Pred več kot enim mesecem smo dobili informacijo, da naj bi se na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana dogajalo nasilje. V zadnjih tednih smo se o razmerah na kliniki pogovarjali s številnimi sogovorniki. Govorili smo s pacienti, ki so bili hospitalizirani na sprejemnih oddelkih, z njihovimi svojci, z več zaposlenimi in nekdanjimi zaposlenimi, ki so zasedali ali še vedno zasedajo različna delovna mesta na kliniki, s predstavniki uporabnikov in drugimi. Več sogovornikov je potrdilo, da so bili žrtve nasilja ali da so bili nasilju priča. Navedbam pritrjujejo tudi nekateri materialni dokazi, ki smo jih pridobili. Vodstvo klinike navedbe o nasilju kategorično zavrača.
Izjemno pomembno je, da ljudje, ki imajo težave v duševnem zdravju, pravočasno poiščejo strokovno pomoč. Namen tega članka nikakor ni odvračati od tega, nasprotno: tako kot vedno, vse ljudi s težavami v duševnem zdravju spodbujamo in ozaveščamo, naj poiščejo strokovno pomoč. Številni, ki se zdravijo na sprejemnih oddelkih psihiatrične klinike, seveda niso doživeli nasilja in imajo z zdravljenjem tam dobro izkušnjo. Ker pa so ljudje, ki imajo duševne motnje oziroma duševne bolezni, posebej ranljiva skupina, je treba njihove pravice posebej skrbno ščititi. Zato smo se preverjanja indicev o nasilju lotili resno in poglobljeno. Gre za pomembno temo v javnem interesu.
V zadnjih tednih smo pridobili več pričevanj, da so nekateri zaposleni v zdravstveni negi do pacientov nasilni. Nasilje se po navedbah naših virov dogaja predvsem (ne pa izključno) na moškem in ženskem sprejemnem oddelku, kamor pridejo pacienti v akutnem stanju – pogosto so agresivni do sebe in drugih, zdravljenju nasprotujejo, včasih so tudi pod vplivom alkohola ali drog, včasih pridejo v spremstvu policije. Nekateri so agresivni do osebja, posebej do zdravstvenikov, ki jih, če jih drugače ne morejo obvladati, s pasovi za oviranje privežejo na posteljo (gre za tako imenovani posebni varovalni ukrep). A naši viri poročajo, da so nekateri zaposleni nasilni do pacientov, potem ko so ti že privezani na posteljo. Razlog za to naj bi bil maščevanje, ker so bili pacienti ob sprejemu agresivni ali nesramni.
Generalni direktor klinike prof. dr. Bojan Zalar kakršnokoli nasilje nad pacienti kategorično zanika. V odgovorih na številna vprašanja, ki smo mu jih posredovali v zadnjih dveh tednih, je zatrdil, da “zdravstveni tehniki ne izvajajo nasilja nad pacienti”. Strokovni nadzori, ki jih na kliniki po njegovih zagotovilih sprožijo po vsaki prijavi nasilja, niso ugotovili nepravilnosti, je dodal. V telefonskem pogovoru nam je dejal, da za “neresničnimi navedbami” stoji skupina nezadovoljnih zaposlenih in nekdanjih zaposlenih, ki želijo očrniti kliniko.
Kot rečeno, je naš krog sogovornikov širok, na pogovor z nami pa so pristali, ker si, kot so dejali, želijo, da bi se razmere za paciente in zaposlene na kliniki uredile. Identiteto sogovornikov smo zakrili, saj so vsi, ki so nasilje doživeli ali so mu bili priča, izjemno prestrašeni. Pacienti se bojijo, da bi se jim zaposleni ob naslednji hospitalizaciji lahko maščevali. Tudi ko smo navedbe o nasilju preverjali pri vodstvu klinike, zato identitete pacientov nismo razkrivali. Bojijo pa se tudi zaposleni in nekdanji zaposleni, saj menijo, da bi bili lahko deležni povračilnih ukrepov nadrejenih in vodstva. To je po njihovih besedah z nasiljem seznanjeno, a glede tega ne ukrepa. Zaposlenih, ki na nasilje opozarjajo, vodstvo po besedah sogovornikov ne jemlje resno ali pa so zaradi tega celo deležni pritiskov. Nekateri so nam povedali, da se bojijo za svojo varnost. Pred kamero je stopil samo eden od sogovornikov, ki ni več zaposlen na kliniki. Tudi njegovo identiteto smo, da ga zaščitimo, zakrili.
Kot so povedali naši viri, so zaradi tega, kar so doživeli, v stiski. Za to, da spregovorijo, so se odločili, ker želijo, da se nasilje in slabi odnosi v kliniki prenehajo. Nasilja je namreč po njihovih besedah veliko in ne gre le za osamljene primere.
“Pretepali so me po vsem telesu”
Eden od incidentov se je po naših informacijah zgodil lani poleti. Pacient je bil zaradi poslabšanja bolezni prisilno hospitaliziran, kar ga je razjezilo. Povedal nam je, da je takrat reagiral burno, izrekel je kletvice. Zdravstveni tehniki so ga s pasovi za oviranje privezali na posteljo. “Dali so mi dve injekciji, na silo. Tehnik mi je injekciji pribil v telo. Niso mi povedali, kaj mi dajejo. Potem so spustili rolete, da drugi pacienti ne bi videli v sobo. Pretepali so me po jajcih, po vsem telesu. Blazino so mi pritiskali direkt na obraz. Občutek sem imel, da me hočejo umoriti. Dušil sem se. Mislil sem, da bom umrl,” nam je povedal. Potem so ga pustili samega, je dejal, – še vedno je bil privezan – in pod vplivom zdravil je zaspal, je povedal. “Vse telo me je bolelo še teden ali dva.”
Njegovo pričevanje je potrdil eden od zaposlenih (imenovali ga bomo zaposleni A). “Tega primera se spomnim. Gospod je imel halucinacije, preklinjal je. Privezali so ga in ga nato tepli. Rekli so mu, da se ga bojijo. To rečejo vsakemu v takšni situaciji,” je povedal.
Pridobili smo tudi nekaj izpisov iz zdravstvene dokumentacije, iz katerih je razvidno, da je več psihiatrov povzelo njegove navedbe, da so ga “tehniki tepli”, “modrice ima” in podobno. V zapisih so navedbe pospremili s pojasnilom, da je “nanašalen” do osebja oziroma do tehnikov, kar pomeni, da zaradi bolezni meni, da mu ti želijo slabo. To je sicer lahko res. Pri nekaterih pacientih je takšno razmišljanje posledica bolezni. Iz izpisov iz dokumentacije izhaja, da so zdravniki tudi pri nekaterih drugih pacientih povzemali njihove navedbe: da “se je nekaj zgodilo na oddelku”, da se “tukaj počuti varno, dokler ni tega tehnika na oddelku”, da ga je “tehnik podrl na tla”, “eden od tehnikov ga je napadel in poskušal zadaviti, pokril ga je čez glavo” … Je dovolj, da se takšne navedbe o nasilju zgolj pripiše bolezni? Naši sogovorniki menijo, da bi jih bilo treba vzeti bolj resno, saj se, kot so dejali, pacienti, ki so nasilje doživeli, po njihovih izkušnjah kljub bolezni precej natančno spomnijo tovrstnih incidentov in jih znajo opisati.
Vprašanje, ali so z dogodkom seznanjeni oziroma ali je bil takšen dogodek lani poleti prijavljen in obravnavan, smo na vodstvo klinike poslali naknadno. Zalar nam je v ponedeljek sporočil, da nam bo odgovor posredoval v torek, vendar se to ni zgodilo. Objavili ga bomo, ko ga prejmemo.
“Boksali so ga v trebuh, roke, mednožje”
Dogodek, podoben zgornjemu, je opisovala tudi prijava, ki smo jo prejeli pred tedni in ki je bila med drugim poslana na zdravstveni inšpektorat, ministrstvo za zdravje, urad varuha človekovih pravic, na zdravniško zbornico in na Zbornico zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezo strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornico – Zvezo). Njen avtor naj bi bil pacient, ki je bil na sprejemnem oddelku v Polju hospitaliziran maja 2022. “Drugi dan (avtorjeve, op. a.) hospitalizacije je v poznejših popoldanskih urah prišel na sprejem pacient, katerega smo pacienti imeli priložnost prej slišati kot videti. Ni bilo potrebno biti kakorkoli medicinsko ali zdravstveno podkovan, več kot očitno je bilo, da je oseba v neugodnem stanju,” je zapisal avtor. Osebje ga je po njegovih besedah fizično oviralo (privezalo na posteljo, op. a.), s čimer je “verjetno zagotovilo višjo stopnjo varnosti tako osebju kot pacientu”. “Pacienta so privezanega na posteljo odpeljali v sobo, ki je bila kot nekakšna opazovalnica (gre za sobo za oviranje na moškem sprejemnem oddelku, ki ima eno steno stekleno, op. a.). Kmalu po tem je z oddelka odšel tudi zdravnik. To, kar je sledilo, bi lahko bil scenarij kakšne hujše grozljivke, vsekakor pa nedopustno in popolnoma nesprejemljivo za bolnišnico. Malo po tem, ko so zaposleni odšli z oddelka, so se iz tiste sobe, v katero so odpeljali novega, privezanega pacienta, zaslišali kriki (če sem želel na stranišče, sem moral iz svoje sobe mimo t. i. opazovalnice). Trije tehniki so stali ob postelji, na kateri je bil privezan ta pacient. Eden od teh je pacientu v obraz tiščal vzglavnik, drugi ga je preko kovtra boksal v trebuh ter v roke, tretji pa v mednožje. Obstal sem v grozi na hodniku pred priprtimi vrati sobe, v kateri se je odvijalo trpinčenje, mučenje in izživljanje,” je zapisal avtor. Dodal je, da sam ni bil žrtev nasilja, da pa se mu večina zaposlenih ni predstavila in da niso vedeli, kaj je vljudna komunikacija. Dodal je tudi, da si zaradi tega, čemur je bil priča, ne upa več iskati pomoči.
Dogodku iz prijave, ki naj bi se zgodil maja 2022, nobeden od naših sogovornikov ni bil priča, več pa jih je potrdilo, da “se takšne stvari dogajajo”.
V vodstvu klinike so v odzivu na ta primer kategorično zanikali, da se nasilje nad pacienti dogaja: “Najprej moram poudariti, da vaše navedbe niso resnične. Zdravstveni tehniki UPK Ljubljana ne izvajajo nasilja nad pacienti. Tudi pri uporabi deeskalacijskih tehnik nasilja ni,” je zapisal Bojan Zalar. V konkretnem primeru so pri pregledu zdravstvene dokumentacije ugotovili, da je prijavitelj oseba, ki ni bila v psihiatrični kliniki nikoli zdravljena ali obravnavana, zato so prijavo opredelili kot lažno. “Gre nedvomno za konstrukt z namenom škodovanja UPK Ljubljana, njenim zaposlenim in pacientom,” je prepričan generalni direktor.
Po naših informacijah je bil sicer takrat na kliniki sum, da so anonimko napisali zaposleni, ki so bili priča podobnim incidentom in so institucije želeli na to opozoriti. “V vsakem primeru bi morali biti zaskrbljeni, če takšen zapis zakroži v javnosti,” je opozoril eden od naših virov.
Incident z mladostnikom v dvigalu
Nasilja v Polju je bil po naših informacijah deležen tudi mladoletnik, ki je bil poleti 2020 sprejet na Enoto za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo, ki deluje v okviru Centra za mentalno zdravje na Grablovičevi. V Polje je moral zaradi suma na okužbo s koronavirusom. To je bil namreč čas epidemije in strogih preventivnih ukrepov v bolnišnicah, v Polju pa so imeli vzpostavljeno sivo cono za psihiatrične paciente. Ker je bil njegov izvid negativen, so ga naslednji dan premestili na Grablovičevo, kjer je takoj povedal, da ga je tehnik v Polju v dvigalu pretepel in mu na obraz tiščal blazino. Na enoti so izpolnili poročilo o incidentu in ga poslali vodstvu. To dogajanje nam je potrdil tudi eden od fantovih svojcev. “Povedal je, da ko so ga fiksirali na posteljo, ga je tehnik udaril v obraz in ga pokril z blazino, da se je dušil. Nad očesom je imel modrico, a nam je osebje reklo, da se je mogoče tudi poškodoval med upiranjem.”
“Nedopustno je, da je doživljal nasilje v ustanovi, kjer bi ga morali zaščititi in mu pomagati,” je dejal svojec. “Tako nasilni ljudje ne bi smeli delati s psihiatričnimi pacienti.”
Ta dogodek nam je potrdilo več zaposlenih, spominja pa se ga tudi vodja zdravstvene nege na eni od enot psihiatrične klinike. “Ko je bil pozneje sprejet na naš oddelek, je fant opisal, da je bil tehnik na sprejemnem oddelku do njega nasilen.”
Ko smo vodstvo klinike povprašali o tem primeru, nam je odgovorilo, da so izvedli interni strokovni nadzor. “Ugotovljene so bile nekonsistentne izpovedbe, posledično ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti dejanskega stanja in posledično morebitne odgovornosti.” Dodalo je, da je “naznanilka umaknila izjavo”.
Vir nam je potrdil, da to drži. “Naznanilka” je bila po naših informacijah medicinska sestra, ki je bila v času incidenta v dvigalu in ki je povedala, kaj je videla. Po navedbah našega vira je izjavo nekaj dni pozneje umaknila zaradi pritiska nadrejene.
Kljub temu da so v enoti dogodek prijavili vodstvu klinike, je svojec dejal, da niso dobili nobene informacije o tem, kakšne so bile ugotovitve nadzora. Ko smo mi svojcu prebrali odziv klinike, ki ga je tako slišal prvič, je komentiral: “Najlažje je biti nasilen do teh pacientov, saj jim itak nihče ne verjame.”
Vir s klinike nam je zagotovil tudi fotografijo četrtega pacienta na postelji za fiksiranje, ki ima sredi trebuha veliko izrazito modrico. Po navedbah vira, ki je fotografijo posnel, je poškodba nastala, ko je bil pacient – takrat že fiksiran – pretepen. Incident naj bi se zgodil pred nekaj tedni. Pristnost fotografije je ločeno potrdil nekdanji zaposleni (zaposleni B), ki je prepoznal pižamo, ki jo pacient na fotografiji nosi, ter trebušni pas za fiksiranje. Fotografijo hranimo v uredništvu.
Pacientka mislila, da ima zlomljeno roko in nos
Pridobili smo tudi kopijo poročila o še enem incidentu, ki je bil zabeležen 22. aprila letos. Po navedbah iz poročila je svojec ob obisku pacientke, ki je bila hospitalizirana na sprejemnem oddelku, burno reagiral, češ da so jo zdravstveni tehniki pretepli ter ji poškodovali roko in nos. Pod očesom je imela po navedbah svojca podplutbo. “Sprejeta je bila proti svoji volji, ker je preklicala soglasje. (Zdravnik) pove, da ko je prišla na oddelek, je začela groziti in žaliti osebje,” piše v poročilu, ki ga je napisalo osebje na oddelku. “Nato je pričela zamahovati, kar gospa odločno zanika. Rekla je, da je pljunila tehnika in mu rekla papak, zaradi česar so jo po njenem tudi ovirali. Ne ve, zakaj ji je tehnik zlomil roko in jo udaril po obrazu, medtem ko ostali štirje so jo lahko brez težav ovirali.” Zdravnik je svojcu glede na zapisano pojasnil, da se lahko ob oviranju (privezovanju s pasovi) zgodi nenamerna poškodba. Pozneje so jo na zahtevo svojca poslali na slikanje v UKC.
Svojec je zadevo prijavil policiji, kar so nam potrdili na Policijski upravi Ljubljana. “Policisti z zbiranjem obvestil v dogodku do sedaj niso zaznali elementov prekrškov ali drugih kaznivih ravnanj,” so pojasnili.
Nepravilnosti niso ugotovili niti na kliniki. “V konkretni zadevi je bil izveden izredni interni strokovni nadzor s strani zdravstvene nege,” je v odzivu zapisal Zalar. Pojasnil je, da je bila pacientka na kliniko prepeljana po posredovanju policije. Postopek sprejema, vključno s posebnim varnostnim ukrepom vezanja, je potekal v skladu z zakonom, s protokoli in standardi, je zagotovil. “Pacientka je bila dvakrat poslana v urgentno travmatološko ambulanto UKC Ljubljana, ker je bila izključena kakršnakoli sveža poškodba v zvezi s posebnim varovalnim ukrepom,” je dodal.
Pacienta naj bi pretepali in ga vlekli za moda
Vodstvo klinike smo povprašali tudi o primeru, ki je naveden v poročilu o strokovnem nadzoru Zbornice – Zveze. Kot je opisano v poročilu, je klinika jeseni 2022 prejela pritožbo mame pacienta, ki je bil aprila 2020 hospitaliziran na sprejemnem oddelku, kjer naj bi zaposleni izvajali fizično nasilje nad njim. Po naših informacijah naj bi ga tehniki pretepali po telesu in vlekli za moda, zaradi česar naj bi še več mesecev po incidentu čutil bolečine.
Zalar je potrdil, da so takšno pritožbo prejeli. Mama pacienta je po njegovih besedah poklicala na kliniko, potem ko je gledala prispevek o nasilju na Kosovu. Na kliniki so izvedli interni strokovni nadzor, v katerem ni bilo ugotovljenih nepravilnosti v obravnavi in ni bilo možno ugotoviti, da bi se nad pacientom izvajalo fizično nasilje, je pojasnil.
“Ne le izjemoma, ampak pogosto”
Viri kljub navedbam vodstva vztrajajo, da se fizično nasilje nad pacienti dogaja. Da so mu bili priča, nam je potrdilo pet zaposlenih in nekdanjih zaposlenih. Videli so tehnike, ki so paciente klofutali, brcali, vlekli za lase, tepli. “To se ne dogaja samo izjemoma, ampak pogosto, praktično vsak teden,” je povedal zaposleni A. “Pacient se ne strinja s hospitalizacijo, postane nesramen, osebje pa hitro reagira na provokacije. Odpeljejo ga v sobo za oviranje (temu rečejo ’trojka’ oz. ’štirka’) in tam naredijo svoje. Včasih se tja vrnejo v temi, da pacient ne bi prepoznal njihovih obrazov.” Temu je bil priča tudi sam, je dejal. “Gre za izživljanje zaradi stvari, ki jih pacienti rečejo in naredijo ob sprejemu. Zaposleni bi se morali zavedati, da gre za bolezen in stisko, da to ni nič osebnega.”
Nekdanji zaposleni (zaposleni C) je povedal, da je bil pred nekaj leti, ko je še delal na sprejemnem oddelku, priča dogodku, ko je v sobi za oviranje pacient zdravstvenemu tehniku, ki ga je hotel ovirati, “jebal mater in ga pljunil”. “Tehnik ga je udaril tako močno, da je pacient odletel čez posteljo in pristal na tleh na drugi strani.” Kot nam je še povedal sogovornik, nekateri tehniki neprimerno komunicirajo in s pogovorom pogosto sprovocirajo pacienta. “Takšnim dogodkom smo bili (pred leti, ko je delal tam, op. a.) priča praktično vsak teden.” Priča je bil tudi nasilju nad starostniki, kar je opisal v videu.
Nasilje nad ostarelimi sta videla tudi druga dva sogovornika. Eden od njiju, zaposleni D, nam je povedal, da je bil priča nasilju nad osebo z demenco.
Zaposlena E, ki je prav tako potrdila primere nasilja, je na naše vprašanje, kako pogosto se nasilje dogaja, odgovorila: “To je tako rekoč sestavni del službe. Kot bi bilo v smernicah.”
Vodstvo klinike navedbe kategorično zanika. “Navedbe vaših virov so neresnične. Vedno se uporabljajo deeskalacijske tehnike, kar pomeni najprej verbalna pomiritev pacienta in medikamentozna terapija, kar pa v nekaterih primerih ni uspešno, posebni varovalni ukrep oviranja pacienta pa lahko odredi le zdravnik po tem, ko obravnava pacienta. To potrdi s svojim podpisom. V do sedaj izvedenih internih strokovnih nadzorih ni bilo ugotovljenega – dokazanega verbalnega in fizičnega nasilja zaposlenih do pacientov. Le to tudi ni bilo izpostavljeno v anketah o zadovoljstvu pacientov,” je generalni direktor zapisal v odzivu za N1.
Zaposleni F nam je povedal, da je bil priča, ko je osebje “problematične” ankete o zadovoljstvu pacientov, ki so jih ti oddali ob odpustu, uničevalo. Zalar je zanikal, da se to dogaja. “Ne drži,” je zagotovil.
Na vprašanje, ali pacienti poročajo o nasilju, naš sogovornik odgovarja:
“Ko smo opozarjali, smo bili deležni pritiskov”
Več zaposlenih v zdravstveni negi je svoje nadrejene oziroma vodstvo obvestilo o primerih nasilja nad pacienti, a se, kot so dejali, nič ne spremeni. Nekateri so bili zaradi tovrstnih prijav deležni pritiskov nadrejenih, so nam povedali.
Zaposleni D je dejal, da uradne prijave ni podal, saj je čutil, da bi ga sicer doletele sankcije. “Najmanj, kar bi se mi lahko zgodilo, je, da bi me socialno izključili iz kolektiva.”
Temu pritrjujejo tudi drugi. “Ko sem opozarjal, sem bil izločen. Name so pritiskali, niso se želeli več pogovarjati in sodelovati z mano,” je dejal zaposleni A. Po njegovih besedah se je večina zaposlenih na sprejemnih oddelkih kulturi nasilja prilagodila; nekateri nasilje izvajajo, nekateri pa ga tolerirajo. Nasilne so tudi nekatere medicinske sestre, je dejal. “Kdor se ne prilagodi, je izločen.”
Zaradi vsega, čemur so bili priča, so nekateri morali tudi sami poiskati strokovno pomoč. “Nasilja in slabih odnosov v kolektivu nisem mogel več prenašati,” je povedal zaposleni F. Zaposleni A je dejal: “Nisem mogel spati. Ko si priča nečemu takšnemu, ne veš, kako bi reagiral. Ne moreš verjeti, da se to res dogaja. Otrpneš.”
“Vodstvo ne ukrepa”
Sogovorniki, ki so opozorili na nasilje sodelavcev, so nam povedali, da se bojijo za lastno varnost. Občutek imajo, da nasilneže – ali vsaj nekatere med njimi – nadrejeni ščitijo, vodstvo klinike pa kljub pritožbam ne ukrepa. Medtem pa so bili po naših infomacijah nekateri, ki so opozarjali na nasilje, premeščeni na druge enote.
Vodstvo klinike takšne navedbe zanika. “Viri ne izpovedujejo resnično,” je zapisal Zalar. “UPK Ljubljana ima ničelno toleranco do nasilja tako nad pacienti kot tudi zaposlenimi. Vsako prijavo obravnavamo resno in sprejemamo ukrepe. Nikakor ne drži, da bi tisti, ki bi opozarjali na nasilje, bili nato premeščeni.” Če bi se izkazalo, da nekdo nasilje izvaja, bi bil v skladu z zakonodajo sankcioniran, tudi z izredno odpovedjo delovnega razmerja, zagotavlja. To se, kot rečeno, v zadnjih letih ni zgodilo.
Zastopnica: Prizadevamo si za drugačen nadzor
O morebitnih prijavah nasilja smo vprašali tudi zastopnike pravic oseb na področju duševnega zdravja, na katere se lahko obrnejo pacienti, ki menijo, da so jim bile kršene pravice. Za psihiatrično kliniko v Ljubljani so imenovani štirje zastopniki, aktivni pa so trije. Ko smo se v minulih dneh pogovarjali z dvema od njih, sta dejali, da ne moreta potrditi, da se takšno nasilje dogaja. “Prvič slišim,” je povedala zastopnica Stanka Radojčič, ko smo ji opisali nekaj zgornjih primerov. Dodala pa je, da jo pogosto pokličejo pacienti, ki so bili hospitalizirani proti svoji volji, in ji poročajo o agresivnosti zdravstvenih tehnikov pri uporabi posebnih varovalnih ukrepov. “Ko jim predlagam uradno pritožbo predstojniku klinike, pa niso za to.”
Druga zastopnica, Vesna Zupančič, nam je povedala, da jih je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pod okriljem katerega delujejo zastopniki, po navodilu ministrstva za zdravje seznanilo z indici, da se nasilje na kliniki dogaja, in da so zato zastopniki pri obiskih varovanih oddelkov psihiatrične klinike še posebej pozorni. Vendar pa jim pacienti o tako hudih primerih nasilja ne poročajo, je dejala. “Pacienti povedo, da je bilo osebje pri izvajanju preventivnih varnostnih ukrepov grobo ali da niso dostojno komunicirali, kar je prav tako nesprejemljivo. Ne povedo pa o tem, da bi jih pretepali. Če se to dogaja, je to nedopustno.”
Zupančič je ob tem pojasnila, da zastopniki lahko paciente obiščejo samo, ko jih kdo, ki je tam hospitaliziran, pokliče. Tudi ko je pacient fiksiran, ima sicer po zakonu pravico poklicati zastopnika, a ker tega ne more narediti sam, je v njegovem imenu dolžno poklicati osebje, ki je v času telefonskega pogovora med pacientom in zastopnikom tudi prisotno. Zastopniki se težave zavedajo. “Prizadevamo si, da bi varovane oddelke lahko obiskali nenapovedano, ne zgolj na klic, kot je določeno zdaj. Želimo si, da bi lahko imeli dežurstva in da bi bili prisotni ob vsakem izvajanju preventivnih varnostnih ukrepov.”
Na težavo je opozoril tudi zaposleni F: “Pacienti, ki so fiksirani, sicer lahko telefonirajo, a je to v prisotnosti osebja. Če govorijo o problematičnih stvareh, jim preprosto vzamejo telefon.”
Namestnik varuha: Presenetljivo malo pobud
Da s psihiatrične klinike prejmejo zelo malo pritožb, je povedala tudi zastopnica pacientovih pravic Duša Hlade Zore, ki nam sicer natančnih podatkov o tem v več tednih ni uspela zagotoviti.
Namestnik Varuha človekovih pravic Ivan Šelih nam je prav tako povedal, da s te klinike prejmejo zelo malo pobud, “praktično nič”. “To na neki način preseneča, sploh ob primerjavi števila pritožb na postopanje policije, ki uporablja prisilna sredstva, kjer je teh pritožb bistveno več. Zakaj je tukaj pobud tako malo, ne vemo. Možno je, da se ljudje ne znajdejo, pa tudi, da jih je strah. Manko teh pritožb najbrž ni pokazatelj, da se nepravilnosti ne dogajajo.”
Vir: “Nadzori niso izpeljani strokovno”
Kljub temu da pacienti torej uradnih prijav praviloma ne podajajo oziroma da se to zgodi redko, je po naših informacijah vodstvo klinike v zadnjih letih prejelo več anonimk, prijav zaposlenih, prijav svojcev ter anket, ki jih lahko v času zdravljenja ali ob odpustu izpolnijo pacienti, v katerih so ti (anonimno) poročali o nasilju. Klinika ima protokol, kako ravnati ob takšnih prijavah. Kot nam je v telefonskem pogovoru pojasnil Zalar, se imenuje nadzorna komisija, ki jo običajno sestavljajo zdravnik psihiater, medicinska sestra oziroma zdravstveni tehnik, pravnik in po potrebi še kdo. Komisija po njegovih besedah pripravi poročilo, na podlagi katerega sprejme sklep generalni direktor, torej on.
Tako po telefonu kot v pisnem odgovoru nam je pojasnil še, da so od vključno leta 2020 do zdaj obravnavali štiri prijave nasilja nad pacienti, od teh je bila ena anonimna. “UPK Ljubljana je v zadnjih 3 letih obravnavala 3 pritožbe pacientov domnevnega nasilja nad pacienti s strani zaposlenih (pri 12.000 hospitalizacijah in 180.000 ambulantnih pregledih). V vseh navedenih zadevah je bil takoj po prijavi uveden izredni strokovni nadzor UPK Ljubljana,” je pojasnil. “V vseh primerih je bilo ugotovljeno, da ni šlo za nasilno vedenje zaposlenih in da so pritožbe neutemeljene.” Na kliniki so obravnavali tudi eno prijavo zaposlenih zoper svojega sodelavca, a se je tudi ta v postopku “izkazala kot neutemeljena”. Sankcij zaradi nasilnega vedenja v zadnjih letih tako niso uveljavili, iz Zalarjevih pojasnil pa tudi ni razvidno – čeprav smo to eksplicitno vprašali – da bi na podlagi prijav uvedli dodatne preventivne ukrepe.
Vir iz klinike, ki razmere tam dobro pozna, ocenjuje, da omenjeni nadzori niso izpeljani dovolj strokovno. “Komisija je pripadna kliniki, skrbi jo za njen ugled. Na podlagi njenega poročila izda sklep generalni direktor. Sklep je običajno takšen, da je šlo za psihopatologijo pacientov, včasih pa tudi svojcev,” nam je povedal vir. “Pripisati nasilje psihopatologiji je seveda najlažje, saj so to pacienti, ki imajo psihotične ali vedenjske motnje ali ki so pod vplivom psihoaktivnih substanc, pogosto so tudi agresivni. Ampak ali to pomeni, da si vsak, ki pravi, da so ga pretepali, vlekli za moda, mu rinili blazino na obraz, tablete v usta, izmišljuje?”
Kot je še poudaril omenjeni vir, so zdravstveniki na psihiatrični kliniki posebej izobraženi in usposobljeni za delo s takšnimi pacienti. “Pacient je, kakršen je, osebje pa je tisto, ki se mora prilagajati. Zgodi se, da pride na sprejem pacient, ki tehta 200 kilogramov, ki je pod vplivom psihoaktivnih substanc in takšnega je težko obvladati. Poškodbe se lahko zgodijo, tako pri zaposlenih kot pri pacientu. V preteklosti je bilo več takšnih primerov. Tukaj res lahko govorimo o psihopatologiji. A povsem nekaj drugega je, če pretepajo fiksiranega pacienta. To je škandal. Takšen človek bi moral za vse življenje izgubiti licenco za delo v zdravstveni negi,” je prepričan vir, ki sicer takšnemu nasilju ni bil priča, a je z navedbami o nasilju že dlje časa seznanjen.
O tem, kako je sam reagiral, ko ga je napadel agresivni pacient (za takšne paciente se, kot rečeno, uporablja izraz, da so “nanašalni”), je naš sogovornik opisal v videu:
Da se zaposleni na kliniki redno izobražujejo, nam je potrdil tudi generalni direktor. Izobraževanja so za zaposlene obvezna, o udeležbi pa vodijo evidence. Vsi na novo zaposleni so vključeni v poseben program usposabljanja. Vsi zaposleni pa so letno vključeni tudi v izobraževanje iz posebnih varovalnih ukrepov in deeskalacijskih tehnik, je zapisal Zalar. Naši sogovorniki menijo, da je izobraževanj za tako zahtevno delo premalo.
“Občutek sem imela, da so me privezali preventivno”
Govorili smo tudi s pacientko, ki je bila na sprejemnem oddelku hospitalizirana pred nekaj meseci. Sama ni bila žrtev nasilja, kakršno je opisano zgoraj. Njena izkušnja z zdravljenjem je bila v celoti gledano dobra, je dejala, čeprav tudi sama meni, da na sprejemnem oddelku ni bila deležna ustrezne oskrbe.
Povedala nam je, da je v Polje odšla prostovoljno, ker je čutila, da se njeno stanje poslabšuje. Ne spomni se, da bi bila fizično agresivna, je dejala, da tudi sicer običajno ni. Kljub temu so jo takoj ob sprejemu fiksirali, torej zvezali na posteljo, in jo, kljub temu da je bila močno sedirana, tako pustili tri dni. Namestili so ji plenico. “Takoj po tem, ko so me privezali, sem kričala in zahtevala dežurnega zdravnika, a se ne spomnim, da bi v vsem tem času govorila z njim. Ko sem zahtevala zdravnika, je prišel zdravstveni tehnik in mi dal injekcijo.” To se je po njenih besedah dogajalo čez vikend.
“Občutek sem imela, da so zaposleni zgarani, da jim primanjkuje kadra in da so zato v bistvu želeli delovati preventivno. Da so pripravljeni kršiti človekove pravice, da se izognejo tveganju, da bi pri katerem od pacientov situacija eskalirala,” je še dejala.
Čeprav je do zaposlenih do neke mere razumevajoča, jo je izkušnja vendarle zaznamovala. “Ob sprejemu bi mi zelo pomagal pogovor, a ga ni bilo. Hudo je, ko prideš po pomoč, potem pa te zaprejo in privežejo.” Prijave ni podala, saj je po premestitvi na odprti oddelek imela zelo dobro izkušnjo in dober odnos z osebjem. Zaradi zelo močnih zdravil, ki so ji jih dajali, tudi nima povsem jasnih spominov na te tri dni, saj je nihala med spanjem in budnostjo.
Na vprašanje, ali je zdravnici na odprtem oddelku povedala o dogajanju na sprejemu, je odgovorila: “Povedala sem tako zdravnici kot tudi sestri. Rekli sta, da jima je žal, da se mi je to zgodilo, nista pa želeli obsoditi takšnega ravnanja. Dobila sem občutek, da se medsebojno ščitijo.”
Ukrep za izjemne primere in za najkrajši potreben čas
Uporabo posebnih varovalnih ukrepov, med katere spada tudi privezovanje s pasovi za oviranje, sicer določa zakon o duševnem zdravju. V skladu z zakonom se posebni varovalni ukrep uporabi “le izjemoma in lahko traja le toliko časa, kolikor je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe, pri čemer posebni varovalni ukrep telesnega oviranja s pasovi ne sme trajati več kot štiri ure. Po preteku navedenega obdobja zdravnik preveri utemeljenost ponovne uvedbe posebnega varovalnega ukrepa.”
“Posebni varovalni ukrep je nujen ukrep, ki se ga uporabi zaradi omogočanja zdravljenja osebe ali zaradi odprave oziroma obvladovanja nevarnega vedenja osebe, kadar je ogroženo njeno življenje ali življenje drugih, huje ogroženo njeno zdravje ali zdravje drugih ali z njim povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in ogrožanja ni mogoče preprečiti z drugim, blažjim ukrepom.”
29. člen zakona o duševnem zdravju
Da se privezovanje včasih uporabi (in podaljšuje) preventivno, nam je potrdila tudi zaposlena G, ki dela na drugi enoti. “Če je osebja dovolj, če imamo čas in ustrezno strokovno znanje, se takšen ukrep lahko izvede strokovno in spoštljivo. V trenutnih razmerah časa in strokovnosti pogosto primanjkuje,” je povedala. Zaposleni D je dejal: “Ko pridejo pacienti, ki so razburjeni in vpijejo, je po protokolu treba uporabiti deeskalacijske tehnike, da poskusiš umiriti situacijo. Zgodi pa se, da nekateri deeskalacijske tehnike preskočijo in pacienta takoj podrejo na tla in ga privežejo s pasovi.”
Vodstvo klinike je, kot rečeno, zdrse v protokolu obvladovanja pacientov kategorično zanikalo. Glede privezovanja pa je Zalar odgovoril: “Posebni varovalni ukrep vedno odredi zdravnik v okviru svojih kompetenc in v skladu z zakonom. Deeskalacijske tehnike se pred uvedbo posebnega varovalnega ukrepa morajo vedno izvajati, izjeme so redke, v primerih izrazito hude heteroagresije posameznika, ki ogroža sebe, druge paciente in druge zaposlene.”
Kadrovska stiska
Na kliniki po naših informacijah vlada velika kadrovska stiska, predvsem na področju zdravstvene nege. Po besedah sogovornikov so v zadnjih letih številni zaposleni odšli. Tisti, ki ostajajo, so preobremenjeni in v povečanem stresu. Nekateri imajo, tako trdi vir, izjemno veliko nadur mesečno. Veliko je bolniških odsotnosti. Mladim nima kdo predati strokovnega znanja. O vsem tem priča več naših sogovornikov. Iz letnega poročila za leto 2022 je razvidno, da plan zaposlovanja ni bil uresničen in da je na tej postavki – glede na plan – ostalo neporabljenih štiri milijone evrov. Zaradi slabih razmer naj bi se še več zaposlenih pripravljalo na odhod v jesenskem času.
Tudi vodstvo klinike je potrdilo, da se, podobno kot druge bolnišnice, soočajo s pomanjkanjem kadra na področju zdravstvene nege. Osem zaposlenih s področja zdravstvene nege je po njihovih navedbah prešlo v centre za duševno zdravje, kjer so pogoji za delo boljši. Razlog, da plan zaposlovanja za leto 2022 ni bil uresničen, je po Zalarjevih besedah v neuspešnih razpisih za zaposlitve. Kot je zapisal, se na razpise, ki jih stalno objavljajo, “praktično nihče ne prijavi”.
Za razmere na kliniki je kriv sistem, je opozoril vodja zdravstvene nege v eni od enot psihiatrične klinike. To sicer nikakor ne pomeni, da individualne odgovornosti za nasilje ni treba ugotavljati in nanjo reagirati, je dodal, a ključni problem je, da glede na zahtevnost sprejemnega oddelka tam ni dovolj zaposlenih. Trenutno bi tam potrebovali vsaj za 30 odstotkov več osebja, je ocenil. “Poleg tega tja pogosto zaposlijo najmlajše, še neizkušene, brez dodatnih znanj s tega področja.”
O sankcioniranju nasilja je povedal tako: “Ko sem sam pred 20 leti začel delati na sprejemnem oddelku, je sodelavec ščipal paciente, ki so se mu zdeli počasni. Ko smo ga prijavili, je vodstvo reagiralo in bil je odpuščen. Pred leti je zaposleni klofutal paciente, kar naj bi bil vzgojni prijem. Bil je odpuščen. Ko vodstvo zdaj prejema anonimke in prijave, ki opozarjajo na nasilje nad pacienti in kjer so domnevno problematični zaposleni navedeni z inicialkami, se vodstvo odziva z navedbami, da gre za konstrukt. Da si zaposleni izmišljujejo. Da se to pač ne dogaja. Nenavadno pa je, da se ta ’konstrukt’ ponavlja.” Sogovornik je opozoril, da Slovenija v nasprotju z nekaterimi drugimi državami (še) ni doživela katarze v smislu priznavanja zlorab in nasilja nad psihiatričnimi pacienti. Pa bi jo morala.
Zaposleni H z drugega oddelka, ki sicer nasilju ni bil priča in ga ni mogel potrditi, je poudaril, da je treba vsakršne prijave nasilja jemati resno, jih resno preiskati in ustrezno ukrepati, tako z obravnavanjem posameznika, ki je bil nasilen, kot z iskanjem sistemskih sprememb. Predvsem pa je treba o tem ves čas govoriti in dopuščati možnost, da se kaj takšnega lahko zgodi. “Če se v postopku nadzora izkaže, da nasilja ni bilo, je to pozitivno sporočilo. Če pa takšne stvari samo pometamo pod preprogo, je zlorabam odprta pot.”
Zbornica po opravljenem nadzoru zaskrbljena
Zbornica – Zveza je zaradi več prijav o nepravilnostih decembra lani izvedla izredni strokovni nadzor, v okviru katerega je želela preveriti “celotno organizacijo službe zdravstvene nege v zavodu, njeno umeščenost v organizacijsko strukturo zavoda in sistem prepoznavanja, obvladovanja in ukrepanja ob sumu na kakršnokoli nasilje in nasploh na obvladovanje varnostnih zapletov oziroma incidentov”.
Suma nasilja ni mogla z gotovostjo ne ovreči ne potrditi. “Skrb vzbujajoče je, da je bilo preko različnih poti sporočenih več različnih fizičnih nasilnih dejanj nad pacienti, ob tem pa vodstvo evidentno zanika, da se to na njihovi kliniki dogaja. Anonimna pisma, pritožbe in ankete navajajo, da se nasilje nad pacienti dogaja daljše časovno obdobje, kljub temu pa postopkov niso spremenili v bolj učinkovite mehanizme spremljanja in obravnave dogajanj,” je zapisala v poročilu. “Zanikanje možnosti zaposlenih o nasilju na kliniki je moralno in etično sporno,” je še opozorila.
“Skozi celoten postopek (nadzora, op. a.) nismo mogli nedvoumno potrditi in ne ovreči, da se nasilna dejanja dogajajo. Ostaja neprijeten in skrb vzbujajoč občutek, ker ni bilo mogoče ugotoviti vseh dejstev. Zaznati je bilo, da imajo odgovorni vodje zdravstvene nege različne poglede in pristope pri obravnavi varnostnih zapletov in reševanju strokovno organizacijskih dilem, kar je najverjetneje posledica neformalne moči posameznih zaposlenih. Vodstvu zavoda smo priporočili, da v dobrobit pacientov, zaposlenih in razvoja psihiatrične stroke odpravi vse dvome. Upamo, da bo ugotovitve nadzorne komisije upoštevalo in razumelo kot pomembno točko preloma, ko je v ustanovi morda potrebno na novo postaviti kakovost medosebnih odnosov in vrednote vodenja na vseh nivojih.”
Vodja nadzorne komisije Zbornice – Zveze Draga Štromajer za N1
Za komentar na navedbe Zbornice – Zveze smo povprašali tudi vodstvo klinike. Zagotovilo je, da se “UPK Ljubljana z vso resnostjo, odgovornostjo in etičnostjo ter strokovnostjo ukvarja z vsakim sporočenim nasilnim dogodkom”. “V primeru pritožb pacientov, zaradi kateregakoli razloga, se le-te nemudoma obravnavajo, kadar gre za sum hujših incidentov, je vedno uveden strokovni nadzor,” je v odzivu zapisal Zalar.
Poročilo na policijo in na ministrstvo za zdravje
Zbornica je poročilo o nadzoru poslala tudi na policijo. Tam so za N1 pojasnili, da so zbirali obvestila in preverjali razloge za sum morebitnih uradno pregonljivih kaznivih dejanj, a elementov kaznivih dejanj doslej niso zaznali oziroma jih niso potrdili.
S poročilom nadzora so že od marca seznanjeni tudi na ministrstvu za zdravje, ki ga vodi Danijel Bešič Loredan. Kot izhaja iz časovnice, ki so nam jo posredovali, je zadevo prevzel direktorat za zdravstveno nego in jo že 15. marca odstopil v reševanje Uradu za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu (Unkiz), ki ga vodi Aleš Šabeder. Direktorat za zdravstveno nego je nato 24. aprila Unkizu posredoval interni predlog za izvedbo sistemskega nadzora psihiatrične klinike. Kot kaže, se sistemski nadzor pripravlja, nekateri sogovorniki pa so nekoliko začudeni, da – glede na resnost prijav in zaskrbljen ton v poročilu Zbornice – Zveze – postopki na Unkizu trajajo tako dolgo.
“Pometanje težav pod preprogo v hudem nasprotju z ničelno toleranco do nasilja”
Na ministrstvu so sicer v odgovoru za N1 poudarili tudi, da mora zdravstveni zavod reagirati na vsako, tudi anonimno prijavo nasilja in sprožiti nadaljnje postopke. “Potrebno je intenzivno preventivno delovanje – izobraževanje, interne varnostne vizite, ciljno obvladovanje tveganja. Vsaka ustanova mora imeti dogovorjene protokole za obravnavanje prijav nasilja, ki se lahko zgodi v njenih prostorih, in aktivno uveljavljati ničelno toleranco do nasilja. Zavedati se mora, da je nasilje možno med različnimi skupinami, ki so v ustanovi.”
“V kolikor pride do suma nasilja, je potrebno uporabiti vse načine, ki so uveljavljeni – to je interni ali eksterni strokovni nadzor, postvencija in druge oblike razbremenitve, vključitev organov pregona. Izvajalec zdravstvene dejavnosti mora ob opozorilnih nevarnih dogodkih po 76. a členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) izvesti tako notranji nadzor kot izredni nadzor, ki ga lahko uvede sam izvajalec zdravstvene dejavnosti ali pa na predlog bolnikov oziroma njihovih ožjih družinskih članov ali bližnjih oseb. V procesu dela je treba vzpostaviti mehanizme nadzora odstopanj pri posameznih postopkih in posegih.”
Ministrstvo za zdravje v odgovoru za N1
Na ministrstvu ob tem opozarjajo, da je pometanje težav pod preprogo “v hudem nasprotju z ničelno toleranco do nasilja”.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
