Ali imamo v Sloveniji težave s kaznovanjem posiljevalcev?

V zadnjih letih je javnost pretreslo več primerov, v katerih so bili obdolženci posilstev in spolnih zlorab na sodišču oproščeni. Konec junija letos je postala pravnomočna oprostilna sodba v primeru domnevnega skupinskega posilstva avgusta 2020 na Dolenjskem, ko naj bi štirje moški – trije med njimi so bili takrat mladoletni – v najeti hotelski sobi spolno zlorabili mlado žensko ter posilstvo tudi posneli. Po poročanju medijev je bila ženska na posnetkih, ki naj bi prikazovali tudi izrazito ponižujoče spolno občevanje, bolj ali manj neodzivna, na enem od posnetkov pa naj bi eden od storilcev celo preverjal njen srčni utrip in se spraševal, ali je mrtva. Sodišče nobenega od štirih moških ni spoznalo za krivega.

K oprostilni sodbi naj bi pomembno prispevalo mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki je zgolj na podlagi posnetkov ocenil, da se je dekle dovolj zavedalo dogajanja, da bi lahko izrazilo protest. Ker naj bi žrtev na posnetku premaknila roko in si z njo prekrila obraz, je sodnik menil, da je s to potezo pokazala željo, da je morebitni gledalci posnetka ne bi prepoznali, je poročal Dnevnik.

Po naših neuradnih, a zanesljivih informacijah žrtev še vedno nima nobenega spomina na to noč. Sodišče se, kot smo izvedeli, s tem ni ukvarjalo. Sodni izvedenec naj se z žrtvijo sploh ne bi pogovoril. Svojo oceno naj bi izdelal zgolj na podlagi posnetkov.

Sodba je v delu, ki se nanaša na posilstvo, kot rečeno, pravnomočna. Sojenje bo ponovljeno samo v delu, ki se nanaša na krajo žrtvine bančne kartice. Eden od četverice moških naj bi si namreč z njeno kartico naslednje jutro kupil pijačo, cigarete in pico. "Kot v posmeh žrtvi," je komentirala predsednica društva SOS telefon Maja Plaz, ki že več desetletij dela z žrtvami spolnega nasilja ter jih spremlja na sodišču in ki pozna tudi omenjeni primer.

Maja 2023 je okrožno sodišče oprostilo pet moških, obdolženih posilstva 15-letnega dekleta. Peterica naj bi jo med siljenjem k oralnim spolnim odnosom žalila, lasala, med seboj naj bi si jo podajali. Vsak od peterice, med njimi je bil en mladoletnik, naj bi jo na koncu posilil.

Kot je bilo po poročanju Dnevnika slišati na sodišču, je žrtev po tem dogodku zelo popustila v šoli, zasovražila svoje telo, imela panične napade in nočne more. Po dogodku je poiskala tudi terapevtsko pomoč. Senat okrožnega sodišča je peterico oprostil, domnevno zaradi pomanjkanja dokazov. Višje sodišče je sicer decembra lani, leto in pol po prvostopenjski odločitvi, sodbo razveljavilo in odredilo ponovno sojenje.

Manj kot polovica obsodilnih sodb, tretjini storilcev zgolj pogojna

Študija Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je pokazala, da je bil med leti 2014 in 2019 delež obsodilnih sodb za posilstvo 45-odstoten, kar pomeni, da so bili storilci spoznani za krive v manj kot polovici primerov.

Od teh, ki so bili spoznani za krive, jih je nekaj manj kot dve tretjini moralo v zapor, tretjina pa je dobila pogojno obsodbo. Z vidika dolžine zapornih kazni – za posilstvo je zagrožena kazen do 15 let zapora – so prevladovale kazni do dveh let zapora. Samo v enem primeru je bila izrečena zaporna kazen v trajanju več kot deset let, je še pokazala študija inštituta, ki jo je vodila dr. Mojca M. Plesničar.

Še bolj skrb zbujajoč je bil trend pri drugih spolnih kaznivih dejanj, ki so jih preučevali (spolno nasilje, spolna zloraba slabotne osebe in spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let). Delež pogojnih obsodb je bil glede na težo kaznivega dejanja relativno velik, izrečene sankcije pa so bile relativno nizke, so ugotovili. V primeru spolnega nasilja in spolne zlorabe slabotne osebe je bilo pogojnih obsodb dvakrat več kot zapornih kazni.

"Tudi če državni tožilec predlaga višjo kazen, sodišča stežka sledijo"

"Tudi jaz kot državna tožilka ocenjujem, da so izrečene kazni v primerih spolnih kaznivih dejanj nizke," je za Poglobljeno komentirala vrhovna državna tožilka Mirjam Kline. "Ko so izrečene zaporne kazni, se izrekajo v spodnjem minimumu, s posebnimi olajševalnimi okoliščinami tudi pod spodnjim minimumom. Tudi če državni tožilec predlaga višjo kazen, sodišča res stežka takšni kazni sledijo. Zakaj je tako, ne vem. Mogoče se sodniki opirajo na sodno prakso – čeprav je treba pri vsakem obdolžencu posebej pogledati, kakšne so tiste okoliščine, ki vplivajo tako na vrsto kazenske sankcije kot tudi na višino. Tudi če se tožilci pritožimo zoper vrsto ali višino kazenske sankcije, nismo vedno uspešni. Tako se vzpostavi sodna praksa, h kateri sodniki težijo."

Vodja kazenskega oddelka na višjem sodišču v Ljubljani Boris G. Hrovat, nasprotno, nima občutka, da so izrečene kazni prenizke. "Pri kaznovalni politiki v Sloveniji na sploh težimo proti spodnjemu robu," je dejal. "Biti mora res nekaj ekstremnega, da se odločimo za dolgoletno zaporno kazen."

"Grozljivi primeri", a nizka kazen

Na inštitutu za kriminologijo so v svoji študiji sicer izpostavili, da so bile kazni nizke tudi v primerih, ko tega ne bi pričakovali. "Ko smo prebirali sodbe, smo naleteli tudi na res grozljive primere, pa sodišče s kaznijo vseeno ni šlo niti v zgornjo polovico zagroženega razpona kazni. To je treba poudariti, saj je kar posebnost določanja kazni za spolne delikte," je v intervjuju za Mladino nedavno dejala vodja raziskave dr. Mojca M. Plesničar.

Poudarila je, da gre za specifiko, ki jo najdemo prav na področju spolne kriminalitete. V primeru kaznivih dejanj, kot so umor, uboj in drugi hudi posegi v življenje in telo, recimo hude telesne poškodbe ali pa rop, namreč "sodišča v hujših primerih posegajo tudi po kaznih iz zgornje polovice predvidenega razpona kazni, v primeru umorov tudi po 30-letni kazni". "Na področju spolnih kaznivih dejanj pa tega niti v najhujših primerih nismo opazili. Tudi tedaj, ko bi sodniki najbrž res morali poseči po strožji sankciji, tega ne storijo. Od tod najbrž tudi izhaja naše skupno nelagodje – čeprav je za večino kaznivih dejanj glede na njihove značilnosti v praksi morda primerno kaznovanje na spodnjem robu, obstajajo tudi dejanja, za katera bi pričakovali najstrožje sankcije – pa teh praviloma ni."

Podatki vrhovnega državnega tožilstva za zadnjih nekaj let sicer kažejo na nekatere spremembe. Če je bilo za v tabeli navedena spolna kazniva dejanja v letu 2019 razmerje prepričljivo v prid pogojnim obsodbam, je bilo v vseh naslednjih letih, z izjemo 2022, izrečenih več zapornih kazni kot pogojnih obsodb.

Težišče zapornih kazni je sicer še vedno prepričljivo na spodnjem robu razpona; približno v dveh tretjinah primerov je bila kazen do dveh let zapora. A če tistih nad pet let prej (skorajda) ni bilo, so bile v zadnjih treh letih izrečene vsako leto.

V dvomu v korist obdolženca

"Mogoče bi se v posebej zavržnih primerih lahko izrekale strožje kazni. Na splošno pa ne," je na naše vprašanje o tem, ali imajo sodišča na področju spolne kriminalitete slepo pego in so izrečene kazni torej prenizke, komentiral sodnik Boris G. Hrovat. "Gre pa razvoj v to smer, da se senzibiliziramo. Rezerve je še precej, zlasti pri tem, da bi bil postopek prijaznejši do žrtev. Je pa to lažje reči kot storiti. Imamo visoke standarde, kaj mora biti dokazano, da nekoga pošljemo v zapor. V nasprotnem je nevarnost, da nekoga pošljemo v zapor brez ustreznih dokazov. To je lahko všečna kaznovalna politika, ni pa pravičen postopek."

Hrovat sicer razume, da primeri, kot sta tista na začetku članka, razburijo javnost. Opisi v medijih so bili nedvomno grozljivi, se je strinjal. "A zdaj smo tam. V primeru dvoma se po načelu in dubio pro reo odločamo v korist obdolženca. Če obstaja dvom, pride do oprostitve storilcev. Raje se enega krivega oprosti, kot da bi se nedolžnega po krivem obsodilo."

Dokazovanje lažje, če je bil storilec nasilen

In prav dokazovanje je v primeru teh kaznivih dejanj problem. Kot so zapisali tudi raziskovalci Inštituta za kriminologijo, se spolna kazniva dejanja najpogosteje zgodijo stran od oči prič, pogosto ni oprijemljivih dokazov in ostane le beseda proti besedi.

Z redefinicijo kaznivega dejanja posilstva v smislu "ja pomeni ja" posilstvo ni več samo dejanje, ki vključuje fizično silo, ampak naj bi se ugotavljala odsotnost konsenza. To spremembo vsi sogovorniki pozdravljajo, a hkrati priznavajo, da se v sodnih postopkih ni (še) nič bistveno spremenilo. "Z vidika dokazovanja je lažje, če je bil obdolženec nasilen in če so vidni znaki nasilja," je bil jasen Hrovat.

"Če je samo beseda proti besedi, pa je zelo pomembno, kaj nam povesta obdolženec in oškodovanka: kaj je ona sporočila, kako je bilo to dojeto … V takšnem primeru je pomembno, da se vključi sodni izvedenec, ki lahko pojasni, kako je situacijo razumela oškodovanka in kako obdolženec. Iz kakšnega okolja obdolženec je, ali potrebuje bolj jasne signale in podobno."

Dokazovanje je po njegovih besedah posebej problematično, če je bil odnos do neke mere sporazumen, potem pa ne več. "V tistem trenutku oškodovanka mogoče ni bila tako jasna glede tega, da ne želi spolnega odnosa, si šele naknadno premisli, jo mogoče postane sram in tako naprej. Predatorji pogosto tudi najdejo takšno žrtev, ki je že, recimo temu, kompromitirana. Lahko je prisoten tudi alkohol. Obramba običajno trdi, da je bil odnos sporazumen. V takšni situaciji je včasih problem ugotoviti, kdaj se ona ni več strinjala."

Kazenski zakonik sicer določa, da je privolitev podana, "če je oseba po svoji navzven zaznavni, nedvoumni in svobodni volji privolila v spolno občevanje ali s tem izenačeno spolno ravnanje in je bila sposobna sprejeti tako odločitev".

Zelo veliko pogojnih obsodb

Maja Plaz iz društva SOS telefon je poudarila, da so nizke kazni za kazniva dejanja s področja spolne kriminalitete problem tudi z vidika sporočilne vrednosti v družbi. "Eno je, ko se obdolžencu ni uspelo dokazati dejanja. Drugo pa je, ko je obsodilna sodba in se izreče zelo nizka kazen. Posebej pogojne kazni so problem. Storilci pogojne kazni pogosto sploh ne doživijo kot kazni."

Pri Inštitutu za kriminologijo so pri preučevanju sankcioniranja spolne kriminalitete ugotovili, da je delež pogojnih kazni na tem področju relativno visok tudi v primerjavi z nekaterimi drugimi kaznivimi dejanji, za katera je predviden podoben kaznovalni okvir. Tako je na primer v primeru kaznivega dejanja ropa, za katerega je predpisana kazen od enega do 15 let zapora, delež pogojnih obsodb znašal 26,9 odstotka, v primeru kaznivega dejanja hude telesne poškodbe pa je bil ta delež zgolj 10,5-odstotni, so zapisali. Pri spolnih kaznivih dejanjih je bil ta delež v obdobju 2014-2020 skoraj 49-odstoten. Po bolj svežih podatkih, ki smo jih dobili od vrhovnega državnega tožilstva (ki sicer zajemajo še dodatno kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva, ki ga Inštitut v študijo ni vključil), je bil delež pogojnih kazni v obdobju 2019-2025 še vedno skoraj 43-odstoten.

Ali si priznanje kaznivega dejanja zasluži nagrado?

Mojca M. Plesničar je večkrat pojasnila, da je ključni razlog za to priznanje storilca. "Če storilec prizna dejanje, je verjetnost, da bo dobil pogojno obsodbo, precej večja. Ko smo pred desetletjem uvajali to novost, je bil ključni argument ideja ekonomičnosti postopka – hitreje, ceneje. Dodatno v prid taki rešitvi govorijo tudi bolj vsebinski argumenti – če kdo prizna, se izognemo vsaj delu postopka, ki poteka pred sodiščem. Žrtvi tam ni treba ponovno razlagati, kaj se ji je zgodilo, in tega podoživljati. Varčujemo torej ne le pri resursih pravosodja, ampak tudi pri psihičnem obremenjevanju žrtev," je dejala v nedavnem intervjuju.

Kot argument v prid pogojnim obsodbam to omenja tudi državna tožilka Mirjam Kline. "Ne glede na to, da se s spremembo zakona o kazenskem postopku žrtve vendarle bolj ščiti, gredo te v kazenskih postopkih skozi ponovno viktimizacijo. Pri tehtanju o tem, kaj postopek pomeni za žrtev in kaj pomeni, če obdolženec krivdo že pred postopkom prizna, se velikokrat odločimo v korist žrtev in predlagamo nižjo kazen za priznanje," nam je pojasnila.

Poudarila je, da pogojne obsodbe v nekaterih primerih res niso primerne, tam, kjer so, pa se ji ne zdijo same po sebi slabe. "Pri pogojni obsodbi se lahko določi višina kazni v preizkusni dobi, ki lahko traja daljši čas, kot bi trajala sama zaporna kazen. Moje izkušnje so, da so včasih pogojne obsodbe z daljšo preizkusno dobo, pri katerih se, na primer, določi še, da se obsojeni ne sme približevati žrtvi, da mora obiskovati psihološko posvetovalnico ali kaj podobnega, bolj smiselne kot kratke zaporne kazni."

"Pol oproščeno"

Plesničar se je za Mladino vprašala, ali je priznanje kaznivega dejanja smiselno nagraditi z nižjo kaznijo. "Sama se bolj nagibam k temu, da ni, a mnenja so različna in nižja, blažja kazen je glavni motivacijski element za priznanje. Rezultat je, da tudi v primerih, kjer bi pričakovali zaporno kazen, najdemo pogojne. In ko prebereš na stotine sodb, se včasih začneš spraševati o smislu: ali so storilci res ustrezno sankcionirani?"

Plaz meni, da ne. "To, da se priznanje obravnava kot olajševalno okoliščino, se mi zdi sprevrženo. Ker je priznal, mu torej pol oprostimo. Sporočilo bi moralo biti, da so tovrstna dejanja nedopustna in da se ne smejo dogajati."

Boris G. Hrovat je poudaril, da morajo biti pogojne kazni vedno vezane na konkretne ugotovitve, na pozitivno prognozo. "Ali je bil to enkratni zdrs, mladostna nepremišljenost. Ali je takšna sankcija bolj primerna kot to, da se storilec pošlje v zapor, ker ima podrte vzorce in ga je zato bolje za nekaj časa odstraniti iz družbe. Pogojna kazen ne bi smela biti odvisna samo od priznanja."

Ob tem je ocenil, da se trend izrekanja pogojnih obsodb na podlagi priznanja zaključuje in da "gremo v neko ravnovesje, da tudi če je priznanje krivde, v primeru težkega kaznivega dejanja ne more biti izrečena pogojna kazen, ampak zapor". Dodal pa je, da tudi v primeru zapora obstajajo alternativne možnosti pri izvrševanju kazni.

Ne pričakujejo takšnega odnosa

A tudi če pustimo ob strani izid postopka na sodišču, težava je sam postopek, opozarja Plaz. "Mi žrtve že na začetku pripravljamo, da če že pride postopek do sodišča – marsikatera ovadba se tudi zavrže – nihče ne ve, kako se bo zaključil, saj je dokazni postopek tako zahteven in to so res verjetno najtežje dokazljiva dejanja," je dejala. "A tisto, česar žrtve ne pričakujejo, je odnos, ki so ga deležne na tej poti. Na začetku imajo pričakovanje, da jih bo sistem zaščitil, da bo država prepoznala, da se jim je zgodilo nekaj hudega. Na koncu, žal, pogosto rečejo, da če bi vedele, kaj jih čaka, sploh ne bi prijavile," je vidik žrtev opisala predsednica društva SOS telefon. "Pogosto povedo, da se počutijo, kot da se sodi njim."

Če namreč v odnosu do obdolženca velja načelo nedolžnosti, dokler se ne dokaže krivde, ter s tem povezane pravice, se žrtev od začetka postavlja pod drobnogled in preverja verodostojnost njenih izpovedi. Obramba se ob tem trudi njeno verodostojnost zmanjšati in njeno kredibilnost postaviti pod vprašaj.

"Trenutni sistem je zaradi načela materialne resnice in vseh pravic do obrambe po mojem mnenju še vedno krut do oškodovanke," se strinja tudi sodnik Boris G. Hrovat. Ne glede na določen napredek v odnosu sodišča do oškodovanke mora ta podoživljati dogodke, in to večkrat, še posebej, če gre zadeva v ponovno sojenje, je poudaril. "Razumeti moramo tudi pravico do obrambe. Ta bo secirala, kaj je oškodovanka povedala v preiskavi, in tam iskala luknje. Težko se torej izognemo temu, da bo ponovno zaslišana. Grozno je, ko mora vse to podoživljati. To od nje zahteva trdnost. Nekatere se izkažejo za trdne, stojijo za svojo izjavo, nekatere pa že v osnovi niso povsem prepričane, potem pa jih še sam postopek sesuje." To pa lahko v končni fazi vpliva tudi na izid sojenja.

Na odločitve sodnikov vplivajo tudi stereotipi

A če obramba dela v smeri diskreditacije žrtve, pa sodniki neprimerna vprašanja in izjave, ki niso namenjene razjasnitvi okoliščin, lahko prekinejo in bi jih tudi morali, je poudarila Plaz. A tudi pri nekaterih sodnikih opažajo problematičen odnos: obrambi dovolijo posegati v dostojanstvo žrtve, žrtev je deležna hladnega odnosa, nerazumevanja posledic, ki jih lahko povzročijo tovrstna kazniva dejanja, ne nazadnje predsodkov in stereotipov, ki izvirajo iz patriarhalno določenih spolnih vlog. "Postavljati se začnejo vprašanja, zakaj je šla ponoči ven, zakaj je šla z neko osebo na zabavo. Kot da je to, kar se ji je zgodilo, njena krivda."

Dokaz za to lahko najdemo v raziskavi, ki jo je leta 2021 opravila dr. Lora Briški na Inštitutu za kriminologijo. Pri pregledu sodb s področja spolne kriminalitete med leti 2016 in 2018 je našla (sicer redke) primere, ko so sodniki stereotipna prepričanja upoštevali kot olajševalne okoliščine. Tako je, na primer, sodišče kot olajševalno okoliščino upoštevalo "znaten oškodovankin prispevek, da se je storilec sploh znašel v situaciji, v kateri je dejanje lahko izvršil, saj je samodejno v zgodnjih jutranjih urah vinjena prišla s storilcem sama v njegovo stanovanje". V drugi zadevi pa sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče ocenili, da je h kaznivemu dejanju prispevala oškodovanka, "ki bi se kot odrasla oseba morala zavedati odgovornosti za lastno varnost, v nasprotju s tem pa se je spravila v hudo vinjenost in se tudi zaradi lastnega ravnanja izpostavila nevarnostim, ki se ji v takšnem stanju lahko pripetijo".

"Nima redne možnosti po realizaciji naravnih nagonov"

V enem od primerov je sodišče manjšo težo kaznivega dejanja posilstva utemeljilo celo z naravnim nagonom storilca, ki da ga ni mogel nadzorovati: "Olajševalno je, da je dejanje storjeno v potešitev spolnega nagona, saj je storilec že dlje časa sam, v teh pogojih nima redne možnosti po realizaciji naravnih nagonov, pa je v prvi vrsti zato podlegel skušnjavi; sprostitve ni uspel zamejiti na zgolj prostovoljno zadovoljitev v sklopu predigre, temveč je proti volji partnerice nadaljeval v obsegu polne zadovoljitve. Olajševalno je tudi, da ni imel urejenih življenjskih razmer, ki bi mu omogočale družinsko ali kakršno koli skupno življenje, ni imel rednih prihodkov, pa je živel priložnostno, od danes na jutri, kakor je tudi pristopal spolnosti."

V enem od primerov je sodišče uporabilo posebna omilitvena določila, saj "da je bilo posilstvo brez posledic na telesu oškodovanke" in tudi sicer "relativno kratko".

Briški je sicer poudarila, da se v veliki večini primerov sodišča v obrazložitvi niso oprla na stereotipe, ki jih je v prvi vrsti uporabljala obramba, in da so omenjeni primeri glede na število preučenih sodb samo izjeme. Vendar pa to ne pomeni nujno, je dodala, da tudi v drugih primerih obrambne taktike, ki so gradile na stereotipih, niso imele prav nobenega vpliva na sodnikovo presojo in izrečeno sankcijo.

"Nerazumevanje psihologije žrtve"

Briški je kot možni rešitvi za nevtralizacijo tovrstnih psiholoških mehanizmov predlagala skupinsko odločanje ali posebna izobraževanja.

Da je redno in poglobljeno izobraževanje za vse, ki vstopajo v te postopke, posebej pa za sodnike, nujno, menijo tudi nevladniki. Maja Plaz je namreč opozorila, da na sodišču pogosto doživijo tudi nerazumevanje psihologije žrtve. Kot primer je navedla zapoznele prijave spolnega nasilja. "Žrtev posilstva pogosto težko verjame, da se ji je to res zgodilo, da je kaj takega sploh mogoče. Pogosto se zgodi, da dejanje prijavi pozneje, a sodišče tega ne razume ustrezno. Čeprav številne raziskave kažejo, da je to normalno; da se greš po takem dejanju običajno stuširat, da kaj mogoče vržeš stran, saj si samo želiš, da bi vse skupaj izginilo. Marsikatera se šele po tem, ko se komu zaupa in jo ta podpre, odloči za prijavo. To je torej pričakovano. A na sodišču ima to lahko negativno konotacijo in je lahko oteževalna okoliščina za žrtev."

Prav tako sodniki pogosto pričakujejo, da bo žrtev racionalno vedno znova opisovala, kaj se ji je zgodilo, čeprav ji je to povzročilo hude travme in ima lahko, na primer, težave s spominom ali posttravmatsko stresno motnjo, je še povedala Plaz. Kljub temu se dogaja, da sodišče ne postavi izvedenca psihiatrične ali psihološke stroke, ki bi ocenil njeno stanje.

Plaz je dejala, da pri sodnikih še vedno zaznavajo odpor do tovrstnih izobraževanj, česar da ne razumejo.

Izobraževanja niso obvezna

Sodnik Boris G. Hrovat je potrdil, da izobraževanja niso obvezna, da pa velja nenapisano pravilo, da so tako imenovane kazenske šole, izobraževanja za sodnike za področje kazenskih zadev, obvezne. "Ni prisile, se pa pričakuje od sodnikov, da se udeležujejo izobraževanj," je dejal. Na vprašanje, ali sam razume argument, ki ga je občasno slišati, da bi obvezna izobraževanja lahko vplivala na nepristranskost sodnikov, je odgovoril: "Izobraževanja se mi zdijo samo pozitivna."

Zaupanje v sistem

Ali torej glede na vse povedano žrtve še zaupajo v sodni sistem? Mirjam Kline je povedala, da je posebej na področju spolne kriminalitete veliko neprijavljenega nasilja, a da je pri delu na prvi stopnji kljub temu imela občutek, da žrtve imajo zaupanje. Spremembe zakona o kazenskem postopku, s katerim se kaže večja senzibilizacija za potrebe žrtev, je ocenila kot dobrodošle. "Vendar pa, dokler bomo imeli sodne palače, v katere skozi isti vhod pridejo obdolženec, žrtev, tožilec in priče, nismo naredili zelo veliko. V tujini, kjer smo si ogledali primere dobrih praks, so osumljenci povsem ločeni od žrtev in prič. Iz lastnih izkušenj povem, da sem zaznala, kako priče po srečanju z obdolžencem pred sodno dvorano izgubljajo iz spomina, kar so želele povedati."

Maja Plaz je poudarila, da žrtve razumejo, da kaznivo dejanje včasih ne more biti dokazano, a postopek bi ne glede na izid moral biti voden z ustreznim odnosom in brez rušenja njenega dostojanstva, ki ji je bilo enkrat že grobo odvzeto. "Sporočilo bi, ne glede na izid, moralo ves čas biti, da je spolno nasilje hudo kaznivo dejanje," je poudarila. "Seveda ne bomo kaznovali ljudi, za katere nismo prepričani, da so krivi. A to, kako postopek poteka, lahko za žrtev naredi zelo veliko razliko."