Astronavt Chris Hadfield za N1: Smo na pragu naseljevanja Lune

Kanadčan Chris Hadfield je v svoji 21-letni astronavtski karieri kar trikrat odpotoval v vesolje, kjer je preživel skupno 4.000 ur, in 2.650-krat potoval okoli Zemlje. Kot prvi Kanadčan je poveljeval Mednarodni vesoljski postaji in se sprehodil po vesolju. Med svojim prvim vesoljskim sprehodom je začasno oslepel, a kot je dejal, te kot astronavta nič ne sme presenetiti.
Velik ljubitelj glasbe je na krovu Mednarodne vesoljske postaje med lebdenjem v breztežnostnem prostoru posnel priredbo uspešnice Davida Bowieja Space Odissey, ki ga je izstrelila med YouTubove zvezde. Nekdanji vojaški pilot in zdaj že upokojeni astronavt trenutno vodi inkubator za vesoljsko tehnologijo, predseduje odboru organizacije Open Lunar Foundation ter svetuje podjetjem, kot je Space X ameriškega milijarderja Elona Muska. Še vedno igra in komponira glasbo, je predavatelj, voditelj, pisec knjižnih uspešnic, oče treh otrok ter nadvse iskriv in duhovit sogovornik.

Vesolje in zunajzemeljsko življenje sta od nekdaj navduševala ljudi. Od nekdaj smo se čudili njegovi brezmejnosti, lepoti in skrivnostnosti. Je prostor, v katerem iščemo odgovore o lastnem obstoju in izvoru in ki nas vedno znova opominja, da smo le majhen del vesoljne celote. Kaj želimo kot človeštvo z raziskavami in osvajanji vesolja doseči? Kaj je za vas sveti gral raziskovanja vesolja?

Z ženo imava tri otroke, ki sem jih, ko so bili majhni, opazoval pri raziskovanju. Fascinantno je bilo opazovati ta proces raziskovanja, ki nam omogoča, da se razvijemo kot človeška bitja, da dosežemo vse, kar smo kot človeštvo kadarkoli naredili in razvili, od ognja, koles pa do raket. Vse to je rezultat človeške radovednosti, ki nam je prirojena, potovanje po vesolju pa je le najbolj nedavna in napredna različica te temeljne človeške lastnosti. Eno največjih vprašanj o vesolju je gotovo, ali smo sami.

Deset tisoč let že opazujemo zvezde na nočnem nebu in se sprašujemo, kaj je tam zunaj. Če se izkaže, da smo res sami, pomislite na neverjetno odgovornost, ki jo imamo do svojega planeta. Če pa se izkaže, da nismo sami, kaj se potem lahko naučimo od nekoga drugega in kaj to pomeni za nas kot samozavedajočo se vrsto. To je zame fascinantna točka v zgodovini človeštva, saj lahko prvič zapustimo naš planet in prav tako kot malčki raziskujemo skrivnosti, ki ležijo onkraj naše atmosfere.

Eden najpomembnejših projektov na področju raziskovanja vesolja in iskanja odgovora na vprašanje, ali obstaja življenje onkraj Zemlje, je gotovo misija na Mars. Ali z navdušenjem spremljate dogajanje okoli Marsa?

Človeštvo od nekdaj raziskuje svet. Naši predniki so Afriko zapustili pred 70.000 leti, nato smo prišli do Avstralije, Ameriko smo dosegli šele pred 18.000 leti, do Islandije smo prišli pred 1.000 leti, do Nove Zelandije pred 800 leti, do Antarktike pa šele pred stoletjem. Vedno smo bili omejeni s tehnologijo, s tem, kako dobra so naša prevozna sredstva. Sedaj so naše rakete dovolj dobre, da bi lahko v vesolju živeli nedoločen čas. Pravzaprav že zadnjih 20 let ljudje bivajo v vesolju – na Mednarodni vesoljski postaji.

Ko sem bil majhen, je 12 ljudi hodilo po Luni, le da bi pokazali, da je to mogoče. Zdaj pa smo na pragu tega, da bomo začeli naseljevati Luno, ker smo tam odkrili velike zaloge vode in električne moči. Potrebujemo le še dober habitat, tako kot na Antarktiki. Sčasoma bomo šli tudi na Mars, a Mars ni začetek ali konec česarkoli, temveč gre zgolj za vprašanje, kako dobra je naša tehnologija, kako močna je potreba in ali smo na pravi točki v zgodovini, da to lahko postane del človeške izkušnje.

Mislim, da bomo najprej raziskovali Luno, ki je od nas oddaljena le tri dni, zato je do nje lahko priti, medtem ko je Mars na milijone kilometrov stran, kar je s trenutnimi vesoljskimi plovili težko doseči. To je podobno, kot če bi želeli priti na Luno pred 100 leti, ko tega še nismo znali, ali pred 60 leti, ko je bilo to komaj mogoče in ko smo skoraj ubili posadko Apola 13.

Na Luno bomo najprej pošiljali robote, kasneje ljudi, šele nato jo bomo začeli tudi naseljevati, saj o tem, kaj je na njenem površju, ne vemo še skoraj ničesar. To je ogromna, še neizkoriščena celina, večja od Afrike, mi pa smo zgolj popraskali po površju na nekaj mestih.

Sčasoma bomo seveda šli tudi na Mars, na katerem že sedaj z roverjem Perseverance (Vztrajnost) vrtamo naokoli in poskušamo najti fosile v stari rečni delti. Precej fantastično bi bilo, če bi z misijo na Mars lahko odgovorili na vprašanje, ali smo v vesolju sami. Namreč če nas je trenutna pandemija koronavirusne bolezni česa naučila, je to, da smo ranljivi, če vsi skupaj živimo na enem mestu, saj smo izpostavljeni globalnim grožnjam – od trkov asteroidov, ogromnih vulkanskih eksplozij do virusov. To, da bi imeli v vesolju – na Luni ali Marsu – ljudi, bi bilo dobro za človeško vrsto.

Kdaj pričakujete, da bo človeška noga prvič stopila na površje Marsa? V preteklosti ste večkrat opozorili, da bi bilo hiteti na Mars lahko nevarno, smrtonosno.

Po Marsu bomo hodili, takoj ko bo to mogoče in smiselno. To lahko naredimo, a vprašanje je, ali je naša tehnologija dovolj dobra, ali smo na pravi točki v zgodovini, ali lahko to naredimo dovolj varno, da bo vredno. To je podobno, kot da bi se nekje na Jadranski obali usedli v kanu in rekli, da greste v Avstralijo. Imate sicer čoln, a morda še ni dovolj dober. Gre za vprašanja, kako dobra plovila lahko naredimo in kako cenovno ugodna so lahko, da bo potovanje smiselno.

Tehnologije moramo najprej izpopolniti, če že ne izumiti. Sposobni moramo biti zaščititi posadko pred sevanjem iz vesolja, zagotoviti dovolj vode in hrane ter psihično stimulacijo. Posadka bo namreč šest mesec zaprta v majhnem plovilu, kar je psihološko izjemno zahtevno. Če gre karkoli narobe, se ne moreš kar obrniti nazaj. Tisti trenutek, ko vžgeš motorje, si se zavezal vsaj letu dni letenja v vesolju, zato želiš imeti precej zanesljivo vesoljsko plovilo.

Na Mars bomo najprej poslali veliko robotov, saj je to cenejše in varnejše, kot če bi tja poslali ljudi. Mislim, da bomo na vesoljski postaji desetletje, na Luni generacijo, na Marsu pa bodo ljudje morda leta 2050, a nihče ne ve.

Mars ima v primerjavi z Luno veliko prednosti, saj ima (sicer zelo tanko) atmosfero in veliko vode, a njegova največja težava je, da človek do njega praktično nemogoče pride. Če se sedaj odločimo iti na Mars, bi ubili mnogo ljudi, ker je potovanje na Mars še vedno na robu naših tehnoloških zmogljivosti. Podobno se je zgodilo v zgodnjem 16. stoletju, ko se je portugalski raziskovalec Magellan iz Španije odpravil na potovanje. Na pot je odšel s petimi ladjami in stotinami ljudi, vrnili pa sta se le ena ladja ter peščica ljudi, ostali so umrli.

Takrat so se odločili, da je to vredno. Kot človeštvo se moramo odločiti, ali je vredno izgubiti življenja, da bi ljudi poslali na Mars, ali pa raje počakamo in najprej uporabimo robote in razvijemo tehnologije, da takrat, ko pošljemo ljudi na Mars, to naredimo hitro in varno, ob pristanku pa jim robot lahko recimo preda martini. To bi bilo super. Ne smemo staviti samo na enega konja, vesolje moramo razumeti bolje in razviti tehnologijo, ki nam bo to omogočala, a nobene potrebe ni, da hitimo.

video-cdn src="https://best-vod.umn.cdn.united.cloud/stream?asset=ljastronavtpraviweb-n1info-si-worldwide&stream=hp1400&t=0&player=m3u8v&sp=n1info&u=n1info&p=n1Sh4redSecre7iNf0" video-id="3575269"]

Za Mars se zdi, da je postal druga Luna, tekma za potovanje na Luno pa je postala tekma za potovanje na Mars, o kateri bomo govorili v naslednjih desetletjih. Nedvomno pa Mars ni edini relevanten projekt v vesolju. Kateri so nekateri drugi ambiciozni projekti, ki vas trenutno navdušujejo? Česa se veselite?

Pri potovanju v vesolje smo bili vedno omejeni s tem, kako dobre so naše rakete. Tako kot se po Zemlji nismo mogli premikati hitro, dokler nismo zgradili koles, avtomobilov, tovornjakov, vlakov, letal. Ko sem se rodil, ni še nihče potoval v vesolje, saj so vesoljski poleti v človeški zgodovini še vedno popolna novost. Nedavno pa so se zgodili zelo impresivni napredki v raketni tehnologiji, kot so rakete za večkratno uporabo. Če jih lahko ponovno uporabiš, lahko cena pade za 100-krat, kar razširi meje mogočega.

Orbito lahko začnemo uporabljati za razumevanje vremena, medsebojno komuniciranje prek Starlinkovega omrežja iz vesolja ali pa merjenje našega sveta, razumevanje sprememb, ki se mu dogajajo. Ko postane dovolj cenovno ugodno, pa se ljudje lahko odpravijo tudi na vožnjo po vesolju, tako kot na Zemlji to počnejo s čolni, ladjami ali letali. Zametki vesoljskega turizma se že pojavljajo s prizadevanji podjetij, kot so Virgin Galactic, SpaceX, Blue origin, in nekaterimi kitajskimi podjetji. Luna je le tri dni stran in nismo več daleč od dneva, ko bomo imeli vso potrebno in zanesljivo tehnologijo, da na relativno ekonomičen način potujemo do Lune, krožimo okoli nje in se vrnemo, medtem ko bo pristanek na njej še vedno zelo zahteven.

Površje Lune je v tem trenutku tudi zelo zanimiva priložnost za raziskovanje in izkoriščanje vesolja. Predstavljajte si, da bi na Zemlji pravkar odkrili celino, ki je večja od Afrike, na kateri ni življenja. Kaj bi naredili? Da bi jo lahko geološko raziskovali, naseljevali za ljudi primerne dele in jo napravili za del zemeljskega sistema, tako kot smo to naredili z Antarktiko, Islandijo, Novo Zelandijo. Podobno se bo zgodilo z Luno – ne bo le Zemlja, temveč sistem Zemlja-Luna. To prihaja zelo hitro in zame je to zelo vznemirljivo.

Tehnologijo uporabljamo, da bi spremenili človeške zmogljivosti, da bi odprli popolnoma nove priložnosti za človeško izkušnjo, podjetja, ustvarjanje blaginje. Nekatere stvari, ki jih proizvajamo na Zemlji, so okolju zelo škodljive. Če bi jih lahko proizvajali drugod, kjer ne bi škodile nobenemu življenju, bi bilo to zelo smiselno. Doslej ni bilo ekonomsko izvedljivo, a prihajamo do točke, ko bi lahko bilo. Poleg tega bi lahko na Luni obstajali redki viri, kot so redki elementi. Ko sem se rodil, nihče ni letel v vesolje, zdaj pa smo na točki, ko se bomo preselili na Luno in začeli raziskovati, kako bi lahko izboljšali življenje, kot ga poznamo.

Nedavno je Rusija obeležila 60. obletnico legendarnega poleta Jurija Gagarina v vesolje in 40. obletnico prvega poleta ameriškega raketoplana Space Shuttle. To sta le dva od pomembnih dosežkov v bogati zgodovini raziskav vesolja. Kateri je po vašem mnenju najpomembnejši mejnik v zgodovini raziskav vesolja, ki je spremenil naše razumevanje vesolja ali razumevanje vesoljskih raziskav?

Dolg kontingent zgodnjih odkritij, tehnološkega razvoja in testiranja, razvoj rakete, Sputnik, Gagarinov let, pristanek na Luni, prvi polet Space Shuttla, Mednarodna vesoljska postaja, to so bili velikanski dogodki. Kar prihaja z Luno, z naseljevanjem Lune in sčasoma z Marsom in naselitvijo Marsa, pa je naraven in logičen napredek človeške zgodovine, in menim, da je čudovito živeti v času, ko se vse to dogaja. Iz osebne, antropocentrične perspektive je bil najpomembnejši let Jurija Gagarina.

Tudi pristanek na Luni je imel name, takrat 9-letnega dečka, zelo velik vpliv, saj sem spremljal nekaj, kar je bilo na robu človeške izkušnje. Takrat sem se zavedel, da se nemogoče stvari lahko zgodijo, ko ljudje jasno določijo cilje, se popolnoma spremenijo in zares močno sodelujejo. V moji domišljiji se je takrat odprlo mnogo vrat. Zame je bil pomemben tudi prvi polet Space Shuttla, prav tako ko sem z lastnimi rokami pomagal graditi Mednarodno vesoljsko postajo in ji kasneje poveljeval.

Še preden ste pomagali zgraditi Mednarodno vesoljsko postajo in ji kasneje tudi poveljevali, pa ste leta 1995 na krovu raketoplana Atlantis odpotovali na rusko postajo Mir. To je bil vaš prvi polet v vesolje in ena tehnično najbolj zahtevnih misij na Mir. Kako se ga spominjate?

Biti izbran za astronavta je bilo izjemno težko, praktično moraš spremeniti, kdo si, pridobiti mnogo kvalifikacij. Izbrali so me po tem, ko sem bil dolga leta pilot lovca in preizkusni pilot ter inženir. V hladni vojni sem bil pilot lovca, prestrezal sem sovjetske bombnike, ki so vadili izstreljevanje raket, prestrezal sem njihova oborožena letala, na postaji Mir pa sem z istimi državami, ki so bile prej v vojni, delal nekaj mirnega in kooperativnega.

Menim, da je to zelo dobra stvar in vredna truda. Z mednarodno posadko smo leteli do postaje Mir, kjer sem z veliko robotsko roko Canadarm na vrh raketoplana Atlantis pritrdil nekakšen tunel – priklopni modul – in ga nato priklopili na Mir. Ko smo končali, smo naš raketoplan umaknili, tunel pa pustili tam kot stalni pristajalni priključek na Mir.

Govorim angleško, francosko in rusko – vem, da Mir pomeni mir in hkrati svet, kar je res lepa beseda. V veliko veselje mi je bilo, da sem lahko pomagal graditi to postajo, ki je bila majhna in stara, a najboljša, ki je takrat obstajala. Iz tega smo se veliko naučili – v tehnološkem in geopolitičnem smislu – pa tudi da je mogoče sodelovanje med vsemi temi državami, da bi lahko začeli uspešno graditi Mednarodno vesoljsko postajo. Nobenega projekta na Zemlji o raziskovanju vesolja v zadnjih 30 letih
ne poznam, ki bi vsak dan, 24 ur na dan, imel tako dobro mednarodno sodelovanje in na tako visoki ravni. Srečo sem imel, da sem lahko v vesolje letel trikrat, a to je bil res izjemen prvi polet.