O posledicah segrevanja morja, naraščanju morske gladine, posledicah za ljudi in tem, kakšne ukrepe potrebujemo, smo se pogovarjali s fizikom dr. Matjažem Ličerjem z Agencije RS za okolje in Morske biološke postaje NIB, ki se ukvarja s fizikalno oceanografijo, tj. razvijanjem numeričnih in merilnih sistemov za prognozo stanja Jadranskega morja.
Segrevanje ozračja kot posledica človeških izpustov fosilnih goriv uničujoče deluje tudi na oceane in morja. Oceani absorbirajo kar 90 odstotkov vse toplote, odgovorne za segrevanje planeta, zato morja postajajo vse toplejša, morska gladina narašča, kisika v morju pa je vse manj. Vedno bolj jasno je, da bodo ti negativni procesi neizogibno naraščali po svetu in tudi pri nas.
V najnovejšem, težko pričakovanem poročilu Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), objavljenem ta mesec, ugotavljajo, da povprečna temperatura narašča hitreje od pričakovanj. Kako hudo je?
V poročilu ni vsebinsko zapisanega nič, kar bi znanstvenike presenetilo, saj gre za povzetek tistega, kar je bilo v znanstveni literaturi že objavljeno, marsikoga pa je presenetila sama forma besedila. Tako ostre dikcije v prejšnjih poročilih namreč ni bilo. Avtorji so očitno želeli enostavno poudariti, da je človek nedvomno dejavnik podnebnih sprememb, da bosta naslednji desetletji ključni in da je treba ukrepati zdaj.
Poročilo ima tri ključna sporočila. V njem je prvič zelo jasno povedano: prvič, da je za podnebne spremembe odgovoren človek; drugič, da smo že v težavah in da bodo te neprimerno hujše, če se ne bomo odzvali takoj; in tretjič, da je še vedno v naših rokah, po kateri poti bomo šli in za kako velike težave se bomo odločili. To se mi zdi ključno. Še vedno lahko ukrepamo, je pa treba ukrepati zdaj.
Aljaž Uršej/N1
Podnebne spremembe povzročajo vidne posledice na vseh področjih, velik vpliv imajo tudi na oceane. Temperature so bile tudi v slovenskem morju to poletje blizu rekordno izmerjene vrednosti. Kakšen problem je segrevanje morja?
Segrevanje globalnih oceanov je posledica toplogrednih plinov v ozračju in ima različne posledice. Oceani so sposobni akumulirati ogromne količine toplote, v njih je shranjene več kot 90 odstotkov vse toplote, odgovorne za segrevanje planeta v zadnjih desetletjih.
V slovenskem morju v zadnjih letih opažamo povišanje temperature morja za 0,1 do 0,2 stopinje Celzija na leto. V zadnjih 20 letih se je Jadran vzdolž Istre segrel za približno stopinjo, stopinjo in pol. Te posledice so fizikalne, imajo pa tudi vrsto ekosistemskih in drugih posledic.
Včeraj se je na našem merilnem mestu v Kopru morje ogrelo do 29,1 °C, na naši boji Zora (Debeli Rtič) pa do 28,7 °C. Danes bo morje še zelo toplo, v prihodnjih dneh pa bo šibka burja premešala zgornje plasti, posledično se bo temperatura znižala za nekaj stopinj Celzija. https://t.co/IU70PN3dfx
Ena od očitnih težav je, da globalni oceani postajajo bolj slojeviti, kar pomeni, da redkejša voda zaradi segrevanja ostaja na površini, gostejša pa v globinah. Ta gostotna razlika deluje kot bariera, ki otežuje vertikalno mešanje med globokimi in površinskimi predeli morja. Posledično je otežen prenos hranil iz globokih in globokomorskih predelov v priobalna morja, kar ima vpliv na obalne ekosisteme, ribje populacije, na človeka in gospodarstvo.
Druga posledica je, da lahko topel ocean absorbira manj ogljikovega dioksida kot hladen, kar pomeni, da ga več ostane v atmosferi. Zaradi segrevanja oceanov se bomo zato morali še bolj potruditi z zniževanjem ogljičnih izpustov. Tretja težava segrevanja pa je povezana z rastjo gladine morja – s segrevanjem morja pride do termične razširitve vodnega stolpca, zato voda naraste.
Arso
Prirastek površinske temperature morja v severnem Jadranu v obdobju 2006–2016 glede na obdobje 1991–2001. Severni Jadran je bil v desetletju 2006–2016 v povprečju za do 0,8 stopinje Celzija toplejši kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. (Vir podatkov: Copernicus)
Katere posledice podnebnega segrevanja na morje in človeka vas najbolj skrbijo?
Ločil bi posledice za morske organizme in za ljudi. Govorimo lahko o treh glavnih vplivih na morje: poleg dviga temperature morja je pomembna posledica večanja koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju tudi intenzivnejše raztapljanje ogljikovega dioksida v morju, ki povečuje kislost morja, kar ima vpliv na ekosisteme in morske organizme. Potem so tu tudi morski vročinski valovi, ki jih vedno bolj opažamo v Jadranu.
Gre za daljša, nekajdnevna obdobja neobičajno visokih temperatur morja, ki postajajo vedno bolj pogosta in intenzivna. Spremembe temperature morja imajo celo vrsto posledic za morske organizme – sprožajo lahko množične pomore morskih organizmov, premike vrst, ki so prilagojene na določene temperature, ter druge težave, s katerimi se ukvarjajo morski biologi.
Neposreden problem za človeka pa je dvig gladine morja, kar je ključna težava v vse večjem delu Jadrana, vključno s Slovenijo, saj so slovenska in italijanska mesta zaradi konfiguracije obale in svoje lokacije v tem oziru močno ranljiva.
Arso
Topografija in oblika morskega dna v Jadranskem bazenu. Severni Jadran je zaradi svoje plitkosti ter ujetosti med kopna območja močno izpostavljen antropogenim in podnebnim pritiskom. (Vir: Arso)
Na vse hitrejše dvigovanje morske gladine opozarjajo tudi v poročilu IPCC. Kako konkretno to vpliva na ljudi, na naša življenja?
Po medianah projekcij IPCC naj bi se gladina morja v 21. stoletju dvignila od 30 centimetrov (po scenariju dviga temperature za 1,5 stopinje Celzija) do enega metra (če bomo dopustili dvig temperature za 2 stopinji Celzija ali več). Dvig povprečne gladine morja za en meter pomeni, da bodo poplavljene priobalne površine, na katerih ta hip živi 100 milijonov ljudi, ki bodo morali migrirati na druga, nepoplavljena območja.
To bo ne le migracija teh 100 milijonov ljudi, katerih domovi bodo neposredno poplavljeni, temveč veliko večjega števila ljudi, ki bodo bežali pred povezanimi posledicami, kot sta okoljska in kulturna degradacija življenjskega okolja ter izguba ekonomskih priložnosti. To lahko potencialno destabilizira geopolitične razmere lokalno, regionalno in globalno. Pa ne govorim le o jugovzhodni Aziji, temveč tudi o vzhodni obali ZDA.
Dvig gladine morja za en meter ni izoliran pojav, ki se nam bo zgodil, če ne bomo ukrepali. Dvig gladine morja povzročajo razlogi, ki bodo obenem povzročili tudi sušo v Sredozemlju, mediteranskih vodnih virov bo 15 odstotkov manj, bistveno več bo vročinskih valov, spremenjeni bodo vzorci tokovanja v Atlantiku.
Glede Atlantika je zlasti skrb vzbujajoče dejstvo, da atlantska meridionalna cirkulacija, katere površinski del je na severni polobli Zalivski tok, zaradi taljenja arktičnega ledu slabi in je potencialno celo blizu kolapsa. Njeno slabljenje bo neposredno povzročilo dodaten dvig gladine vzdolž vzhodne obale ZDA. Njen kolaps pa bo, če se nam ne bo uspelo izogniti, dramatično vplival na podnebje v Evropi.
Meter dviga morske gladine ni svet, enak današnjemu, le da z en meter višjo gladino morja, temveč je to svet z ogromno drugimi težavami, ki ne izhajajo iz oceana, so pa del iste problematike, različni obrazi istega pojava – prevelike koncentracije toplogrednih plinov.
Kako dobro vemo, kaj se bo dogajalo z vodno gladino v prihodnosti?
Dvig gladine morja na neki lokaciji je na daljših časovnih skalah težje napovedovati, ker na to vpliva veliko parametrov, kot so termična ekspanzija vodnega stolpca, koliko globalne mase vstopa zaradi taljenja ledenikov in lednih pokrovov, spremembe v obliki Zemlje zaradi prerazporeditve mase ob taljenju ledenikov, tektonski procesi, spremembe v vremenskih vzorcih itd. Seštevek vsega tega je lokalna vodna gladina na neki lokaciji.
Zlasti taljenje lednih pokrovov je velik del negotovosti pri projekcijah dviga morske gladine, ker teh procesov še ne razumemo dobro in ker so izrazito občutljivi na zunanje vplive. Ne vemo, kako stabilni so ti pokrovi, ali se bo zgodil kolaps in kdaj. V primeru kolapsa to pomeni vsaj dodaten meter dviga glede na najpogosteje navajane mediane projekcij srednje globalne gladine morja v razponu 30 centimetrov do 1 metra do leta 2100.
— World Meteorological Organization (@WMO) April 30, 2021
Kateri deli sveta so najbolj ogroženi?
Vemo, da jo bodo najslabše odnesla priobalna območja, ki so nizka in ravna. Ocena za italijansko Padsko nižino je denimo, da bo ob dvigu morske gladine za en meter, torej skladno s scenarijem izpustov RCP8.5 (najbolj pesimističen scenarij brez predvidenega blaženja podnebnih sprememb, op. a.), Italija izgubila 5.000 kvadratnih kilometrov kopnih površin. Obalna linija pa bo potekala 10 kilometrov od mesta Ferrara v severni Italiji, ki je danes od morja oddaljeno 50 kilometrov.
Globalno je zelo ogrožena jugovzhodna Azija, pa tudi vzhodna obala ZDA. Imamo tudi ogromno otoških držav – Palau, Maldivi, Fidži, Kiribati, in ostale, ki bodo izgubile dramatičen del kopne zemlje ali pa dobesedno izginile. Te so najbolj akutno ogrožene.
Kako pa to vpliva na Jadransko morje? Za koliko naj bi se dvignila gladina v severnem Jadranu, torej na slovenski obali?
Dvig gladine morja bo v severnem Jadranu ključna težava za obalno prebivalstvo, saj poleg poplav pomeni tudi izdatnejšo obalno erozijo, vdore morske vode v sladkovodne rezervoarje ter namakalne sisteme in tako dalje. Če se bo gladina morja v 21. stoletju dvignila za 30 centimetrov, lahko pričakujemo 20-kratno povečanje pogostosti poplav, kar je zoprno za lokalno prebivalstvo, a se potencialno da živeti s tem. Če se gladina morja dvigne za en meter, pa to pomeni vsakodnevne poplave v Piranu dvakrat na dan. Zato je ključno, da omejimo dvig gladine na 30 centimetrov. To še vedno lahko storimo in naša dolžnost je, da to tudi storimo.
Arso
Srednje letne gladine morja v Kopru med letoma 1960 in 2018. Letna povprečja so prikazana s temno modrimi točkami, 10-letno drseče povprečje pa s svetlomodro črto. Med letoma 1960 in 1990 ni opaznega trenda rasti, po letu 1990 pa srednja letna gladina narašča s hitrostjo prek štiri milimetre na leto. (Vir: Arso).
S kolegi raziskujete fizikalne procese v morju in poskušate izdelati nekakšno “vremensko napoved” za morje. Kaj kaže napoved za naše morje za prihodnjih 50 let?
Bolj ali manj vse projekcije do konca 21. stoletja kažejo, da so napovedi za Sredozemlje precej slabe, in Jadransko morje je del tega. Sredozemlje je s kopnim obkrožen bazen, zato se hitreje odziva na podnebne spremembe kot globokomorski oceanski predeli.
V Sredozemlju izhlapevanje dominira nad padavinami in rečnimi dotoki, kar pomeni, da ima Sredozemlje neprestani primanjkljaj vodne mase, ker je več izhlapi, kot pade nazaj oziroma kot je priteče iz rek. Ta manko vode v sredozemskem bazenu se kompenzira s površinsko atlantsko vodo, ki prihaja skozi Gibraltar. Omenjam ga zato, da ilustriram, da je Mediteran območje, kjer sta vodna bilanca oziroma količina sladke vode že danes problem.
Problem, ki ga nakazujejo projekcije za 21. stoletje za Sredozemlje, pa je, da se bo sušilo, da bo padavin manj, da bodo temperature in slanosti rasle, in to se bo manifestiralo tudi na Jadranu. Napoved je torej: vroče in suho.
Kar mene najbolj zanima in kar je problem, ki ima hude posledice za prebivalstvo, pa so bolj kratkoročne napovedi stanja morja. Na primer, kakšen bo dvig gladine v naslednjih 72 urah, ali bodo poplave, kdaj bo poplavilo ipd.
Arso
Število vodostajev nad 300 centimetrov na mareografski postaji v Kopru, kar je nivo rumenega poplavnega opozorila Arsa, v zadnjih desetletjih narašča – poplav je vse več. (Vir: Arso)
Kako točno pa to računanje takšnih napovedi o vedenju morja poteka?
To poteka tako, da moramo vsako jutro rešiti sistem fizikalnih enačb, katerih rešitve nam pokažejo časovni razvoj stanja morja za naslednjih 72 ur. Potrebujemo začetni pogoj – kakšno je stanje morja danes. Začetno stanje nato razvijamo v času na podlagi napovedi iz atmosferskih in hidroloških modelov, kot so veter, rečni vnosi, sevanje sonca in atmosfere na morski površini itd.
Na morski strani pa upoštevamo, katere vodne mase prihajajo iz sredozemskega bazena in katere iztekajo ven iz Jadranskega bazena. Končna napoved stanja morja je rezultat integracije vseh teh procesov v eno samo, časovno spremenljivo sliko. To so numerično zelo intenzivni procesi, zato za izdelavo takšnih napovedi potrebujemo superračunalnike.
Za koliko se je v zadnjih letih dvignila gladina slovenskega morja? Morje je že večkrat poplavilo Piran. Nas mora skrbeti za slovenska obalna mesta?
Odgovor je zelo enostaven. Ja, mora nas skrbeti za naša obalna mesta. V Kopru imamo merilec gladine morja od leta 1960, daljši časovni nizi meritev pa obstajajo v Benetkah, zato variabilnost morske gladine dobro poznamo.
V Sloveniji od leta 1960 do 1990 ni bilo opaznega trenda rasti morske gladine, po letu 1990 pa smo opazili izdaten trend rasti, in sicer več kot štiri milimetre na leto. To je številka, ki je bila izmerjena v Trstu in tudi v Benetkah.
Problem dviga gladine morja v Jadranu je po svoje preprost – čeprav posamezne poplave ne moremo vzročno povezati s podnebnimi spremembami, pa je jasno, da bodo z dvigom globalne srednje gladine morja pogosteje izpolnjeni pogoji za poplave. Zato je ključno, kot sem že rekel, da omejimo dvig gladine na 30 centimetrov, s tem se še da nekako živeti. V primeru dviga za en meter pa bi potrebovali izdatne infrastrukturne posege, ki so dragi. Absolutno ni nujno, da se to zgodi, še vedno lahko ukrepamo, ampak treba je ukrepati zdaj.
Janez Polajnar, Arso
Poplavljanje Pirana decembra 2008, ko je gladina morja presegla 350 cm na mareografski postaji v Kopru.
Znanstveniki opozarjajo, da se bo globalna gladina morja višala ne glede na to, kako uspešni bomo pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Ali imamo še vedno čas, da škodo omilimo?
Res je, gladina se bo višala ne glede na naše trenutne napore, vseeno pa lahko pomembno vplivamo na to, za koliko in kako hitro se bo višala. Tudi to šteje. Razlika od 30 cm do 1 metra je v naših rokah. Z ustreznimi politikami lahko dosežemo, da bomo omejili to škodo. Neukrepanje bo bistveno bistveno dražje.
Ocena poplavne škode je pokazala, da je imelo 136 največjih svetovnih obalnih mest let 2005 zgolj zaradi poplav za šest milijard dolarjev škode. Leta 2050 bo, če bomo ustrezno ukrepali, škode “le” za 60 milijard, v najslabšem scenariju pa za 1.000 milijard. Na leto!
Ta razlika je še vedno v naših rokah, zato se mi zdi popolnoma nesprejemljivo in etično sporno biti politično oportun in na račun zanikanja ali relativizacije podnebnih sprememb kovati politični ali ekonomski dobiček. Posledice so dovolj jasne in razumevanje procesov je dovolj dobro, da je treba začeti ukrepati zdaj.
Ker je naraščanje morske gladine neizbežno, a hitrost odvisna tudi od nas, kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bi se s temi posledicami lahko spopadli?
Če vzamemo za primer ZDA, so fosilna goriva tam odgovorna za 80 odstotkov antropogenih izpustov ogljikovega dioksida, najpomembnejši ukrep je zato omejitev fosilnih goriv, penalizacija ogljičnih izpustov, ključne so tudi investicije v trajnostno energijo in zmanjšanje porabe energije, brez tega tudi ostali ukrepi nimajo zadostnega dosega.
Na drugi strani pa je nujno prilagajanje na posledice in njihovo blaženje s preseljevanjem, utrjevanjem, jezovi, nasipi. Ne predstavljam si, da bo to pri nas ali kjerkoli drugod mogoče brez izdatnih gradbenih posegov. V Benetkah so že začeli, na Nizozemskem, kjer že desetletja živijo v topografskih depresijah, pa se pripravljajo na nove projekte.
Človeštvo hodi po robu. Ugotovitve novega poročila so jasne – treba je ukrepati takoj. Imate upanje, da se bo to zgodilo?
Upanje imam, saj je obup absolutno napačno, neproduktivno čustvo, ki ohranja status quo. Moja prijateljica, pokojna filmska novinarka Nika Bohinc, je nekoč iranskega režiserja Abbasa Kiarostamija vprašala, ali verjame, da lahko filmi spremenijo svet. Odgovoril je: če bi rekel ja, bi bil bedak, če bi rekel ne, bi bil obupan. Zato: ja in ne. Moj odgovor bi lahko bil enak: ja in ne. Nisem obupan, ker še vedno vidimo ne le en neizogiben scenarij, temveč razpon možnih scenarijev, ki so odvisni od našega ravnanja in od nikogar drugega.
Problem apokaliptičnih napovedi in apokaliptičnih nastopov v medijih je to, da gre za strategijo, ki so jo izdatno posvojile fosilne industrije. S tem namreč človeku vzbudijo občutek nemoči, da nič, za kar se trudi v boju s podnebnimi spremembami, ni pomembno. To ni ustrezno sporočilo. Ustrezno sporočilo je, da se še vedno da nekaj narediti.
Vsekakor pa mislim, da bo to moralo priti s spremembo paradigme, kako bomo živeli na planetu. Družbo je treba postaviti na drugačne temelje, razmisliti, kakšne naj bodo ekonomske prioritete, kaj je klimatsko vzdržno, kaj so kriteriji blagostanja v družbi in katere kazalce uporabljamo, da ocenjujemo razvoj družbe.
Trenutni, kapitalistični kriterij državne uspešnosti – rast BDP – bo na neki točki implodiral, ker bo enostavno predrago in preakutno blažiti posledice podnebnih sprememb, če bomo živeli tako kot do zdaj. Treba je poiskati trajektorijo ukrepov, ki obenem naslavljajo tako klimatske težave kot družbene in ekonomske antagonizme.
Aljaž Uršej/N1
Ste tudi doktor filozofije. Kateri filozof ali šola po vašem mnenju nudi najboljše nauke za čase, kot so ti, v katerih živimo, in zakaj?
Številni filozofi odlično obravnavajo različne vidike družbe in družbo bistveno bolje kvalitativno razumejo, kot jo je mogoče s kvantitativnimi pristopi, ki jih družboslovje tako rado nekritično posvaja iz naravoslovja. Francoski filozofi, kot sta Badiou in Lyotard, so v 90. letih opozarjali, da je mnenje iz različnih razlogov, tako sistemskih kot individualnih, začelo nesorazmerno pridobivati na veljavi, kar je del nekega sistemsko gnanega, pa vendar individualnega narcisizma – “jaz imam pravico do svojega mnenja, ki je brezprizivno”.
Vsi imamo seveda pravico do mnenja, a problem je, ko mu začnemo nekritično verjeti. Takrat mnenje začne imeti isto težo kot argument nekoga, ki se 20 let ukvarja z določeno problematiko. To je vidno tako pri podpori cepljenju kot tudi pri podnebnih spremembah.
Pred dvajsetimi leti, ko sem prvič bral tovrstne filozofske tekste, nisem povsem dobro razumel, na kaj ciljajo. Danes mi je to bolj jasno. Na diktaturo mnenja – da je za vsako ceno treba soočiti obe plati, tudi tam, kjer jih ni. A IPCC je tokrat jasno povedal, da dveh plati ni. Podnebne spremembe so že tukaj, vprašanje je le, kako daleč bodo šle – in kako hitro. Ker jih povzročamo sami, imamo to srečo v nesreči, da držimo še nekaj vzvodov, da vplivamo na to.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje