Po objavi pričevanj o nasilju nad pacienti na Psihiatrični kliniki Ljubljana smo se pogovarjali s psihiatrinjo prof. dr. Vesno Švab, ki vodi Center za duševno zdravje odraslih Logatec. Z ljudmi, ki imajo duševne težave, dela že 40 let. Je tudi soustanoviteljica Slovenskega združenja za duševno zdravje Šent in zavzema se za to, da bi v uprave psihiatričnih bolnišnic vključili tudi predstavnike ljudi s težavami v duševnem zdravju.
Na ljubljanski psihiatrični kliniki je delala 25 let, dokler ni, kot pravi, dobila občutka, da kot predstojnica oddelka tam nima več nobene besede in da se odločitve sprejemajo mimo nje. V pogovoru za Poglobljeno je bila zelo kritična do odzivov vodstva klinike na pričevanja o nasilju, ocenila je, da je iz izjav generalnega direktorja zaznati prezir in odsotnost razumevanja potreb ljudi na kliniki. Nekatera vprašanja, ki smo ji jih postavili, smo v minulih dneh želeli vprašati tudi direktorja, a je naša vabila za gostovanje v studiu N1 doslej zavračal. Zagotovo pa je v tem trenutku najpomembnejše vprašanje, kako izboljšati razmere na kliniki in kako ponovno vzpostaviti zaupanje javnosti.
Na Psihiatrični kliniki Ljubljana ste delali dolgo časa, več kot dvajset let, dobro poznate oziroma ste poznali njeno delovanje. Bili ste predstojnica kliničnega oddelka za klinično psihiatrijo, delali tudi v sprejemnih ambulantah. Ali ste pri svojem delu zaznali kakršne koli sume nasilja nad pacienti?
Ko sem nastopila funkcijo predstojnice, sem delala z diplomirano medicinsko sestro Marijo Gorše, ki je bila ena izmed pionirk drugačnega, bolj strpnega in bolj človeškega odnosa do pacientov. Takrat sva bili zelo pozorni na odnos osebja do pacientov. Izpeljali smo celo vrsto izobraževanj, ki so bila usmerjana v varovanje pravic teh pacientov. Ko smo zaznali incident, smo zahtevali prekinitev delovnega razmerja z enim od zdravstvenih tehnikov.
Ključno je, da ljudje razumejo, da je delati v skupini, kjer se zdravi najbolj ranljive, poslanstvo. Razumeti je treba, da smo v službi ljudi, ki se tam zdravijo, in ne njihovi gospodarji. Ljudi je treba povezati okrog tega poslanstva, ki je v psihiatriji še posebej pomembno.
S tem poslanstvom je treba živeti. Tudi skloniti glavo in poslušati paciente. Tudi raziskave kažejo, da je njihovo mnenje o tem, kaj potrebujejo, najpogosteje pravilno. Ko se ocenjuje posamezno situacijo ali potrebe ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju, se izkaže, da imajo glede želja, potreb in prioritet največkrat najbolj prav pacienti, bolj kot strokovnjaki in bolj kot odločevalci. Njihov glas je zato nujno upoštevati, ko delamo z njimi.
Denis Sadiković/N1
Kljub temu, da pravite, da ste na oddelku uspeli s spremembami na bolje, ste leta 2008 odšli s klinike. Zakaj?
Takrat sem bila predstojnica oddelka in opazila sem, da nimam nobenega nadzora več nad odločitvami o vsebini dela na kliniki. Vodstvo je odločitve sprejemalo brez mene, mimo mene. Nobenega dialoga ni bilo, skozi katerega bi lahko vzpostavili boljše odnose. Zato sem takrat raje odšla.
To je bilo že v času aktualnega vodstva?
Tako je. Takrat sem tudi kandidirala za mesto strokovne direktorice, prav zato, ker sem videla, da kot predstojnica nimam nobene moči vplivati na procese v kliniki. Ker s kandidaturo nisem uspela, sem se umaknila.
“Ne potegujem se za nobeno funkcijo in nihče mi je ne ponuja”
Prof. dr. Švab je v preteklosti dvakrat kandidirala za strokovno direktorico Psihiatrične klinike Ljubljana. Pred dnevi je v javnost prišlo pismo iz leta 2020, naslovljeno na tedanjega ministra za zdravje Tomaža Gantarja, v katerem se je več nevladnih organizacij zavzelo, da bi bila imenovana za strokovno direktorico. Da ne bi bilo nobenega dvoma, v kakšnem kontekstu daje izjave, smo jo pred intervjujem vprašali, ali ima zdaj takšne ambicije oz. ali ji je to funkcijo v zadnjem času kdo uradno ali neuradno ponujal. Odgovorila je, da se v zadnjem času z nikomer ni pogovarjala o tem. “Ta hip se ne potegujem za nobeno funkcijo, niti mi tega nihče ne ponuja, ne formalno ne neformalno,” je odgovorila.
Moj problem – ali pa prednost – je, da se zelo vživim v to, kar ljudje doživljajo. Zame so bila ta pričevanja pretresljiva.
Jan Gregorc/N1
“Merilo za kakovost je možnost poročanja o napakah”
Udeleženci mednarodne konference o deinstitucionalizaciji na področju duševnega zdravja, ki je dan po objavi našega članka potekala v Lipici, so v skupni izjavi poudarili, da so jih pričevanja šokirala, ne pa tudi presenetila.
Konference sem se udeležila tudi sama in z izjavo sem seznanjena. Pripravili so jo pod vodstvom prof. dr. Darje Zaviršek s Fakultete za socialno delo. Skupina strokovnjakov, ki se v okviru omenjene fakultete povezuje z uporabniki, že dlje časa opozarja na nevarnosti institucionalizacije.
Sociolog Erving Goffman je že v 60. letih prejšnjega stoletja opozoril, da se v institucijah oblikujejo posebne vrste odnosi, ki so zelo hierarhični in ponižujoči za njihove uporabnike. Ve se, kdo ima moč. Moč ima osebje. Ve se, kdo je pod osebjem – to je pacient. Gre za način delovanja institucij, ki ga torej poznamo že 60 let in na katerega bi morali biti v vseh institucionalnih okoljih vedno pozorni.
Merilo za odprtost in kakovost institucije je to, da se poroča tudi o napakah, ki so neizbežne, in da se poskuša odnose ves čas urejati, s poudarkom na varovanju pacientovih pravic.
Kako komentirate odziv klinike oz. generalnega direktorja Bojana Zalarja na pričevanja virov? Ali je kategorično zavračanje možnosti, da se nasilje dogaja, kar počne Zalar, v takšnih primerih ustrezno?
V literaturi piše, da je zgodovina psihiatrije polna pričevanj o nasilju nad pacienti. Nasilja je več vrst. To, ki je opisano v vašem članku, je grobo fizično nasilje, ki je kaznivo. Druge vrste nasilja pa so bolj pretanjene, a ravno tako boleče in škodljive za ljudi, ki jih doživljajo. To so demonstracije prezira, umika, izogibanja ljudem, ki imajo težave, prehitre in pomanjkljive obravnave, odrekanje možnosti, da izrazijo svoje stiske, odrekanje možnosti povezovanja z zunanjimi institucijami in posamezniki, ki bi pacientu stali ob strani.
Nasilja je torej več vrst. Najpogostejša vrsta diskriminacije glede na literaturo je prav izogibanje. Na to moramo biti vsi, ki delamo v službah za duševno zdravje, nepretrgoma pozorni. Da resno in pozorno poslušamo in spremljamo paciente, s katerimi delamo.
Kako torej v tej luči komentirate odziv generalnega direktorja klinike?
Njegove izjave so diskriminatorne. Kažejo prezir in odsotnost razumevanja potreb ljudi v kliniki.
To je ravno tisto, o čemer ves čas govorimo in kar skušamo doseči v tem prostoru in v sodobni psihiatriji na sploh – da smo ves čas pozorni in da opozarjamo na diskriminatorno vedenje v odnosu do ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju.
Zalarja ves čas vabimo v naš studio, vabila zavrača
Generalni direktor klinike prof. dr. Bojan Zalar (foto: STA)
Generalnega direktorja psihiatrične klinike Bojana Zalarja smo 6. junija, nekaj dni po objavi pričevanj, povabili v našo oddajo N1 STUDIO, vendar je Slavko Gegič iz agencije Pristop, ki jo je klinika najela po objavi naše preiskovalne zgodbe, sporočil, da se Zalar oddaje ne more udeležiti. Zalarju smo nato ponudili termine v naslednjih treh delovnih dneh, a je Gegič sporočil, da je bil Zalar na voljo za vprašanja na novinarski konferenci 6. junija in da je tam odgovoril tudi na številna naša vprašanja. Glede pogovora v studiu pa so dodali, da se bodo “o nadaljnih medijskih aktivnostih odločali po seji sveta zavoda” (ta je bila naslednji dan, torej 7. junija).
Na omenjeni novinarski konferenci, ki jo je vodila sodelavka Pristopa Alenka Jakomin, smo Zalarja vprašali tudi, zakaj je klinika najela agencijo Pristop in koliko sredstev bo namenila za njihove storitve. Zalar je pojasnil, da so jih najeli, ker niso vešči komunikacije z mediji, plačali pa da jih bodo “po tarifi”.
Ker tudi v dneh po seji sveta nismo dobili odgovora, kdaj bi direktor prišel v naš studio, smo ga vnovič povabili 14. junija, pri čemer smo mu dali na voljo prosto izbiro termina za snemanje oddaje, kadarkoli v naslednjih dneh mu odgovarja. Gegič je v njegovem imenu sporočil: “Generalni direktor UPKL se za vabilo zahvaljuje, vendar se v tej fazi ni odločil za gostovanje v oddaji.”
Zalar je v svojem odzivu tudi dejal, da gre v primeru pričevanj o nasilju za navedbe skupine nezadovoljnih zaposlenih in nekdanjih zaposlenih, ki želijo očrniti kliniko. Na novinarski konferenci po objavi članka je omenjal tudi inkvizicijo, mračnjaštvo in podobno. Kako ocenjujete takšne izjave? Kaj bi bil bolj ustrezen odziv v tej situaciji?
Zalar je v tej izjavi govoril tudi o paranoidnosti. Pričevanja pacientov je označil kot psihopatološko stanje. To se mi zdi še posebej problematično. Da človek, ki vodi takšno ustanovo, označi pričevanje pacientov o nasilju kot nekaj, kar je samo v njihovih glavah. To je diskriminatorno.
Da ne govorimo o osebju, ki je moralo biti v posebej hudi stiski, da se je tako izpostavilo, kljub temu da so poročali, da jih je zelo strah.
V takšni situaciji bi bilo treba ljudi poslušati. Posebej v službah za duševno zdravje moramo znati delati s pritožbami in znati poslušati tiste, ki so osrednji v naši obravnavi – to so pacienti. Ti morajo imeti v tem procesu tudi moč odločanja. Vzpostaviti moramo mehanizme, ki bodo omogočali, da predstavniki uporabnikov, torej ljudi s težavami v duševnem zdravju, pridejo v upravo klinike in drugih psihiatričnih ustanov in tam delujejo kot svetovalci vodstvu. Oni najbolje razumejo potrebe pacientov in lahko pomenijo pomemben doprinos h kakovosti dela teh ustanov.
“Ne moremo pričakovati, da bodo ljudje, ki so izvajali nasilje, to zapisali”
Zalar je na novinarski konferenci namigoval tudi na to, da pacientom z duševnimi motnjami ne gre verjeti. Ob vprašanju, ali jim verjame, je odgovoril, če povzamem, da nekateri mogoče govorijo resnico, ob tem pa dal primerjavo o veliki količini lažnih prijav spolnih zlorab. Za izjavo se je po ogorčenem odzivu javnosti in številnih organizacij, ki delajo z žrtvami zlorab, pozneje opravičil. Ali lahko pričevanja pacientov zavrnemo z argumentom, da so zaradi duševnih motenj oziroma duševnih bolezni sama po sebi neverodostojna? Kakšne so vaše izkušnje?
Osebe z duševnimi motnjami – posebej tisti, ki so hospitalizirani, ki imajo ponavljajoče se težave in so zato stigmatizirani – so zelo previdni v svojih izjavah. Tisti, ki se najtežje pritožijo, so prav ljudje, ki so izkusili hospitalizacijo in diskriminatorna vedenja in jih v nemalo primerih tudi ponotranjili. V življenju so bili številni med njimi deležni neprimernega odnosa, z njimi so ravnali na način, na kakršen se s tako imenovanimi normalnimi ne sme ravnati. Če se kdo iz te skupine pacientov pritoži, je te pritožbe treba vzeti skrajno resno.
Nobenega razloga ni, da bi ljudem, ki imajo duševne težave, verjeli manj kot drugim ljudem. Po 40 letih dela s pacienti z duševnimi motnjami lahko rečem, da je zanje značilna visoka stopnja odkritosti, neposrednosti in tudi previdnosti. Naš občutek moči ob tem delu izhaja prav iz tega, da so večinoma hvaležni za vsako dobro besedo in da v nas položijo najboljše, kar imajo v sebi.
Navedbe, da so pričevanja o nasilju stvar psihopatologije, so pod nivojem. Nimam komentarja.
Združenje psihiatrov je pred dnevi zapisalo, da gre za nedokazane trditve, ki da povzročajo škodo kliniki, stroki in pacientom. Je smiselno pričakovati, da bi bili pojavi nasilja nad pacienti v kliniki, ki je, kot pravite tudi vi, strogo hierarhično urejena in kjer po ugotovitvah Zbornice zdravstvene nege ni kulture varnosti, ustrezno dokumentirani? Da bi zanje obstajali nedvoumni materialni dokazi?
To nima nikakršnega smisla. Seveda ne moremo pričakovati, da bodo ljudje, ki so izvajali nasilje, to zapisali.
Ne vem, kaj naj bi imeli dokazi pri tem. Tukaj ne gre za kazenski postopek, ne gre za proces na sodišču. To se bo mogoče odvijalo na drugih ravneh. Tisto, kar je predvsem pomembno, je, da so ljudje povedali, kako ogroženo so se počutili in se še vedno počutijo. In to je treba vzeti resno.
Zakaj bi morale žrtve, ki pričajo o nasilju, nasilje dokazovati? Prišli smo v situacijo, ko se paciente in strokovne delavce prepričuje, da je z njimi nekaj narobe, zato ker so pričali.
Kar se tiče Združenja psihiatrov, mislim, da so v tej izjavi najbrž želeli opozoriti na določena tveganja poročanja o nasilju. A treba je vedeti, da se varnosti ne da zagotoviti, če se o nasilju ne spregovori. Prednost pričevanj, ki ste jih objavili, je za psihiatrično stroko ta, da so odprla teme, ki so ključne pri obravnavi na zaprtih oddelkih vseh psihiatričnih bolnišnic, in da je dala pacientom glas. In to je zdravilno.
Kako bi se dalo izboljšati varnost pacientov v psihiatričnih bolnišnicah? O tem pravzaprav govorite ves čas: da je treba odpirati institucije, vpeljevati kulturo varnosti, dajati glas pacientom oziroma uporabnikom. Kako pa komentirate predlog video nadzora na varovanih oddelkih?
Sama nimam nič proti video nadzoru, je pa to v prvi vrsti vprašanje za paciente. Nič ni narobe z nobeno vrsto nadzora, a biti mora previdno in natančno usklajen z vsemi deležniki – s tistimi, ki bi nadzirali, in tistimi, ki bi bili nadzirani. Nenazadnje bi bilo treba takšna gradiva izjemno skrbno varovati.
Švab: Zalarjeve navedbe o arhivih so preusmerjanje pozornosti
Slika je simbolična. (foto: Denis Sadiković/N1)
Generalni direktor psihiatrične klinike Bojan Zalar je v torkovih Odmevih na RTV Slovenija dejal, da so v ozadju navedb o nasilju “osebni interesi, denar, ki ga imamo, oziroma nazadnje je bila ideja akademske sfere ljudi, da se nekateri hočejo dokopati do arhivskih podatkov”. Po Zalarjevih besedah je klinika pred leti preprečila prenos arhivske dokumentacije na Arhiv Slovenije. Z zamenjavo direktorja “na tak manipulantski način, kot se zdaj nakazuje”, po Zalarjevih besedah obstaja možnost, da bi arhivska dokumentacija prišla v napačne roke in postala orodje za obračunavanje.
Vesna Švab meni, da Zalar s to izjavo le preusmerja pozornost od teme, ki je predmet našega preiskovanja, torej pričevanj o nasilju nad pacienti. “Glede tega, kam spada ta dokumentacija, je treba pogledati zakon. Vprašanje je, ali je klinika oziroma direktor Zalar res najboljši varuh tovrstnih zaupnih podatkov. To je diskusija, ki ni povezana z vprašanji o nasilju.”
“Privezovanje na posteljo je najhujše ponižanje, ki ga človek lahko doživi”
Nekateri naši viri so povedali, da se pri obravnavi agresivnih pacientov na zaprtih oddelkih psihiatrične klinike pogosto preskoči deeskalacijske tehnike in da se prehitro uporabi posebne varovalne ukrepe, torej privezovanje na posteljo. Na psihiatrično kliniko prihajajo tudi pacienti z najtežjimi oblikami težav v duševnem zdravju in pri nekaterih agresije ni mogoče umiriti samo s pogovorom, to so poudarjali tudi naši viri. Kaj je ustrezen pristop glede na smernice in protokole? Kaj so deeskalacijske tehnike, ki bi jih bilo treba uporabiti pred odrejanjem posebnih varovalnih ukrepov?
Protokoli in smernice so povsem jasni. Deeskalacijske tehnike je treba uporabljati pri vsakem pacientu, ki v stiski pride na sprejem – tudi pri takšnem, ki še ne kaže znakov agresije. Te tehnike zelo natančno poučuje Zbornica zdravstvene nege v svojih izobraževalnih programih, ki so jih deležni vsi zaposleni v zdravstveni negi na psihiatrični kliniki. Opisane so tudi v Priročniku za skupnostno obravnavo v centrih za duševno zdravje odraslih, ki smo ga izdali letos, dostopne pa so še marsikje drugje.
Gre pravzaprav za to, če poenostavim, da pacienta pozorno poslušamo, da se iz prostora umikamo na način, da zmanjšamo njegov občutek ogroženosti, da pacienta nikoli ne discipliniramo, ampak poskušamo slišati, kar nam pripoveduje. Situacijo skušamo umirjati, pristopati moramo previdno, z visoko mero občutljivosti.
Ne spomnim se, da bi v 40-letni karieri doživela izbruh nasilja pacienta ob sprejemu. Situacijo se z nekaj zdrave pameti in uporabo osnovnih deeskalacijskih tehnik običajno da umiriti. V psihiatrični kliniki sem delala 25 let, tudi v sprejemnih ambulantah. Zdaj delam na terenu, z ljudmi, ki so v hudih stiskah. Mislim, da se s tehnikami pomirjanja pa tudi s pravilno, zmerno in strokovno uporabo zdravil lahko “zvozi” večino situacij, ki bi sicer lahko eskalirale.
Želite reči, da v 40-letni karieri in v 25 letih dela na kliniki nikoli niste predpisali posebnega varovalnega ukrepa?
Zagotovo sem kdaj uvedla tudi posebni varovalni ukrep, a to so izjemne situacije, ki bi morale biti strogo nadzirane. Pacienti povedo, da je privezovanje na posteljo najhujše ponižanje, ki ga človek lahko doživi, in najhujši udarec za samospoštovanje.
Ob predpisovanju takšnega ukrepa je pomembno, da si ves čas ob pacientu, da ne spremljaš samo njegovih vitalnih funkcij, ampak tudi njegovo psihično počutje. Da se oviranje odpravi čim prej, takoj ko je mogoče. Da mu pravočasno daješ pravilne odmerke zdravil, da se lažje umiri. Predvsem pa, da človeka, ki je na tak način oviran, nikoli ne pustiš samega.
Jan Gregorc/N1
Govorili smo s pacientko, ki je povedala, da je bila na posteljo privezana tri dni brez prekinitev in da je kljub temu, da je bila pod vplivom močnih pomirjeval, niso želeli peljati niti na stranišče, ampak so ji za ta čas namestili plenico. Kako gledate na takšne navedbe?
To je huda strokovna napaka in povsem nedopustno. Je tudi v nasprotju z zakonom o duševnem zdravju, v nasprotju s smernicami in vsemi pravili stroke. To je nekaj, kar sodi v nek drug, pretekli čas, ne pa v 21. stoletje.
V teh dneh je veliko slišati o deinstitucionalizaciji na področju duševnega zdravja. Kaj to pravzaprav pomeni? Zakaj je to pomembno?
Deinstitucionalizacija pomeni, da se skuša čim bolj zmanjšati število postelj v institucionalnih oblikah oskrbe. Največ takšnih postelj pri nas je v psihiatričnih bolnišnicah in v socialnih zavodih, ki imajo prav tako tudi zaprte oddelke. Deinstitucionalizacija torej pomeni, da se skuša doseči, da ljudje čim dlje živijo v domačem okolju in da se preprečuje hospitalizacije in sprejeme v zavode. To ne pomeni, da razseliš prebivalce nekega zavoda v okoliške stavbe in rečeš, da zdaj, ko so v stanovanjskih skupinah, so deinstitucionalizirani. Ne. Deinstitucionalizacija pomeni, da imajo ljudje možnost živeti doma.
simbolna fotografija (Uroš Kokol/N1)
Zakaj? Če je človek dolgo časa zaprt ali celo privezan, to dokazano povzroča hudo škodo – od upada kognitivnih in intelektualnih zmožnosti, upada volje in pobude, do zmanjšanega čustvenega odzivanja. Če zanj ves čas skrbijo drugi, sam pa ne more prispevati k osnovnim odločitvam v svojem življenju, to prinese tudi velik padec samospoštovanja. To je za duševno zdravje škodljivo in to je znano že iz leta 1961, ko je Erving Goffman objavil prve študije o psihiatričnih institucijah. Sprejeme v institucije je zato treba preprečevati v največji možni meri. Vsa strokovna skupnost s Svetovno zdravstveno organizacijo na čelu, pa tudi drugi, denimo Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Evropska komisija, vztrajajo, da je treba čim bolj zmanjšati število institucionalnih postelj, in doseči, da se ljudi v čim večjem številu obravnava v njihovem domačem okolju.
Tukaj ne gre za to, da preprosto zapremo institucije, ampak za to, da vzpostavimo mrežo služb, ki bodo odgovarjale na potrebe ljudi. In v to je treba vlagati – v skupnostne oblike, kot so recimo rehabilitacijske službe, ki se razvijajo v okviru nevladnih organizacij, zaposlitvene centre, programe usposabljanje za delo in zaposlovanje v prilagojenih okoljih. Delati je treba na tem, da ljudje lahko dobijo pomoč v svojem okolju, tudi zdravstveno. Da se njihova duševna motnja lahko obravnava v njihovem okolju.
S tem preprečimo, da bi se ljudje znašli v zavodskih in drugih oblikah oskrbe, ki lahko delajo veliko škodo in kjer je priložnost za to, da so žrtve različnih oblik nasilja, zaradi narave institucije zelo velika. Kot sem povedala, ne gre samo za odkrito nasilno vedenje, ampak tudi za to, da so v institucijah ljudje veliko pogosteje žrtve diskriminacije kot zunaj njih.
Ne zapirati psihiatričnih bolnišnic, a v njih naj bodo pacienti toliko časa, kot je nujno
Vodstvo klinike in Združenje psihiatrov sta v svojih izjavah ocenila, da bi bilo v ozadju objav o nasilju lahko rušenje psihiatrije oziroma psihiatrične klinike. Izrazili so ogorčenost nad “trditvami različnih strokovnjakov o potrebi po ukinitvi psihiatričnih bolnišnic” ter opozorili, da te “ne odražajo sodobnih spoznanj v medicini in psihiatriji, ampak izvirajo iz antipsihiatričnih gibanj v preteklosti, ki imajo lahko tudi manipulativna ozadja”. A ko govorimo o deinstitucionalizaciji, ne govorimo o zapiranju psihiatričnih bolnišnic, pravite.
Ne morem verjeti, da že tako dolgo vztraja ta mantra, da hoče kdo zapirati psihiatrične bolnišnice. Povsod v razvitem svetu so bolnišnice namenjene akutnim obravnavam, torej tistim, ki potrebujejo nujno pomoč, a ta obravnava mora trajati najkrajši potreben čas. Človeka pa je nato treba vrniti v njegovo okolje in mu omogočiti, da se rehabilitira, da okreva po psihičnem zlomu, ki ga je doživel. Da poskuša vzpostaviti novo, drugačno, boljše ravnovesje.
Zato potrebujemo mrežo skupnostnih služb, med katerimi je bolnišnica samo ena od njih. Prevzeti bi morala samo minimalen, akuten del obravnave. Vse ostale oblike obravnave bi morale v največji meri potekati v skupnosti, v lokalnih okoljih.
Pomemben del tega so, še enkrat poudarjam, rehabilitacijske službe, ki so pogosto spregledane. Te omogočijo, da se ljudje vračajo v normalno življenje po prilagojeni poti.
Potrebujemo torej mrežo pomoči, da bomo lahko zmanjšali pogosto nepotrebne, predvsem pa po nepotrebnem dolgotrajne hospitalizacije v bolnišnicah in socialnih zavodih.
Doslej je bila sicer pomoč na primarni ravni relativno slabo dostopna. Šele v zadnjih letih so se začeli vzpostavljati centri za duševno zdravje odraslih in otrok in ti so pravzaprav temelj procesa deinstitucionalizacije. Vi ste zaposleni v enem od teh centrov, v Centru za duševno zdravje odraslih Logatec. Kako deluje? Kdo tja prihaja po pomoč in kako jim pomagate?
Doslej sem delala v treh centrih za duševno zdravje odraslih, v Sevnici, Novem mestu in zdaj v Logatcu. Osnova naše organizacije je prijazen odnos do ljudi. Kdor koli pokliče, najsi bo to pacient, svojec ali zdravstveno osebje, se poskušamo odzvati takoj. Takoj pripravimo neko začetno oceno, kaj bi bilo mogoče storiti, v nadaljevanju pa pri obravnavi posameznika poskušamo vključiti različne stroke: medicinske sestre, psihiatre, psihologe … Skupaj s pacientom pripravimo načrt, kako vzpostaviti čim boljše ravnovesje v njegovem življenju.
V centrih ne smemo dopustiti, da bi kdor koli čakal pred vrati in ne bi mogel priti do pomoči. Na vse pozive moramo odgovoriti takoj. Najdaljši dopustni čas za prvo obravnavo je en teden.
Naše storitve niso vedno visokopražne in poglobljene. Včasih so to omejene intervencije, trudimo pa se, da prav nikogar ne pustimo samega in da pristopimo čim bolj celostno k njegovi obravnavi.
Marsikje gre to dobro, marsikje še ne. Začetne evalvacije kažejo, da se na centre obrača vse več ljudi in prepričana sem, da je to ena od perspektivnih služb v tem prostoru. Seveda pa je ključno vprašanje, ali je povezana tudi z drugimi službami, kot so že omenjene rehabilitacijske službe, centri za socialno delo in tako naprej.
Razlogi, zakaj ljudje pridejo k nam, so zelo različni. Zelo veliko ljudi pride zaradi anksioznosti, tesnobnosti, stresnih stanj. Velik delež predstavljajo osebe z demencami in z drugimi težavami v starosti.
Jan Gregorc/N1
“S Psihiatrično kliniko Ljubljana relativno dobro sodelujemo”
Omenili ste, kako pomembno je sodelovanje z drugimi službami. Predvidevam, da je pomembno tudi sodelovanje s psihiatričnimi bolnišnicami. Kako poteka to sodelovanje? Kako sodelujete konkretno s Psihiatrično kliniko Ljubljana?
Kar dobro. Obračamo se na dežurne zdravnike in na zdravnike na oddelkih, večinoma pa na medicinske sestre, ki večinoma delajo zelo kakovostno. Dogovarjamo se za dodatno diagnostiko, sprejeme in podobno.
Sodelovanje je torej relativno dobro, želimo pa si, da bi bilo še boljše. Želimo si, da bi lahko sodelovali tudi na področju izobraževanja, a kolegom s klinike je bilo doslej prepovedano sodelovati v izobraževalnih programih za centre za duševno zdravje.
Torej ne smejo sodelovati v teh izobraževanjih?
Do sedaj to ni bilo mogoče. Razlogi, zakaj je tako, ostajajo nejasni. Na vodstvo klinike smo v preteklih letih s strani NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje, op. a.) in prej tudi s strani drugih deležnikov naslovili več prošenj za sodelovanje, vendar nanje sploh nismo dobili odgovora.
Pred mnogo leti in pred mandatom sedanjega vodstva je bil vzor sodobnega izobraževanja za skupnostno delo izobraževalni program, ki ga je klinika izvajala v enakopravnem sodelovanju s Slovenskim združenjem za duševno zdravje Šent, v katerem so poleg strokovnjakov različnih strok učili tudi ljudje z izkušnjo duševno motnje. Ta program je bil narejen v skladu s mednarodnimi smernicami, a je bil kljub uspešnosti ukinjen.
Pozneje smo ga obnovili in dopolnili v okviru izobraževanja za skupnostno delo na NIJZ in je zelo uspešen. Strokovnjaki iz klinike so ob naših vabilih poročali, da ne morejo sodelovati, čeprav se niso natančno opredelili, zakaj.
Velik problem, ki se ga je politika že večkrat lotevala, a nikoli uredila, je neurejenost področja psihoterapije. Dejavnost je trenutno povsem neregulirana, kar pomeni, da storitev psihoterapije lahko opravlja tako rekoč vsak, ne da bi za to obstajali zakonsko predpisani pogoji, izobrazba, licenca, nadzor. Zakaj, menite, je tako? Kako vi gledate na trenutno stanje in kako bi ga bilo smiselno urediti?
To je enigma. Mislim pa, da se na ministrstvu pripravlja predlog zakona, ki bi uredil to področje. Upam, da se bodo zadeve končno premaknile.
Tukaj je treba predvsem pogledati, kam gre denar. Zavod za zdravstveno zavarovanje že zdaj opredeljuje tudi sredstva za psihoterapevtsko dejavnost. To pomeni, da psihiatri in klinični psihologi ta hip lahko izvajajo psihoterapijo in to pokriva zdravstvena blagajna, drugi pa te dejavnosti ne morejo opravljati in do teh sredstev niso upravičeni. Mislim, da gre tukaj za bitko za sredstva.
Kako kot psihiatrinja gledate na to? Zavzemate se za to, da bi bile storitve ljudem bolj dostopne. Verjetno je tudi ureditev področja psihoterapije korak v to smer.
Ključen, da.
Kako bi bilo torej treba po vašem mnenju urediti to področje?
Gre samo za to, da mora nekdo prevzeti odgovornost in to izpeljati. Ni treba veliko več od tega, da pogledamo, kako so stvari urejene v Avstriji ali Nemčiji.
Vzemimo za primer človeka, ki ima obsesivno-kompulzivno motnjo, torej prisilne misli in dejanja. Psihologinje, ki delujejo v našem centru, takšnemu človeku v desetih seansah po eno uro z določenimi psihološkimi metodami pomagajo, da se simptomi prenehajo ali vsaj umirijo. Seveda obstajajo tudi izjeme, a za večino to velja.
Psihoterapija je torej klinično dokazano uspešna metoda pomoči, zato jo je treba narediti dostopno – vsem, tudi tistim, ki nimajo denarja, ki so na socialnem robu.
Zakaj se to nikakor ne zgodi, ne razumem prav dobro. O tem se pogovarjamo že 20 let. Rešitve so povsem jasne. Treba je določiti samo dve stvari: pakete storitev in skupino strokovnjakov, ki bodo lahko storitev izvajali. Mislim, da to ni takšna znanost. Ve se, katere psihoterapevtske tehnike so podprte z dokazi.
Že način, kako napišeš recept in ga izročiš pacientu, je psihoterapevtski ukrep
V intervjujih ste večkrat poudarili, da v 21. stoletju nobenih težav v duševnem zdravju ne bi smeli več zdraviti zgolj z zdravili.
Žal je še vedno večina psihiatričnih obravnav zelo površnih, saj dostopa do psihoterapevtskih storitev ni. Vsi pacienti pa potrebujejo tudi dostop do rehabilitacije, ki ni le psihoterapija, ampak več: pomoč pri okrevanju ter vračanju k življenjskim nalogam in izzivom, krepitev samospoštovanja, pomoč pri vključevanju v zaposlitev in tako naprej.
Veliko se sicer da doseči tudi s podpornim, prijaznim pristopom, s skrbjo za človeka, s tem, da mu stojiš ob strani. To je na neki način psihoterapevtski ukrep. Ko sem bila še zdravnica začetnica, je eden od mojih učiteljev rekel, da je že način, kako napišeš recept in ga izročiš pacientu, psihoterapevtski ukrep.
Zaradi pričevanj o nasilju na Psihiatrični kliniki v Ljubljani – kot smo že večkrat poudarili, so viri poročali o nasilju nad nekaterimi pacienti, nikakor ne nad vsemi, ki tam poiščejo pomoč – je do neke mere porušeno zaupanje v to ustanovo. To zagotovo je problem, saj je za ljudi s težavami v duševnem zdravju pomembno, da pomoč poiščejo in jo dobijo čim prej, k čemur ves čas spodbujamo in osveščamo tudi mi. Kako ponovno začeti vzpostavljati zaupanje? Kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno?
Drugače, kot da se začne govoriti o napakah in problemih, o odnosih med zaposlenimi in odnosih do pacientov, ne gre. V začetni fazi je mogoče potrebna tudi povečana stopnja nadzora, zagotovo pa je treba okrepiti izobraževanje zaposlenih, ki mora biti kontinuirano, zagotoviti jim je treba supervizijo. Predvsem pa je pomemben dialog med stroko, uporabniki, svojci in zunanjim svetom. Samo z odprtim dialogom se ugled klinike lahko začne popravljati. Bo pa za to potreben določen čas.
Poudarila bi še, da kljub temu, da že dolgo ne delam več tam, kliniko dobro poznam od znotraj. Vem, da tam delajo številni izvrstni strokovnjaki, ki želijo pomagati. Zato mislim, da so potenciali, da se zadeve začnejo urejati, veliki.
Vas skrbi, da bi bili tisti, ki imajo najtežje oblike težav v duševnem zdravju, zdaj še na slabšem? Združenje psihiatrov je v svoji izjavi (o njej smo posebej pisali v članku Združenje psihiatrov s težkimi besedami v bran psihiatrični kliniki) zapisalo: “Povsem možno je, da bo okrnjeno delo urgentnih psihiatričnih služb privedlo do povečanega tveganja za pojavljanje agresivnega ali samomorilnega vedenja oseb z neustrezno zdravljenimi duševnimi motnjami.”
Urgentne službe niso okrnjene, še vedno so organizirane na enak način in delajo nepretrgoma. Z objavo pričevanj o nasilju se je zgodilo samo to, da smo se začeli spraševati o kakovosti njihovega dela.
Sama sem predsednica Slovenskega združenja za duševno zdravje Šent in vem, da ta organizacija že 30 let deluje dobro tudi zato, ker imamo v upravnem odboru tudi predstavnike uporabnikov. Ti imajo ves čas vpliv na to, kaj delamo in katere programe izvajamo. Mislim, da je to ključen prispevek k varnosti dela.
Po objavah pričevanj o nasilju bi morali vsem pacientom zagotoviti, da bodo obravnave na kliniki še bolj previdne, kot so bile doslej. Pri tem bi morali imeti besedo tudi uporabniki sami.
Spomnimo na preiskovalno zgodbo N1
Potem ko smo dobili informacijo, da naj bi se na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana dogajalo nasilje, smo se več tednov o razmerah na kliniki pogovarjali s številnimi sogovorniki in objavili preiskovalni članek v rubriki Poglobljeno. Govorili smo s pacienti, ki so bili hospitalizirani na sprejemnih oddelkih, z njihovimi svojci, z več zaposlenimi in nekdanjimi zaposlenimi, ki so zasedali ali še vedno zasedajo različna delovna mesta na kliniki, s predstavniki uporabnikov in drugimi. V obsežni novinarski preiskavi nam je več sogovornikov potrdilo, da so bili žrtve nasilja ali da so bili nasilju priča. Navedbam pritrjujejo tudi nekateri materialni dokazi, ki smo jih pridobili. Vodstvo klinike navedbe o nasilju ves čas kategorično zavrača. Vse naše vire je ob tem strah maščevanja.
je izjemno pomembno, da ljudje, ki imajo težave v duševnem zdravju, pravočasno poiščejo strokovno pomoč;
namen našega poročanja nikakor ni odvračati od tega, nasprotno: tako kot vedno, vse ljudi s težavami v duševnem zdravju spodbujamo in ozaveščamo, naj poiščejo strokovno pomoč;
številni, ki se zdravijo na sprejemnih oddelkih ljubljanske psihiatrične klinike, seveda niso doživeli nasilja in imajo z zdravljenjem tam dobro izkušnjo;
ker pa so ljudje, ki imajo duševne motnje oziroma duševne bolezni, posebej ranljiva skupina, je treba njihove pravice posebej skrbno ščititi. Zato smo se preverjanja indicev o nasilju lotili resno in poglobljeno. Gre za pomembno temo v javnem interesu.
Objavili smo jo ob upoštevanju vseh profesionalnih novinarskih standardov, povsem nesenzacionalistično, z edinim interesom: opozoriti na pričevanja o nasilju in spremeniti razmere na boljše.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje