Nekdo pride, da bo nekaj odložil, drugi, da bo nekaj prosil

Verniki so se na romanje oziroma versko potovanje odpravljali že od nekdaj. Katoliki so sprva obiskovali grobove mučencev in svetnikov, kasneje so jim pridružili kraje, ki so bili povezani z začetkom krščanstva, kot je Sveta dežela, da bi se sčasoma oblikovala romarska središča, v katera so ljudje začeli hoditi, ker naj bi se tam komu prikazala devica Marija in kjer naj bi prišlo na priprošnjo Marije do čudežnih ozdravitev. Slednje velja tudi za Brezje, slovensko najbolj obiskano romarsko središče z baziliko Marije Pomagaj, ki je bila leta 2000 razglašena za narodno svetišče. Letno ta kraj na Gorenjskem obišče okoli 400.000 romarjev in drugih obiskovalcev z vsega sveta.

Tudi minuli torek dopoldne, ko sva se s snemalcem Egonom pripeljala na Brezje, je bilo osrednje parkirišče polno avtomobilov z domačimi, a tudi tujimi registrskimi tablicami. Nekaj je bilo še motoristov in kolesarjev.

"Tako je čez vse poletje," pove Andreja Eržen, vodja Romarskega urada, ko se čudim, kako polno je že v začetku delovnega tedna.

V poletnem času nasploh prevladujejo individualni romarji in družine. Poleg Slovenk in Slovencev se tu pogosto na poti v Medžugorje ustavijo verniki iz Poljske, Češke. Tudi za številne turiste na poti na morje so Brezje le en ovinek z avtoceste. Letos je še posebej veliko Nemcev, Nizozemcev in Francozov. Veliko je tudi Slovencev, ki živijo v ZDA, Argentini in Avstraliji, ki so prišli na obisk v domovino, predstavi Eržen nacionalno strukturo obiskovalcev.

"V drugih delih leta, ko ni tako vroče, množično z avtobusi prihajajo raznolike skupine romarjev. Tudi iz Južne Koreje imamo kdaj več avtobusov romarjev v enem dnevu. Pridejo s turističnimi agencijami, ki imajo svoj sedež na Češkem ali Poljskem in jim organizirajo romanje po različnih evropskih romarskih središčih. Slovenske agencije romarje v glavnem vozijo v tujino, le redko tudi v Slovenijo," še pove.

Na Brezje odložit nahrbtnik in po odpustek

Naloga Romarskega urada, edinega tovrstnega pri nas, ki deluje od leta 2009 in zaposluje pet ljudi, še deset je zunanjih sodelavcev, je med drugim urejanje koledarja romanj, kar pomeni usklajevanje dodatnih maš na prošnjo romarskih skupin in vodenje ogledov bazilike. Tu je še skrb za Muzej jaslic, spletno stran svetišča in delovanje trgovine s spominki. Imajo tudi kavarno, medtem ko je čez cesto zasebna gostilna z nekaj prenočišči, na katere terasi je bilo v lepem sončnem vremenu kar nekaj zasedenih miz žejnih in lačnih romarjev.

"Najbolj se prodajajo magnetki s podobo Marije Pomagaj, rožni venci, sveče in križi," pove upokojenka Tatjana Rituper, ki prodaja spominke v paviljonu Turističnega društva Brezje, tik ob baziliki. S prodajo je še kar zadovoljna, čeprav je bilo pred desetletji veliko bolje.

"Ko sem bila otrok, je bilo polno stojnic in kupcev. Za vse je bilo dovolj. Vsak je nekaj kupil, saj je veljal rek: ’Gremo na Brezje kupit odpustek!’ Danes ni več tako, marsikdo premisli, preden kaj kupi." Turistično društvo Brezje skrbi tudi za parkirišča, na katerih je treba za dnevno vstopnico odšteti tri evre.

Tako kot so obiskovalci in romarji z vseh vetrov, so tudi razlogi, zakaj pridejo, raznoliki. "Prijatelj praznuje 80 let in smo se na poti na kosilo ustavili. Danes je tudi obletnica smrti žene enega od prijateljev, ki je z nami," povesta Slavka in Janez iz Kranja, medtem ko prižigata svečko na za to posebno urejenem prostoru nasproti bazilike, tik ob velikem pokritem trgu, na katerem ob lepem vremenu potekajo maše ob nedeljah in praznikih tudi na prostem. Vsak dan imajo frančiškani štiri maše, na voljo so tudi za spoved.

"Ko sva bila mlajša, smo vsakega 15. avgusta, na veliki šmaren, priromali peš, zdaj se večkrat na leto pripeljemo z avtomobilom," doda Slavko. Gospa Barbara pove, da ni verna, a pride, saj je sem hodila njena pokojna mama. "Tukaj se čutim bliže mami." Njena prijateljica Ljuba je pri maši v domači župniji vsako nedeljo. Na Brezje prihaja, "ker je včasih treba kakšen nahrbtnik odložiti, da greš lažje naprej".

24 metrov knjig prošenj in zahval

"Na Brezjah je dobrodošel vsak. Cerkev je odprta od zgodnjega jutra do poznega večera in vsak se lahko v miru ustavi pri Mariji Pomagaj. Vsakemu želimo, da odide domov pomirjen, z novo močjo, blagoslovom in z zavedanjem, da ni sam," pove rektor svetišča, frančiškanski pater Robert Bahčič. In doda, da jih ni malo, ki zgolj postojijo pred cerkvijo. Ne vstopijo. "Večkrat mi je kdo od teh ljudi rekel: ’Nisem veren, ampak tukaj čutim nekaj posebnega, neopisljivega, kar mi da moč, da grem lahko v življenju naprej.’"

Na vprašanje, kako bi opisal slovenskega romarja, pater odvrne, da je to človek, ki v sebi nosi veliko duhovnega bogastva.

Svoje misli, priprošnje in zahvale Mariji ljudje že desetletja dolgo uokvirjena bodisi z lastno fotografijo ali fotografijo tistega, za katerega prosijo, obešajo na stene stranskega krila bazilike, v katerem je oltar, na katerem je upodobljena znamenita podoba Marije Pomagaj z Jezusom v naročju. Prošnje in zahvale, ki jih lahko vidite v zgornjem posnetku, zapisujejo ljudje z vseh vetrov. Na eni od teh sten izstopa uokvirjen dres slovenske nogometne reprezentance, s podpisi reprezentantov, ki so pred lanskim evropskim prvenstvom prav tako prišli s svojimi priprošnjami.

Še več misli, priprošenj in zahval romarjev in obiskovalcev je v 24 metrih knjig, ki jih hranijo od leta 1957. Najpogostejše so, tako pater Bahčič, prošnje za zdravje, blagoslov in za razumevanje v družini. "Marsikdo pride tudi po blagoslov za svoj novi avto, motor, kolo. Ljudje čutijo v sebi, da je treba prositi za blagoslov in varstvo na vseh naših življenjskih poteh. Ne gre toliko za materialno, temveč predvsem duhovno plat tega dejanja," pojasni pater.    

Ko religijski motivi stopijo v ozadje

Romanja so pomemben del vseh večjih religij na svetu. Iz tega sociologi sklepajo, da nagovarjajo temeljne človeške značilnosti in potrebe. "Tehnično gledano, romanje razumemo kot ritualno potovanje do svetega kraja, zato ga umeščamo predvsem v obredno razsežnost religije. So pa v tipičnem romanju prisotne tudi druge religijske razsežnosti, še posebej izkustvena, saj gre pogosto za globoko notranje približevanje svetemu, za občutenje svetega. Romarji imajo praviloma tudi poudarjeno materialno razsežnost, saj gre običajno za romanje k nekim objektom, ki se jim pripisuje poseben pomen," pojasnjuje sociološki pogled razumevanja romanja redni profesor sociologije na Filozofski fakulteti v Mariboru, dr. Miran Lavrič.

Slednji poudarja, da v sodobni Evropi ljudje romajo iz široke palete motivov, ki se med seboj prepletajo. "Če so bili pred sto in več leti religijski motivi v ospredju, so v zadnjih desetletjih  v ospredju vprašanja osebne rasti in osebnih razčiščevanj." Trendi individualizacije, vse večje razpršenosti družbenih vlog in identitet ter vse večjih negotovosti v življenju posameznikov so po njegovem mnenju tudi razlog za porast romanj. "Ljudje v zahodnih družbah smo vse bolj prepuščeni sami sebi v izgradnji lastnih identitet iz življenjskih slogov. Izbiramo lahko med številnimi alternativami in pogosto se dogajajo tudi večji identitetni prelomi, kot so zamenjava poklica, selitev, ločitev od življenjskega partnerja ... Poleg tega smo sočasno vpeti v zelo različne družbene vloge, ki jih je težko med seboj uskladiti v eno smiselno celoto. Takšna razcepljenost in nestabilnost identitet kliče po nekakšnem poenotenju, po iskanju "pravega jaza" kot nekega trdnega avtentičnega jedra naše osebnosti. Romanje v takšnih razmerah predstavlja odlično priložnost, da se nekako najdemo ter zaživimo bolj polno in avtentično življenje."

Tipičen primer romanja s tovrstnimi vzgibi je romarska pot Camino de Santiago oziroma Jakobova pot, na kateri se je v zadnjih treh desetletjih število romarjev povečalo skoraj za 175-krat; lani je žig, tako imenovano kompostelo - pogoj za prejem je prehojenih najmanj 100 kilometrov oziroma prekolesarjenih najmanj dvesto kilometrov - na končni postaji romanja v Santiagu de Compostela prejelo skoraj pol milijona romarjev, od tega 835 Slovenk in Slovencev.

V doktoratu z naslovom "Romanje Camino de Santiago kot izraz postmoderne duhovnosti" je razloge, a tudi učinke tovrstnega romanja leta 2022 razdelala dr. Snežana Brumec. Ki se je pred tem, tudi sama, leta 2016, odpravila na to pot. Prav tako iz povsem nereligijskih vzgibov.

"Gnala me je gola radovednost, želja po spoznavanju same sebe v okoliščinah, na katere nisem bila navajena. V življenju sem bila srečna po vseh merilih sodobne družbe; imela sem dobro službo, družino, bili smo materialno preskrbljeni, veliko smo potovali po eksotičnih krajih, ki so marsikomu nedosegljivi. Zanimalo me je, kako se bom znašla, ko bom morala prespati v skupnih prostorih s 100 ljudmi, kar ni redkost na tem romanju. Pred tem sem, tako kot številni romarji, s katerimi sem govorila, začutila klic, ki ga ni mogoče razumsko pojasniti. Tudi številne raziskave kažejo, da več kot polovica tistih, ki se odpravijo na pot, začuti tovrstnih klic."

Spremenjena hierarhija vrednot

V doktoratu je Brumec na podlagi kvantitativne in kvalitativne analize 32 potopisov slovenskih romarjev na omenjenem Caminu ter štirih spletnih anket, v katerih je skupno sodelovalo več kot 1800 angleško govorečih romarjev, pri čemer je bil pogoj, da so hodili najmanj dva tedna in prehodili najmanj 500 kilometrov od skupno 800 kilometrov dolge poti, romarje razdelila po motivih v tri velike skupine: religijsko, pri katerih je cilj okrepiti vero, približati se Bogu. Duhovno, kjer je cilj iskanje samega sebe, globljega sebstva, življenjskega smisla. In tretjo, sekularno, v katero spadajo tisti, ki se odpravijo na pot v želji po novih pustolovščinah, spoznavanju sebe, želji po bivanju v naravi. "Izkazalo se je, da čisto religijskih romarjev med njimi ni bilo. Prevladoval je tip romarjev, ki so jim visoko pomembni vsi trije sklopi motivov. Takih je bilo 38 odstotkov, z 28 odstotki sledijo romarji s kombinacijo duhovno sekularnih motivov, medtem ko je bilo 20 odstotkov s prevladujočimi zgolj sekularnimi motivi. Velja še omeniti, da so v anketah sodelovali romarji, ki so se na pot odpravili sami oziroma še mogoče s kakšnim posameznikom, in ne tisti, ki se odpravijo organizirano in kjer duhovnik poskrbi tudi za versko plat življenja na romanju z vsakodnevnimi mašami, prebiranjem odlomkov iz Svetega pisma."

Brunec poudarja še, da se ji veliko bolj kot motivi zdijo pomembni transformativni učinki takšnega romanja na posameznika. Skozi analizo je ugotovila, da je eden najpomembnejših učinkov spremenjena hierarhija vrednot, ki po eni strani spodbuja proces samouresničitve posameznika predvsem v smeri osebne rasti. "Ljudje dobijo večje zaupanje vase, bolj težijo k uresničevanju lastnih potencialov v smeri ustvarjalnosti. Težnja po plezanju po družbeni lestvici stopi v ozadje. Prav tako so po vrnitvi ti ljudje začeli dajati večji poudarek razumevanju, spoštovanju, strpnosti in zaščiti dobrobiti vseh ljudi in narave."  

15 milijonov vernikov in na stotine milijonov evrov zaslužka

Obiski romarskih središč in sama romanja, ki jih potovalne agencije pa tudi posamezniki pogosto povežejo še z ogledi drugih krajev in znamenitosti, nimajo zgolj učinka na romarja, temveč tudi na razvoj lokalnega okolja in gospodarstva. V gospodarstvu temu pravijo multiplikativni učinki.

V Medžugorju, v južnem delu Bosne in Hercegovine, kjer je Vatikan po dobrih štirih desetletjih lani priznal, da za katoličane tam obstajajo "pozitivni sadovi" duhovne izkušnje, s čimer je odobril čaščenje, je samo lani po podatkih tamkajšnjega romarskega urada hostijo prejelo dva milijona vernikov, medtem ko naj bi bilo skupaj vseh obiskovalcev okoli tri milijone. Z vatikansko odobritvijo se je Medžugorje pridružilo drugima dvema največjima evropskima romarskima središčema; Fatimi na Portugalskem, kjer naj bi se Marija prikazala v začetku prejšnjega stoletja trem otrokom in ki jo je v lanskem letu obiskalo 6,2 milijona romarjev in drugih obiskovalcev, ter Lurdu. Sicer v letošnjem "svetem letu", ko je pod posebnimi pogoji mogoče dobiti popolni odpustek za vsak dan, v vseh romarskih središčih pričakujejo še več obiskovalcev kot sicer.

Lurd, francosko mestece ob vznožju Pirenejev z okoli 15.000 prebivalci, kjer naj bi se revni pastirici Bernardki leta 1958 prikazala Marija, je samo v lanskem letu po podatkih tamkajšnjega romarskega urada obiskovalo šest milijonov romarjev in drugih obiskovalcev. Prek industrije blaga in storitev, zlasti v gostinstvu, naj bi mesto po navedba Euronewsa letno zaslužilo okoli 270 milijonov evrov. Ob tem zaradi domnevno zdravilne vode Lurd obišče še posebej veliko starejših, bolnih in invalidov. To pa pomeni, da ustanove, kot so bolnišnice in specializirani centri, prejemajo tudi dodatna vladna sredstva. V zadnjih letih so v Lurdu začeli intenzivno vlagati tudi v trajnostni turizem in širiti ponudbo tudi za druge turiste, saj se je v epidemiji covida pokazalo, kako zelo so odvisni od romarskega turizma, ki je takrat usahnil.

V Sloveniji ne v pretekli ne v aktualni Strategiji slovenskega turizma do leta 2028 verski turizem ni omenjen. Z ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport so odgovorili, da strategija temelji na "krovnem pristopu, ki opredeljuje ključne usmeritve in produkte, ne da bi nujno podrobno naštevala vse nišne oblike turizma". Dodali so, da "Slovenija prepoznava verski turizem kot pomemben segment z velikim potencialom, še posebej ob upoštevanju bogate sakralne dediščine in številnih romarskih poti, ki potekajo skozi državo", hkrati pa je bilo mogoče iz njihovega odgovora razbrati, da ga štejejo kot del kulturnega turizma.

Verski turizem bi moral biti samostojna kategorija

Strokovnjakinja za verski turizem in profesorica na Fakulteti za turistične študije Univerze na Primorskem dr. Tadeja Jere Jakulin pravi, da je tudi v svetovni znanstveni literaturi verski turizem štet kot del kulturnega, "predvsem zato, ker veliko romarskih destinacij pripada kulturni dediščini, združujejo arhitekturne, zgodovinske in umetnostne elemente, ki so zanimivi za širši krog obiskovalcev. Vendar v zadnjih letih prevladuje mnenje, da je ta razvrstitev preveč reducirana: verski turizem presega zgolj kulturno dediščino, saj vključuje močno osebno izkustvo, povezavo s skupnostmi in včasih celo gospodarski razvoj revnejših območij".

Zato se na mednarodni ravni verski turizem obravnava kot samostojna kategorija, in to iz treh razlogov. "Verski turizem ima edinstvene motive, ki se razlikujejo od kulturnih; medtem ko kulturni turizem temelji na spoznavanju kulture, umetnosti in zgodovine, verski turizem izhaja iz duhovnih potreb, vere in iskanja transcendence. Drugi razlog je ta, da se romarji vedejo drugače kot kulturni turisti. Njihova potovanja pogosto vključujejo posebne oblike transporta; hoje po romarskih poteh, specifične oblike nastanitve, drugačne prakse med obiskom ter posebne ritualne dejavnosti in kot tretje, verska mesta zahtevajo drugačne upravljalske pristope, ki upoštevajo duhovnost prostora, verske prakse in potrebe romarjev, kar se razlikuje od upravljanja kulturnih spomenikov." Zato bi morali, po njenem, tudi v Sloveniji verski turizem prepoznati kot samostojno kategorijo. Tako država kot lokalne skupnosti bi morali tudi prepoznati neizkoriščene potenciale verskega turizma, je prepričana, saj je verski turizem v svetu priznana in hitro rastoča veja turizma z mnogo pozitivnimi učinki za skupnosti in gospodarstvo. "Čas je za strateško prepoznavanje, profesionalizacijo in inovativnost na področju verskega turizma, ob tesnem spoštovanju duhovne dimenzije in tradicije naše dežele," je prepričana strokovnjakinja za turizem, ki sicer priznava, da poseben izziv za tovrstni turizem pri nas predstavlja majhnost države in slabe prometne povezave, zaradi česar je romarja težko zadržati v kraju za kakšen dodaten dan ali dva.

Za slednje in s tem za razvoj verskega turizma se trudijo na Sveti Gori nad Solkanom, kjer so v lanskem letu s pomočjo denarja iz projekta Interreg Italia-Slovenija odprli 82 kilometrov dolg Goriški camino, ki pelje iz italijanskega Ogleja na Sveto Goro. Slovenski del poti je pomagal speljati in označiti popotnik in novinar, danes tudi vodja Centra mir in dobro na Sveti Gori, ki nudi 32 postelj, Nace Novak. V enem letu je omenjeno pot vsaj delno prehodilo okoli 1.000 romarjev in pohodnikov, v celoti jo je v štirih dneh prehodilo med 250 in 300 romarjev. "Trudimo se, da bi romarje, ki pridejo na Sveto Goro, zadržali še dan, dva, da se jim izkušnja poti nekoliko usede v podzavest in da ne bi takoj odbrzeli v vsakodnevno rutino. Za zdaj, priznam, nismo preveč uspešni pri tem, a se trudimo," pravi Novak.

"Klošterska" domačnost

Na drugem koncu države so salezijanci v Zavodu Marianum v Veržeju dodobra razvili svojo ponudbo. "Leta 2002, ko smo obnovili Marijanišče tudi s pomočjo donacij dobrih ljudi in našega glavnega mecena dr. Ernesta Frumna, je bila vizija, da bo to postal dom duhovnosti za vse generacije," pove salezijanec in ravnatelj skupnosti Mitja Franc. In pri tem so uspeli. Danes v domu, kjer imajo 120 postelj in 32 mladinskih ležišč, nudijo duhovne vaje za mlade ter družine in tudi druge eno- in večdnevne programe. V času našega obiska so bile v domu družine, članice gibanja Družina in Življenje, ki je že nekaj let stalen abonent poletnih terminov. "Marsikdo ima zadržek, češ, zakaj bi šel v "klošter", a ko enkrat prespijo, so zelo zadovoljni. Imajo občutek domačnosti. Poleg tega, da imamo nižje cene od tistih v klasičnih turističnih nastanitvah, jim je tu vedno nekdo na voljo, saj smo salezijanci s svojo skupnostjo vedno doma," razlaga Mitja, eden od štirih salezijancev, ki ne skrbijo le za duhovno oskrbo obiskovalcev, temveč pomagajo tudi v župnijah okoliških krajev.

Ob domu so postavili tudi glamping za 60 ljudi, imajo umetniškoobrtni center DUO, kjer v sodelovanju z lokalnimi obrtniki organizirajo tudi obrtne delavnice in imajo stalno razstavo domačih umetnostnih obrti. Zaposleno imajo tudi lončarko, ki redno skozi vse leto vodi lončarske delavnice za skupine in šole. V rokodelski trgovinici je mogoče kupiti izdelke domačih ustvarjalcev.

Da jim uspe vse postoriti – saj med letom prihajajo tudi šolske in druge skupine, ki jim tako kot vsem drugim, ki bivajo pri njih, ponujajo tudi prehrano –, so zaposlili deset ljudi, čez poletje jim pomagajo tudi študentje in dijaki.

S svojo dejavnostjo in prizadevnostjo so bistveno pripomogli k razvoju kraja, kar lokalna in občinska skupnost ceni. Marijanišče Veržej je danes dom, ki sprejema vse generacije. Bi si pa želeli, tako Mitja Franc, da bi imela tudi država večji posluh za razvoj "duhovnih ponudb" v turizmu, saj se ta lahko zelo dobro dopolnjuje s klasičnimi ponudbami v turizmu. "S termami Banovci dobro sodelujemo, saj mi poskrbimo za duhovno oskrbo, v prostem času pa jih napotimo tja ali jim predstavimo druge možnosti preživljanja prostega časa v širšem okolju. Priložnosti je veliko, le videti jih je treba in jih ponuditi, v sodelovanju vseh v lokalnem okolju," pravi salezijanec.

Več razumevanja, manj onemogočanja: 8 let čakanja

Da potencial za dodatni razvoj verskega turizma je, je prepričana tudi že omenjena Andreja Eržen, vodja Romarskega urada na Brezjah, ki sicer največ stavi na lastna prizadevanja po razvoju tovrstnega turizma. "Sami se trudimo narediti, kolikor lahko, od drugih pa si želimo predvsem več razumevanja in čim manj onemogočanja. Že to bi bilo dovolj." Na vprašanje, na kaj misli pri onemogočanju, odvrne, da je osemletno čakanje na gradbeno dovoljenje za Muzej jaslic dovolj zgovoren podatek.

Tako kot v turizmu nasploh je tudi v verskem turizmu, poudari Eržen, ljudem treba biti nenehno na razpolago in vsakega sprejeti odprtih rok. "Iz veliko romarskih svetišč, tudi slovenskih, so že spraševali, kakšen je recept za uspeh, saj bi tudi sami želeli razvijati to dejavnost, a ko slišijo, kaj to dejansko pomeni – v Romarskem uradu smo na voljo vsak dan od 8. ure do 19. ure zvečer – vidijo, da je to tudi zelo zahtevno."