Ne bi smelo biti razlike, če imaš 75, 45 ali 25 let

Reprodukcija freske Stvarjenje Adama (foto: Aljaž Uršej/N1)

O nasilju nad starejšimi, odnosu naše družbe do starejših in o tem, kdo bo skrbel za nas, ko bomo stari, smo se pogovarjali z Darinko Klemenc iz Združenja za dostojno starost Srebrna nit.

Pred dnevi so mediji poročali o nasilju dijakinje nad stanovalcema doma za starejše. Kako ste doživeli to zgodbo? Simptom česa je?

To je zelo žalostno. Kot profesionalka z dolgoletnimi izkušnjami na področju zdravstvene nege sem imela občutek, da smo vendarle toliko let in desetletij vlagali v preprečevanje nasilja, ob takšnemu dogodku pa se ti zazdi, da pravega učinka še kar ni. Dogodek je vsekakor vreden vsake obsodbe. Seveda pa ga ne moremo ločiti od okoliščin, v katerih se je zgodil. Tako zdravstvena kot socialna stroka že več desetletij opozarjata nanje kot tudi na spremembo vrednot v družbi in pomanjkanje zanimanja za poklice, ki v naši družbi niso zanimivi. Skrb za sočloveka ni vedno prioriteta ne posameznika ne določenih segmentov družbe.

Prav danes sem zasledila podatek, da primanjkuje že deset odstotkov kadrov, a se bojim, da je ta številka še višja, saj je bil na kliničnih oddelkih zdravstvenih zavodov že pred časom ta delež 25 odstotkov. Delo je težko, slabo plačano, podcenjeno. Na predavanju iz etike sem v času epidemije covida-19 imela primer, ko medicinska sestra v svojem socialnem krogu sploh ni želela povedati, da dela v domu starejših.

Problem je tudi financiranje. Cena oskrbe se ni povišala skladno s podražitvami, zato se varčuje na zaposlenih. Varčuje se pri izobraževanju – o etiki, dostojanstvu, skrbi za sočloveka, komunikaciji – ki ga zaposleni potrebujejo, zato da lahko funkcionirajo v odnosih s starejšimi.

Darinka Klemenc (Foto: Tamino Petelinšek/STA)

Darinka Klemenc je izvršna članca Srebrne niti, združenja za dostojno straost. Je tudi upokojena diplomirana medicinska sestra. V okviru izobraževanj Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornice – Zveze) zaposlenim v zdravstveni in babiški negi predava o poklicni etiki. Je tudi članica delovne skupine za nenasilje v zdravstveni in babiški negi, ki deluje pod okriljem Zbornice-zveze.

Ob letošnjem svetovnem dnevu boja proti nasilju nad starejšimi ste v Srebrni niti opozorili, da nasilje doživlja vsaj 60.000 starejših prebivalcev Slovenije. Opozorili ste tudi, da fizično nasilje ni edina oblika nasilja, ki ga doživljajo starejši.

Fizično nasilje se pravzaprav najlažje opazi. To so lahko modrice, poškodbe kože, zlomi … Največ nasilja se žal dogaja med štirimi stenami v domačem okolju, kjer so nekateri starejši na milost in nemilost prepuščeni nasilnim svojcem. Povzročitelja najpogosteje zagovarjajo. In to je velik problem. Babica zagotovo ne bo prijavila svojega vnuka policiji, če ji bo izmikal bančno kartico in ji grozil.

Nasilje je lahko torej tudi ekonomsko, lahko gre za grožnje z odtegovanjem skrbi in nege ali celo pogojevanje tega z zapuščino. Velik tabu sta spolno nadlegovanje in spolno nasilje nad starejšimi, ki pa žal nista tako zelo redka. Veliko je psihičnega in verbalnega nasilja, zmerjanja. Huda oblika nasilja je molk, ignoriranje, ko se nekdo obnaša, kot da starejše osebe ni. Ko želi ta nekaj povedati, svojec pa se pretvarja, da je ne sliši ali govori namesto nje. Marsikdo mora pretrpeti zelo veliko, zato da se zadovoljijo njegove osnovne potrebe po hrani, spanju, higieni.

Ena od oblik nasilja je tudi zanemarjanje. To lahko že ob vstopu v stanovanje opazi bodisi patronažna sestra, socialna delavka ali kdo drug. Začuti se smrad, higienske razmere so slabe, človek je lačen in žejen, lahko je v temi, včasih, ko se začne pojavljati demenca, ga zapirajo v stanovanje ali celo v sobo. Vrst nasilja je torej veliko. Težko rečemo, ali je v porastu ali ne. Lahko, da je, smo pa tudi kot družba postali bolj občutljivi nanj. In to je dobro.

Starost — simbolna fotografija (Aljaž Uršej/N1)

Dr. Zvezdan Pirtošek je pred časom v pogovoru za Poglobljeno na N1 opozoril, da sta zdravstvo in socialna obravnava prežeta s starizmom, predsodki do starejših – pogosto se to kaže v patroniziranju, govorjenju o njih ‘mimo’ njih samih …

Lahko pogledamo tudi izven socialnega varstva in zdravstva. Ko na avtocesti zagledamo za volanom starejšega voznika ali voznico z belimi lasmi, se marsikomu samodejno sproži neki odpor, češ, kaj pa ta počasnež dela tukaj.

Nasilja, ki je povezano s starostjo, je veliko na vsakem koraku. V Srebrni niti smo opozarjali tudi na to, kaj vse se poskuša prodati starejšim. Pri tem so ponudniki lahko zelo agresivni, ko jim prodajajo pripomočke za bolj kakovostno življenje, knjige, naročnine na časopise, zavarovanja … Včasih se med sabo dogovorijo in isti osebi prodajo več zavarovanj.

Ali starejši nasilje prijavljajo? V primeru zadnjega incidenta dom ni reagiral zaradi prijave žrtev, ampak so zanj izvedeli zaradi anonimk.

Starejšim pogosto ne verjamemo, češ da nimajo več realne predstave, pozabljajo … Že to je stigma. Do trenutka, ko žrtev spregovori, če se to sploh zgodi, običajno traja dolgo. Se pa da tudi z opazovanjem zaznati, da je nekdo v težavah. Nekdo, ki je bil dobre volje in komunikativen, lahko nenadoma postane tih, posebej v prisotnosti povzročitelja. Če gospo k zdravniku spremlja sin, ki je nasilen do nje, bo ta gospa zmrznila. Od strahu se lahko začne tudi tresti, jokati … Enako je, ko recimo povzročitelj pride na obisk v dom starejših. Povzročitelj je lahko izjemno ljubezniv.

Žrtve lahko postanejo brezbrižne do okolice. Lahko se zapustijo, fizično ali psihično, postanejo apatične. Pri fizičnem nasilju moramo biti pozorni na ponavljajoče se podplutbe, zlome. Gospa kar naprej “pada po stopnicah”, spet se je “udarila v drvarnici” … Včasih je treba biti kar malo detektiv. Da je nekdo žrtev nasilja, lahko prvi ugotovijo v ambulantah družinske medicine, v referenčnih ambulantah in v patronažni službi. Lahko pa je to tudi na primer bančna uslužbenka ali kdo drug, ki je redno v stiku z žrtvijo.

Pred časom me je poklical voznik avtobusa in povedal, da se z njim vozi starejša gospa, ki mu občasno potoži, da ji hči ne ogreje stanovanja, ne daje hrane, nima tople vode, da ji nikamor ne dovoli. Z avtobusom se je vozila k zdravniku. Na srečo je bil voznik dovolj ozaveščen, da je ukrepal in nas kontaktiral.

Kot ste že opozorili, se je treba zavedati tudi sistemskih težav. Cena oskrbe je nizka, zato morajo domovi varčevati. Čedalje več medicinskih sester, bolničarjev in negovalcev zaradi preobremenjenosti zapušča poklic ali pa odhajajo v tujino. V kakšni meri to že vpliva na oskrbo starejših v domovih za starejše in na njihovo kakovost življenja?

Financiranje je velik problem. V Skupnosti socialnih zavodov so opozorili, da bi morali oskrbnine dvigniti za 10 do 25 odstotkov, ministrstvo pa vztraja pri petih odstotkih. Domovi za starejše zato varčujejo, kjer lahko – pri izobraževanju, pri hrani, pri higieni, tako da ljudi namesto na 10 dni kopajo vsakih 14 dni … Marsikateri dom ne more sprejemati novih stanovalcev, saj se zavedajo, da ob pomanjkanju kadra to ni varno. Takšne razmere seveda vplivajo na oskrbo in kakovost stanovalcev.

Maja sem bila kot predstavnica civilne družbe v Bruslju, kjer smo govorili o pomanjkanju kadra za oskrbo starejših. Šlo je za dogodek v okviru triletnega projekta, v katerega je bila vključena tudi Slovenija. S tem problemom se sooča celotna EU. Enovitih rešitev ni na vidiku. V Sloveniji imamo, glede na slišano, še relativno dobro izobražen kader, kolikor ga pač imamo. Marsikje sistem oskrbe starejših temelji na prostovoljcih in na delavcih, ki so opravili neke krajše tečaje.

Kje so rešitve? Kako zagotoviti, da bomo imeli kadra za delo s starejšimi dovolj in da bodo svoje delo opravljali kakovostno?

Poklic je najprej treba narediti bolj atraktiven, to pa lahko dosežemo samo z boljšimi plačami. Sicer ne bomo dobili ljudi. Šli bodo drugam, kjer bodo bolje plačani. Moje kolegice včasih omenjajo uvedbo psiholoških testov, a v teh razmerah smo lahko le veseli, da želi kdo delati na področju zdravstva in socialnega varstva. To sicer ni povsem nova ideja, sama sem pred vpisom na višjo šolo za zdravstvene delavce takšen test opravljala. A takrat je množica ljudi želela študirati in delati na teh področjih. Nekaterih tudi niso sprejeli. Zdaj pa imamo obrnjeno strukturo, družba se vse bolj stara. Mladi, ki bodo želeli delati s starejšimi, bodo vse bolj dragoceni.

Eden od ukrepov za lajšanje kadrovskih težav na tem področju bo po napovedih ministrstva za solidarno prihodnost tudi zaposlovanje tujcev. Kako gledate na to?

To bo morala biti ena od rešitev, drugače ne bo šlo. Mogoče se bo s tem lahko stanje celo izboljšalo. Nekatere kulture so v odnosu do starejših bolj subtilne, bolj spoštljive. Imajo drugačne vrednote. Pozorni pa bomo morali biti na jezik. Če se ne razumeš s človekom, za katerega skrbiš, je to lahko problem. Lahko je tudi nevarno. Velika Britanija je ob pritoku medicinskih sester iz drugih dežel beležila celo nekaj smrtnih primerov zaradi težav v komunikaciji.

Treba jih bo tudi širše opolnomočiti in zanje organizirati izobraževanja, pozorni pa bomo morali biti tudi na to, da jih bodo timi dobro sprejeli. Menim, da bolniki in stanovalci s tem večinoma ne bodo imeli težav.

Nevarnost pa je, da se bodo z uvažanjem delovne sile iz držav z nižjim ekonomskim standardom zgolj nadaljevali podplačanost in slabi pogoji dela v tem sektorju.

Če delo ne bo plačano, niti tujcev ne bo. V 70. letih prejšnjega stoletja smo v UKC Ljubljana, kjer sem delala, dobili polne avtobuse medicinskih sester iz Hrvaške, Srbije, Makedonije. Danes se usedejo na letalo in nas preletijo na poti v druge evropske države, kjer je plačilo boljše.

Kako lahko, glede na vse omenjeno, zaupamo, da v domu za starejše z našo babico, dedkom, očetom ali mamo ravnajo lepo?

Kakor kdo, kakor kje in kakor kdaj. Povedati je treba, da so tudi svojci različni. Nekateri hodijo na obisk trikrat na dan in so lahko tudi zelo kritični, tudi kritizerski. Imamo pa tudi takšne, ki svojca oddajo v dom in jih nikoli več ni, nobenega člana družine. Gospa ali gospod je lahko še povsem luciden in tako iz dneva v dan čaka, kdaj bo kdo prišel.

Zdaj je veliko govora o nadzorih v domovih. Nadzor je eno od orodij, ni pa ključen. V okviru nadzora lahko marsikaj vidiš, marsičesa pa ne. V zdravstveni negi se v skladu z zakonom izvajajo nadzori, ki so napovedani precej vnaprej. Vprašanje je, kako realno sliko lahko dobiš na takšen način. Mislim, da sta bolj pomembni organizacijska kultura in pristop do stanovalcev. To mora vzpostaviti vsak zavod posebej in veliko vlogo pri tem igra vodstvo. Veselje je spremljati direktorico, ki pozna po imenu vsakega stanovalca, čeprav jih je v domu več sto. Bili smo na obisku v domu, kjer so v času kosila zaradi kadrovske stiske zaposleni iz pisarn priskočili na pomoč in hranili stanovalce, ki so pri tem potrebovali pomoč. Tudi socialna delavka, fizioterapevt in še marsikdo drug.

Zagotovo pa drži tudi to, da se koga pusti v umazanih plenicah predolgo, da se z ljudmi ne ravna na način, da bi se ohranjalo njihovo dostojanstvo … Marsikaj bi bilo treba izboljšati. Marsikaj je povezano s financami in kadri, marsikaj pa tudi z boljšo skrbstveno etiko.

V začetku avgusta je začel veljati zakon o dolgotrajni oskrbi. Kako ocenjujete rešitve, ki jih prinaša?

Mi smo se zavestno odločili, da bomo zakon podprli, saj smo ga nujno potrebovali. Neko ogrodje je, tudi če ni najboljše. V zadnji različici zakona je ministrstvo upoštevalo tudi nekaj naših pripomb. Res pa je, da čas teče. Skrbi nas, da se bo v času, ko se ukvarjamo s poplavami in obnovo, pozabilo na starejše. 1. januar 2024, ko se del zakona že začne izvajati, bo hitro pred vrati.

Pomembna novost, ki jo zakon prinaša, je ureditev oskrbe na domu. Vsakomur, ki bo potreboval nekaj nege in pomoči, ne bo več treba čakati na posteljo v domu.

To zelo podpiramo. Vsi bi radi umrli v domači postelji. Vprašanje pa je, kako bo ta oskrba potekala. Vemo, da paliativna oskrba po vsej državi ni dobro razvita.

Srebrna nit je sodelovala tudi pri pripravi predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki bi jo imeli bolniki, ki doživljajo neznosno trpljenje. Zavzeli ste se za priznanje pravice do pomoči pri samousmrtitvi oziroma za pravico, da lahko človek, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja neznosno trpi, sam odloča o končanju svojega življenja. Vendar ali ni v razmerah, o katerih govoriva – ko družba stare odriva na rob, je do njih nasilna, ko se otepa skrbi zanje, nenazadnje ne uredi področja paliativne oskrbe, kar bi olajšalo marsikatero stisko ob neozdravljivi bolezni – pomoč pri samousmrtitvi na neki način tudi problematičen odgovor na težave naše družbe?

Najprej moram povedati, da nisem v delovni skupini, ki je pripravljala predlog zakona. Kot nekdo, ki predava etiko, bi bila lahko v koliziji interesov, zato sem se že na začetku izločila. Razmišljanje, ki ga omenjate, se mi zdi kruto. Kdor bo želel končati svoje življenje, bo to tako ali drugače storil. V predlog zakona so vključene varovalke, po moji oceni dovolj močne, da do takšnih primerov ne bi smelo prihajati. Verjamem, da bo za pomoč pri samousmrtitvi zaprosilo malo ljudi. Politika in nekatere skupine so iz tega naredile pravi vihar, najbolj pa trpijo tisti, ki bi jim takšen zakon najbolj koristil. Mogoče bi bilo ljudi manj strah, če bi imeli takšno možnost.

Najbrž bi bilo nekatere manj strah tudi v primeru, če bi imeli zagotovljeno vso potrebno oskrbo, od dostopne pomoči na domu do dostopnega prebivanja v domu za starejše in paliativne oskrbe od diagnoze neozdravljive bolezni naprej.

Iz literature in drugih podatkov izhaja, da se je v državah, kjer se je ta zakonodaja urejala, urejalo tudi področje paliative. Seveda se zavzemam tudi za ureditev paliativne in druge oskrbe. Dandanes ljudje ne bi smeli trpeti hudih bolečin. Ljudje se namreč ne bojijo smrti, bojijo se bolečin in umiranja.

Najin pogovor slika neprijetno sliko odnosa naše družbe do starejših. Kakšna bi morala biti starejšim prijazna družba? Kako si jo zamišljate?

O tem razmišljam mogoče nekoliko utopično, a menim, da ne bi smelo biti nobene razlike, ali si star 75, 45 ali 25. Izpostavljanje starosti ne bi smelo biti pomembno. Pomoč za tiste, ki jo potrebujejo, bi morala biti subtilna. V središču bi morala biti kakovost življenja, ne glede na starost. Bolj bi morali biti pozorni na to, da se prilagodimo šibkejšim, ko je to potrebno. Tudi vojska koraka v ritmu najpočasnejšega vojaka. Pomembno je tudi medgeneracijsko sodelovanje. Družba bi morala delovati na način, da ne bi dajala poudarka starosti, spolu in drugim kategorijam, ampak predvsem temu, kako se obnašaš do sebe in do drugih.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in X.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.