Gledati in poslušati igrati pianista in skladatelja Draga Ivanušo je surrealistično doživetje. Na trenutke se zdi, da sta s klavirjem en sam organizem, zunanji svet preneha obstajati, glasba pa nosi tako neposredna sporočila, da se ti zdi, da sediš ob samem izvoru sveta, kjer stvari še niso poimenovane, ne nosijo še besed, ampak izvorno kodo v obliki zvokov. In ti jo, kot po čudežu, kar razumeš. Februarja je Ivanuša stresel Slovenijo s tekstom v Delu, v katerem je pisal o plazmocitomu, raku, za katerim je zbolel leta 2011. Pozval je, naj država končno že kupi napravo za napredno terapijo CAR T, ki lahko reši življenja.
Kako ste?
Še kar v redu, hvala. Tudi zdravstveno sem kar stabilno, aprila sem imel še eno transplantacijo kostnega mozga, že tretjo, ker zdravila niso več učinkovala. Po tej transplantaciji sem v redu in upam, da bo trajalo.
“Kupite že to mašino,” ste februarja pozvali državo. Sprožila se je akcija zbiranja denarja, ljudje so prispevali, “mašina” je bila kupljena.
Ja, naprave so bile kupljene, terapija pa še ne funkcionira, zdaj vzpostavljajo pogoje zanjo. Prepričan sem, da prof. Zver in njegova ekipa delata vse, kar je v njuni moči.
CAR T zdravljenje bi se lahko začelo sredi naslednjega leta
Z letošnjo akcijo smo dobili tri naprave za CAR T zdravljenje (CAR T je zdravljenje, pri katerem – poenostavljeno rečeno – imunske celice bolnika spremenijo tako, da so te sposobne prepoznati in uničiti rakave celice, op. a.), a jih še ne moremo uporabljati, nam je povedal prof. dr. Samo Zver, predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana.
“Zdaj urejamo čiste sobe, saj so varnostne zahteve za izdelavo tega zdravila iz celic zelo rigorozne. Ob tem je zdaj dva meseca zamude, ker čipi, ki jih potrebujemo za čiste sobe, zaradi epidemije covida-19 niso bili dobavljeni. Vmes urejamo regulativo oz. pogodbo s podjetjem, ki bo dalo virusni vektor, poleg tega se urejajo pogodbe s slovensko agencijo za zdravila. In tretja stvar – dogovarjamo se o plačilu z zavarovalnico, saj bo to zdravljenje plačala zavarovalnica.”
Dr. Zver upa, da bodo CAR T terapije začeli sredi leta 2022. “Trudimo se, dajemo vse od sebe. In moram priznati, da imajo zdaj vsi, s katerimi urejamo stvari – za razliko od prejšnjih let – razumevanje. To je tudi posledica akcije in prepoznavnosti, ki smo jo imeli letos.”
Za prihodnost, je dejal dr. Zver, pa si želijo, da bi virusni vektor proti tumorskim celicam lahko proizvajali v Sloveniji: “Imamo Kemijski inštitut in dr. Romana Jeralo in bi lahko to nekoč počeli v Sloveniji.”
Vi upate, da boste lahko zdravljeni s CAR T?
Seveda, za nekatere je to edina preostala možnost zdravljenja.
Kako pa gledate na vse to, kar je sledilo vašemu pozivu? Sprožil se je neverjeten odziv ljudi.
Nisem bil v prvi vrsti za to, da ta denar zbirajo ljudje. Moj namen je bil opozoriti, napisati članek, v katerem bi lahko vsi prebrali, v čem je težava.
Kar je sledilo, je posledica idej, da zbiramo denar tudi z akcijo. Seveda se po eni strani strinjam s tem in je lepo, da so ljudje zbrali denar, po drugi strani pa opozarjam, da to ni način; da to ne more biti način.
Imate namreč jasno stališče, da mora za zdravljenje bolnih skrbeti država, ne pa ljudje s prostovoljnimi prispevki. Torej: sistem mora delovati.
Za zdravljenje vedno poskrbi država. To je neki minimum, ki ga pričakujemo od države. Tu ne bi smelo biti debate. To je stvar sistema, v katerega participiramo, tako deluje država z javnim zdravstvom.
Res je lepo in hvaležen sem, da so ljudje pokazali solidarnost in da smo lahko kupili naprave. A žal močno dvomim, da se je država iz tega kaj naučila. Sistem očitno ne deluje, zato ga je treba sproti popravljati in opozarjati na napake.
Znanost je ta, ki nam lahko pomaga. Tako v primeru epidemije covida-19, podnebne krize in tudi v primeru krvnega raka. Dobesedno verjamem v znanost. Vse, kar vemo, je zasluga znanosti in umetnosti. Ostalo je samo upravljanje.
Vas preseneča, da velik del ljudi očitno ne verjame v znanost? Ker če bi, bi bila epidemija verjetno že bistveno blažja.
Naša družba je tako prišla do točke, ko se lahko sprašujemo že o njenem obstoju. Ali še obstaja družba v smislu, kot smo jo poznali še do nedavno. Gre za proces tekmovalne družbe, ki producira temu primerne ljudi, ki morajo biti konkurenčni, izloča pa šibke, počasne, bolne. Pozornost se je preusmerila iz skupnostnega k posamezniku.
Zato imamo zdaj na ulicah ljudi, ki zahtevajo zase neke pravice, istočasno pa so tiho, ko se kršijo druge, bistveno pomembnejše. Ko se nam pred očmi sesuvajo javni mediji in javno zdravstvo, ko kapital obvladuje politiko, se najdejo ljudje, ki histerično vreščijo, da so jim pravice kršene, če morajo v epidemiji nositi maske.
Za Delo ste pred meseci rekli, da pri mnogih opažate, “da izražajo sovraštvo do svoje bolezni, nekakšen odpor, ki pa mislim, da je kontraproduktiven, nič ne pomaga. Na neki točki moraš bolezen sprejeti, in če imaš voljo do življenja in želiš živeti, se moraš s tem spoprijeti. Dostikrat sem si rekel: Okej, plazmocitom, bodi pri meni, samo dajva se zmenit, da me zdajle pustiš malo pri miru, potem pa ti dam nekaj prostora. A ne me ravno uničiti, ker moram narediti muziko za to in to predstavo.” Da ste v nekakšnem dialogu z boleznijo. Kako ste zgradili takšen odnos do bolezni? Je to nekaj, kar se človek odloči, ali pride kar samo?
Mislim, da je to stvar ateizma. Enostavno si nisem pustil, da bi bolezen postala stvar moje osebne ideologije in da bi začel verjeti, da je bolezen neki Veliki drugi, ki me obvladuje.
Na to poskušam gledati kot na biologijo, na napako v sistemu, s katero se očitno da za silo živeti s pomočjo znanosti, mojega zdravnika, zdravil … Prav nič ne pomaga, če bolezen razumeš kot sovražnika in da jo označuješ kot subjekt. Da ji dovoliš, da biva.
Kako na vaše delo in umetnost vpliva bolezen?
Zelo. A tudi v pozitivnem smislu. Človek se zave svoje minljivosti, svoje začasnosti, izoblikuje in razvije bolj pretanjene načine opazovanja sveta. Ker ko ti grozi, da boš nehal živeti, po domače: da boš morda umrl, zjutraj vstaneš in rečeš: O, kako lepo jutro!, čeprav je zunaj ljubljanska megla.
Pred leti ste se začeli bolj osredotočati na samostojne projekte. Niste sicer nehali sodelovati z gledališči, a pravite, da ste dali prednost samostojnim, svojim projektom. Zakaj? In kako se vaše delo razlikuje v teh dveh primerih?
Pri delu za film ali gledališče gre za skupinsko kreacijo, kjer ustvarjalci soodločajo, gre za kompromise, prilagajanje, konflikte, vse to je velik užitek. Pri samostojnih projektih pa je to bolj odprto, je stvar osebnega procesa, ki se na koncu koncev tudi skoraj vedno uresniči z glasbenimi sodelavci.
Dviganje glasu je bil eden od takšnih projektov. Gre sicer za idejo o negovanju notranjega glasu. Kaj pravi notranji glas?
Notranji glas na trenutke pravi, da je neorientiran, zmeden, da se nenehno sprašuje … in tako je tudi prav. Dokler se notranji glas sprašuje, preizprašuje, do takrat je človek živ.
Če poskušam navezati notranji glas na sedanjo situacijo, na epidemijo, bi rekel, da notranji glas ni to, da o vsaki stvari dvomiš, ampak da kdaj dvomiš, a si hkrati pripravljen upoštevati. Ne da zgolj dvomiš. Zdaj že vsi o vsem dvomijo in dobimo občutek, da nič ni prav in nič ni res. A to ni notranji glas, to je šum!
Projekt je bil inspiriran s knjigo Mladena Dolarja O glasu, ki je precej univerzalno branje. Pri mojem razmisleku gre tudi za to, kako utišati kaos in hrup okoli sebe, da lahko slišimo notranji glas. Opažam, da se ljudje preprosto ne znajo izklopiti, da jih je strah biti sam, razmišljati … Primanjkuje nam razmišljanja.
In ljudje si iščemo nove in nove impulze od zunaj, ves čas mora biti dogajanje, da nam le ni treba biti sam s sabo in s svojim razmišljanjem?
To, kar so nam prodajali zadnja desetletja, to neoliberalno geslo: bodi to, kar si. To je ideološka finta, ki je na vseh plakatih in oglasih, za njo pa v resnici stoji: bodi to, kar ti mi rečemo, da si. (smeh) O tem dialogu človeka samim s sabo govorim na drugačen način. Govorim o težji poti, kako priti do tega. In težja pot je vedno bolj prava kot lažja pot.
Torej je rešitev po vašem – umakniti se od šuma, najprej seveda vedeti, da šum obstaja, premišljevati in hkrati najti dialog s sabo. Sem prav razumela?
Nekako tako. Glejte, Facebook opazujem sicer bolj od daleč. To je res narejeno tako, da padeš noter in da ta medij zamenja tvoj samostojni razum. Je kot neki oltar, na katerega hodiš klečat in prosit za impulze, kako naj razmišljaš.
Ustvarili ste glasbo za okoli 130 gledaliških in plesnih predstav in več kot 20 filmov ter številne samostojne kompozicije za komorne skupine in orkester. Sodelujete z nekaterimi najboljšimi slovenskimi režiserji in koreografi, nastopili ste na pomembnejših svetovnih glasbenih festivalih, dobivate nagrade. Kdaj je vam – v profesionalnem delu življenja mislim – najlepše biti Drago Ivanuša?
Iskreno povedano: ne vem. Ker je pri meni to vse tako premešano – profesionalno in osebno življenje. Veste, jaz pač zelo rad igram klavir. Tudi ko sem doma, je to vsakodnevni opravek, kot umivanje zob. Tako da mi je verjetno v resnici najlepše, ko igram sam zase.
Kako pa je trenutno s koncerti?
Trenutno se pod določenimi pogoji koncerti sicer lahko dogajajo, a nekaj koncertov so organizatorji odpovedali, ker so ocenili, da je to bolj varno – za obiskovalce in nastopajoče. Tudi obiskovalcev je manj. Tudi tam, kjer bi jih lahko bilo več, jih je manj. Ljudje so pazljivi, nekatere je strah.
Epidemija je le še en dodaten udarec za to sfero življenja, torej za umetnost in kulturo. Že tako ali tako smo vsi na trgu in že tako ali tako je bilo treba tekmovati z vsem mogočim, in to je zdaj le še en argument za tiste, ki raje investirajo v kaj drugega kot pa v kulturo.
Vi pogrešate stik s publiko?
Oh, seveda. Od otroštva nastopam. To je neke vrste način življenja. Stik s publiko je del nastopanja, in če nastopaš prek Zooma, seveda ni isto. Ampak v tej dani situaciji smo morali tudi to.
Vas je glasba kdaj v življenju rešila?
Je. Če se spomnim samo zadnjega primera, je bilo to ob moji bolezni. Ko sem pred desetimi leti zbolel in sem bil v še kar slabem stanju, je bil to element, ki mi je na neki način pomagal. Da ne govorim o tem, da sem se v JLA zaradi glasbe izognil nošenju puške in sem igral v bendu.
Omenili ste otroštvo. Kako ste se vi in glasba našla?
Precej po naključju. Naša družina ni kaj posebej glasbena. Sem pa bil kot otrok na neki način osamljen. Kar ne mislim, da je slabo. Če danes opazujem otroke, kako so nenehno okupirani in kako se vsi nenehno ukvarjajo z njimi …
Skratka, bil je to neki moj vzporedni svet, ko so vsi šli v službe, mi smo pa imeli v osnovni šoli pouk še popoldne in sem jaz vse dopoldneve igral. Nisem tega razumel, kot da to moram zaradi glasbene šole, ampak je bila to neke vrste igra. Tako je glasba prišla bolj intenzivno do mene.
Gledate na glasbeno ustvarjanje kot na nekaj mističnega – dar, ki ga človek ima, ali je to bolj trdo delo, trening – nekaj, kar je deloma sicer odvisno od talenta, večji del pa od vaje?
S talentom in brez dela lahko malo igraš, sestavljaš note, delaš melodijice. Če pa hočeš to malo bolj resno, je pa glasba kombinacija drila in talenta. Glasba je mistična obrt, je sposobnost obvladovanja enigmatične govorice, ki jo lahko le nekateri ustvarjajo, doživljajo pa vsi.
Kako pride glasba iz vas? To sem si vedno želela vprašati glasbenika. Jo začutite, vidite, jo najprej slišite? Je to instinktivna stvar, stvar emocij ali stvar racia? Iz niča nastane glasba – kako? Ali je to sploh mogoče opisati?
(smeh) No, na to ni enostavnega odgovora. Predvidevam, da je to odvisno od človeka do človeka. Zase lahko rečem, da gre za neki način, ki ga razviješ. Recimo, če bi želeli napisati roman ali pesem – na razpolago imate besede, jezik in sebe, svojo notranjost. Podobno je z glasbo.
Po mojem gre za neko mešanico sanj in poskusa. Torej mešanica nečesa, kar se ti zdi, da imaš v sebi, ampak ni dovolj, da je le v tebi, ampak se moraš usesti za klavir ali si zamisliti, kako bo ta skladba slišati. Ni torej zgolj tehnični dogodek, ni pa tudi zgolj mistični dogodek.
Kaj trenutno počnete? Katere projekte iz zadnjega časa bi izpostavili in katere, ki jih načrtujete?
Iz zadnjega časa vsekakor projekt Cement, ki je trilogija predstav režiserja Sebastijana Horvata po tekstu Heinerja Müllerja, ki so se zgodile v mestih Zagreb, Ljubljana, Beograd in ki je, ta beograjska predstava, nedavno dobila tudi nagrado bitef za najboljšo predstavo.
Spomladi načrtujejo dogodek, kjer bi se vse tri predstave zgodile v teh treh mestih. Predstava je zanimiva prav zaradi spraševanja o možnosti spremembe … o tem, kar se danes v bistvu zelo pogosto sprašujemo, o kolektivnem, javnem, skupnem, intimnem, odnosu med intimnim in javnim. Gre za eno dramsko besedilo v treh izvedbah in glasba v njih različno funkcionira.
Potem je bilo tu moje sodelovanje s pesnico Anjo Zag Golob. To je bilo odkritje, kako spojiti poezijo in glasbo, a ne na klasičen način v obliki recitala, kjer nekdo recitira, nekdo pa zraven malo igra na klavir, temveč v obliki koncerta, kjer se njen talent za interpretacijo pesmi, za ritem in barvo zelo dobro pokombinira z glasbo, ki seveda operira s podobnimi sredstvi. Menim, da nama je uspelo narediti tu en preboj, neki novuum.
Za naprej pa pripravljam spet svoj projekt, ki bo premierno predstavljen v Cankarjevem domu aprila – gre za manjši ansambel, ki bo igral mojo glasbo.
Imeli ste pa tudi koncerte na YouTubu, v sklopu akcije za CAR T zdravljenje.
Ja, zdelo se mi je prav, da če sem že napisal tisti članek v Delo in spodbudil ljudi k odzivu, da se jim na neki način oddolžim s tem, kar znam.
Še vedno pa je aktualna tudi vaša solistična klavirska plošča La Bête Humaine (Človek zver). Kdo je človek zver in zakaj?
No, to je tudi dober primer za odgovor na vaše vprašanje, kako pride do glasbe! Z inspiracijo. Za ta projekt Človek zver je bil inspiracija film Jeana Renoirja iz leta 1938.
Sem ljubitelj starih filmov in ta film je naredil name poseben vtis. Gledal sem ga nazadnje pred štirimi leti, torej preden sem začel delati ta projekt. Začutil sem analogijo v atmosferi sveta. Film je nastal eno leto pred drugo svetovno vojno in v njem imamo z genialnostjo Renoirja sicer opravka s kriminalko oz. melodramo, a v ozadju čutimo družbeno ozadje …
Tesnobo …
Ja, družbeno ozadje tesnobe, napetosti, nasilja, ki prihaja. V tistem trenutku in tudi danes sem čutil naše življenje podobno. Polno konfliktov, nestrpnosti, prihajajočega zla. Iz tega je nastala zelo agresivna glasba, v kateri ta meščanski inštrument, s katerega se briše prah, se ga čuva in uglašuje in zaradi katerega se oken ne odpira, da se ne bi temperatura preveč znižala ali zvišala … postane predmet nasilja. Glasbenega nasilja. Agresivnega igranja.
Bila sem na koncertu La Bête Humaine pred letom in pol v Tivoliju. Na oder ste prišli z berglami, videlo se je, da vas boli; a v trenutku, ko ste začeli igrati, in potem ves čas do konca koncerta je iz vas vrela takšna neverjetna energija, zdelo se je, kot da sta s klavirjem eno, skupaj kot neki neverjeten izvir energije. Vse življenje bom imela tisti večer, ta koncert, v spominu kot alegorijo moči. Moči umetnosti, moči glasbe … Kaj dela glasba, kakšna je moč glasbe?
Umetnost si vsi predstavljamo kot nekaj udomačenega, lepega in finega, a po drugi strani je umetnost tudi pričevalka resnice in krutosti sveta. Samo spomnite se kakšnega filma Larsa von Trierja, ko te film na neki način fizično napade.
Umetnost ni samo stvar lepega, ampak je stvar resnice. V tem je lepota. Včasih ta resnica postane zelo močna in se zlije z realnostjo in gledalec ali poslušalec lahko čuti to zelo fizično.
Človek zver je bil morda tudi moj odziv na benignost sodobnega klavirskega sveta, ki je šel v nekakšen eskapizem lepih, skandinavskih koncertov, kjer se usedeš in te nežni toni popeljejo v neko pravljično deželo. Meni pa se je zdelo, da je treba svetu s klavirsko glasbo zabiti en žebelj direktno v čelo.
In da mora klavirska glasba naslavljati tudi realnost?
Ja, ker se mi zdi drugače to zlagano. Tega pri sebi ne prenesem, ne bi mogel funkcionirati tako. Moja glasba na prvi pogled ni tako privlačna, da bi se ljudje na prvi pogled zaljubljali vanjo. In to mi je všeč. To mi laska.
Pa zdaj, ko sva na tej točki – ponovimo: zakaj sta kultura in umetnost tako pomembni?
Absolutno sta pomembni in potrebni. Že to, da se sploh moramo pogovarjati o tem, pove, da je nekaj hudo narobe. Ne preostane nam drugega kot delati v smeri, da svet samokritično izboljšujemo.
Glavni poudarek našega življenja je kapitalizem, konkurenčnost in neskončna gospodarska rast. In razvedrilo. Umetnost ni razvedrilo in je to ne more nadomestiti. Kultura in umetnost spodbujata razmišljanje, kar pa vsekakor ni zaželeno. Za to se je treba boriti.
Podatki kažejo, da so bile naklade knjig v Sloveniji pred desetletji veliko večje kot danes. Mislim, da večinoma ne gre za to, da ljudje nimajo za umetnost, spremenile so se prioritete. Kapitalizem ponuja produkte, ki jih je treba kupovati.
In sva spet pri tem, kar ste prej rekli: drugi nam povejo, kdo smo, kako se vesti, kaj kupovati.
S tem, da mislimo, da smo v tej odločitvi svobodni. Kar je še najbolj ideološka stvar. Največja nesvoboda je namreč to, da misliš, da si svoboden v svojih odločitvah, v resnici pa nisi. Mislim, da je bolje zavedati se, da nisi svoboden, in se boriti za svobodo; kot pa misliti, da si svoboden, in ostajati na mestu.
Kako torej gledate na odnos države in oblasti do kulture in umetnosti, kulturnikov, umetnikov?
Trenutno je ta odnos na dnu, vladajoča garnitura kaže zaničevalen in sovražen odnos do institucij in posameznikov v kulturni sferi. Dogaja se nekakšen politično-kulturni prevrat, nekakšen ideološko-maščevalni pohod proti vsakomur, ki ne ustreza. Uničujejo celo sfero, in upam, da bo tega kmalu konec.
Pred časom ste za STA ocenili, da se v teh nenavadnih časih omejuje ravno umetnost in da se bojite nenadomestljivih posledic.
Posledic degradacije umetnosti, javnih medijev … Resnica bo vedno nevarna. Kultura je to državo oblikovala in vzpostavljala, ko naš narod še ni imel samostojne države. Dolgo smo brez države ohranili jezik. Zato moramo biti do tega še posebej pozorni in skrbni.
Če se vrneva k Človeku zveri … kaj nas kot ljudi rešuje v teh časih? Da ne postanemo zver?
Človek je sam po sebi zver, najstrašnejša na planetu, to, da je malo manj, je stvar nenehnega prizadevanja. Vsekakor bo potrebna sprememba, tako ne bo šlo dolgo naprej. Potrebni bodo odločitve in dejanja. V tem je neko upanje.
Pred dnevi je v Dragonji, ob poskusu prehoda meje, umrla 10-letna punčka, ko je z družino želela v boljše življenje. Del slovenske javnosti je po tem objavljal naravnost ogabne komentarje. Ob tem, da je jasno, da Evropa in Slovenija s svojim odnosom do prebežnikov in migracijsko politiko nosita krivdo za takšne smrti. Kdaj torej človek postane zver?
Ljudje so odsev časa v vsej svoji krutosti. Pred šolami se kregajo z učitelji zaradi ukrepov proti covidu, otroci so svetinja. Samo če niso kurdski, sirski … In to, kar se dogaja, ti komentarji na družbenih omrežjih, to je groteskno. Ko ljudje začnejo v drugih ljudeh videti zgolj tujce, je to čisti propad.
Kaj najraje igrate in kaj poslušate zadnje čase?
Zadnjič sem bil v Klubu Cankarjevega doma na zelo zanimivem koncertu pevke Lucije Cadotsch. Bil je izjemen koncert, kupil sem njeno vinilno ploščo in to zdaj poslušam. Igram pa – brez ambicij, da bi to javno izvajal – veliko klasike. Od Bacha do klasicizma in sodobnih stvari. Zdaj sem se lotil glasbe Dariusa Milhauda in njegovih Saudades do Brazil.
Kaj vas poleg glasbe še premakne, nagovori?
Literatura vsekakor, sem tudi filmofil, teater …
Delate tudi glasbo za filme. Ruševine, Cirkus Fantasticus, V leru, Srečen za umret … Kaj je glasba za film? Oziroma: kaj glasba naredi filmu, če je to dobra filmska glasba?
Iz filma naredi celostno umetnino. Film je sestavljen iz različnih elementov, in ko je glasba na neki način samostojna in hkrati vpeta v film, vemo, da deluje.
Prej ste omenjali svoje otroštvo. Kaj da glasba otroku? Zdi se mi, da so v povprečju otroci veliko bolj povezani z glasbo kot večina odraslih.
Znanstvena dognanja kažejo, da so otroci, ki se ukvarjajo z glasbo, na čisto bazičnem nivoju, recimo da obiskujejo glasbeno šolo, tudi sicer v šoli bolj uspešni. Bolj razvijajo pozornost. Pri glasbi je namreč fokus zelo pomemben. Ne moreš igrati, če nisi neki določen čas absolutno skoncentriran samo na to. In kot vemo, imajo otroci pogosto težavo z osredotočenostjo.
Poleg tega razvijajo z igranjem nekatere motorične sposobnosti. Glasba na neki način plemeniti in otroka pomaga razvijati. Poznam kar nekaj ljudi, ki vse svoje življenje gojijo poslušanje glasbe, in zdi se mi, da je to neka njihova vez z otroštvom in mladostjo. Tista glasba, h kateri se vedno znova vračaš, ima točno to funkcijo: da te – kot stare fotografije – odpelje nekam …
Kot magdalenice.
Ja. Ker je glasba sposobna pri človeku vzbuditi čustva in spomine, do katerih drugače ne bi prišli. To so tisti trenutki, ko začutiš sebe spet kot otroka ali mladostnika.
Pa tudi včasih, ko dajo dementnim ljudem poslušati glasbo, se spremenijo, videti je, kot da se vrnejo v čas in svet, ko so poslušali to glasbo …
Ja! To je to. Glasbena terapija se je začela razvijati pred drugo svetovno vojno in beleži največje uspehe prav pri otrocih in ljudeh z demenco.
Tudi sami ste že povedali, da kadar imate kronične bolečine zaradi svoje bolezni, jih najmanj čutite, ko igrate. Da ima glasba očitno moč, da celo bolečine za trenutek izginejo.
Ja, res je. In to lahko velja tako za fizično bolečino kot tudi za neko duševno stisko. Če je človek v stresu ali mu je hudo, je lahko glasba tudi prava pomoč.
“Življenje ni sestavljeno samo iz predvidljivega, nadzorovanega okolja, ko si pri 20 letih rečeš, da boš zdravo živel, ker hočeš dočakati sto let. Življenje je sestavljeno iz vsega, zato je prav, da ga živimo in delamo napake, prav pa je tudi, da jih popravimo.” Pri Danili Hradil Kuplen na Valu 202 ste rekli to. Kako popravljati svoje napake? In kako naj svoje napake popravi država ali družba?
Kar zadeva družbo, je to, kar nam manjka – odgovornost. Vsi se zavedamo pravic, pogosto nam pa manjka odgovornosti. Kaj zdaj s to odgovornostjo in do koga biti odgovoren, je pa spet stvar notranjega glasu, o katerem sva se pogovarjala.
Za nekoga je to lahko tudi vera. Mislim, da če bi se vsi kristjani držali naukov svojega preroka, bi bila situacija v družbi boljša. Odgovornosti se moramo naučiti kot družba. Ko ne bo izgledalo, da s tem, ko poskrbiš za nekoga drugega, tebi to nekaj jemlje, ampak da ti daje – takrat bomo eno stopničko višje.
Tako kot sedaj vsi sprašujejo šahiste o nadaljevanki Damin gambit, šahisti pa odgovarjajo, da so partije v tej nadaljevanki predstavljene najbolj realno doslej, me za konec zanima, v katerem od filmov, kjer igrajo klavir, pa je najbolj realistično igran klavir? Piano, Pianist, Učiteljica klavirja …?
Mislim, da v filmu Amadeus Miloša Formana. Ta genialni igralec, čigar imena se nihče več ne spomni, se je za film naučil igrati klavir. Z igranjem klavirja so se po mojem najbolj potrudili ravno v Amadeusu.
Pred kratkim sem ta film ponovno gledal in še zdaj deluje sveže. Priporočam ga bralcem, ki ga še niso gledali. In v tem filmu je mogoče tudi nekaj odgovorov na vprašanja iz tega intervjuja, na katera morda nisem čisto dobro odgovoril. Ta film je ne le film o Mozartu, ampak tudi film o umetnosti in film o življenju.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!