"Tožba lahko potrošnika stane več kot samo oškodovanje"

Ana Oštir je zaposlena v ljubljanski odvetniški družbi Jadek&Pensa. V sodnem sporu "pro bono" zastopa upokojenko Marijo iz Celja, od katere mariborsko podjetje Vitalius terja plačilo še 643 evrov za prehranska dopolnila, k nakupu katerih se je zavezala s podpisom pogodbe na njihovem brezplačnem "preventivnem pregledu".

"Očiten primer zavajajoče poslovne prakse in oderuške prodaje"

Kako to, da ste se odločili prevzeti primer gospe Marije?

Ocenili smo, da gre za očiten primer zavajajoče poslovne prakse in oderuške prodaje, ki cilja na posebej ranljivo skupino upokojencev. Posebej zavržno se nam zdi, da zlorabljajo slabše zdravstveno stanje, ki je značilno za starejše, in jim pod pretvezo zdravniških pregledov prodajajo prehransko dopolnilo. Tovrstne nezakonite prakse ne škodujejo zgolj posameznim žrtvam, temveč celotni družbi, ki to dopušča in ne zaščiti šibkejših.

Potrošniki do vračila denarja le s tožbo

Kako so po vašem mnenju slovenski potrošniki, predvsem starejši, zaščiteni pred takšnimi poslovnimi praksami?

Nepoštene poslovne prakse so skladno z zakonom o varstvu potrošnikov prepovedane. Vendar pa je težava v praksi, še posebej, če že pride do oškodovanja potrošnika, ki kot žrtev take prakse sklene pogodbo. S prijavo tržnemu inšpektoratu potrošnik ne more doseči povrnitve oškodovanja v konkretni zadevi, inšpektorat lahko zgolj ugotovi kršitev in podjetju izreče prepoved uporabe nepoštene poslovne prakse in/ali sankcijo zaradi prekrška.

Potrošnik pa mora vračilo kupnine doseči prek sodišča, s tožbo?

Če pride do oškodovanja potrošnika zaradi nepoštene poslovne prakse podjetja, ki jo je ugotovil inšpektorat, lahko potrošnik sicer odstopi od pogodbe, zahteva vračilo plačanega zneska ali znižanje kupnine. Vendar mora za to, da svoje pravice uveljavi zoper podjetje, vložiti tožbo pred sodiščem.
Običajno gre za spore majhne vrednosti, ker terjatev ne presega 2 tisoč evrov. Potrošnik mora za uveljavitev svojih pravic plačati stroške sodne takse in odvetniške stroške, če se odloči za zastopanje. V primeru, da v sporu uspe, mu mora podjetje sicer povrniti pravdne stroške, vključno z odvetniškimi stroški, vendar so ti odmerjeni po odvetniški tarifi. Višina stroškov po odvetniški tarifi je v primeru spora majhne vrednosti zelo nizka in realni stroški bistveno presežejo ta znesek.

"Podjetja na to računajo"

Kakšna je torej usoda večine takih primerov?

Potrošnik se znajde pred dilemo, ali se spustiti v sodni spor, ki ga tudi v primeru uspeha utegne stati več kot samo oškodovanje. Zato se v večini tovrstnih primerov ne odločijo za uveljavljanje svojih pravic pred sodiščem.

Podjetja, katerih poslovni model temelji na nepoštenih poslovnih praksah, se seveda tega zavedajo in s tem celo računajo. Zato je izjemnega pomena, da v takih primerih tržni inšpektorat ukrepa hitro, ugotovi kršitev in podjetju prepove uporabo nepoštene poslovne prakse ter tako prepreči nadaljnje oškodovanje potrošnikov.

Pomanjkanje inšpektorjev

Podjetje Vitalius je že vrsto let na radarju medijev in inšpektorjev zaradi enakih spornih poslovnih praks. Zakaj so slovenski nadzorni organi tako nemočni pri preprečevanju tovrstnega početja?

Težava ni v zakonodaji, temveč v njenem izvrševanju. Eden ključnih problemov je pomanjkanje inšpektorjev. Brez povečanja števila inšpektorjev in zagotavljanja visoke strokovne usposobljenosti zaposlenih na inšpektoratih je večja učinkovitost težko izvedljiva.

Pri podjetjih, katerih poslovni model temelji na nepoštenih poslovnih praksah, je problem tudi to, da so inšpekcijskih in sodnih postopkov vajeni. V času, ko pristojni organi vodijo postopek, prakso že spremenijo, po izdaji odločbe jo nekoliko prilagodijo, in nato vsakič znova, ko inšpektorat spet vodi postopek na podlagi novih prijav. Menim, da bi bilo smiselno, da bi v primeru ponavljajočih se kršiteljev inšpektorat po uradni dolžnosti izvajal nenapovedane preglede, redno preverjal njihovo delovanje ter ukrepal, še preden oškodovani potrošniki podajo prijave. To bi bilo mogoče zgolj s kadrovsko okrepitvijo inšpektorata.

Bi bilo smiselno zaostriti tudi kaznovalno politiko?

Večjo učinkovitost inšpektorata bi lahko dosegli tudi z uveljavitvijo kazni v odstotkih letnega prometa v primeru sistematičnih nepoštenih poslovnih praks podjetij. Zakon o varstvu potrošnikov že omogoča izrek tovrstnih glob v primeru najhujših čezmejnih prekrškov. Takšna globa bi lahko pomembno opolnomočila tržni inšpektorat. Številna podjetja imajo namreč določena sredstva rezervirana za plačilo morebitnih glob, ki so v praksi zanemarljiva v primerjavi z zaslužki, ki jih ustvarijo z nepoštenimi poslovnimi praksami.