Po nestrpnosti in nasilju ob Paradi ponosa in po vsem, kar je v teh dneh sledilo na družbenih omrežjih, smo nekatere vidne osebnosti iz Slovenije, od predsednice države do filozofa, od varuha človekovih pravic do sociologinje, pa tudi nekatere institucije prosili za zapise, ki bi pomagali stvari izboljšati. Za njihove poglede na aktualno dogajanje in širši kontekst.
dr. Tadej Troha, filozof: In čeprav ne sledijo batine, jih čutiš. Dokler se ne utrdiš. A takrat si že postal brazgotina …
Uroš Kokol / N1
Dr. Tadej Troha je filozof, zaposlen na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Najboljši vhod v jedro problema, o katerem govorimo, najdemo v članku Petra Meršeta na portalu Domovina, naslovljenem Parada paradoksov: Koga brigajo pravice LGBTIQ+ oseb – gre za ideologijo in boj za oblast. V njem avtor pod komično neposrednim naslovom načeloma ponudi bolj ali manj standardne topose, mešanico popolnega nerazumevanja osnov, preganjavice pred rdečo nevarnostjo, ki se zgolj ovija v mavrico, ambivalentnega odnosa do kapitalizma, ki je hkrati žrtev in agent kulturne revolucije, in tipično svetohlinske empatije, ki žrtvam lastnega članka ponuja roko pomoči. Vse to je že davno izpeto in dolgočasno.
Dejanski ustvarjalni preblisk pa Meršetu uspe na točki, ko se loti povzemanja pričevanj o nasilju na paradi. “Na seznamu najhujših oblik nasilja,” pravi, “ki so se dogajale udeležencem Parade ponosa, ki jih je zbral Inštitut 8. marec, najdemo tudi pričevanje dveh deklet, ki sta kot nasilje doživeli dejstvo, da je skupina fantov na isti postaji zapustila avtobus, ju ošvrknila in ocenila, da sta verjetno s Parade ponosa, nato pa odšla stran.”
Povzetek, ki ga je kot ultimativni dokaz čudaške občutljivosti napadenih kot dar z neba pograbil cvetober slovenske tviterske homofobije, resnično zveni nedolžno – a kako zveni nepopačeni vir? “Ko sva se vračali domov, sicer brez zastav, so bili na avtobusu tudi fantje, ki so izstopili na isti postaji kot midve. Začeli so kričati na naju: ’Lej, tedve sta tud iz parade, pička vama materina, prekleti pedri!’ Izgledalo je, kot da se odločajo, če bi nama sledili, a so k sreči odšli.”
Če se sprašujemo, kako je Merše pedre in pičke materine lahko prevedel v “ošvrkanje”, ne da bi se počutil kot lažnivec, je odgovor en sam: nihče mu, več kot očitno, nikoli ni v obraz ali v hrbet rekel peder. Ne ve, da slišati “peder”, ko si najstnik in hodiš po cesti, boli. Boli bolj, kot veš, da bi smelo, boli prvič, a še bolj boli stotič, ker samo čakaš, da pride stoprvič – in čeprav ne sledijo batine, jih čutiš. Dokler se ne utrdiš. A takrat si že postal brazgotina, brazgotina homofobnih težakov, ki so te, kot to vidijo sami, zgolj ošvrknili.
dr. Vesna Leskošek, sociologinja: Lahko so enostavno nasilni in zlobni, ljubijo premoč in samega sebe …
Žiga Živulović jr./Bobo
Dr. Vesna Leskošek je redna profesorica na Fakulteti za socialno delo, kjer se ukvarja s področji socialne države, družbenih neenakosti in revščine ter spola in mladine.
Dogajanje ob Paradi ponosa nam več pove o mentaliteti slovenske družbe kot pa o posameznikih, ki so izvajali nasilne napade na pripadnice_ke Parade ponosa. Nič zanimivega in nenavadnega ni na teh posameznikih, običajno gre za čisto navadne moške (lahko tudi ženske). Po raziskavah so nižje izobraženi, pripadniki ali simpatizerji desničarskih skupin ali političnih strank ali pa so nacionalisti in populisti. Lahko so enostavno nasilni in zlobni, ljubijo premoč in samega sebe. Verjetno je tudi, da tako dokazujejo svojo moškost drugim moškim, kar je precej primitiven način delovanja, ki ga ravno ti nasilneži običajno pripisujejo tujcem iz globalnega vzhoda ali juga. Biti “pravi moški” postaja spet pomembno, in ta je nasilen, jasno heteroseksualen, vulgaren, vse ima pod nadzorom, je vratar tega, kar kdo sme narediti ali biti. Pokazati mora gnus do vsega, kar ne spada v imaginarij pravega moškega, in to mora narediti z nasiljem. Osebe, ki so nasilne v javnih prostorih, so nasilne tudi v zasebnosti.
Na teh posameznikih torej res ni nič zanimivega in nenavadnega. Dobili so svojih pet minut in nekaj časa so se počutili sijajno, potem pa so se vrnili v običajni življenjski ritem. Bolj relevantno vprašanje je, zakaj se to spet dogaja. Ali ni takšno ravnanje že za nami? Kaj omogoča ponovni pojav napadov? Organizatorke_ji Parade ponosa pravijo, da se že leta ni zgodilo toliko napadov kot letos, in vrnitev strahu za lastno varnost je zlovešča.
V Sloveniji že nekaj let opažamo porast javnega nasilja in izrisuje se jasna vzročna zveza med populizmom, nacionalizmom in neonacizmom ter med nasiljem, bodisi besednim, fizičnim ali spolnim. Nasilje se manifestira, ker nosilci nasilja menijo, da je legitimno. Vsi bi namreč morali v času svojih življenjskih potekov (če ne doma, pa vsaj v vrtcu in šoli) dobiti informacijo, da ne smemo posegati v svobodo drugega, da se ravno tu postavlja meja naše svobode, da nasilje poškoduje drugega, zmanjšuje zaupanje in solidarnost in je predvsem znak lastnih težav z odnosi in močjo.
Vendar v teh časih dobivamo drugačne informacije, ker nasilje, ki izhaja iz sovraštva, diskriminatornih praks in iz poniževanja tistih, ki so označeni kot Drugi (slabši, neenaki, drugih kultur, deviantni), ni obravnavano, o tem se ne razpravlja, ni tema, ki bi jo izpostavili kot perečo za celotno družbo. Z desničarskimi in populističnimi ideologijami prihaja v javni prostor ravno nasprotno prepričanje, da je dobro, da obstajajo neke skupine ljudi, ki so predmet napadov in nasilja, ker s tem postavijo ločnico med pravimi in napačnimi. Samo pravi naj bi uživali pravice, napačni pa bi se morali podrediti in zatreti svojo “drugost”. Ljudje se v takih razmerah trudijo, da bi bili pravi, ker vedo, da bodo sicer sami postali tarče. Obstajajo pa tudi ljudje, ki preprosto uživajo v zatiranju drugih.
Takšno stanje duha onemogoča napredek, še več, celotna družba bo zato nazadovala. Vsako sovraštvo rezultira v več istega, za razvoj pa so pomembni raznolikost, svoboda ustvarjalnosti, občutek zaupanja, varnosti in sprejetosti. Najuspešnejše so družbe, ki jim uspe v svoje delovanje vključiti čim več ljudi, ker tako lahko izkoristijo vse potenciale teh ljudi. To pa lahko dosežejo le, če znajo vključiti vse in ne le nekaterih. Zato je treba odločno preganjati vsako nasilje, in to je v obdobjih, ko se slednje zdi legitimno sredstvo, še posebej pomembno.
Timotej, transspolna oseba: Zakaj moj obstoj nekoga tako razjari?
Denis Sadiković/N1
Timotejeve identitete nismo razkrili, saj se zaradi strahu pred reakcijami okolice še ni razkril. Zaradi dogodkov v zadnjem tednu ga za lastno varnost skrbi še bolj. Slika je simbolna.
Parada ponosa v Ljubljani je v zadnjih nekaj letih prerasla v nekakšno srečanje širše družine. Za marsikoga predstavlja edini dogodek v letu, na katerem se ni treba skrivati, na katerem lahko spoznaš osebe s podobnimi izkušnjami, na katerem si v varnem zavetju pod mavrico. Da smo prišli do te točke, je bilo potrebnih kar nekaj boja in prestane bolečine. Letošnje nasprotujoče si reakcije so pokazale, da ta boj še zdaleč ni končan in da popolna varnost za nas ni zagotovljena. Sprašujem se, ali v času mojega življenja sploh bo.
Včasih se zavem, da naivno razmišljam, zakaj moj obstoj nekoga tako razjari, da me zgolj na podlagi moje (trans)spolne identitete označi za nevarno osebo, nevredno živeti dostojno življenje. To namreč ni nič drugačno od življenja marsikaterega drugega 22-letnika. Študiram, ob študiju delam, se ukvarjam s hobiji in družim s prijatelji. Za svoj vsakdan in ljudi v mojem življenju sem izredno hvaležen, vendar me včasih zbode misel, da je moj v večini brezskrbni vsakdan posledica prizadevanja mnogih pred menoj, ki jim okoliščine niso dopuščale, da v svoji iskreni identiteti živijo celostno. In tako tudi na vsakega pripadnika kvir skupnosti javne geste nasprotovanja naprtijo dodatno breme.
Po poti mojega v splošnem preprostega vsakdana se namreč še vedno znajdejo kosi razbitega stekla, ki se manifestirajo v glasnih homofobnih in transfobnih opazkah (ki so nemalokrat absurdno nasilne) mojih sodelavcev in sošolcev, katerim še nisem razkrit. Včasih razmišljam, kako bi reagirali na to. Pogosto mi je zaradi takega razmišljanja neprijetno. Poleg tega še vedno nisem prepričan, kako za svojo transspolnost povedati staršem. Bojim se, da se bo ljubeč odnos med njimi in mano zaradi tega skrhal. Vlečejo se mi dnevi do trenutka, ko bom končno dobil hormone, in pogostokrat mi gre na živce, da se moram vedno znova razlagati ter odklanjati neprijetna radovedna vprašanja, na katera odgovore je mogoče najti s kratkim brskanjem po Googlu. Dovolj imam svojih težav, da bi hkrati sodeloval še v t. i. “agendi gejevskega lobija”, da bi “razbil nuklearno družino” in “pohujšal otroke”.
Za mnoge zunanje opazovalce je morda transparent z napisom Obstajata samo dva spola prikazoval zgolj nasprotno mnenje, ki je izraženo pod pretvezo pravice svobodnega govora, vendar se skupine, ki se s tovrstnimi gesli identificirajo, trudijo, da bi na vsak način otežile tokove življenja kvir oseb. Do nas čutijo gnus in nam napovedujejo vojno. Njihova provokacija je imela jasen cilj: sprožiti intenzivne odzive paradne množice, da bi jo zaradi tega lahko še dodatno očrnili v javnosti. V resnici je letošnje dogajanje na paradi v marsikom vzbudilo občutek nemoči in strahu – za naše pravice, za pravice LGBTIQ+ mladine in za našo prihodnost.
Nataša Pirc Musar, predsednica države: Grožnje družbi niso mavrične zastave, ampak vsakodnevno javno korakanje nestrpnosti in sovraštva
Žiga Živulović jr./Bobo
Nataša Pirc Musar je predsednica države.
Parade ponosa sem se udeležila, da izrazim podporo LGBTIQ+ skupnosti ter vsem, ki se borijo za pravice in enakost. Moje sporočilo je jasno: vsak človek, ne glede na svojo spolno usmerjenost, spolno identiteto ali spolni izraz, je vreden spoštovanja, ljubezni in enake obravnave. Ob tem sem na Paradi ponosa izpostavila tudi potrebo po zaščiti najranljivejših skupin, ki v Sloveniji iščejo in prosijo za mednarodno zaščito, tudi iz skupnosti LGBTIQ+, opozorila na obravnavo interspolnih otrok v Sloveniji, na nujnost vključujoče šole in delovnega okolja in na priporočila Zagovornika načela enakosti za depolitizacijo transspolnosti (tudi glede sprememb postopka pravnega priznanja spola). Treba je zagotoviti, da transspolne osebe, vključno z otroki, ne bodo označene kot duševno bolne, hkrati pa zagotoviti dostop do potrebne zdravstvene oskrbe brez stigmatizacije.
Ob tem sem in vedno bom najostreje obsodila vse oblike nasilja. Sovražnost se ne sme normalizirati. Udeleženke_ci letošnje Parade ponosa pričajo o številnih napadih in pri tem izpostavljajo sistematično in organizirano nasilje, izvršeno nad stigmatizirano skupino oseb. Videli smo, da se predhodno javno spodbujanje sovraštva udejanji v razbitem oknu, zažganih mavričnih zastavah, verbalnem in fizičnem nasilju. Zato pozivam vse pristojne državne organe, da z vso skrbnostjo, v skladu z načeli enake obravnave, strokovnosti in integritete, ob vsem spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva ter ostalih človekovih pravic, obravnavajo vsako prijavo nasilja in nestrpnosti, z ustrezno podporo žrtvam.
Grožnje družbi seveda niso mavrične zastave na Paradi ponosa – ob tem vam lahko zagotovim, da bo mavrična zastava visela na predsedniški palači vsako leto mojega mandata – ampak vsakodnevno, tudi sistematično, javno korakanje nestrpnosti in sovraštva. Vedno in povsod se moramo postaviti po robu homofobiji, transfobiji, interfobiji in vsem oblikam nestrpnosti. Zoper kogarkoli. Tudi s potrebnimi sistemskimi spremembami. Zastraševanje, nestrpnost in sovražni govor osebam iz LGBTIQ+ skupnosti preprečujejo polno udeležbo v družbi, tudi na škodo te družbe. Ob tem pa ne gre le za LGBTIQ+ skupnost. Gre za vse nas, ki verjamemo v enakost in spoštovanje vseh ljudi. Gre za našo skupno odgovornost, da ustvarimo varno in vključujočo družbo za vse, doma, v šolah, v delovnih okoljih in povsod drugod. Vedno znova je treba poudarjati tudi pomen vzgoje in izobraževanja, saj verjamem, da sta ključna za zagotavljanje strpnosti, solidarnosti in krepitve naše odličnosti. Sprejemanje raznolikosti in spoštovanje pravic posameznikov ne le krepi našo družbo, temveč omogoča tudi razvoj in napredek na vseh področjih.
Bodimo pripadnice_ki odgovornosti, nenasilja, spoštljivosti in empatije, vedno in povsod.
Metka Naglič, Amnesty International Slovenije: Za tiste pol ure sem dobila vpogled, kaj pomeni, ko greš po vsakdanjih opravkih, pa z očmi nenehno skeniraš prostor
osebni arhiv
Metka Naglič je direktorica za kampanje in komunikacije pri Amnesty International Slovenije.
Zmerjanje, pljuvanje, nadlegovanje, verbalno in fizično nasilje … Žal se bo to verjetno najbolj vtisnilo v spomin pretreseni LGBTIQ+ skupnosti po Paradi ponosa. Pa tudi strah oziroma še več strahu, ker Slovenija očitno ni LGBTIQ+ varen prostor.
Ni dvoma, da širjenje negativne in lažne antiLGBTIQ+ propagande, ki vodi v nasilno in nesprejemljivo vedenje, spodbujajo, omogočajo in organizirajo določene civilnodružbene, novičarske in politične skupine. Večinoma niti ne posebej izvirno: kopirajo recepte, ki so se že izkazali v zastrupljanju družb drugod.
Če dovolj intenzivno in dolgo seješ sovraštvo, ustvariš družbo, v kakršni nekatere_i ne želimo živeti – nekateri_e pa v njej dobesedno ne preživijo.
Zadnja leta se pogosto pojavlja izraz solidarnosti: “Jaz sem ‘ta in ta, ki trenutno doživlja nekaj groznega’.” Skrajni čas je, da glede LGBTIQ+ skupnosti zavzamemo to pozicijo. Narediti pa moramo še korak več in družbo spremeniti v prostor, ki bo varen za LGBTIQ+ skupnost: ne glede na to, ali poznamo kakšne osebe iz te skupnosti (najpogosteje samo mislimo, da jih ne). Ne glede na to, ali živimo v središču mesta ali na podeželju. Ne glede na to, ali smo neposredno prizadeti_e. Ne (samo) zato, ker je to etično in moralno, ampak ker nam tako narekujeta tudi ustava in zakonodaja.
In kaj lahko naredimo? Tudi če nismo predsednik vlade ali policistka? Prvi pomemben korak je prepoznati svojo vlogo. Dogodki na paradi niso izjema, na družbenih omrežjih, novičarskih portalih, v življenju zunaj spleta … homofobija in transfobija uničujeta življenja. Da se verbalno in drugo nasilje lahko dogaja ali celo povečuje, pomeni, da smo tiho ali pogledamo stran, ko v osebnem ali poklicnem življenju naletimo nanj. Tisti, ki širijo sovraštvo proti LGBTIQ+ skupnosti, pa ne – se spomnite, kakšna gonja je bila nedavno sprožena proti praksi transspolne osebe na eni od mariborskih šol?
Če ste na Twitterju, potegajte predsednika vlade s svojim pozivom. Če ste ravnateljica šole, organizirajte izobraževanje za učiteljski zbor, nalepite plakate, ki ozaveščajo … Izobražujete zdravstvene delavke_ce? Naj bo tudi način spoštljive komunikacije z ljudmi raznolikih spolnih identitet in spolnih usmeritev del učnega programa. Vaši_e prijatelji_ce na družbenih omrežjih širijo transfobijo? Napišite jim svoje nestrinjanje. Kot starši šolam povejte, da podpirate LGBTIQ+ prijazne vsebine. Če pogovor na družinskem praznovanju zaide v homofobno smer, izrazite nasprotovanje. Morda ste s tem dali upanje neki mladi osebi za omizjem. Obesite mavrično zastavo. Pojdite na Parado ponosa. Ko mediji na družbenih omrežjih objavijo novico, vezano na LGBTIQ+ teme, napišite pod njo pozitivno objavo … In tako naprej. Časovno to ni (nujno) veliko, a pomenilo bo ogromno.
Na novinarski konferenci, na kateri smo obsodili nasilna dejanja na festivalu Parada ponosa in pozvali k ukrepanju, nas je bilo nekaj iz skupnosti in tudi zaveznice_ki. Sredi dneva, sredi Ljubljane, pred očmi medijev in v neposrednem prenosu so nas nekateri iz ozadja zmerjali. Za tiste pol ure sem dobila vpogled, kaj pomeni, ko greš po vsakdanjih opravkih, pa z očmi nenehno skeniraš prostor, ali te lahko kdo napade. Da je tako, vem iz pogovorov z žrtvami homofobije in transfobije. To vidim v strahu v njihovih očeh. Tokrat sem zaradi zmerjanja in “mimohodov” nekaterih tudi jaz nenehno “skenirala” prostor v spraševanju, ali se lahko grde besede v nekem trenutku sprevržejo v fizični napad. Kdo na Bavarskem dvoru v Ljubljani bi nam pomagal?
Preden pomislite na druge države, v katerih “je še huje”, vas ustavljam. To je pomembno, če moramo narediti vse v naši moči kot prebivalci_ke sveta, da se proti temu borimo. A to je taktika preusmerjanja, za naš prostor in zdaj pa je važno, da to ni družba, kot jo hočemo imeti, ne glede na lastno spolno usmerjenost ali identiteto.
V slovenskem Amnestyju smo se pridružili pozivom, naj dejanja obsodijo nosilci_ke političnih funkcij. Nujno je, da z najvišjih vrhov odločanja in ustreznih institucij nadlegovanje in nasilna dejanja dobijo takojšen odziv. Tisti_e, ki za nas vodijo državo, morajo s tega vidika predstavljati dober vzgled.
Upravičena ogorčenost je usmerjena tudi v policijo: navedbe žrtev, da so jih odvračali od prijav in jih niso dovolj zaščitili, je treba preiskati. Začetek učinkovitega pregona zločinov iz sovraštva se začne že ob prijavi.
Peter Svetina, varuh človekovih pravic: Pozivam pravosodne organe, naj odločno ukrepajo proti podpihovanju sovraštva
Borut Živulović/Bobo
Peter Svetina je varuh človekovih pravic.
Že vrsto let, skoraj pet let pa tudi v vlogi varuha človekovih pravic, spremljam dogajanje v družbi. Žal opažam, da naša realnost postaja vse bolj polna nestrpnih in sovražnih izrazov, in to ne velja samo za družbena omrežja in spletne komentarje. Negativno vrednotenje ljudi na podlagi osebnih okoliščin – v tem primeru spolne identitete in spolnega izraza – je po slovenski ustavi in zakonih, pa tudi po sodnih praksah Evropskega sodišča za človekove pravice, prepovedano in ni v skladu z duhom antidiskriminacijske zakonodaje, ki je velik civilizacijski dosežek. Eden takšnih dosežkov je tudi pravica do svobode izražanja, zato ni dopustno njeno omejevanje z valom predsodkov, stereotipov, izrazov sovražnosti ali celo nasilja.
Ker se zdi, da se mnogi ne zavedajo učinkov izgovorjene besede, vztrajno opozarjam na etiko javne besede. Prav vsi moramo skrbeti zanjo. Posebej morajo na tem področju z zgledom delovati osebe na vidnih položajih, vendar pa se zdi, da s svojim diskurzom nemalokrat celo prispevajo k sistematičnemu spodbujanju nestrpnosti in sovraštva. Ko izražamo mnenja in ideje, ki so po svoji naravi ksenofobične, diskriminatorne, rasistične in naperjene predvsem proti raznim manjšinam, netimo ogenj, ki se lahko razplamti v nasilje. Vsakršno obliko nasilja nad komerkoli najostreje obsojam. Pričakujem, da bodo odgovorni upoštevali priporočila, ki jim jih vztrajno ponavljam, tudi v letnih poročilih. Tudi v zadnjem, ki sem ga predal te dni, vladi med drugim priporočam, naj zakon o medijih spremeni tako, da ne bo samo deklariral prepovedi sovražnosti v medijih, ampak predvidel tudi njeno sankcioniranje. Smiselno bi bilo tudi prevetriti sistem glede možnosti za zajezitev takšnih pojavov, ki rušijo kohezivnost družbe. Pozivam tudi pravosodne organe, tožilstvo in druge pristojne inštitucije, naj odločno ukrepajo proti podpihovanju sovraštva in nasilja ter proti samim nasilnim dejanjem. Vsakršno obliko nasilja je treba sankcionirati, saj v nasprotnem primeru zamudimo s sporočilom, da takšno obnašanje ni družbeno sprejemljivo.
Kot posamezniki in kot celotna družba moramo narediti vse, da presežemo razmišljanje in vedenje, ki utrjujeta stereotipe in sta podlaga za slabšalno vrednotenje ljudi na podlagi njihovih osebnih okoliščin. Zaobjeti moramo vrednote, ki vodijo v resnični družbeni napredek, kot sta spoštovanje in vključevanje. Seveda smo med sabo različni, pravico imamo tudi, da se ne strinjamo v naših pogledih. Ampak pri naših interakcijah moramo stremeti k temu, da smo spoštljivi in ne izključujemo. Nemogoče pa je graditi vključujočo družbo, če so že misli strupene in šepamo že na področju etike javne besede. Zato je razmišljanje in izražanje vseh nas, posebej pa tistih, ki so bolj na očeh javnosti in imajo s tem določen družbeni vpliv, temelj, ki usmerja prihodnost naše družbe.
Nika Kovač, aktivistka: Nasilje v družbi ni slučaj
Žiga Živulović jr. /Bobo
Nika Kovač je direktorica Inštituta 8. marec in predsednica strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora.
V mestu je bila Parada ponosa. Skupnost različnih ljudi je širila sporočilo sprejemanja in solidarnosti. Po Kongresnem trgu se je slišal smeh in prijetna glasba. Nekdo je pihal milne mehurčke, skupina otrok se je glasno smejala, mlada družina je poplesavala ob ritmih glasbe. Z ekipo Inštituta smo sedeli na tleh, Parade ponosa se tradicionalno udeležimo. Ker verjamemo v skupnost. Ker verjamemo v sobivanje.
A letos je bilo nekaj drugače. Pozitivno nas je presenetil odličen govor predsednice države. Predsednice, ki je obsodila napad na Pritličje, LGBTIQ+ prijazen in barvit lokal v središču Ljubljane, dan prej. Predsednice, ki je bila spoštljiva in zavezana vsebini. Predsednice, ki je širila sporočilo enakopravne in vključujoče družbe.
Med nami pa je bil še vedno neprijeten občutek. Pred nekaj urami smo dobili informacijo, da je bila fizično napadena mlada oseba, ki je nosila mavrično zastavo. Po družabnih omrežjih so se širili zlovešči komentarji ekstremističnih skupin.
Nekaj ur kasneje, ko se je mračilo, je majhna skupina ljudi po mestu ponovno širila nasilje. Po mestu so gorele mavrične zastave. V nabiralnik Inštituta 8. marec so prihajala številna sporočila o napadih na udeležence in udeleženke Parade ponosa. Tako hudo še ni bilo. Pripadniki skupnosti so poročali, da jih med Parado ponosa policija ni jemala resno. Da se na njihove prijave in pozive k zaščiti niso ustrezno odzvali. Predsednik vlade je nasilje obsodil šele v ponedeljek zvečer.
Pomembno je, da se zavedamo, da takšno nasilje v družbi ni slučaj. Do njega nikoli ne pride spontano. Tako nasilje je posledica številnih drobnih dejanj sovražnosti. Sistematičnega delovanja ekstremističnih skupin. Žaljivih zapisov na družabnih omrežjih. Verbalnih napadov na ulici. Državnih institucij, ki ob tem samo skomignejo in ne storijo ničesar. In seveda tudi zapisov bivše vladne garniture in njenih medijev. Zapisov, ki nasilje normalizirajo.
Nasilje v družbi se širi, če ob njem molčimo. Ga relativiziramo. Ga dopuščamo.
Nasilje ob letošnji Paradi ponosa je posledica vsega tega. Nasilje ob Paradi ponosa se bo stopnjevalo, če kot družba ne reagiramo.
Širimo drobna dejanja ljubezni in solidarnosti.
Od oblasti zahtevamo obsodbo in ukrepanje proti vsem sovražnim dejanjem.
In jasno sporočamo, da takšne družbe nočemo. Ne pozabite. Pomembno je, da ostanemo skupnost. Skupnost, ki zaščiti drug drugega.
Sodelavke_ci Legebitre: Za mnoge udarci, žaljivke in zaničevanje ljudi niso nekaj, kar bi prvič izkusile na Paradi ponosa
Borut Živulovič/BOBO
Sovražni govor in nasilje, kazniva dejanja in sovraštva, ki jih je LGBTIQ+ skupnost doživela na Paradi ponosa, nas žalostijo in v skupnosti poglabljajo občutek tesnobnosti in nesprejemanja okolice. Legebitra obsoja kakršnokoli dejanje iz sovraštva, naj bo to sovražni govor ali kaznivo dejanje iz sovraštva na osnovi katerekoli osebne okoliščine, ter deluje z ničelno toleranco do nasilja. Prepričane smo, da so povzročiteljice nasilja v manjšini, da njihova stališča niso stališča večine ljudi, ki jih v vsakdanjem življenju srečujemo. Hkrati pa nas skrbijo odzivi na nasilje, ki smo ga na paradi doživele. Komentarji ljudi, ki mislijo, da s parado izzivamo in se namerno izpostavljamo – imajo namreč sodelavca, ki je gej, s katerim se odlično razumejo, zato one že ne premorejo niti kančka homofobije ali transfobije. Samo res ne razumejo, zakaj moramo svoja življenja živeti v javnosti, vsem na očeh.
Za mnoge LGBTIQ+ osebe udarci, žaljivke in zaničevanje ljudi niso nekaj, kar bi prvič izkusile na Paradi ponosa. Diskriminacijo in nasilje doživljamo že mnogo pred svojimi prvimi paradami, v vsakdanjem življenju, v službah, šolah, v lastnih družinah. Nasilje, ki ga LGBTIQ+ osebe doživljamo zaradi svoje spolne usmerjenosti, spolne identitete spolnega izraza in/ali spolnih značilnosti, ni nekaj, čemur bi se lahko preprosto izognile tako, da v celoti omejimo svoja življenja, skrivamo svojo identiteto, svoje partnerke_je in svoje družine. Vajene smo premislekov o tveganjih. V Sloveniji se tretjina istospolnih parov nikoli ne drži za roke v javnosti, ker jih skrbi, da bodo nadlegovani ali napadeni. Mlade LGBTIQ+ osebe v šolah ne opozorijo na nasilje, ki ga doživljajo, ker jih skrbi, da bi se s tem razkrile zaposlenim v šoli, in ocenijo, da to zanje ni varno. Razkritje pred lastno družino in najbližjimi prijateljicami je točka, kjer se katero od teh razmerij včasih konča. Parada ponosa je izrednega pomena za skupnost, ki je v družbi pogosto nevidna, za posameznice, ki so odraščale s sporočilom, da je resnica o tem, kdo so, skrivnost, ki jo morajo zadržati zase. S svojim obstojem v javnem prostoru se ne izpostavljamo; nismo me odločale, kateri par bo na ulici običajen in kateri bo lokalni škandal; nismo me pisale zakonov, ki bi kateri drugi družbeni skupini omejevali pravice.
V Sloveniji LGBTIQ+ osebe (in vse ostale) pred diskriminacijo ščitita ustava in zakon o varstvu pred diskriminacijo; na evropski ravni pravici do enakega obravnavanja in nediskriminacije ščiti tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah in s tem povezana sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Kljub vsem tem pravnim okvirom smo na paradi doživele nasilje. Od reakcije pristojnih organov in širše javnosti pa je odvisno, kako se bomo kot družba nanj odzvale. Ne želimo si ponavljanja statistik, po katerih je Slovenija v evropskem vrhu po deležu kaznivih dejanj iz sovraštva, ki jih LGBTIQ+ posameznice ne prijavijo. Legebitra žrtve ali očividke nasilja poziva k prijavi in jim nudi podporo, vključno s spremstvom na policijo. Ni prav, da dejanja iz sovraštva prepogosto ostajajo nekaznovana.
