Menu Item
Zunanjepolitični teden bi bil težko bolj pester. V Ovalno pisarno se vrača Donald Trump. Marta Kos postaja komisarka za širitev. Odnosi med uradom predsednice Nataše Pirc Musar in kabinetom premierja Roberta Goloba so že blizu ledišča. Predsednica je namreč na obisk povabila kitajskega predsednika Ši Džinpinga, pri premierju, ki je bil nedavno v Beli hiši, pa o tem, da se to vabilo pripravlja, niso vedeli nič. Smo spet tam, ko imamo v Sloveniji več zunanjih politik? Vojko Volk je državni sekretar za mednarodne zadeve ter nacionalno in mednarodno varnost v kabinetu predsednika vlade. Je velik zagovornik sodelovanja z ZDA, ne pa tudi vseh Trumpovih politik, na katere se je treba po njegovem zdaj hitro pripraviti. Velja tudi za zagovornika politične sredine, ki je z izvolitvijo Trumpa dobila še eno lekcijo več. "Nočem delati panike," v intervjuju za N1 med drugim pravi Volk, a svari, da "se lahko ponovi tisto, za kar smo mislili, da se nikoli več ne more zgoditi".
Dober mesec pred ameriškimi predsedniškimi volitvami ste za Delo dejali: “Mislim, da nihče ni pripravljen na Trumpovo vrnitev. Novi Trump bo veliko bolj nepredvidljiv, veliko bolj protievropski in predvsem nekdo, ki mu ne bo mar za nobeno drugo stvar, razen za interese ZDA. Na oblast ne bo prišel isti človek kot leta 2016. To bo Trump na steroidih.” Donald Trump je nazaj. Kaj morata torej zdaj nemudoma razumeti in narediti evropska in slovenska politika?
Glede na to, da sem že takrat rekel, da nihče v Evropi ni pripravljen na Trumpovo vrnitev, se moramo zdaj začeti pripravljati hitro. V četrtek je bila v Budimpešti neformalna večerja voditeljev EU, opravili so prvo razpravo o posledicah ameriških volitev za Evropo.
V petek so na zasedanju govorili o krepitvi konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Slovenija je trdna podpornica predlogov Maria Draghija, avtorja poročila o konkurenčnosti EU, ki se je v Budimpešti z voditelji srečal. To je v resnici edini pravi odgovor resne evropske politike na zmago Trumpa.
EU mora postati bolj konkurenčna, bolj sposobna tekmovati z ZDA in Kitajsko, med katerima se bo zagotovo slej kot prej spet vnela trgovinska vojna, podobna tisti, ki smo jo videli že v času prvega Trumpovega predsedovanja.
Ugotovitev, da mora Evropa, ki je že zdavnaj izgubila gospodarsko tekmo s Kitajsko in ZDA, postati bolj samozadostna in manj odvisna, ni od včeraj. To se ve že dolgo.
Se strinjam, da je bilo narejenega premalo. A vendarle sta tukaj dve stvari, ki sta že merili na to, da se lahko z ZDA zaplete. Prva je Draghijevo poročilo s predlogi, ki jih skorajda soglasno podpira celotna EU.
Pri izvedbi je sicer bilo nekaj razlik, denimo pri glasovanju o uvedbi carin na kitajske električne avtomobile, kjer je pet držav glasovalo proti, šest za, ostale pa so bile vzdržane, vendar pa je bila uvedba carin na koncu sprejeta.
Največji problem vidim v tem, da je Evropa za takšno odločitev potrebovala leto ali dve, ker je kitajskim proizvajalcem električnih avtomobilov dala možnost, da dokazujejo, da niso prejemali subvencij ali bili kakorkoli drugače privilegirani.
Ko je bilo nedvomno ugotovljeno, da je Kitajska v industrijo električnih avtomobilov vložila 3,5 milijarde državnih subvencij, je EU sprejela uvedbo carin, so pa te precej nižje v primerjavi s carinami, ki so jih na kitajske električne avtomobile uvedle ZDA.
EU se zaradi institucionalnega okvirja odziva prepočasi. Ta sicer ni slab, a nikoli ne bo deloval tako hitro, kot lahko deluje posamezna država s predsedniškim sistemom, kot so ZDA, Kitajska ali Rusija.
“Kdor se dokaže v ZDA, je na vrhu sveta”
Trump je Kitajski napovedal 60-odstotne carine na uvoz kitajskega blaga, se pa že pojavljajo ocene, da utegne biti ameriška trgovinska vojna s Kitajsko še bolj brutalna, kot je bila tista v prvem Trumpovem mandatu. Na blago iz ostalih trgovinskih partneric pa je napovedal 20-odstotne carine. ZDA so za Nemčijo največji izvozni trg, Nemčija pa je najpomembnejša slovenska gospodarska partnerica. Lahko Trumpova protekcionistična ekonomska politika v Evropi in s tem tudi v Sloveniji dokončno sproži recesijo, krizo?
Ne. Aktualne razmere v svetovnem gospodarstvu niso take, da bi lahko napovedovali recesijo ali krizo. Bo pa kriza možna, če se bomo na nove razmere odzvali prepočasi.
Inflacijo smo v Evropi zbili na idealno raven, v Sloveniji skoraj preveč. V zadnjem četrtletju smo zabeležili ničelno letno stopnjo inflacije, kar je najmanj v Evropi, nevarnost pa je, da se lahko sprevrže v deflacijo, ki je še večji problem kot inflacija.
Smo pa del evropskega trga, prek Nemčije smo zelo povezani z ZDA, pri čemer so se po moji oceni prav v Nemčiji najslabše pripravili na Trumpovo zmago.
Ni naključje, da sovpadata kriza nemške vlade in težave avtomobilskega koncerna Volkswagen. Ampak ali neko podjetje res že bije plat zvona, ker je izgubilo 15 odstotkov dobička? Je to res indikator resne krize ali pa gre zgolj zato, da se nekdo pripravlja na to, da bo zahteval subvencije in druge privilegije zase? Avtomobilska industrija veliko tarna, ker bi rada dobila nove potuhe.
V EU moramo ločiti, katere industrije res potrebujejo podporo in katere je ne. Če vprašate mene, avtomobilska industrija nima velike dodane vrednosti, še zlasti, če govorimo o avtomobilih na fosilna goriva. Dodana vrednost je nekaj višja pri proizvodnji električnih avtomobilov, ki jih bomo proizvajali tudi v Sloveniji, ampak to niso tiste proizvodnje, ki prinašajo tehnološko prednost in v katere bi morali vložiti največ denarja.
V Evropi bi raje veliko denarja investirali v nove tehnologije na področju energetike, v visokotehnološko znanost, v vesolje, satelite in v moderna transportna sredstva. To pa niso avtomobili, ampak vlaki. Bolj kot hitre avtoceste potrebujemo hitre vlake. Obenem pa to – po domače povedano – pomeni tudi, da mora biti konec varčevanja in birokratskega reguliranja.
Trgovinska vojna, ki jo je po izvolitvi Trumpa pričakovati med ZDA in Kitajsko, lahko srka vase marsikaj, verjetno tudi kakšne manjše države. Kam naj se nagne Slovenija?
Zagotovo ne na Kitajsko, od koder beži velik del zahodnih proizvajalcev, ker se bojijo carin in drugih povratnih kazni. ZDA so najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu, najbolj inovativno in najbolj napredno. Kdor se dokaže v ZDA, je na vrhu sveta. In Slovenci imamo nekaj visokotehnoloških podjetij, ki so v ZDA izjemno uspešna.
Nemčija proizvaja ogromno svojih avtomobilov tako v ZDA kot na Kitajskem. Ampak predlog Evropske komisije za uvedbo carin na električne avtomobile iz Kitajske je bil popolnoma utemeljen, ker je minus, ki ga EU beleži v blagovni menjavi s Kitajsko, preprosto ogromen.
Samo EU ima v blagovni menjavi s Kitajsko 360 milijard minusa, kaj šele celotna Evropa. Nekaj bo treba narediti, razen če mislimo, da se lahko ta minus še poveča, na 500 ali 600 milijard …
Kot ste rekli, Trump tudi EU grozi s carinami, ampak v tej blagovni menjavi je vzdržnih 158 milijard plusa v korist Evrope. Drugače je med ZDA ter Kitajsko in Američanom tega res ni treba tolerirati, ker lahko z marsičim sami zadostijo potrebam svojega trga. Evropa pa tega ne zmore.
Navsezadnje pa je tudi v interesu Kitajske, da se trgovinski odnosi bolj uravnotežijo, kajti takšna razlika v izvozu in uvozu ne koristi nikomur.
Visoka napetost med uradom predsednice in kabinetom premierja
Ampak gospod Volk, vi pravite, da je smer Amerika. Gospodarski minister Matjaž Han pa je bil prav v tem tednu na obisku na Kitajskem. Ob tem pa je prišlo na dan še, da je predsednica republike Nataša Pirc Musar v Slovenijo povabila kitajskega predsednika Ši Džinpinga. V kabinetu predsednika vlade niste vedeli, da se to vabilo pripravlja, nedolgo nazaj pa ste bili s premierjem na čelu v Beli hiši. Smo spet tam, ko imamo v Sloveniji več zunanjih politik?
Minister Han se trudi uravnotežiti našo porazno trgovinsko bilanco s Kitajsko, zato je takšen obisk dobrodošel. Bo pa težko, zaenkrat naš primanjkljaj namreč še strmo raste.
Slovenija ima v blagovni menjavi s Kitajsko 7,3 milijarde minusa. 37-kratnik je najvišja razlika v neki trgovinski menjavi v zgodovini te države in vsi bi se morali vprašati, ne samo minister Han, ampak celotna vlada, kako bomo to uravnotežili, ker ob tej rasti kitajskega uvoza bo razlika prej kot v treh letih narasla na deset milijard. To pa je nevzdržno in nesmiselno.
Kako pa vidite predsedničino vabilo kitajskemu predsedniku? Da se pripravlja, kot rečeno, v kabinetu predsednika vlade niste vedeli, s tem ste bili seznanjeni, ko je bilo vabilo že poslano v Peking.
V slovenski zunanji politiki sem od prvega dne in vem, da vsak Slovenec ve, da zunanje politike ni mogoče izvajati brez vlade. In to je vse.
Torej bi pričakovali, da se predsednica oziroma njen urad z vlado o tem pogovori, posvetuje, še preden so sploh poslali vabilo kitajskemu predsedniku. In, kot se je izkazalo proti koncu tega tedna, tudi alžirskemu predsedniku ter soprogi ukrajinskega predsednika, ki jo je v Slovenijo povabil prvi gospod Aleš Musar. Tudi za to dvoje menda niste vedeli vnaprej.
Zunanje ministrstvo ima zakonsko dolžnost, da koordinira zunanjepolitične dejavnosti, vključno z vabili in obiski, ki so sicer načrtovani eno leto vnaprej. Kolikor vem, obisk kitajskega predsednika ni bil v načrtu obiskov.
Vsako takšno povabilo bi moralo biti usklajeno med vsemi akterji zunanje politike. Torej med državnim zborom, ki določa smernice, vlado, predsednico republike in zunanjim ministrstvom. Ob tem pa bi morali skupaj oceniti, ali bi bil v tem trenutku tak obisk tudi najboljša izbira.
Hkrati pa je seveda tudi iz tega zelo jasno, da zaupanja med predsednico in njenim uradom ter kabinetom predsednika vlade enostavno ni. Pa tudi komunikacije ne.
Ni potrebe, da delamo problem iz nečesa, kar je bil lahko samo komunikacijski šum. Mi resnično pričakujemo pojasnila zunanjega ministrstva, kako je potekala koordinacija, da stvari uredimo tako, da bo prav. Zagotovo pa nobenih obiskov ni mogoče izvajati brez vlade.
No, je pa vlada obisk ministra Hana na Kitajskem potrdila …
Ga je, ker si prizadeva uravnotežiti trgovinsko bilanco.
“Nočem delati panike, ampak …”
Veljate za zagovornika sredinske politike, ki je v zatonu. Kje vidite nauke niti ne tako tesne Trumpove zmage? Pa že prej francoskih volitev, pa prve zmage svobodnjakov v Avstriji, pa vzpenjajoče se AFD v Nemčiji, kjer bodo volitve kmalu … Česa sredinska politika ne razume? Ali pa gre vendarle tudi za to, da ne zna ljudem reševati njihovih konkretnih problemov? V ZDA so namreč ljudje v volilni noči poudarjali zlasti to, da so volili Trumpa, ki je celo obsojen, ker zaupajo, da jim bo omogočil lažji dostop do nepremičnine in boljše življenje, ki ga bodo čutili v svojih denarnicah.
Dejansko je prišlo do tega, da se vse družbe soočajo z istim problemom. Gospodarske razmere niso slabe, socialnih nemirov ali posebnih vrenj ni ne v ZDA ne v Sloveniji.
Sredina izginja, ker se krepita dve ideološki skrajnosti, desna in leva. Ki pot do rešitve iščeta tako, da naprej določita sovražnike – migrante, tuje delavce … Rečeš, oni so krivi, z njimi bomo obračunali, zaprli bomo meje in potem bo vse boljše.
Če pogledate, kdo je pred volitvami podpiral Trumpov odnos do Ukrajine, boste ugotovili, da so ga oboževali vsi skrajno levi in skrajno desni. Tudi nekateri resni politiki so dajali Orbana za zgled, čeprav je znan po proruskih stališčih in nikakor ni naklonjen Ukrajini.
Če bomo krize reševali z ideološkimi pristopi, se lahko ponovi tisto, za kar smo mislili, da se nikoli več ne more zgoditi. Veliko izhaja iz nevednosti, nevednost pa je mati norosti.
Ne pozabimo, kako se je tok medvojnega skrajnega desničarstva, iz katerega sta nastala nacizem in fašizem, združil s komunizmom. Do simbolične združitve je prišlo, ko sta se Hitler in Stalin leta 1938 s paktom Ribbentrop-Molotov dogovorila, da so skupni sovražniki Judje in da je treba razkosati Poljsko. Nato sta Poljsko skupaj napadla in sledila je druga svetovna vojna.
Nočem delati panike, svarim pa, da se s tanjšanjem sredine v ZDA in Evropi ti dve skrajnosti zbližujeta in ko trčita skupaj, se na začetku nikoli ne spreta, ampak gresta skupaj v isto smer. Potem pa kar naenkrat vsi ugotovijo, da so v prvi vrsti nacionalisti in se razžene cel svet.
Razlog za pomanjkanje sredine pa je tudi v tem, da so se proizvodni procesi spremenili, da danes ni več klasičnega delavskega razreda in da socialni problemi niso tako izraziti, kot so bili v preteklosti. Razmer, v katerih bi se lahko klasične leve stranke borile za osnovne pravice delavcev, praktično ni več. Skrajneži iščejo nove sovražnike in jih žal vedno tudi najdejo.
To je vaša analiza stanja. Kaj pa je odgovor? Sredina namreč nima učinkovitega odgovora na to. Ali se vam zdi, da ga ima?
V nekem trenutku je bilo žalostno gledati, kako se Kamala Harris Američanom trudi pripovedovati o pomenu vrednot za človeška življenja. Njen protikandidat pa je to sesul z enim stavkom, da nima pojma, da je neumna in da bo on vse popravil. In je zmagal.
Demokrati niso začutili realnih občutkov ljudi tako dobro kot republikanci, enako je bilo že ob prvi Trumpovi zmagi. Ko umanjka soočenje argumentov in se pogovarjamo samo še na ideološki ravni, so politična soočenja skorajda nepomembna.
Ni jih malo, ki menijo, da s Trumpom prihaja zlata doba za avtokrate. Tudi v Evropi.
Ne nujno. Nad Trumpom se sicer lahko navdušujejo Viktor Orban in njemu podobni nacionalisti v Evropi, ampak Trumpu zanje ni veliko mar. Trumpovo geslo je “Naredimo Ameriko spet veliko” (Make America great again) in ne “Naredimo Madžarsko spet veliko”.
Njemu je mar zgolj za Ameriko in za njegove interese. Ampak tudi mi se moramo v tem procesu znajti in si enkrat reči: brigajmo se zase. In se brigajmo na način, da nas ne bodo vsi prehitevali zaradi tega, ker so se vsi sposobni zadolžiti in investirati v svoje proizvodnje, v Evropi pa se gremo fiskalna pravila in pisanje pravilnikov.
“Pri Trumpu bo problem tisto, česar ne bomo pričakovali”
Protekcionizem je gotovo rdeča nit Trumpove politike. Medtem pa je EU obkrožena tudi z vojaškimi konflikti, eden divja na evropskih tleh, v Ukrajini. Do zdaj so bile ZDA v vojno v Ukrajini aktivno vključene, tudi kot članica Nata. Kaj pa pričakujete, da bo naredil Trump? Bo rekel, da vojna Ukrajini ni ameriški, pač pa evropski problem?
Pri Trumpu ni ključno tisto, kar lahko pri njem predvidimo. Problem bo tisto, česar ne bomo pričakovali. Naj vas spomnim, da je v prejšnjem mandatu naredil dve nepričakovani stvari, ki sta odločilno vplivali na tedanjo prihodnost Evrope, ki je zdaj sedanjost.
Prva je bila njegova enostranska in radikalna odpoved jedrskega sporazuma z Iranom, iz česar je izšla nova radikalizacija Irana in posledično Hezbolaha, Hamasa in vseh teh milic, ki niso nič drugega kot izpostava Iranske revolucionarne garde.
Oktobra lani smo videli teroristični napad Hamasa na Izrael in posledično konflikt na Bližnjem vzhodu, ki od nas ni tako zelo oddaljen, od ZDA pa zelo. Tudi vojna v Ukrajini je daleč od ZDA. Odpoved jedrskega sporazuma z Iranom je prinesla ogromno gorja in Trump je to naredil brez vsakršnega posvetovanja z zavezniki.
Potem so tukaj še Abrahamski sporazumi z zalivskimi državami, načrt za mir na Bližnjem vzhodu, a na žalost brez Palestincev.
Je pa dejstvo, da v Ukrajini ne more biti nobenega miru brez Ukrajincev. Trump in Putin se lahko dogovorita marsikaj, a če to ne bo ustrezalo Ukrajincem, vojne ne bo konec.
Med drugim lahko poskusita doseči tudi to, da se Ukrajina odreče članstvu v Natu, kar je za Putina rdeča cunja.
Na washingtonskem vrhu Nata smo sprejeli, da je pot Ukrajine v Nato nepovratna in to lahko pomeni samo to, da je nepovratna. Drugo vprašanje pa je, kdaj bo Ukrajina članica Nata.
“Naj vojakom kupijo zlate čevlje?”
Vojna v Ukrajini je prinesla novo dinamiko tudi na Zahodni Balkan, ki je zelo blizu Slovenije in je igrišče velikih držav. Zlasti ZDA na eni in Rusije na drugi strani. Videli smo turnejo šefa Cie po nekaterih državah Zahodnega Balkana, bil je tudi v Bosni in Hercegovini. A le dan po ameriških volitvah smo videli Milorada Dodika s čepico “Naredimo Ameriko spet veliko”. Predsednik Republike Srbske, ki v preteklosti ni skrival nevarnih separatističnih teženj, ki je prijatelj Viktorja Orbana in ki je tudi po ruski agresiji v Ukrajini obiskoval Putina, je bil Trumpove izvolitve vesel …
Vsi, ki se pretirano veselijo Trumpove zmage, ne upoštevajo dejstva, da bo Trump z njimi dober le, če bodo koristi vzajemne. Kot veste, je Trumpov zet Jared Kushner že kupil poslopje v Beogradu, ki je do tedaj veljalo za svetinjo srbskega naroda, za simbol bombardiranja Nata iz leta 1999. Ni trajalo dolgo, da so ga prodali ameriškemu nepremičninarju, ki bo tam postavil hotel.
Hočem reči: Trump bo dal v ospredje interese in dobičke. Tudi sicer v mednarodnih odnosih veljajo predvsem interesi, a ko bo Trump po 20. januarju sedel v Ovalno pisarno, bo tega še več.
Ob tem bi rad poudaril, kar se tudi v Sloveniji prevečkrat pozablja. V takšnih razmerah še toliko bolj do izraza prihajajo zveze, kot sta EU in Nato. Ki sta zavezništvi vrednot.
Prepogosto podcenjujemo pomen EU in Nata, kjer je najpomembnejša vrednota svoboda. To se vidi, ko gre za pravice manjšin, migrantov … Si predstavljate, kakšna je svoboda teh ljudi v Rusiji in na Kitajskem? Si predstavljate, kakšna je vaša svoboda, če ste na Kitajskem Ujgur? Ko poslujemo s Kitajsko, si lahko o njej mislimo marsikaj. Res je tehnološko napredna država, ni pa zgled, ko gre za človekove pravice.
Zelo moderno je govoriti, da svet postaja multipolaren. Ja, imamo ga, ko gre za ekonomske stvari, a ko gre za vrednote, pa je svet še vedno bipolaren. Na eni strani imate demokracije, na drugi pa avtokracije. In hvala bogu smo Slovenci v svetu demokracij.
Nobeno presenečenje ne bo, če bo Trump pritisnil v smeri, da morajo vse članice Nata za obrambne izdatke nameniti dogovorjeno. Torej dva odstotka BPD, česar Slovenija ne dosega – za nas bi to glede na lanski BDP pomenilo 1,2 milijarde evrov letno, trenutno dajemo 850 milijonov. Da ne omenjamo, da v Natu že dlje časa teče razmislek o tem, da dva odstotka ne zadostujeta več in se gleda v smeri treh odstotkov.
Za vsako odločitev v Natu je potrebno soglasje. Že ko je bilo sprejeto soglasje o dveh odstotkih BPD za obrambne izdatke, je bilo jasno, da imajo lahko s tem problem majhne in razvite države.
Luksemburg ne more za obrambo porabiti niti enega odstotka BDP, kar je v njihovem primeru 1,5 milijarde evrov, ker imajo tisoč vojakov. Naj jim kupijo zlate čevlje? Tudi mi nimamo letalstva, ki stane največ.
Gotovo pa bomo ta dva odstotka dosegli do leta 2030, morda še kakšno leto prej, vendar pa imamo načrtovane stroške za projekte, ki so hkrati uporabni tako za vojaške kot za civilne namene. Dva projekta za dvojno rabo imamo že potrjena; novi del bolnišnice Petra Deržaja v Ljubljani in Nacionalni center za kibernetsko varnost.
Veliko bolje kot določati odstotke bi bilo govoriti o tem, kaj v Natu potrebujemo in kaj lahko kakšna država prispeva. Ob tem pa bi bilo manj pomembno, ali lahko ena država prispeva štiri odstotke, kakšna druga pa manj.
Marta Kos je ta teden prestala zaslišanje v Evropskem parlamentu in je bodoča komisarka za širitev EU …
… odlična novica …
… ampak ali bo za mir in stabilnost zlasti v tako zaostrenih geopolitičnih razmerah, kakršne so trenutno, dovolj, če bosta v času njenega petletnega mandata članici EU postali le Črna gora in Albanija?
Zaenkrat sta Črna gora in Albanija v določeni prednosti. To pa še zdaleč ne pomeni, da bosta edini, ki bosta v EU tudi vstopili.
Za to bosta morala biti izpolnjena samo dva pogoja. Prvi je, da je gospodarstvo države, ki vstopa na enotni trg, na tem trgu spodobno konkurirati, in drugič, da ima država urejene odnose s sosedi. Črna gora nima urejenega mejnega vprašanja s Hrvaško, Albanija ima nekaj sporov z Grčijo, vendar pa imata obe v primerjavi s Srbijo, BiH in Severno Makedonijo z vidika odnosov s sosedi najmanj problemov …
… no, Marta Kos je bila na zaslišanju zelo jasna. Večkrat. Kandidatke bodo morale izpolniti vse zaveze in prav to bo po njeni oceni zagotovilo integriteto pridružitvenega procesa. EU pa jim bo pri tem pomagala, kolikor jim bo lahko …
Seveda. So pa razlike med kandidatkami tudi v tem, da imajo nekatere veliko volje, a malo sposobnosti prilagajanja zahtevam EU. Druge pa veliko sposobnosti in malo volje.
Če bi denimo pohitela Srbija, ki ima verjetno največ sposobnosti prilagajanja med temi državami, volje pa ne toliko, bi morda lahko prišla v EU še pred Črno goro in Albanijo.
Ampak je tukaj tudi vprašanje Kosova …
Srbija lahko odnose s Kosovom uredi tudi na drugačen način. Zgled za to sta lahko nekdanja Zahodna in Vzhodna Nemčija, ki druga druge nista priznavali, se pa tudi nista ovirali na poti v mednarodne organizacije. Ta nemški model je mogoč tudi v primeru Srbije in Kosova, ampak Srbija za to ni zainteresirana.
“Stokrat podpišem to izjavo”
Po obisku premierja Goloba v Beli hiši se je izkazalo, da ste delali tudi na tem, da bi se premier srečal takrat še s kandidatoma Kamalo Harris in Donaldom Trumpom, ki vam je dal tudi že termin srečanja, a ga iz logističnih razlogov ni bilo mogoče izpeljati. V tem tednu ste povedali, da imate pisno obljubo, da srečanje premierja Goloba in Trumpa tudi po ameriških volitvah bo. Glede na to, da je slovenska vlada izrazito naklonjena Palestini, Trump pa zelo izrazito Izraelu, menite, da to ne bo problem?
Ko smo se odločili za priznanje Palestine, kar je bila naša notranjepolitična moralna dolžnost, nismo hoteli tega narediti, ne da bi vnaprej signalizirali, da gremo v to smer, da si želimo, da bi bilo zraven več držav in da bi s tem tudi Izraelu signalizirali, da je rešitev dveh držav edina primerna.
Ker smo to razložili na takšen način, nismo doživeli nobenih povratnih udarcev. Ne od Amerike ne od Izraela. Ker smo dokazali, da je to naša načelna politika in pri načelih nimamo dvojnih standardov. Če smo sami sebi dali pravico do samoodločbe, zakaj je ne bi dali tudi Palestincem. Vsakemu narodu dajemo to pravico.
Priznanje Palestine, govor predsednika vlade v Združenih narodih in obisk v Beli hiši so zame dokaz, kaj je možno, če si res načelen. Če se le pretvarjaš, da si načelen, do Bele hiše ne prideš.
Še izmenjava zapornikov se je zgodila vmes …
Ta je bila pa pomembna za to, ker je bilo testirano naše zaupanje. Mi nismo bili na obisku samo pri predsedniku Bidnu. Mi smo bili na obisku v Ameriki, ki je naš strateški partner in ker je bilo naše zaupanje testirano.
Mi nismo sovražniki izraelskega ali ruskega naroda, imamo pa težave s trenutno izraelsko in rusko oblastjo. Ampak Izrael vedno potrebujemo. Brez njihovega dovoljenja ne bi mogli niti deset otrok pripeljati v Sočo in sodelovati v jordanskem mehanizmu za humanitarno pomoč Gazi.
Je pa predsednik vlade pred ameriškimi volitvami javno izrazil podporo Kamali Harris. Na TV Slovenija je rekel: “Verjamem, da celoten svobodomiselni svet računa na kandidatko. Vsi, ki kršijo mednarodno pravo, pa resno računajo na enega kandidata.” Torej na Donalda Trumpa. Je bilo to preudarno?
Stokrat podpišem to izjavo in ni v nasprotju s tem, da hočemo sodelovati z vsakim demokratično izvoljenim ameriškim predsednikom.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje