"Brez enakosti za vse ni svobode za nikogar"

Razbita okna, jajca, dimne bombe, grožnje

Tudi v tokratni mesec ponosa vstopamo z grenkim priokusom. V sredo so vandali poškodovali napis v Parku Ade Škerl in Sonje Plaskan, prvem parku, poimenovanem po istospolnem paru. Glavni pobudnik poimenovanja, pesnik Brane Mozetič, je dejal, da je šlo za homofobni napad. Lezbična četrt, festival in platforma lezbične ustvarjalnosti in feminizma, je ob tem izpostavila, da je zavračanje vidnosti lezbijk v javnem prostoru še vedno realnost.

Žal gre za nadaljevanje niza homofobnih napadov, ki so junija praktično stalnica. Med lansko parado ponosa so v udeležence leteli jajca, zmerljivke in dimne bombe. Med storilci naj bi bili mladoletniki, celo osnovnošolci.

V Mariboru je bila knjigarna Mariborka, ki je lani z razobešeno mavrično zastavo podprla mesec ponosa in boj za pravice skupnosti LGBTIQ+, prav tako tarča homofobnih nasilnežev. Neznanec je odtrgal zastavo, zaposlene so bile deležne žalitev, groženj in šikaniranja, na zastavo so pljuvali in nacistično pozdravljali, je takrat povedala Anja Zag Golob, direktorica ter glavna in odgovorna urednica VigeVageKnjige, založbe, ki je lastnica knjigarne. In zgodil se je celo poskus fizičnega napada s škarjami na zaposleno v knjigarni.

Leta 2023 je na dan parade ponosa neznanec v okno lokala Pritličje v središču Ljubljane vrgel steklenico in ga razbil. Na oknu je bila razobešena mavrična zastava.

Po nestrpnosti in nasilju ob paradi ponosa in vsem, kar je sledilo na družbenih omrežjih, smo tisto leto vidne osebnosti v državi prosili za zapise, ki bi pomagali stvari izboljšati – preberete jih lahko tu: "Boli prvič, a še bolj boli stotič, ker samo čakaš, da pride stoprvič".

Kje smo? Na prelomni točki

Predsednica Društva Parada ponosa Simona Muršec meni, da je skupnost LGBTIQ+ leta 2025 na prelomni točki. "Skupnost se spoprijema z velikimi pritiski v luči svetovnega dogajanja, z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom na čelu, izvoljen je bil desni Evropski parlament, vedno znova se soočamo z napadi lokalne politike, tisti, ki naj bi bili naši politični zavezniki, pa nas vedno znova puščajo na cedilu." Razmere po njenih besedah zaostrujejo tehnološke spremembe, predvsem družbena omrežja s svojimi algoritmi in umetna inteligenca, ki se lahko zlorablja v slabe namene. "Vse to nesorazmerno in sistematično vpliva na že tako ranljivo skupnost," je povedala.

Napredek, a ... sovražni govor, pomanjkljiva zaščita, nasilje, grožnje

Naši sogovorniki se strinjajo, da je Slovenija v zadnjih letih dosegla pomembne zakonske premike. Z odločbama ustavnega sodišča iz 2022 in 2024, s katerima so istospolni pari dobili pravico sklepati poroko, posvojiti otroka in dostopati do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, so se zapolnile pravne praznine in odpravile kršitve človekovih pravic, pravijo.

Kot so pojasnili v Legebitri, je po najnovejšem pregledu ILGA Europe, krovne evropske mreže LGBTIQ+ organizacij, stanje v Sloveniji blizu evropskega povprečja. Na tako imenovanem mavričnem zemljevidu za leto 2025 se Slovenija med 49 državami uvršča na 17. mesto, z rezultatom 50,29 odstotka doseženih pravic. Povprečje držav Evropske unije je 51,13 odstotka.

"Poročilo sicer izpostavlja nekaj pozitivnih premikov – kot je omenjena odločitev ustavnega sodišča. A hkrati opozarja na pomanjkljivo zaščito pred sovražnim govorom ter primere nasilja in groženj, ki pogosto ostanejo brez ustreznega odziva oblasti," so povzeli v Legebitri.

Glavni grešni kozel

Po podatkih iz poročila Evropske mreže proti kriminalu in terorizmu (ENACT) iz leta 2024 je bilo v obdobju leta in pol v Sloveniji zabeleženih 23 primerov zločinov iz sovraštva do LGBTIQ+. Muršec je povedala, da so v istem obdobju nevladne organizacije prejele "znatno več" prijav o nasilju in nadlegovanju kot v preteklih letih, ocenjujejo pa, da je dejansko število incidentov bistveno večje zaradi nizke stopnje prijavljanja. "Večina žrtev namreč incidentov ne prijavi zaradi strahu, izkušenj z neodzivnostjo institucij ali tveganja razkritja osebnih okoliščin."

Ali se je torej za mlado LGBTIQ+ osebo v Sloveniji življenje v zadnjih letih spremenilo na bolje? Simona Muršec meni, da ne bistveno – ne na način, da bi se počutila bolj sprejeto ali bolj varno. Celo nasprotno. "Zadnjih deset ali petnajst let beležimo val nastrojenosti in sovraštva, ne le v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi in svetu. To stopnjevanje nestrpnosti, sovražnosti, sovražnega govora, nasilja, ki ima za tarčo LGBTIQ+, se je v zadnjih dveh ali treh letih začelo eksponentno zaostrovati."

Desnica, ki je v obdobju, ko je bila na oblasti, imela druge ključne tarče, v prvi vrsti civilno družbo, je takoj po sestopu z oblasti začela napade na LGBTIQ+, je dejala Muršec. "Spet smo mi postali glavni grešni kozel in sovražnik številka ena. Vmes pa se je marsikaj spremenilo. Družbena klima se je zaostrila, splošna toleranca do drugega, do drugačnega se je zelo zmanjšala. Vse to je začelo eskalirati tudi v fizičnem nasilju."

Vsaka druga oseba žrtev nasilja

O razširjenosti nasilja pričajo tudi ugotovitve longitudinalne sociološke raziskave o vsakdanjem življenju LGBTIQ+ skupnosti v Sloveniji, ki jo vodita prof. dr. Alenka Švab s Fakultete za družbene vede in prof. dr. Roman Kuhar s Filozofske fakultete v Ljubljani. Raziskavo sta prvič izvedla leta 2004, nato 2014 in ponovno lani. O zadnjih trendih je prezgodaj govoriti, saj analiza lani pridobljenih podatkov še poteka, nam je pojasnil Kuhar. Pred desetimi leti pa se je pokazalo, da ima izkušnjo nasilja vsak drugi pripadnik LGBTIQ+ skupnosti.

"Primerjava podatkov (raziskav iz leta 2004 in 2014, op. a.) kaže, da javni prostor še vedno ostaja visoko heteroseksualiziran in da izkazovanje istospolne usmerjenosti pomeni tveganje za izpostavljenost nasilju," sta avtorja opozorila v strokovnem članku, "zato ni presenetljivo, da je samonadzorovanje tisti mehanizem, ki ga lezbijke in geji najpogosteje uporabljajo, da se izognejo potencialnim grožnjam in nasilju. Najpogostejša uporabljena strategija je mimikrija."

Pred desetimi leti sta kot posebej skrb vzbujajoče izpostavila podatke o pojavnosti nasilja v šolskem prostoru. Medtem ko je o takšnem nasilju v prvi raziskavi poročalo 22 odstotkov vprašanih, se je delež v drugi raziskavi podvojil.

Manjša socialna distanca

Izkazalo se je tudi, da večina (91 odstotkov) nasilja ne prijavi, saj žrtve zmanjšujejo težo nasilja, pogosto pa so tudi prepričane, da s prijavo ne bi nič dosegle. Ugotovitve zadnje raziskave, kot rečeno, še niso znane, Kuhar pa je za rubriko Poglobljeno dejal, da pričakuje nadaljevanje opisanih trendov.

Izpostavil pa je, da so se pred desetletjem pokazale tudi nekatere pozitivne spremembe, denimo v okviru družine, ki je postala bolj razumevajoča in sprejemajoča. "Starši so bili v času izvajanja druge raziskave s temi tematikami bolj seznanjeni. Ne moremo zanikati dejstva, da je bila ta tema tudi zaradi obeh referendumov (referenduma o družinskem zakoniku in o pravicah istospolnih parov do porok in posvojitev, op. a.) v javnosti zelo izpostavljena in da je na dolgi rok to prineslo določene pozitivne učinke. Socialna distanca se je zmanjšala."

To merijo tudi raziskave slovenskega javnega mnenja, ki jih izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na FDV. Če je bil v 90. letih prejšnjega stoletja delež vprašanih, ki istospolno usmerjene osebe ne bi želeli imeti za soseda, več kot 60-odstoten, je skozi leta ta upadal in v zadnji, nedavno objavljeni raziskavi je znašal 15 odstotkov.

Mehanizmi za povzročanje škode, ki so na voljo vsakomur

A kljub večini, ki očitno postaja bolj sprejemajoča v odnosu do LGBTIQ+, se homofobne skupine in posamezniki radikalizirajo v svojem sovraštvu. "Čeprav v preteklosti nismo imeli zakonskih pravic, kot jih imamo danes, pa je bila bojazen, da bo zaradi mavričnega obeska za ključe na ulici nekdo vame vrgel jajce, manjša," je ponazorila Simona Muršec.

Izražanje nasilja v najbolj vulgarnih oblikah se dogaja na spletu, je opozorila. "Tam smo ves čas targetirani. Storilci lahko uporabijo bote, ki te zasuvajo s komentarji. Z umetno inteligenco generirajo podobe in posnetke, z 'deep fake' posnetki diskreditirajo ljudi. Če se nekdo želi negativno, sovražno in škodljivo obnašati, ima danes na voljo številne mehanizme za povzročanje škode. In to je na voljo praktično vsakomur, tudi osnovnošolcem."

Muršec je ob tem poudarila, da Slovenija še vedno ne vodi uradne evidence zločinov iz sovraštva na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete, "kar pomeni, da sovraštvo ostaja sistemsko prezrto in pogosto nekaznovano". "Takšna brezbrižnost države utrjuje kulturo nesankcionirane nestrpnosti in ogroža temelje človekovega dostojanstva."

Za priznanje spola psihiatrična diagnoza

Eno od zakonsko še vedno neustrezno urejenih področij v okviru pravic LGBTIQ+ je postopek pravnega priznanja spola. Kot opozarjajo v Legebitri, ta ostaja slabo definiran in, v nasprotju z mednarodnimi smernicami, pogojen s pridobivanjem psihiatričnih diagnoz. V naprednejših državah, ki spoštujejo človekove pravice, je namreč ta postopek urejen na osnovi modela samoopredelitve. Na neustrezno ureditev v svojih letnih poročilih opozarja tudi varuh človekovih pravic, ki že več let poziva k pripravi zakona na tem področju. Vendar pa to priporočilo ostaja neuresničeno, je opozoril varuh.

Kaj to pomeni za transosebe? Linn Julian Koletnik, ki je tudi sam šel skozi postopek pravnega priznanja spola, je potrdil, da je za upravno enoto ključno potrdilo psihiatra. Število obiskov pri psihiatru ni predpisano, zato posameznik ne more vedeti, kako dolgo bo postopek trajal, je opisal. Lahko traja pol leta, lahko tri leta, je dejal. "Cilj je dokazati stabilnost tvoje identitete, preverja pa se tudi, ali je okolje, v katerem živiš, podporno, da bo, kot ti pojasnijo, tranzicija trajna in uspešna." Opraviti je treba tudi teste pri kliničnem psihologu.

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2019 depatologizirala transspolnost, kar pomeni, da jo je umaknila s seznama duševnih bolezni, vendar pa implementacija te spremembe na ravni držav poteka počasi. V nekaterih državah so poleg psihiatričnih pregledov in diagnoz za priznanje spola predvideni tudi drugi pogoji, je povedal Koletnik. V nekaterih državah se mora ta oseba prisilno ločiti, če je bila poročena, ne glede na to, ali si to želi ali ne. Ponekod pa je še vedno pogoj tudi prisilna sterilizacija. Na Poljskem je bil šele letos odpravljen pogoj, da je oseba v postopku priznanja spola morala vložiti tožbo zoper starše – celo če ti niso bili več živi.

Trend odvzemanja pravic

Koletnik, ki kot raziskovalec deluje pri organizaciji Trans Evropa in Srednja Azija (TGEU) – evropski nevladni organizaciji, ki zagovarja pravice transspolnih, nebinarnih in spolno raznolikih oseb v Evropi in srednji Aziji, je ob tem poudaril, da so trendi na področju pravic transoseb skrb vzbujajoči. Zemljevid in indeks teh pravic, ki že več kot desetletje izhaja ob 17. maju, mednarodnem dnevu boja proti homofobiji, transfobiji in bifobiji, sta pokazala, da je bilo v zadnjem letu sprejetih manj zakonskih sprememb, ki dodajajo pravice, in veliko več takšnih, ki jih odvzemajo. Med 54 državami, vključenimi v ta zemljevid, ni bilo niti ene, ki bi bistveno napredovala, posebej ne na področju pravnega priznanja spola, je povedal. Povečalo pa se je število držav, ki zakonsko prepovedujejo pravno priznanje spola. Poleg Madžarske, Rusije in Bolgarije ima takšno prepoved zdaj tudi Gruzija.

A problematičen ni samo Vzhod. Aprila letos je vrhovno sodišče v Združenem kraljestvu izdalo sodbo, da kategorijo spola predstavlja izključno biološki spol. Koletnik je poudaril, da gre za zelo problematično odločitev, saj ta predvideva vključevanje na podlagi spola, ki je bil predpisan ob rojstvu – ne glede na morebitno uradno priznanje drugačne spolne identitete. Transmoški mora tako, denimo, uporabljati žensko javno stranišče, se vključevati v ženske podporne skupine, ženske športne ekipe in podobno.

Poskusi "zdravljenja" drugačnih spolnih identitet in usmeritev

Negativni trendi pa se kažejo tudi na področju (ne)prepovedovanja tako imenovanih konverzivnih praks. Gre za škodljive prakse, ki temeljijo na domnevi, da je heteroseksualnost edina 'normalna' usmerjenost in da je drugačno spolno usmerjenost ali spolno identiteto mogoče "pozdraviti". Po Koletnikovih besedah je v času priprave lanskega zemljevida pet držav prepovedalo te prakse, v zadnjem letu pa nobena. V Evropi je trenutno samo deset držav, ki tovrstne prakse prepovedujejo.

"Če ti pravni sistem odreka možnost biti oseba, ki veš, da si, se je zelo težko vključevati v družbo, v zdravstvo, v šolstvo," je sklenil Koletnik. "Vsi sistemi in zakonodaja so narejeni na osnovi cis normativnosti in delujejo, kot da transoseb ni." Gre za sistematično zanikanje življenja v skladu z lastno identiteto, je še dejal.

Orodje v predvolilnem boju

Pravice LGBTIQ+ skupnosti so vse pogosteje orodje predvsem desnih, konservativnih strank v času predvolilne kampanje. Naši sogovorniki z nelagodjem zrejo proti državnozborskim volitvam, predvidenim za prihodnje leto. V Legebitri so opozorili, da že danes zaznavajo povečan pritisk – od populističnih izjav, moralne panike do ciljanih napadov na LGBTIQ+ osebe in organizacije, pa tudi poskuse kriminalizacije ali marginalizacije LGBTIQ+ skupnosti.

"Pravice LGBTIQ+ oseb so postale orodje političnega boja, kar je nevarna smer, ki je kot družba ne bi smeli tolerirati. Vse pogosteje se človekove pravice zlorabljajo za politično propagando in ustvarjanje umetnih razkolov v družbi. To ni nov pojav, je pa v zadnjem času postal intenzivnejši – tudi na ravni EU in širše regije. Vse prepogosto se o nenormativnih spolnih usmerjenostih, spolnih identitetah ali spolnih izrazih širijo napačne informacije. Zato je naloga vseh nas – civilne družbe, medijev, izobraževalnega sistema in politike – da prepoznamo te poskuse instrumentalizacije ter jih zavrnemo. Pravice LGBTIQ+ oseb niso ideologija, ampak osnovne človekove pravice. In kot take morajo ostati nedotakljive, ne glede na politične cikle," so poudarili v Legebitri.

Politika legitimira sovražni diskurz

Simona Muršec je opozorila na škodljive posledice diskurza in politik ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki jih čutimo tudi pri nas. Trump je na dan svoje inavguracije podpisal izvršni ukaz, s katerim je določil, da ameriška vlada priznava le dva biološka spola, moškega in žensko. Temu so sledili še številni drugi ukazi, povezani s krčenjem pravic LGBTIQ+ oseb. Tudi slovenska desnica, ki se zgleduje po Trumpu, svojo kampanjo že od začetka letošnjega leta gradi na sovraštvu proti LGBTIQ+, je opozorila Muršec. Vse to vpliva na ljudi. "Politika legitimira ta diskurz, spodbudi ljudi, da se izrekajo proti marginaliziranim skupinam – in da lahko drugemu rečejo, karkoli se jim zazdi."

Po drugi strani levosredinske vlade, ki se načelno izrekajo v podporo LGBTIQ+, po besedah sogovornikov ne naredijo dovolj, ko pridejo na oblast. "Vse tri aktualne koalicijske stranke so v predvolilni kampanji veliko obljubljale. A kaj je uspelo politiki v tem zadnjem mandatu storiti? Predvsem se ji je uspelo izogniti temu, da bi kaj storila," je ostra Muršec.

"Kot volilci smo razočarani"

Poudarila je, da je napredek na zakonodajnem področju posledica odločb ustavnega sodišča ter desetletja trajajočega angažmaja aktivistov, ne pa rezultat dela aktualne vlade. Ta jih je razočarala tudi zato, ker ni sprejela ključnega dokumenta, ki bi začrtal smer dolgoročnejšega dela na tem področju – strategije LGBTIQ+.

"LGBTIQ+ osebe smo kot volilke in volilci globoko razočarani, da nas levosredinske koalicije vedno ’nategnejo’. Posledično smo ranljivi takrat, ko ponovno pride na oblast desnica. Vsakič, ko levim vladam ne uspe poslati sporočila, da smo LGBTIQ+ osebe v tej državi enakopravne državljanke in državljani, tudi one doprinesejo k temu, k čemur hujska desnica. Ko ta pride na oblast, ni nobene strukture, nobenih mehanizmov, ki bi ščitili naše pravice."

Ne smejo nas zaslepiti posamezne zgodbe

Konservativna opozicija do LGBTIQ+ skupnosti je vedno obstajala, pravi Roman Kuhar, vendar pa je zdaj dobila novo obliko in drugačno strategijo. Pojavila so se namreč tako imenovana gibanja proti "teoriji spola" oziroma antigenderska gibanja, ki so svojevrstni fenomen. Uporabljajo namreč diskurz človekovih pravic, svobode govora in drugih taktik, ki so jih zgodovinsko uporabljala feministična in LGBTIQ+ gibanja. "Vidimo lahko zelo veliko ’kopipejstanja’, le da progresivna gibanja delujejo v smeri večjega vključevanja, antigenderska gibanja pa v smeri izključevanja in nedemokratičnih ciljev," je pojasnil Kuhar. Ena od stičnih točk je po njegovih besedah tudi globalno delovanje, mednarodna povezanost teh organizacij in izmenjava izkušenj.

Ta gibanja se organizirajo proti pravici do splava, spolni vzgoji v šolah, proti študijam spolov na univerzah, proti pravicam LGBTIQ+ skupnosti in podobno.

A čeprav se zdi, da je njihovo delovanje uperjeno zoper LGBTIQ+ ali denimo reproduktivne pravice žensk, je njihova agenda širša, je še opozoril Kuhar. "Ne smemo biti zaslepljeni s posameznimi temami, saj je v ozadju širša, antidemokratična agenda, apetiti po spremembi sistemov. LGBTIQ+ skupnost in ženske so v tem smislu samo grešni kozli. Na ta način je najlažje sprožati moralno paniko, preusmerjati pozornosti. A v ozadju smo soočeni z bistveno širšimi in bolj temeljnimi premiki. In bojim se, da se stran, ki zagovarja človekove pravice, premalo zaveda, da potrebujemo širše sodelovanje in širše koalicije. Ne gre namreč samo za napad na ene ali druge, ampak na demokracijo."

Kuhar vidi rešitve predvsem v krepitvi institucij, ki so hrbtenica demokracije, in v več sodelovanja na strani progresivnih gibanj. Ob tem se zavzema tudi za več kontinuitete pri izvrševanju politik, ki so ključne za skupnost. "Potrebujemo novo družbeno pogodbo, da se ne glede na politične opcije in različne poglede strinjamo glede nekaterih ključnih, za državo in družbo pomembnih projektov. Kako to doseči? V tej razklani državi je to veliko vprašanje."

Brez enakosti za vse ni svobode za nikogar

V Društvu Parada ponosa so ob začetku meseca ponosa poudarili, da parada ni le praznovanje identitet, ampak, kot so zapisali: "Je opozorilo, poziv k družbeni transformaciji in zahteva po sistemski pravičnosti. Je poziv k radikalni družbeni preobrazbi. Je zahteva po sistemu, ki bo temeljil na pravičnosti – ne na privilegijih. Je opomin, da brez enakosti za vse ni svobode za nikogar."