Želi si umreti v Severni Koreji, a mu tega ne dovolijo

Ahn je večino življenja posvetil boju proti temu, kar sam imenuje ameriška "okupacija" Južne Koreje – najprej kot vojak severnokorejske vojske, kasneje kot disident v državi, ki ga je ujela. Zaradi vztrajnega zavračanja odpovedi podpori Severni Koreji je Ahn v Južni Koreji preživel več kot štiri desetletja za zapahi.

Danes je bolan, šibek in priklenjen na invalidski voziček. V pogovoru za CNN pove, da si želi le še enkrat prečkati mejo v Severno Korejo in biti pokopan v državi, ki je zaznamovala njegovo življenje.

V sredo je Ahn počasi prišel do mostu, ki vodi proti demilitariziranemu območju (DMZ) Korejskega polotoka, in prosil za dovoljenje, da prečka eno najbolj militariziranih meja na svetu ter vstopi v Severno Korejo.

Čez nekaj ur, sredi prerivanja varnostnih sil in protestnikov, ki so od južnokorejskih oblasti zahtevali, naj mu dovolijo prehod, je bil Ahnu dostop do kopenske poti v Severno Korejo zavrnjen. Poslali so ga nazaj.

"Pogrešam Severno Korejo"

Zavrnitev ga je strla. "Pogrešam Severno Korejo, to je nevzdržno," je dejal, v rokah držeč severnokorejsko zastavo. "Hočem biti pokopan v svobodni deželi."

Južnokorejska vlada prepoveduje samoiniciativne stike s Severno Korejo, civilistom pa je prepovedan vstop v močno utrjeno DMZ. Korejska vojna (1950–1953) se je končala s premirjem in ne mirovnim sporazumom, kar pomeni, da sta Severna in Južna Koreja tehnično še vedno v vojni.

Če bi Ahnu dovolili vrnitev, bi lahko Pjongjang njegovo repatriacijo predstavil kot simbolično zmago – nekdanji vojni ujetnik, ki se vrača iz države, ki jo severnokorejski režim dolgo označuje za glavnega sovražnika.

Toda za Ahna je zadeva veliko bolj osebna. Oslabel od bolezni in večkrat hospitaliziran v tem letu pravi, da si želi le še biti pokopan v severnokorejski zemlji. Ali kot pravi sam: "V domovini svoje ideologije, v Demokratični ljudski republiki Koreji (DPRK)."

Ahn je eden od šestih še živečih dolgoročnih nekdanjih severnokorejskih zapornikov v Južni Koreji, ki so nedavno zaprosili za vrnitev v Severno Korejo.

Južnokorejsko ministrstvo za združitev pravi, da preučujejo "različne možnosti s humanitarnega vidika", a dodajajo, da bi bila vsaka odločitev možna le ob sodelovanju s Pjongjangom.

"Nismo bili osvobojeni"

Ahn se je rodil leta 1930 na otoku Ganghva ob zahodni obali Koreje, v času brutalne japonske kolonialne vladavine. Odraščal je v kaosu in negotovosti: en brat je bil prisilno vpoklican v japonsko vojsko, drug je dezertiral. Ko so policisti iskali družinske člane, se je Ahn zatekel k teti.

Ko se je Japonska leta 1945 predala, je imel Ahn 15 let. Namesto da bi praznoval, ga je preplavilo razočaranje ob razglasu generala Douglasa MacArthurja, ki je južno od 38. vzporednika postavil Korejo pod ameriški vojaški nadzor. Ta razglas je ameriškim oblastem dal široka pooblastila nad političnim, gospodarskim in varnostnim delovanjem na jugu, dokler ne bi vzpostavili nove vlade.

"Ko sem prebral razglas, sem spoznal, da nismo bili osvobojeni," je dejal. "Tako se je vse začelo. Zato sem začel antiameriške dejavnosti."

Ko se je leta 1950 začela korejska vojna, je bil Ahn dijak srednje šole v Kaesongu, takrat živahnem mestu blizu 38. vzporednika. Opazoval je, kako so se vojske izmenjevale prek novo vzpostavljene meje med severom in jugom. Leta 1952 se je uradno pridružil severnokorejski ljudski vojski kot član obveščevalnega oddelka. Ko se je vojna leta 1953 končala s krvavim zatišjem, je bil Ahn ujet. Od desetih vojakov njegove enote je bil, kot pravi, edini preživeli.

Po takratni južnokorejski zakonodaji bi lahko Ahn zapustil zapor, če bi podpisal izjavo o odpovedi Severni Koreji in komunizmu. Toda to je odločno zavrnil – in ostal v zaporu kar 42 let in šest mesecev.

Desetletja v zaporu

Ahnov čas v ujetništvu velja za enega najdaljših, ki jih je prestal severnokorejski vojni ujetnik v Južni Koreji. Opisuje ga kot neizprosen – ne le zaradi fizičnih naporov, temveč tudi zaradi psihološkega pritiska, naj se odpove prepričanjem.

"Najprej so me skušali prepričati z razgovori," se spominja. "Ko to ni delovalo, so me začeli mučiti." Trdi, da je prestajal brutalne kazni, vključno s pretepanjem in izpostavljenostjo ledeno mrzli vodi. V nekem trenutku so ga zasliševalci celo peljali nazaj na otok Ganghva, kjer so ga sestre v solzah prosile, naj se odpove severu. Ostal je neomajen. "To je bilo res boleče," je povedal.

Ko je bil leta 1995 končno pomiloščen – na praznik južnokorejske osvoboditve – je ta trenutek opisal z grenkobo. Dejal je, da se je zgolj preselil "iz majhnega zapora v velikega in odprtega". Tudi po izpustitvi je ostal pod budnim nadzorom in trdi, da so ga spremljali policisti.

Leta 2000, v obdobju kratke politične otoplitve med Seulom in Pjongjangom, je Južna Koreja dovolila 63 nekdanjim zapornikom, ki se niso odpovedali severu, vrnitev domov. Tudi Ahn je dobil priložnost za prehod, vendar se je le težko odločil, da ostane.

Tisti, ki so se vrnili v Severno Korejo, so bili deležni slavja s paradami in transparenti. Ahn pa pravi, da je ostal, ker njegovega "poslanstva" še ni bilo konec. Kljub desetletjem v Južni Koreji še vedno verjame, da ta ostaja kolonija pod ameriškim vplivom.

"Prišel sem sem, v ameriško ‘kolonijo’ ... boril sem se proti ZDA, a nisem mogel storiti ničesar in sem le preživljal čas v zaporu," je dejal. "Kako naj bi se vrnil, če me je sram? Če že vzklikam ‘Američani ven’, moram to storiti tukaj, ne na severu. Zato se nisem vrnil ... Odločil sem se, da bom umrl, ko bom videl Američane oditi s te zemlje." "Bodisi jih izženem, bodisi umrem," je še dodal.

Danes Ahn živi v skromnem domu v vasi Jonggang Ri, komaj kilometer stran od meje, o kateri sanja, da bi jo prečkal – zavržen od razširjene družine.

Preživlja se z državno podporo za socialno ogrožene in občasno pomočjo znancev. Stene njegovega doma krasijo obledele fotografije in severnokorejski plakati, spominki na ideologijo, ki je oblikovala njegovo življenje. Predpražnik pred vrati je ameriška zastava. "Preveč boleče bi bilo, če bi bil po smrti pokopan v koloniji," je dejal.

Zavrnjeno dovoljenje

Most za združitev, ki prečka reko Imjin v južnokorejskem mestu Paju, je dolgo služil kot simbolni prehod za srečanja družin in redke delegacije med Korejama.

V sredo je postal prizorišče Ahnovega najnovejšega spopada z južnokorejsko vlado. Uradniki so mu onemogočili prehod, sklicujoč se na zakon o nacionalni varnosti in odsotnost kakršnegakoli dogovora s Pjongjangom o njegovi vrnitvi.

Severna Koreja je leta 2023 prekinila vse komunikacije z jugom, kar dodatno otežuje pogovore o repatriaciji Ahna in drugih zapornikov.

Organizacije za človekove pravice v Južni Koreji izražajo sočutje do Ahnove usode, vendar malokdo verjame, da mu bo vlada dovolila prehod.

Po zavrnitvi na meji je Ahn počasi odšel do reševalnega vozila, ki ga je odpeljalo. Zanj je ta zavrnitev zgolj potrdila, kar verjame že skoraj 80 let: da je njegova usoda ujeta ne v spravi, ampak v stalni razdeljenosti. "Odločen sem, da se vrnem v dom svojega prepričanja, dom svojih načel," je dejal. "DPRK, začetek mojega življenja."