Menu Item
Andrej Pleterski je eden od petih avtorjev zakona o prostovoljnem končanju življenja, ki je trenutno v fazi zbiranja podpisov podpore za obravnavo v državnem zboru. Je upokojenec, nekdaj zaposlen na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU, in kar trojni doktor – ima doktorate iz zgodovine, arheologije in etnologije.
Dddr. Pleterski je eden od “duhovnih vodij” gibanja za uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v Sloveniji, to pa v prvi vrsti počne iz občutka dolžnosti do pokojnega očeta, zgodovinarja in akademika Janka Pleterskega. Njegovo pretresljivo pismo državnemu zboru, v katerem je s povsem opešanim vidom in sluhom prosil za zakonsko ureditev pomoči pri končanju življenja, je dalo pred petimi leti veter v jadra razpravi o uzakonitvi pomoči pri umiranju.
Oče je pisal državnemu zboru in prosil za ureditev pravice …
Kako se je razvijal vaš odnos do evtanazije in pomoči pri samomoru? Koliko je k njemu prispevala vaša izkušnja z umirajočim očetom?
Moj odnos do evtanazije se je vsekakor razvijal skozi trpljenje mojega očeta. Če ne bi imel očeta, ki je imel tako trpeče umiranje, ki je trajalo sedem let, če ne bi imel očeta, ki si je skušal to trpljenje na koncu skrajšati tako, da si je prerezal žile, če ne bi imel očeta, ki je prosil, naj ga pustijo izkrvaveti, pa so ga vseeno odpeljali na urgenco in ga zašili, in če ne bi imel očeta, ki je po vsem tem napisal dopis državnemu zboru in prosil za ureditev pravice do pomoči pri končanju življenja, se zanesljivo ne bi znašel v tem položaju.
Prvo različico predloga zakona o pomoči pri končanju življenja ste predstavili jeseni 2021. Se je po vašem mnenju vmes vaš predlagani zakon pomembno spremenil?
Med prvim osnutkom zakona in sedanjim predlogom je nekaj pomembnih razlik, ki so nastale na podlagi javne razprave. V njej so svoje pripombe prispevali tako posamezniki, ki jim tak način končanja življenja ni bil všeč, kot tudi seveda zdravniške organizacije, oziroma, če smo natančnejši, vodstva zdravniških organizacij, ki se prav tako borijo proti takemu načinu končanja življenja. Rečem lahko, da smo upoštevali vse njihove pripombe, razen tistih, da zakona ne marajo.
Predlog tako izrecno prepoveduje pomoč pri končanju življenja osebam, ki zanjo zaprosijo v primeru akutne duševne motnje. Dodali smo obveznost podpisovanja prošnje za pomoč pri končanju življenja in informirane odločitve pred notarjem, ki seveda poskrbi za to, da nikakor ne more priti do neke zlorabe, ko bi nekdo prošnjo lahko “podtaknil”. V postopku mora obvezno sodelovati tudi psihiater, da lahko potrdi, da je prosilec sposoben odločanja o sebi in da njegova prošnja ni odraz trenutne depresije.
Predvsem pa bi ves čas nad vsem skupaj bdela posebna komisija za pomoč pri končanju življenja. To je organ, kakršnega večina držav z zakonsko regulacijo pomoči pri končanju življenja nima. Gre za organ, ki bo zdravnike tudi razbremenil odgovornosti pri odločanju.
Bolnikova želja in varovalke
Kako bi bila pravica do pomoči pri končanju življenja omejena in kakšne varovalke so predvidene?
Osnovni pogoji, ki jih mora bolnik izpolnjevati, so polnoletnost in slovensko državljanstvo ali stalno prebivališče, predvsem pa mora izkazovati stopnjo neznosnega trpljenja, pri čemer je ta neznosnost določena subjektivno – nihče drug ne more za vas povedati, kdaj je vaše trpljenje neznosno.
Mora pa za to trpljenje obstajati neki fiziološki razlog. Kot sem že omenil, to ne more biti neko trpljenje, ki bi bilo posledica duševne motnje, ampak je posledica drugih zdravstvenih težav, ki morajo biti kronične, napredovale in brez možnosti izboljšanja. To pa so seveda kriteriji, ki so strokovno preverljivi in o katerih se lahko izreče tudi zdravnik.
Pacient mora željo izraziti sam, zdravnik ga h končanju življenja ne sme napeljevati. Ko izrazi željo po končanju življenja, mora najprej dobiti vse informacije v zvezi s svojimi zdravstvenimi težavami – kakšna je prognoza, ali bi si svoje stanje lahko olajšal na drug način, kakšne bi bile denimo možnosti paliativne oskrbe.
Po tem pogovoru ima možnost razmisleka. Če zatem ponovno izrazi željo po končanju življenja, sledi še pregled zdravnika, ki ga imenuje komisija za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, in pa psihiatra.
In če so vsa ta mnenja pozitivna, lahko komisija ustreže želji. Bolnik lahko seveda kadarkoli, v vsakem trenutku, od te želje tudi odstopi.
“Zakona ne bomo spreminjali, ker bi naša družba poslabšala pogled na nemočne”
Ta konec tedna v rubriki Poglobljeno o tej temi objavljamo dosje iz petih člankov. Preberite še
BOJ ZA DOSTOJNO SMRT V SLOVENIJI: O čem teče razprava?
PREGLED UREDITEV PO SVETU: Vse več držav omogoča pomoč pri prostovoljnem končanju življenja
POGOVOR S TATJANO KOCIJAN: “Zame je pomembno življenje, ne životarjenje”
PRIMER KANADE: “Zelo hitro smo začeli polzeti po spolzki strmini”
V zakonu je, kot ste že omenili, izrecno zapisano, da akutna duševna motnja ne more biti razlog za končanje življenja. V Belgiji in na Nizozemskem to dopuščajo.
V Sloveniji bi bila po našem predlogu pravica do končanja življenja ožja kot v omenjenih državah. Situacija, da bi nekdo zaprosil za pomoč pri končanju življenja zaradi depresije, se pri nas ne bi mogla zgoditi.
Pa ni to neke vrste diskriminacija? Tudi za ljudi s hudo rezistentno depresijo, ki traja desetletja, je lahko trpljenje neznosno …
To je vsekakor zelo legitimno vprašanje. Vprašanje, ki bo morda nekoč lahko rešeno tudi na način, ki bi bil v prid tem ljudem. A pod pogojem, da bo medicina napredovala toliko, da bo lažje definirati okoliščine teh bolezni. V tem trenutku nedoločnost otežuje zanesljivost presoje o upravičenosti zahteve za končanje življenja.
A medicina napreduje, in ko bodo vsi ti kriteriji dovolj jasno izraženi, seveda obstaja možnost tudi za take paciente. Dokler tega ni, pa to ostaja nevarno področje, ki se mu je zakon v tem trenutku še izognil.
Se vam osebno zdi končanje življenja zaradi neozdravljive, rezistentne duševne motnje sporno ali pa ste se temu izognili bolj zaradi učinka na javno mnenje?
To smo izključili, ker je v tem hipu tako pozicijo težko trdno in oprijemljivo zagovarjati. Ni pa rečeno, da zakon v prihodnosti ne bo deležen sprememb in dopolnitev. Vsaka zakonodaja se sčasoma spreminja v tej ali oni smeri in zanesljivo se bo tudi ta zakon spreminjal.
Lahko pa zatrdim, da zakona ne bomo spreminjali zato, ker bi naša družba poslabšala svoj pogled na vse bolne, nemočne, nebogljene in bi se jih skušala znebiti.
Odnos zdravnikov se spreminja postopoma
Zdravniške organizacije vztrajno nasprotujejo vsem predlogom za legalizacijo pomoči pri končanju življenja. Tudi zdravniški kodeks izrecno prepoveduje sodelovanje pri tem. Ali imate podatke, kakšno je razpoloženje med zdravniki, kakšno je razmerje med tistimi, ki to vendarle podpirajo, in tistimi, ki so izrecno proti?
Vodstva zdravniških organizacij sestavljajo ljudje, ki sledijo svojemu tradicionalnemu šolanju in praksi ter še vedno vztrajajo pri stari doktrini, po kateri je zdravnikovo poslanstvo reševanje človekovih življenj. In v tem duhu seveda nasprotujejo temu zakonu.
Niso pa nikakor tisti, ki bi smeli govoriti v imenu vseh zdravnikov. Pomemben del zdravnikov zakon podpira. Kakšna so trenutno številčna razmerja, ne vem. Lahko pa povem, da je raziskava med zdravniki družinske medicine leta 2019 pokazala, da bi samo 48 odstotkov zdravnikov v vsakem primeru odklonilo pomoč pri končanju življenja.
V anketi je sodelovalo več kot 300 zdravnikov, tretjina vseh zdravnikov družinske medicine v Sloveniji, torej gre za zelo reprezentativen vzorec.
Odnos se postopoma spreminja. V Veliki Britaniji, kjer tovrstne ankete opravljajo vsako leto, podpora med zdravniki iz leta v leto raste, pomoč pri končanju življenja jih podpira že polovica. Zato so tudi spremenili svoj etični kodeks in iz njega umaknili izrecno nasprotovanje tej praksi. Verjamem, da se ta trend dogaja tudi v Sloveniji.
Menite, da je to tudi vprašanje menjave generacij?
Zanesljivo je to na eni strani vprašanje menjave generacij. Po drugi strani pa je med zdravniki, ki podpirajo naš predlog, zlasti veliko takih, ki delajo z umirajočimi in vsak dan spremljajo tovrstne zgodbe. Zavedajo se, da medicina s svojimi sredstvi za lajšanje trpljenja sicer lahko lajša bolečine, nikakor pa ne more olajšati občutka izgube avtonomije in nezmožnosti opravljanja vseh dejavnosti, ki vam delajo življenje smiselno. Tega ne more rešiti niti paliativna oskrba.
Ali menite, da je pomoč pri končanju življenja mogoče učinkovito uzakoniti ob nasprotovanju zdravniških organizacij?
Pomoč pri končanju življenja v osnovi ni medicinski problem. Je problem, ki ima medicinsko dimenzijo, ampak to je širši, družbeni problem. Tukaj gre za to, kako se kot družba odzivamo na neki problem, ki se je pojavil z dolgoživostjo, z napredkom medicine, ko vedno več ljudi živi zelo dolgo, njihova kakovost življenja pa se lahko strašno poslabša in zaradi tega trpijo.
Seveda je normalno, da se ob tem oglašajo tudi zdravniki, ki so zelo pomembne osebe pri izvedbi tega postopka. Vendarle pa niso tisti, ki bi lahko dokončno odločali.
O tem lahko odločajo samo predstavniki vseh državljank in državljanov, in to so poslanke in poslanci v državnem zboru.
Bomo šli na referendum?
Bi bilo o tem vprašanju smiselno izvesti referendum?
Če kdo meni, da podatki javnomnenjskih raziskav, ki so bili zajeti v lanskem letu in ki kažejo, da kar tri četrtine državljank in državljanov podpira tako rešitev, niso verodostojni, pozdravljam tudi morebitno izvedbo posvetovalnega referenduma. Tudi najnovejša anketa Mediane za Delo je ta mesec pokazala, da zakonsko ureditev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja podpira 74 odstotkov tistih, ki imajo izdelano mnenje.
Na referendumu se bo tako ponovno, na najboljši način, pokazalo, da večina državljank in državljanov tako rešitev podpira.
Vaš predlog zakona prvenstveno predvideva pomoč pri izvedbi samomora, ne izključuje pa tudi aktivne evtanazije, torej vbrizganja smrtonosne učinkovine usposobljene osebe. V katerih primerih bi prišla v poštev druga možnost? Ali res ni mogoče z vsemi možnimi načini pomoči pri samomoru zadovoljivo rešiti tega vprašanja?
Ne. V tistem hipu, ko pride ekipa do vas, ste lahko denimo nezavestni. Na obrazcu za informirano odločitev o končanju življenja se imate možnost že vnaprej odločiti ravno za tako situacijo, ali naj v takem primeru izvedejo evtanazijo ali pa pospravijo stvari in gredo domov.
Po mojem bo primerov, pri katerih bi bila potrebna aktivna evtanazija, resnično zelo zelo malo. Se pa v državah, kjer sta obe možnosti enakovredni in lahko bolnik med njima prosto izbira, približno 95 odstotkov vseh pacientov odloči za evtanazijo. Zelo malo se jih odloči za samousmrtitev.
Če bi bolnikom omogočali zgolj samousmrtitev, ne bi pa jim ponudili tudi alternative, če je sami ne morejo izvesti, bi bilo to pravzaprav na neki način dodatno trpinčenje ljudi, ki bi potem ostali tako rekoč na suhem z vsem njihovim trpljenjem. Trdimo pa, da je v osnovi zakon namenjen pomoči pri samousmrtitvi. Dokler je pacient sam sposoben popiti učinkovino ali sprožiti infuzijo, evtanazija ne pride v poštev.
Kako pa je s pomočjo pri končanju življenja v primeru napredovale demence?
Demenca je nevrološka bolezen. To ni duševna bolezen. Je nevrološka bolezen, ima svoj fiziološki vzrok in v tem smislu bolniki z demenco pridejo v poštev. Seveda pa je pogoj za pomoč pri končanju življenja, da je pacient sposoben odločanja o samem sebi. V vseh primerih degenerativnih bolezni bo moral bolnik za pomoč zaprositi, dokler je še sposoben odločanja o sebi. Ko bo to sposobnost izgubil, bo prepozno.
“Obsojamo jih na trpljenje”
Najpogostejši argument nasprotnikov pomoči pri končanju življenja je nezadostna razvitost paliativne oskrbe. Po njihovem prepričanju ustrezna paliativna oskrba izniči večino želja po predčasnem končanju življenja, zato bi bilo neetično omogočiti pomoč pri končanju življenja, dokler ni vsem na voljo najboljša paliativna oskrba. Kako odgovarjate?
Obstajajo ljudje, ki trpijo v tem hipu, ki bi ta zakon potrebovali zdaj. Z vsakim dnem, ko še ni v veljavi, jih obsojamo na trpljenje. Govoriti o tem, da moramo najprej počakati na razvito paliativno oskrbo, je v resnici zgolj poskus zavlačevanja. Definirana točka, kdaj bi bila paliativna oskrba dovolj razvita, ne obstaja.
Paliativna oskrba že obstaja, se razvija in se bo še razvijala. Skozi prakso držav, ki so že uzakonile pomoč pri končanju življenja, se kaže, da je ravno sprejetje takega zakona odlična spodbuda za razvoj paliativne oskrbe.
Kaj je vaš največji strah pri predlaganem zakonu? Kje vidite največje tveganje za morebitne zlorabe?
Ni me strah. Sem človek, ki ima zelo bogato domišljijo, pa si enostavno ne morem zamisliti nekega načina zlorabe. Zelo bi bil hvaležen vsem, ki tako vehementno govorijo o zlorabah, naj mi opišejo scenarij zlorabe po besedilu našega zakona, da bomo potem lahko skupaj razpravljali, ali je to dejansko mogoče.
Zadostuje jim zavedanje, da imajo možnost, če ne bi več zmogli
Kako pa vidite razmerje med omogočanjem takšne pomoči pri samomoru in preprečevanjem samomora v družbi, ki je v Sloveniji velik problem?
To sta v resnici dva ločena problema. V državah, ki so uvedle pomoč pri končanju življenja, se stopnja samomorov ni prav nič spremenila. Tudi pri nas se to ne bo zgodilo.
Upam pa si domnevati, da se utegne spremeniti struktura samomorov. Pogosto beremo o dvojnih smrtih, ko en zakonec denimo umira za rakom, drug pa ga ubije in nato naredi samomor. V takih primerih bi naš zakon lahko kakšno življenje tudi prihranil, predvsem pa pomagal ljudem v takih težkih situacijah.
Dogajajo se tudi samomori ljudi, ki trpeče umirajo in si skušajo to trpljenje skrajšati. Tako kot si ga je skušal moj oče. Tisto je bil poskus samomora, ki ga ne bi bilo, če bi imel zakonito možnost pomoči pri končanju življenja.
Posebej bi poudaril nekaj – statistika iz ameriške zvezne države Oregon, v kateri je na voljo pomoč pri samousmrtitvi, kaže, da tretjina ljudi, ki so jim pomoč odobrili, te možnosti nato nikoli ne izkoristi.
Zadostuje jim že zavedanje, da imajo možnost končanja življenje v tistem hipu, ko resnično ne bi več zmogli. Zgolj ta zavest jim je v tako moralno oporo, da zdržijo do naravnega konca.
Ustavna presoja? “Verjetna možnost.”
Koliko podpisov v podporo zakonu vam je že uspelo zbrati?
Podpise zbiramo od 24. aprila. Do vključno 15. maja je bilo na upravnih enotah evidentiranih 3.428 podpor, tako da me ne skrbi, da jih ne bi zbrali potrebnih pet tisoč. Upam pa seveda, da jih bo še več. Zbiramo jih do 22. junija.
Menite, da lahko v državnem zboru naberete dovolj podpore za potrditev zakona?
Vsekakor obeti niso slabi, vemo pa, da se v politiki situacija lahko spremeni tako rekoč v eni minuti, zato si ne upam preveč napovedovati. Popolnoma jasno pa je: več ljudi bo oddalo glas podpore našemu predlogu, večja je verjetnost, da se bodo poslanci odločili v prid temu zakonu.
Ali pričakujete, da bo moral zakon prestati tudi ustavno presojo, če bo potrjen?
Ta možnost se mi zdi dokaj verjetna. Vemo, če nekega zakona ni mogoče preprečiti, je pa mogoče vsaj zavreti čas njegove uveljavitve. Pripravljeni smo na vse možnosti, trdno pa verjamem, da bi ustavno sodišče zakonu v splošnem pritrdilo. V najslabšem primeru bi morali spremeniti kakšen člen.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
