“V diktaturi medije ugasnete, v demokraciji porušite zaupanje vanje”

Intervjuji 12. Mar 202206:00 > 15. Jun 2022 17:451 komentar
Asa Wikforss
Foto: Profimedia

Intervju s švedsko profesorico Åso Wikforss, raziskovalko postresničnostne dobe in dezinformacij, avtorico knjižne uspešnice o "alternativnih dejstvih" in vodjo velikega raziskovalnega projekta z naslovom "Upiranje znanju".

Živimo v paradoksalnem času, ko imamo na dosegu prstov praktično vse znanje in informacije tega sveta, hkrati pa je to znanje pri številnih vse manj cenjeno, resnica/dejstva pa so pogosto obravnavana kot samopostrežna trgovina.

Najsi gre za zanikanje podnebnih sprememb ali zavračanje dokazov o učinkovitosti cepljenja, v veliko primerih ne gre za pomanjkanje verodostojnih informacij, temveč za to, da velik del ljudi teh informacij noče niti slišati oziroma jih načrtno presliši. Znanju, ki je na voljo, se aktivno upirajo.

Dr. Wikforss je profesorica teoretske filozofije na Univerzi v Stockholmu, ki na Švedskem vodi velik raziskovalni projekt z naslovom “Upiranje znanju” (angl. Knowledge resistance). Vanj je vključenih 30 raziskovalcev z različnih področij, od filozofije in psihologije do politologije in komunikologije, njihov cilj pa je določiti vzroke za ta pojav in morebitne strategije, ki bi ga omilile.

Profesorica Wikforss je tudi avtorica knjižne uspešnice “Alternativna dejstva: O znanju in njegovih sovražnikih”, prevedene v 12 jezikov, ki so jo leta 2019 na pobudo nekdanjega člana skupine Abba Björna Ulvaeusa dali brezplačno na voljo švedskim dijakom.

Od leta 2019 je tudi članica 18-članske Švedske akademije, ustanovljene leta 1786, ki velja za vrhovno avtoriteto za švedski jezik, prav tako pa izbira Nobelovega nagrajenca za literaturo.

Asa Wikforss
Slovesnost ob sprejemu dr. Wikforss v Švedsko akademijo leta 2019 / Profimedia

Kako bi opredelili izraz “upiranje znanju”?

Gre za upiranje znanju, védenju, ki je na voljo, gre za informacije in dokaze, ki bi jih morali upoštevati pri presoji realnosti, pa jih ne želite. Ne želite pa jih upoštevati zato, ker bi lahko načeli trdnosti vašega napačnega prepričanja, ki vam je postalo ljubo.

Lahko gre za povsem banalne stvari, kot je ohranjanje prepričanja, da ste boljši igralec tenisa, kot ste dejansko, ali pa, kot v primeru nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da ste imeli na inavguraciji najbolj številčno občinstvo v zgodovini.

Lahko gre za posledico strahu, ki je velikokrat v ozadju napačnih prepričanj o nevarnosti cepiv, lahko pa je upiranje znanju tudi posledica t. i. plemenskega razmišljanja – ko določeno napačno prepričanje postane pomembno za identiteto in povezanost vašega socialnega kroga.

V takšnih primerih lahko uporabite že dolgo poznani mehanizem motiviranega sklepanja (angl. motivated reasoning), da si osmislite in racionalizirate neupoštevanje dokazov, ki bi vaše prepričanje lahko zamajali oziroma ga ovrgli.

Inavguracija Trump
Množica v Washingtonu ob inavguraciji Donalda Trumpa / Profimedia

Pa se danes kot družba sploh še lahko strinjamo, kaj je znanje?

Ne bi rekla, da obstaja nesoglasje glede filozofske definicije znanja – znanje je dobro utemeljeno, z dejstvi podprto prepričanje. Obstajajo pa nesoglasja, kaj predstavlja znanje, katera prepričanja so resnična in katera napačna.

Za naš čas je značilno, da smo se premaknili iz informacijskega okolja, v katerem smo imeli na voljo omejeno število relativno zanesljivih virov, t. i. “vratarje”, ki so skrbeli za filtriranje informacij, ko so bile objavljene in so se lahko širile, v okolje neskončne izbire medijskih virov.

V takem okolju je odgovornost za izbiro virov informacij mnogo bolj prepuščena posamezniku. To pa pomeni, da je veliko več možnosti za to, da na izbiro virov vplivajo vaše preference, vaša čustva, vaše motivirano sklepanje, kar lahko privede do tega, da je nabor informacij, ki ste mu izpostavljeni, nezanesljiv.

Od tu naprej se spirala le še poglablja. Ko enkrat sprejmete in ponotranjite nabor lažnih trditev, lažnih informacij, postanete bolj ranljivi za sprejemanje nadaljnjih dezinformacij. Pri razsojanju o verodostojnosti določene trditve se namreč opiramo na naše predhodno razumevanje sveta. Če verjamete v veliko napačnih trditev, boste težje razločevali med novimi resničnimi in neresničnimi informacijami.

Deluje pa ta mehanizem tudi v obratni smeri. Več kot imate kakovostnih virov, temeljnega znanja, lažje in hitreje boste prepoznali lažne trditve.

Je upiranje znanju v današnjem času lažje ali težje v primerjavi s časom pred 30 leti? Je široka dostopnost vseh mogočih informacij blagoslov ali prekletstvo?

Oboje seveda, to je pogost problem novih tehnologij. Današnja tehnologija je krasno in neverjetno orodje za pridobivanje znanja, brez velikih stroškov ali truda nam je na voljo vse skoraj vse. Ljudje, ki so zmožni učinkovito krmariti med čermi interneta, imajo na dosegu prstov izjemno zakladnico znanja.

Psihološki mehanizmi, ki so podlaga za upiranje znanju, denimo motivirano sklepanje, so z nami od nekdaj, tako smo bili evolucijsko zgrajeni. A pri upiranju znanju je zelo pomembna tudi naša okolica.

Opravka imamo tako z internimi kot eksternimi sovražniki znanja. Interni sovražniki so naši podedovani psihološki mehanizmi, eksterni dejavniki pa so denimo medijsko okolje, ki smo mu izpostavljeni, pa tudi recimo stanje polarizacije v družbi.

Kot individualni misleci smo izjemno ranljivi ter odvisni od zanesljive in dobro delujoče mreže znanja, ki nas obdaja. Kot je nekdo dobro rekel: demokracija dobi take volilce, kot si jih zasluži. Demokracija s slabo delujočimi ustanovami, katerih naloga je ustvarjanje in razširjanje znanja, bo proizvajala slabo obveščene državljane, ki ne bodo znali koristno uveljavljati svoje politične moči. Zato so neodvisni mediji, dobro delujoče šole, knjižnice itd. tako pomembni. Ampak še tako dobre institucije vam ne bodo pomagale, če se izgubi zaupanje vanje.

In ravno to se dogaja…

Pri načenjanju zaupanja v demokratične institucije pomembno vlogo igrajo teorije zarote. Te vas prepričujejo, da tisto, kar vidite, ni tisto, kar se dejansko dogaja. Da je na delu nekakšna skrivna skupina, ki vleče niti iz ozadja in odloča o vsem. Za demokracijo je razširjanje takšnega prepričanja pogubno, saj načenja zaupanja v sodišča, v medije, v druge institucije, in vse skupaj začne razpadati.

Ob teorijah zarot se ljudje začnejo počutiti nemočne, izgubijo vero v to, da lahko na volitvah dosežejo spremembo. Demokracija brez zaupanja ne more delovati.

Asa Wikforss
Profimedia

Zakaj upiranje znanju tako pogosto spremljajo sovražni govor, žalitve?

Upiranje znanju ima v prvi vrsti opraviti s čustvi. Če se ne strinjava o neki zadevi, v katero nisem čustveno vpletena, lahko zamahnem z roko. Če pa je neko prepričanje zelo pomemben del moje identitete, če je odločilno za mojo pripadnost določeni skupini, informacije, ki rušijo to prepričanje, vzbudijo strah pred tem, da jih bo druga skupina z drugačnim nazorom “povozila”.

Ko so enkrat v igri čustva, ne pa samo racionalni argumenti in dejstva, je do nespoštljivega, sovražnega diskurza potreben zelo majhen korak. Če se nekdo počuti ogroženega, bo čutil potrebo, da udari nazaj.

Ali obstaja srednja možnost med upiranjem znanju in njegovim sprejemanjem?

Vsekakor. Nevednost se pojavlja v številnih oblikah. Če nekdo ne razume znanstvene razlage podnebnih sprememb, tega ne moremo označiti za upiranje znanju, tukaj niso vključena čustva. Včasih je ustrezna obveščenost zgolj vprašanje sreče. Lahko imate srečo in ste izpostavljeni kakovostnim informacijam, lahko pa po spletu nesrečnih naključij obtičite v dezinformacijskem mehurčku, čeprav bi vas drugačne informacije lahko prepričale o spremembi stališč.

Več kot 60 odstotkov volilcev ameriške Republikanske stranke je denimo še vedno prepričanih, da so bile zadnje predsedniške volitve ukradene, da bi v resnici moral zmagati Donald Trump. Za to sicer ni prav nobenega dokaza, a to prepričanje je med njegovimi volilci globoko zakoreninjeno. Se vsi upirajo znanju? Tega ne moremo vedeti. Nekateri med njimi verjetno zaradi svoje medijske diete niso imeli niti priložnosti, da sami presodijo o dejstvih na podlagi vseh dostopnih dokazov.

Je v kakšnih okoliščinah vseeno dobro, da se upiramo znanju, vedenju o določenih zadevah, da se na neki način zaščitimo? Skoraj nemogoče se je zavedati vseh nepravičnosti in trpljenja po svetu ter pri tem ohraniti duševno zdravje. Je nevednost lahko kdaj blagoslov?

Vsekakor. V teh dneh sem se denimo zavestno odrekla gledanju televizije. Preveč boleče je spremljati trpljenje ljudi v Ukrajini. Že zdaj sem neverjetno ogorčena zaradi tamkajšnjega dogajanja, ne potrebujem dodatnih informacij.

V tem kontekstu je zanimiva razprava, kakšno vrednost ima znanje, védenje. Na načelni ravni bi lahko rekli, da ima znanje vrednost samo po sebi. Da je vedno bolje imeti več znanja kot manj. A po mojem mnenju to ne drži. So primeri, ko je dejansko bolje, da nečesa ne veste. Lep primer je vedeti, kdaj boste umrli. Ljudem bi se zmešalo.

Ne menim torej, da ima znanje vrednost samo po sebi, ima pa izjemno pomembno instrumentalno vrednost, kot sredstvo za dosego cilja. Želite pozdraviti bolezen, kot je covid-19? Potrebovali boste veliko znanja, domači zvarki ne bodo zadostovali. Želite zgraditi most? Potrebovali boste veliko predhodnega znanja, da bo trden. Vrednost znanja je predvsem v tem, da je to sredstvo, ki nam omogoča doseganje zastavljenih ciljev.

Kako bi morale po vašem mnenju šole danes pristopiti k izobraževanju otrok za krmarjenje v današnjem informacijskem okolju?

Glede dogajanja v šolah, tako na Švedskem kot drugod, sem precej razburjena. Pojavljajo se namreč trendi v smeri razmišljanja, da je poučevanje dejstev v šolah odveč, da bi se morali osredotočiti predvsem na poučevanje kritičnega mišljenja, dejstva pa naj otroci poiščejo s pomočjo Googla. A problem pri tem je, da je temeljno znanje predpogoj za kritično mišljenje.

Asa Wikforss
Govor ob sprejemu v Švedsko akademijo leta 2019 / Profimedia

Moja sposobnost kritičnega mišljenja na področju filozofije je mnogo višja kot na področju biologije. O biologiji preprosto premalo vem. Šole, ki poučevanje o dejstvih zamenjajo za poučevanje kritičnega mišljenja, proizvajajo ljudi, ki imajo veliko različnih mnenj z malo podlage. Kritično mišljenje je nadgradnja znanja, ne njegov nadomestek.

V razpravi o lažnih novicah je denimo veliko poudarjanja pomena zanesljivosti virov. A sprotno preverjanje vsakega vira je naporno in zamudno opravilo. Zato je ključno, da imamo za podlago nekaj predhodnega znanja o zanesljivosti različnih virov informacij. Koristno je najti nekaj zanesljivih virov in se jih držati, še posebej v situaciji informacijske vojne, kakršni smo priča v zvezi z dogajanjem v Ukrajini.

Ali ni problem v tem, da vsak zase, v svojem mehurčku, menimo, da smo našli nabor zanesljivih virov?

Vsekakor. Zato bi morale šole ljudi opremiti z znanjem, kaj so kakovostni viri, kakovostni mediji. Na Švedskem vlada prepričanje, naj si jih učenci najdejo sami, a to je velika napaka.

Veliko raziskav obstaja, kako dobro švedski otroci prepoznavajo lažne novice. In otroci, ki so pri tem uspešni, so otroci, ki imajo veliko informacijskega in medijskega znanja. Dobijo pa ga izključno doma. To so otroci, ki odraščajo v družinah, kjer berejo resne časopise, kjer poslušajo resne radijske postaje … Res je, vsak zase verjame, da je njegov nabor medijskih virov zanesljiv. A pri nekaterih je to prepričanje zmotno.

A ravno resne medije se danes porogljivo označuje za MSM, mainstream medije, in se jih prikazuje kot del problema.

To je vsekakor katastrofa in hkrati pomembna strategija tako Rusije kot Trumpa. Če mediji pišejo stvari, ki oblasti niso všeč, lahko v diktaturi takšne medije preprosto ugasnete. V demokratični državi pa medijev ne morete preprosto zapreti, lahko pa spodkopljete zaupanje vanje, jim očitate določeno agendo.

Ekho Moskvy
Zaprt studio neodvisnega ruskega radia Moskovski odmev ( Ekho Moskvy) / Profimedia

Na Švedskem je stanje glede zaupanja v institucije verjetno še vedno precej boljše kot pri nas v Sloveniji …

Res je, Švedska ima še vedno precej visoko zaupanje v državne institucije. Skrbi pa me, da je zaupanje postalo politično polarizirano. Stranke na levi sredini in njihovi volilci ohranjajo visoko zaupanje v medije, v znanost, v vlado. A bolj ko se premikamo proti desni strani političnega spektra, nižje je zaupanje. In ljudje, ki volijo našo skrajno desno stranko – Švedske demokrate – izkazujejo zelo nizko zaupanje v institucije.

Ko zaupanje postane politično polarizirano, to povzroči večje družbene razkole. Če ne zaupate medijem, boste slabo obveščeni. S povečevanjem družbene polarizacije pa je načeto tudi samo zaupanje v soljudi – tudi brez tega demokracija ne more delovati. Zaupanje, ko je enkrat izgubljeno, je zelo težko povrniti.

Imate glede na vaše raziskovanje že na voljo kakšen recept za povrnitev zaupanja?

Zaupanje je zelo lahko porušiti in zelo težko zgraditi. Z nekom ste lahko vse življenje prijatelj, a ko enkrat izda vaše zaupanje, mu boste težko še kdaj verjeli. O tem se veliko pogovarjam z novinarji, predvsem novinarji nacionalnih medijev, ki so pod velikim pritiskom in se neprestano soočajo z napadi ljudi, ki jim ne zaupajo.

Na povsem individualni ravni vemo, da nekoga, ki se upira znanju, ki ne zaupa uradnim informacijam, znanosti, ni dobro napasti in zmerjati. Za graditev zaupanja v takem primeru je pomembno, da izkažemo primerno spoštovanje in da skušamo najti skupne točke, ki nam omogočajo pridobiti pozornost in razumevanje.

Na institucionalni ravni je vse skupaj veliko težje, ker izpade element medosebne komunikacije. A za novinarje je vsekakor pomembno, da niso arogantni, da zelo jasno ločujejo med dejstvi in vrednotami, med informacijami in komentarji. Ljudje sovražijo, če jim kdo vsiljuje mnenja. Poročanje mora biti nevtralno glede posledic – pri poročanju o dejstvih vas ne bi smelo skrbeti, kakšne bodo posledice informacij, ki jih sporočate.

Načeloma bi lahko rekli, da za vzpostavitev zaupanja v medije, v politike zadostuje, če nekdo dobro opravlja svoje delo. A v današnjem času je to vse prej kot lahka naloga, saj ne gre samo za izgubo zaupanja zaradi domnevno slabega dela. Ko so enkrat v igri teorije zarot, ko ljudje začnejo verjeti, da novinarji in politiki na skrivaj oblikujejo dogajanje in prikrivajo resnico, jih je izjemno težko pridobiti nazaj.

Kaj lahko o dezinformacijah in upiranju znanju poveste v kontekstu ruske invazije na Ukrajino?

Dezinformacije in lažne informacije so sestavni del vseh vojn. Je pa trenutni primer zagotovo ekstremen. Rusija je že vrsto let zavita v mrežo dezinformacij, kar je značilnost avtoritarne države. Cilj avtoritarne oblasti je zatreti znanje, zatreti informacije. Ljudem, ki so dobro obveščeni, je mnogo težje vladati.

Putin majice
Prodajalna majic z motivi ruskega predsednika Putina v središču Moskve / Profimedia

Državna propaganda neprestano poudarja izjemnost voditelja in veličino države, hkrati pa nespodobnost in zavržnost ravnanja drugih držav, ureditev. Vojna se v takšno zgodbo dobro vklopi kot način ustvarjanja in vzdrževanja zunanjih sovražnikov in ohranjanje zvestobe vodji. Seveda je med vojno na tone dezinformacij o poteku vojne, o žrtvah med civilisti itd.

Menim pa, da bi morali biti bolj pozorni na še eno vrsto lažnih informacij, ki jih Rusija uporablja že dalj časa – lažne informacije, ki so usmerjene v polarizacijo in s tem destabilizacijo družb v demokratičnih državah. Pričakujem, da bo Rusija močno povečala aktivnost na tem področju. Putinov glavni problem v tem trenutku je namreč ravno v tem, da so se zahodne demokracije povezale v skupnem nastopu proti njegovemu režimu.

Je tudi Švedska tarča ruske “hibridne” vojne?

Tarča so vse zahodne demokracije. Najbolj jasno je bilo to v primeru ZDA, z vmešavanjem Rusije v volitve 2016 z načrtnim širjenjem dezinformacij o Hillary Clinton. Nekateri poznavalci celo menijo, da je to imelo odločilen vpliv na takratno zmago Donalda Trumpa.

Ni pa Švedska nobena izjema. Tudi pri nas se širijo dezinformacije in lažne novice, katerih namen je povzročiti motnje v demokratičnem procesu, zamajati zaupanje v demokratične institucije, v legitimnost volitev. In Rusija je eden od virov.

Analize po naših zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2018 so sicer pokazale, da so največ dezinformacij v javnost plasirali domači igralci, predvsem desničarski nacionalisti. So bile pa njihove vsebine močno podobne ruskim. Od teorij zarot, ki načenjajo zaupanje v institucije, do vsebin, ki s prikazovanjem ideološko nasprotne strani kot zlobne in nemoralne povečujejo družbeno polarizacijo.

Asa Wikforss
Profimedia

Pomembno se je zavedati, da pri tem ne gre zgolj za lažne novice, ki jih je mogoče ovreči s preverjanjem dejstev. Lažen vtis o dogodkih in problemih je mogoče doseči tudi brez navajanja lažnih informacij, zgolj s selektivnim navajanjem dejstev. Lahko je vse, kar rečete ali zapišete res, a ker pri tem izpustite pomembne podatke, ki lahko pokažejo širšo sliko, je sporočilo kot celota vseeno napačno, neresnično. Eden pogostih primerov na Švedskem je prikazovanje zgrešenosti našega sistema socialne varnosti, z načrtnim izpostavljanjem slabih primerov, ki so neizogibno del sistema.

Katera tema pa je na Švedskem najpogosteje na “dezinformacijskem pladnju”?

Najbolj vroča tema so migracije. To je povezano z več dejavniki. Kot prvo smo imeli velik priliv beguncev ob sirski begunski krizi leta 2015, ki je bila – ne pozabimo – krivda ruskega predsednika Vladimirja Putina in njegovega bombardiranja sirskih mest. Švedska pa je imela, podobno kot Nemčija, v tistem času zelo velikodušno politiko do migracij. Ni pa bilo prisotnega veliko razmisleka, kako to veliko število ljudi integrirati v družbo. Vse skupaj je pripravilo plodna tla za protimigracijsko propagando.

Tako lahko poslušamo trditve, da je med priseljenci velik delež brezposelnih, čeprav je zaposlenost med njimi večja od švedskega povprečja. Veliko je dezinformacij o naraščajočem kriminalu med priseljenci, pri čemer statistike kažejo določena odstopanja, a nikakor tolikšna, kot se jih trudijo prikazati nasprotniki. Pogosta trditev je, da na Švedskem narašča število posilstev, čeprav je to zgolj posledica sprejetja drugačne, širše definicije posilstva.

Ste imeli veliko težav s sprejemanjem ukrepov proti pandemiji covida-19, kakršnim smo bili priča v številnih državah?

Veliko je bilo pričkanja o učinkovitosti nošenja mask, o smiselnosti zapiranja šol, tudi o cepivih, čeprav zavračanje cepljenja na Švedskem nikoli ni bil izrazito velik problem. Kot veste, pri nas nismo imeli “lockdownov”, švedska ustava takšnega ukrepa ne dopušča.

cepilni protest Stockholm
Januarski protest nasprotnikov cepilnih potrdil v Stockholmu / Profimedia

So se pa tako domači kot tuji mediji veliko ukvarjali s t. i. “švedsko strategijo”, z vprašanjem, zakaj ravnamo drugače kot večina drugih držav. O dejanskem dogajanju na Švedskem je bilo zapisanih veliko dezinformacij, celo v uglednih resnih medijih, kot sta New York Times in Guardian. Gre pa za to, da se je v liberalnih krogih ustvaril vtis, da je švedska strategija primerljiva s strategijo predsednika Trumpa, kar preprosto ni bilo res.

Na Švedskem smo zaprli univerze, uvedli smo številne zaščitne ukrepe, lockdownov pa nismo uvedli, ker ustava varuje pravico ljudi do svobode gibanja. Glede na podatke o presežnih smrti pa se je po dveh letih izkazalo, da je bila Švedska med uspešnejšimi evropskimi državami v spopadu s pandemijo. (novembra in decembra lani je imela Švedska denimo najmanjšo presežno umrljivost med vsemi državami EU; op. a.)

Ali ste, na podlagi vašega poznavanja razmer na področju širjenja dezinformacij in upiranja znanju, optimistični glede prihodnosti?

Če za trenutek pozabimo na vojno v Ukrajini, ki mi vzbuja vse prej kot optimistične vzgibe, bi rekla, da sem, dolgoročno gledano, vendarle optimist. Pričakujem, da bomo s sprejetjem ustrezne zakonodaje lahko “ukrotili” tehnološke platforme, ljudje pa se bodo naučili krmariti v novem digitalnem okolju. In na dolgi rok bo iz vsega skupaj izšlo nekaj dobrega.

Še vedno smo v “otroških” letih nove medijske krajine. Ko so se prvič pojavili množični mediji, so bili velikokrat grozni, polni lažnih novic in propagande, a so se stvari sčasoma uredile. Tokrat bi ta proces sicer utegnil trajati dalj časa, veliko vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo v vmesnem času. Če bo naša demokracija zdržala do takrat, se bo lahko vse dobro izteklo, če ne, pa …

Komentari

Vaš komentar