Slovenski les in zlato popeljal na vrh sveta: "Nobenega kosa me ni strah"

Srečko Molk je na tovrstno priložnost, ki mu lahko odpre poti do številnih galerij in drugih prodajnih prostorov po svetu, po tiho upal dvajset let, kolikor se posveča oblikovanju nakita. Pa vendar se zdi, da bo kljub uspehu – predstavilo se bo le 45 umetnikov in oblikovalcev z vsega sveta – in morebitni izstrelitvi v svetovno oblikovalsko orbito - ostal Srečko. Točno tak, kot ga poznajo njegovi prijatelji in kot smo ga imeli priložnost spoznati mi; dostopen, topel, duhovit, iskren in neposreden. O lesu, ki sledi njegovim potezam rok, oblikovalskih tehnikah, kupcih njegovega nakita, okolju, ki ga je oblikovalo in mu zdaj vrača, ateljeju, ki ga več nima, medijski pozornosti, ki je je deležen zadnje tedne, ter maminih besedah, ki mu jih je namenila po dvajsetih letih oblikovanja nakita, smo se pogovarjali v njegovi delavnici sredi ptujske ravnice. Vanjo ne spusti veliko ljudi, tudi prijateljev ne, saj je to njegovo svetišče, zatočišče. Kraj, kjer je najbolj on, zato sva bila s snemalcem in fotografom Denisom počaščena, da nama je na stežaj odprl njena vrata.

Toplina in vonj po suhem lesu napolnjujeta prostor, ko vstopimo v delavnico, kjer Srečko Molk sredi dopoldneva z usnjenim predpasnikom čez sprednji del telesa ravno s posebno žago iz kosa lesa izrezuje zapestnico. "To je hrast," pove ob pozdravu. "Vsak les ima svoj vonj! Povohajte lipo," mi poda košček lesa, ki ga pred tem odreže, da bi bolje zaznala sladkobo s cvetličnim vonjem.

Po očetovi strani so vsi leseni

"Stopite kdaj v cerkvi čisto blizu h kakšnemu lesenemu kipu Marijike in ga povohajte. To je vonj lipe. Vsi leseni kipi v cerkvah so izrezljani z lipovega lesa, saj je to mehak, prožen, prijeten les za rezbarit. Lahko ga režeš desno, levo, medtem ko je pri drugih vrstah lesa treba slediti njegovi strukturi. Zaradi svetlega odtenka zadostuje lipov kos pobarvati z naravno barvo in zaščititi. Krasen je na pogled. Vonj pa še vedno prodira skozi plasti barve. Oljko, na primer, prepoznate po lesnatem, sadnem, nekoliko začinjenem vonju," nadaljuje Molk, pojasnjujoč, da sta vonj in kvaliteta lesa odvisna od tega, kje drevo raste. In tudi deli drevesa imajo svoje zakonitosti pri oblikovanju. "Poglejte tiste korenine jablane, kako so zavite," vzame še en kos s kupa. "Iz prereza ni mogoče razbrati letnic rasti drevesa, imajo pa lepo strukturo in lahko iz njih narediš krasne kose nakita. Korenino ameriškega oreha zaradi strukture pogosto uporabljajo za izdelavo kopit za puške."

Molk bi lahko o lesu govoril ure dolgo, pa mu ne bi zmanjkalo besed. Ljubezen do lesa imajo v družini. "Vsi po očetovi strani so leseni. Oče je izdeloval lestence iz vezanih plošč, moj boter je delal brunarice, tudi stric je rad prijel lep kos debla v roke. Eden od sosedov je bil mizar. Medtem ko sem obiskoval lesarsko šolo, sem pri njem opravljal prakso v mizarski delavnici, proti večeru sem odhajal še k sestričninemu možu, ki je izdeloval kipce in kipe za cerkve in florjane za gasilce. Tisto je moj prvi izdelek," pokaže na izrezljani leseni grozd na steni delavnice. Slednjo si je uredil na domačiji svojih staršev v Levanjcih. V prostorih, kjer so imeli pred desetletji hlev.

Ko se je bilo treba odločiti za poklic, Molk ni imel pomislekov. Razmišljal je sicer tudi o tem, da bi bil poklicni športnik, saj je igral rokomet, a ker ni bilo pravih pogojev, je izbral les in tega ne obžaluje.

Najprej je končal triletno lesarsko šolo v Mariboru, nato še štiriletni program. Opaža, da starši še vedno vihajo nos nad poklicnimi šolami in otroke v nasprotju z njihovimi željami usmerjajo v šole, po katerih bodo lahko nadaljevali izobraževanje na fakulteti, "čeprav je jasno, da vsi niso za fakultete in je tudi ustvarjenje z rokami ali drugo ročno mojstrsko delo čudovito. Sam sem sicer razmišljal o študiju restavratorstva, a me je vmes potegnilo v ustvarjanje nakita." Pri tem so bolj kot fakultetno pridobljeno znanje pomembne same izkušnje dela z materialom kot takim in pa kreativne ideje. "Ko sem enkrat začel, me je tako not potegnilo, da sem misel o fakulteti opustil."

Vsega je bila kriva sošolka

Molk je sicer začel z izdelovanjem okvirjev in pohištva, a enkrat ga je sošolka iz osnovne šole prosila, če bi ji lahko naredil lesen prstan. Ko ji ga je dostavil, je za prstan prosila še ena kolegica, "potem so se na Ptuju začeli pogovarjati, da en dela lesene prstane, in tako se je začelo moje raziskovanje izdelave lesenega nakita."

Oblikovalka nakita Olga Košica, ki je svoje znanje oblikovanja kovin pridobivala na londonski Royal College of Art, mu je v dolgih urah pogovorov dala marsikateri koristen nasvet. "Sam se imel znanje mizarstva, kako les površinsko obdelati, kako poteka lepljenje, kakšna je struktura, trdota lesa in kako ga je treba rezati, odrezati, vse drugo je bilo preizkušanje skozi prakso. Pol leta sem preizkušal, kakšna bo prava trdota epoxi smole, s katero zalijem dravsko zlato ali zlate lističe, ki so del zapestnice," se spominja svojih začetkov. Medijsko mu je uspelo prodreti, ko je na enem od natečajev Europa Donna prejel nagrado za zapestnico Moč korenine izdelane iz korenine ameriškega oreha.

Molk se zaveda, da je brez prisotnosti v medijih in objav na družbenih omrežjih veliko težje postati prepoznaven. "Trenutno je noro. Odkar je prišla v javnost vest o tem, da bom razstavljal v New Yorku, bi me povsod gostili." Molk ima sicer svojo spletno stran, ki mu jo je pomagal oblikovati prijatelj, ter Instagram profil, a v isti sapi priznava, da bi moral za večjo prepoznavnost izstopiti iz cone udobja. "Mogoče bi lahko delal kakšne zgodbe v delavnici, ali pa tudi s tem dravskim zlatom, ampak enostavno nimam časa. Da izdelam eno zapestnico, skupaj s pripravo dravskega zlata ali lističev v smoli, sta potrebna dva dneva."

Za avto, vreden več deset tisoč evrov, dajo, nekaj sto evrov za leseni nakit težko

Povabilo v New York mu je, po tipični slovenski navadi – šele ko uspeš v tujini, te cenijo doma – dvignilo ugled tudi v lokalnem okolju in tako zdaj, ko hodi po Ptuju, dostikrat od ljudi sliši: "Molk, nismo vedeli, da si tak dober!" Kar naenkrat interes zanj kažejo ljudje iz lokalnega okolja, ki so se povzpeli visoko na družbeni lestvici.

In tu trčiva ob še en paradoks, ki je nasploh značilen za Slovence, ko gre za nakup umetniških del, in sicer, da so tisti s kupno močjo pripravljeni odšteti nekaj deset tisoč evrov za avtomobil, ne pa tudi nekaj sto ali nekaj tisoč evrov za umetniške slike.

"Zadnjič me je neki znanec spraševal za zapestnico. Videl sem, da si jo želi, a je dajal vedeti, da si je ne more privoščiti. Dal sem mu jo na obroke, nekaj dni kasneje sem na njegovem dvorišču videl 50.000 evrov vreden avtomobil. Najbrž na lizing. To me pa pogreje!" pove Molk, ki doda, da marsikdo začne ceniti njegov kos nakita šele, ko mu nekdo drug pove, da ima njegov kos ali izrazi občudovanje nad njegovim nakitom.

Kako je s trendi pri oblikovanju nakita. So prisotni tako kot sicer v modni industriji?

Sam sledim svojim lastnim idejam in viziji. Ne oziram se na trende, ki jih umetno ustvarjajo velike modne hiše. Poskušam prodreti, navdušiti s svojimi idejami. Ko sem se odločil za oblikovanje lesenega nakita, sem mu želel dodati pridih prestiža, pri čemer sem moral paziti, da so kosi dodelani, da jih lahko ponudiš tudi na modnem trgu. Odločil sem se, da bom uporabljal rabljen, odpadni les, ki mu skozi oblikovanje dam novo zgodbo, priložnost, da ponovno zaživi, saj je tam nekje že umrlo oziroma opravilo svojo nalogo. Poskušam narediti kos, ki ga lahko nosi kupec sam, ali ga podari komu, lahko se prenaša iz roda v rod in uporablja neomejeno časa. Tudi, če se kateri kos zlomi, sem ga pripravljen brezplačno popraviti. Lesu dodajam prestiž tudi s tem, ko s smolo zalijem 0,0025 grama lusk dravskega zlata. To je količina zlata, ki ga izpiram ves dan, vzame veliko časa, zato je tudi cena takšne zapestnice 500 evrov. Tista, ki ima zlate lističe, je nekoliko cenejša, sicer se moji izdelki gibljejo v cenovnem razredu od 50 do tisoč in tudi več evrov. Cena je odvisno od velikosti, kaj je vgrajeno v les in zahtevnosti izdelave. Včasih tudi še izdelam kakšen nakit s tehniko rezbarjanje, vendar je to zamudno delo, zato so izdelki toliko dražji.

Pridejo tako s kosom lesa kot jasno idejo

Nakit ste začeli izdelovati iz lesa starih hrastovih sodov. Kje sicer dobite odpadni les, kje vse ga je mogoče najti, a ga ljudje sploh ne vidimo?

Vidite, to je kos iz prednjega dela (fronta; op. p.) 80 let starega 5.000-litrskega soda (prime v roke kos lesa; op. p). Deske za prednji del soda povezujejo kovinski mozniki in ko je sod napolnjen z vinom, kovina rjavi in sčasoma, z leti les patinira, zato vidite te črne lise (pokaže na črne lise na hrastovem kosu; op. p.) Sam iz tega oblikujem zapestnico. To je ena od stvari, ki je fascinirala Bryno Pomp, direktorico programa MAD About Jewelry. Rekla je, naj vse to opišem vključno z izdelavo kosa nakita v enem videu, ki bo predstavljen na razstavi. Odslužene dele sodov dobim od kolega, ki je solastnik Ptujske kleti, sicer je dovolj stopiti malo v gozd, kjer najdeš kakšno korenino ali posušeno drevo. Ljudje običajno v gozdu gledajo bolj površinsko, v krošnjo, jaz pa tako kot tisti, ki zbirajo staro železo, premaknem in obrnem vsak kos, ki se je podrl ali preprosto leži na tleh. Včasih me tudi ljudje pokličejo, da jim kaj zanje neuporabnega leži na dvorišču, če me zanima. Zadnjič me je klical prijatelj, ki bo gradil hišo na parceli, in je bilo treba podreti staro, že posušeno murvo. Motorko sem dal v avto in sva šla z očetom. Materiala imam veliko, tako da se mi ne mudi. Ko pripeljem sveže kose, imajo par let časa, da se posušijo.

Za najboljše violine, stradivarke, se je uporabljala kombinacija javorjevega, smrekovega in vrbovega lesa. Tudi slovenski mojster violin Demšar uporablja javor in smreko. Kako je s tem pri izdelovanju nakita?

Sam se izogibam prav smreki, ker je bolj mehak les in tudi po strukturi rad poči. Raje imam trši les, sicer se da iz vsakega lesa narediti nakit. Redko posegam po eksotičnem lesu, kot je na primer venge, ker je drugega dovolj.

Pride kdo tudi s kakšnim kosom lesa in konkretno idejo, kaj bi rad, da mu oblikujete iz njega?

Tudi. Enkrat mi je en fant prinesel kos oljke in je želel, da mu naredim zaročni prstan. On je iz celotnega procesa, kako je našel kos lesa na morju, ga prinesel in kako sem ga sam obdelal, sestavil mozaik posnetkov in ji ga projiciral na steno, po tem, ko je svoje dekle zaprosil. Eni prijateljici sem v spomin na pokojnega moža iz še živega drevesa, ki ga je on zasadil, vzel odtis lubja, ki sem ga kot negativ odlil v vosek in je potem zlatar vključil ta odtis v zlati prstan.

Je leseni nakit vse bolj priljubljen med strankami? Je pri njih zavest o ohranjanju narave na način, da stari kos dobi novo podobo, namen, recikliranje, močnejša, kot pri starejših?

Da, zlasti mladi radi posegajo po lesu. Imam prijatelja, ki je moja najboljša stranka, saj skoraj vsak mesec kupi kos nakita za svoje dekle ali ga podari komu za rojstni dan, obletnico. Kupujejo sicer pogosteje ženske, a tudi fantje vse bolj nakupujejo za darila svojim dekletom. Za mlade je tudi zelo zanimiva kolekcija Seven, kjer uporabljam reciklirane deske za skejtanje.

Na dopustu komaj čaka, da se vrne v delavnico

Ustvarjate prstane, zapestnice, ogrlice, broške, uhane. Kateri kos nakita je najzahtevnejše izdelati?

Nobeden, če delaš z veseljem. Včasih, ko smo na dopustu, komaj čakam vrnitev v delavnico, ker mi je to delo res v veselje in me nobenega kosa ni strah. Trenutno je pač malo bolj zahtevno, ker moram pripraviti kar nekaj kosov nakita iz treh kolekcij, hkrati se je zaradi povabila v New York tudi povpraševanje med strankami povečalo in se moram potruditi za oboje, saj ne nazadnje od nakupov strank živim.

Pri izdelavi nakita uporabljate tudi dravsko zlato! Menda ga sami izpirate?

Res je. V preteklosti so ljudje, ki so živeli ob Dravi, tam v okolici Zlatoličja in Ptuja izpirali zlato, da so na ta način zaslužili kakšen dodaten dinar. Sam sem se pridružil enemu od društev, ker me je zanimalo, kako bi lahko zlate luske vkomponiral v nakit. Zdaj v poletnih mesecih to počneva s prijateljem. Tako, kot so to delali v preteklosti, najprej z lopato mečeš material v izpiralnik, da ostane zgolj fini prod, nato ga izpiraš v izpiralni skledi.

Omenili ste, da s prozorno smolo zalijete 0,0025 grama zlatih lusk na zapestnici. Kako morate izpirati prod, da dobite tolikšno količino zlata?

Z lopato je treba v izpiralnik vreči približno 200 lopat proda. Če bi vse delal ročno, ne vem, ali bi zadostovalo dva dni za to količino. Se pa v vsaki lopati proda najde kakšna luskica zlata, tako da je za moj nakit, na način, kako ga izdelujem, tovrstnega zlata dovolj. Za tiste, ki jim je tovrsten nakit predrag, ponujam nakit z zlatimi lističi, ki jih kupujem.

Je dravsko zlato po čem posebno?

Dravsko zlato je zelo čisto, vsebuje le kakšnih pet odstotkov drugih elementov, kot je na primer srebro. Nasploh je rečno zlato v primerjavi z zlatom, ki ga pridobivajo iz rudnikov, veliko bolj čisto, predvsem zaradi dolgega potovanja od primarnih nahajališč in zadrževanja v naplavinskih sedimentih, v katerih zaradi kemijskih in elektrokemijskih procesov ter prisotnosti organskih kislin prihaja do čiščenja in dejansko tudi do goščenja zlata. V Sloveniji je tovrstne zlate luske mogoče najti tudi v reki Muri.

Zaprisežen korant od otroštva

Molkovo delavnico, ki je ustvarjalno razmetana na način, da v vsakem kotu med različnimi žagami, vrtalnikom, stružnico na pultih ležijo posamezni deli nakita iz treh kolekcij, Drava G, Skateboard Collection 7 in Gold Leaf Collection, s katerimi se bo predstavil v New Yorku, na steni nasproti vhoda krasi tudi kovinska tabla z napisom "Srečko Molk, oblikovalec nakita", ki ga zastirajo veliki kravji zvonci. Ti visijo tudi nad izhodom iz delavnice.

"Že od malega sem tudi korant," pojasni prisotnost zvoncev. Oče mi je prvo obleko za koranta naredil iz čupavca (vrsta tekstila; op. p.) in tudi zdaj imam staro korantijo iz kratke ovčje volne, ne kot ti novodobni koranti. Prihaja čas korentovanja in četudi imam veliko dela, ne bom manjkal na prireditvah. Tega ne spustim za nič na svetu, pa četudi bom potem moral delati 24 ur na dan za razstavo," se dodatno razživi ob pripovedovanju o korantih in pustu.

Sam napis z njegovim imenom je nekoč stal pred vhodom v njegov atelje na Ptuju. A epidemija je terjala svoj davek, moral se je izseliti, zdaj se njegov nakit najbolje prodaja z reklamo od ust do ust. "Ko sem začel z izdelovanjem nakita, sem v Ljubljani prodajal v knjigarni Vale Novak in v njihovi trgovini s konceptom na Tavčarjevi. Slednja je bila res nekaj najboljšega, saj so mlade prodajalke imele občutek za stiliranje in so moj nakit ponujale strankam ob oblekah. To je bilo res krasno obdobje, zdaj pa me ljudje kar pokličejo in se niti več ne obremenjujem s tem, da nimam svojega prodajnega prostora."

Ptuj, mesto, ki bi lahko bilo prijaznejše do ustvarjalcev

Začetki so bili najbrž zahtevni, tudi glede preživetja?

Res je. Sam sem že v startu določil cene, ki so bile za marsikoga previsoke. Vsi so rekli, kako je nakit lep, super, a le redki so bili pripravljeni zanj odšteti denar. Medijsko mi je pomagalo sodelovanje z Jadranko Juras, ki ga je nosila tudi v svojem videospotu. Kar sam sem jo poklical in vprašal, ali bi, in ker je človek, ki so mu naravne stvari blizu, je sprejela povabilo. Tudi Ana Soklič ga nosi.

Kako pomembno je, da ima umetnik, oblikovalec ob umetniški žilici tudi poslovno žilico?

Zelo pomembno, samo ne poznam niti enega, ki bi jo imel. Je pa res, da so danes zlasti mlajši, ki znajo tržiti izdelke in izkoristiti že omenjena družbena omrežja in svetovni splet. Meni se ne ljubi preveč, čeprav bi najbrž z izpiranjem dravskega zlata in oblikovanjem nakita iz 80 let starih vinskih sodov lahko delal zgodbe.

Podpreti lokalno

Molk ima že leta status samostojnega kulturnega umetnika, za kar je hvaležen, saj mu država pokrije socialne prispevke. Za ptujsko občino, katere občan je, pravi, da se bo šele zdaj pokazalo, ali mu bo pripravljena pokriti vsaj del stroškov, ki jih bo imel s potovanjem v New York, in tudi na ta način podpreti lokalno. Na prodajni razstavi čez lužo mora biti zaradi navezovanja stikov prisoten osebno, saj mu to lahko odpre številne možnosti in priložnosti. Sicer bi si želel, da bi imel Ptuj kot sicer prekrasno mesto večji posluh za raznovrstne obrtnike, oblikovalce, umetnike, da bi jim ponudili prostore po ugodnejših cenah od komercialnih, saj bi s tem ti dobili priložnost za prodajo svojih izdelkov.

Povabila, ki jih mora zavrniti

Kje ste do zdaj imeli priložnost razstavljati svoj nakit?

Vsako leto sodelujem na Tednu mode v Ljubljani, lani sem nastopil na istoimenskem tednu v Romuniji, pred epidemijo sem se predstavil v Hongkongu, sodeloval sem s kultnim belgijskim modnim kreatorjem Martinom Margielo, pred tem tudi z Zoranom Garevskim, Matevžem Faganelom, se predstavil v različnih ljubljanskih galerijah. Večkrat sem bil vabljen na milanski Teden mode, vendar so stroški gostovanja zame preprosto previsoki, saj moraš plačati za vsak kos nakita, ki ga želiš predstaviti. Tudi v Pariz sem bil vabljen, a sem moral povabilo iz enakih razlogov zavrniti. Poleg tega je na teh tednih mode nakit le dodatek k oblekam in zato igraš postransko vlogo.

Povabilo na prodajno razstavo je, kot ste že večkrat dejali, uspeh, na katerega ste po tihem upali dvajset let. Kako točno je prišlo do tega povabila v New York?

Bryna Pomp, direktorica programa MAD About Jewelry v Museum of Arts and Design, je moj nakit opazila na Instagramu in me je nekega novembrskega večera lani poklicala. Povedala je, da se ji zdi moj nakit vrhunski, in me povabila, da bi razstavljal junija v New Yorku. Priznam, da celo noč nisem zatisnil očesa zaradi vznemirjenosti in še dva tedna sem hodil nekoliko izgubljen po delavnici. Zdaj me pokliče vsak mesec in preveri, kako napredujem. Na razstavi bom predstavil približno 70 kosov nakita iz treh kolekcij in vse mora štimati. Odločil sem se, da bom tudi vizitke in kartonsko embalažo, ki je v nastajanju, dvignil še nivo višje, saj mora vse izgledati prestižno. Tam bodo prisotni galeristi z vsega sveta in številni svetovni mediji in to je res največja priložnost, ki se ti kot oblikovalcu lahko zgodi, saj mi ti ljudje lahko odprejo vrata številnih prodajnih galerij po vsem svetu.

Kako so vaši domači, ki vaše ustvarjanje spremljajo od blizu ves čas, sprejeli to povabilo?

Žena in hčerka, ki je veliko časa preživela tukaj z mano, da sva bila čim več skupaj, sta seveda veseli in ponosni, čeprav ženi že včasih tudi malo preseda, saj delo pogosto prinesem tudi domov. Starši, veste, kako so, vedno jih skrbi za otroka. Še posebej, če se odloči za pot, kjer prihodki niso zanesljivi. Mama je tudi zdaj spraševala, kako bom finančno zmogel in kako mi bo uspelo vse odpeljati v New York, kako se bom tam znašel. Ko me je zadnjič slišala na nacionalnem radiu, pa je le rekla: "No, mogoče le bo nekaj iz tebe!" (glasen smeh sogovornika; op. p.)