečinah in trpljenju, tudi posilstvih, redkejše. Čeprav preživele še vedno razmišljajo o dogodkih, otroci, rojeni po posilstvu pa so še vedno stigmatizirani. Preživele prav tako ne polagajo veliko upov v sodne procese. Pozornost teh je, vsaj tako čutijo, na moških (storilcih), ne pa na lajšanju njihovih ran. “Brezbrižnost je povsod. Nihče ne išče krivcev. Žrtve smo same,” v filmu pove Hrvatica Nevenka.
Cultura i conflicte
Tudi zato so se ustvarjalci triptiha Nekdo je še v gozdu odločili, da osvetlijo posilstva v času vojn. “Vprašali smo se, kdaj se vojna konča. Se vojna konča, ko o njej mediji ne govorijo več?” je po torkovi projekciji filma v sklopu katalonskega tedna na odru ljubljanskega Mini teatra pripovedovala režiserka Turiera-Puigbò. “Govorili smo z veliko ljudmi, ne le z ženskami, ki nastopajo, in vsi so nam povedali, da se zanje vojna še ni končala. Rana po posilstvu se nikoli ne zaceli, ne v času vojne, ne v miru,” je pripovedovala.
Ustvarjalci dokumentarnega filma so se odločili, da besedo v filmu dajo tudi obsojenemu vojnemu zločincu Dušku Tadiću. Njihova odločitev je presenetila marsikoga. Ker ta pred kamero odločno zanika, da bi poveljniki vojakom naročali, naj posiljujejo, so se mnogi vprašali, zakaj je sploh dobil mesto v dokumentarcu. “Njegovo pričevanje smo vključili zato, ker je njegovo zanikanje tako močno, tako neverjetno,” je pojasnila Turiera-Puigbò.
Cultura i conflicte
“Odločili smo se, da se pogovorimo s preživelimi in jih vprašamo, kako živijo. V zadnjih 25 letih so bile mnoge namreč povsem prezrte, nekatere pa so zaradi tega, kar se jim je zgodilo med vojno, izločile celo lastne družine.” Čeprav je bilo med posiljenimi med vojno v BiH največ muslimank, so se vseeno odločili, da predstavijo zgodbe oseb treh etničnosti, govorili pa so tudi z Rominjami. Želijo si prenesti njihov glas, glas žrtev vseh preživelih, in o vojni podučiti vse, ki so premladi, da bi jo doživeli.
“Ženske, ki so izkusile posilstvo, sebe dojemajo predvsem kot preživele in ne toliko kot žrtve,” je v razpravi na naše vprašanje o tem, kako o sebi razmišljajo ženske, ki so prestale posilstvo, odgovorila Turiera-Puigbò. Je pa velika razlika med večjimi mesti in podeželjem, kjer često prevladuje konservativno razmišljanje in kjer jih prav tako težje dosežejo nevladna združenja, ki si prizadevajo za opolnočenje žensk.
N1
Posilstvo uničuje skupnosti, družine, prihodnost
Mnoge preživele imajo težave, ko spregovorijo o tem, kar se jim je zgodilo, je v razpravi po projekciji dokumentarnega filma povedala sociologinja in poznavalka vprašanja enakosti spolov Sonja Lokar. “Konservativne družine lahko zavrnejo preživele,” je pripovedovala. Ponekod še vedno velja, da so ženske, če so posiljene, krive same. “Posilstvo je orožje v vojni, ker uničuje skupnosti, družine, prihodnost žrtev,” je pojasnila.
Cultura i conflicte
Ženska telesa niso bila bojišče le v času vojn na območju nekdanje Jugoslavije, temveč tudi v Ruandi, pa v Sierri Leone in v drugih sodobnih konfliktih. Problem je sistemski, je odsev neenakosti spolov in ni vezan le na stanje vojne. “Spolno nasilje je skrito. Je nekaj, o čemer se ne govori, in nekaznovanost je višja kot pri drugih zločinih. Vse ženske vsak dan živimo v vojni. Vsaka ženska se zaveda, da je lahko žrtev nasilja, spolnega nasilja. Tvegan je lahko že sprehod po ulici,” je povedala Lokar, ki možnost spremembe vidi v spremenjenih pogledih, enakosti.
Tudi zato, da preživele ne bodo več same.
Nekdo je še v gozdu je triptih katalonske umetniške skupine Cultura i conflicte. Triptih sestavljajo dokumentarni film, gledališka predstava in fotografska razstava. Te dni triptih v okviru turneje, ki jo je organizirala delegacija katalonske vlade v jugovzhodni Evropi s podporo Inštituta Ramon Llull, gostuje v Ljubljani, Zagrebu in Sarajevu. Ustvarjalci si želijo, da bi s triptihom v prihodnje gostovali tudi v Srbiji.
Pravice za predvajanje dokumentarnega filma je nedavno kupila tudi japonska nacionalna televizija. To je zelo pomembno, saj na Japonskem še vedno niso razčistili množičnih posilstev, ki so jih med drugo svetovno vojno zakrivili japonski vojaki.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!