Da je hoja po gozdu dobrodejna za naše počutje, smo verjetno občutili vsi, ki smo kdaj stopili v gozd. Pomaga nam, da se sprostimo, napolnimo baterije, se odklopimo od skrbi in stresa vsakdanjega življenja – zveni logično, samoumevno, a v zadnjem desetletju je na tem področju vse več raziskav, ki tudi znanstveno potrjujejo učinke gozda na zdravje ljudi. Znanstveniki menijo, da je čas, ki ga preživimo pod zelenimi krošnjami, lahko pomemben za naše zdravje.
Ko beremo o vplivu gozda na zdravje, gozdni terapiji številni ljudje pogosto pomislijo na zdravilce ali pa vsaj na objemanje dreves, terapijo z gongi in jogo v gozdu … Priznam, tudi sama bi se lahko uvrstila mednje in tudi med raziskovanjem sem naletela na sumničave odzive slovenskih strokovnjakov z različnih področij, kot so: Še nismo imeli takega vprašanja, pa smo že na vse živo odgovarjali; Pri nas strokovnjaka, ki se ukvarja s tem področjem, ni; Za to pa še nisem slišal, to pa je malo nenavadno; Vaš mail z vprašanji sem najbrž izbrisal; Zakaj bi bilo to vredno znanstvenih raziskav?.
Po tem je bilo še bolj jasno, da temo moram raziskati in prek najboljših strokovnjakov, znanstvenikov, raziskovalcev in študij poiskati strokovne in legitimne odgovore ter tako s tega področja odstreti nekaj tančice mističnosti.
Odzivi raziskovalcev v tujini so bili precej drugačni, saj so raziskave vpliva narave, tudi gozda, že dobro uveljavljene. S takšnimi raziskavami se ukvarjajo okoljski psihologi, okoljski nevrologi, medicina, tej temi se posvečajo urbanisti in krajinski arhitekti, vedno bolj tudi raziskave s področja gozdnega turizma, kjer je med pionirji celo Slovenija. Nekatera od teh področij imajo že dolgo zgodovino, druga, kot je okoljska nevroznanost, se razvijajo šele v zadnjih letih. Neizpodbitno dejstvo pa je, da se z učinki gozda na zdravje in dobro počutje ukvarja vse več raziskovalcev.
Danes namreč bolj kot kadarkoli vemo, da gozd potrebujemo, saj ima številne pozitivne socialne in ekološke funkcije in je lahko pomemben “terapevt”, ki skrbi za to, da kot družba ostanemo v dobri fizični in duševni kondiciji.
Denis Sadiković/N1
Japonska praksa “gozdnega kopanja”
Japonci že desetletja vedo, da je preživeti čas v gozdu blagodejno za telo in psiho, so tudi začetniki raziskav na tem področju. V 80. letih prejšnjega stoletja so namreč na Japonskem opazili skokovit porast s stresom povezanih bolezni, kot odgovor na nacionalno zdravstveno krizo pa so oblikovali več poti, ki bi ljudi vodile po gozdu. Tako je nastala danes dobro poznana japonska praksa šinrin-joku, ki se pogosto prevaja kot gozdna kopel. A ne gre za dejansko kopanje, namakanje v kakšnem bazenu ali jezeru sredi gozda. Gre za metaforo, ki predstavlja nekakšno potopitev v vzdušje gozda, pri čemer namen ni, da prehodimo dolge razdalje, temveč, bolj zavestno, poglobljeno izvajanje različnih dejavnosti, s čimer naj bi dosegli pozitivne učinke gozda.
To ni nova oblika nekega new-age trenda, temveč vse bolj dokazana zdravstvena praksa, ki je v zadnjih nekaj letih pritegnila veliko zanimanja javnosti in znanstvenikov po vsem svetu.
Eden prvih, ki je dokazoval blagodejne učinke gozdne kopeli in obiskovanja gozda, je bil japonski zdravnik in raziskovalec dr. Čing Li z Nippon Medical School. Nekatere njegove začetne študije, ki so odprle pot znanstvenim raziskavam učinkov izpostavljenosti gozdnemu okolju, so bile sicer tarča kritik, saj so bile narejene na majhnih vzorcih. Vendar pa je bilo do danes opravljenih mnogo novih študij, ki ali potrjujejo nekatere prve raziskave ali razkrivajo nova dognanja, vsem pa je skupna ugotovitev, da ima narava blagodejen vpliv na človekovo dobrobit, in sicer nanjo vpliva po različnih poteh.
Kot kažejo zlasti raziskave na Japonskem in v Koreji, lahko po fiziološki poti izpostavljanje gozdu povzroči zmanjšanje vnetja v telesu, kar je povezano s celo vrsto ugodnih učinkov na zdravje, kot je manjše tveganje za bolezni srca in ožilja ter sladkorno bolezen, pravi okoljski psiholog iz Raziskovalne skupine za okoljsko psihologijo na Univerzi na Dunaju dr. Mathew White. “Vendar pa je tu potrebna pazljivost – nekatere drevesne vrste imajo veliko cvetnega prahu (npr. breza – betula), ki lahko poslabša vnetja, na primer astmo,” opozarja.
Dr. Mathew White (osebni arhiv)
Poleg tega raziskave kažejo, da naj bi obiskovanje gozda povečalo pozornost, izboljšalo razpoloženje, pozitivno vplivalo, če imamo bolezni dihal, motnje spanja ali depresijo. Ena od študij je denimo pokazala, da bi lahko preprečili do sedem odstotkov primerov depresije in devet odstotkov primerov visokega krvnega tlaka, če bi vsi prebivalci mesta vsaj enkrat na teden za povprečno 30 minut ali več obiskali zelene površine.
O tem, koliko časa naj bi preživeli v gozdu za pozitivne učinke na zdravje, si študije sicer niso enotne, saj je odvisno od tega, kaj in kako merijo, a študija Mathewa Whita je denimo pokazala, da je za zdravje in dobro počutje potrebnih vsaj 120 minut na teden, pod tem pragom pa se bistvene koristi za zdravje in dobro počutje ne pokažejo.
Druga pot učinkovanja gozda na naše zdravje je prek zmanjševanja stresa, za kar obstajajo najmočnejši dokazi, podprti tako s fiziološkimi označevalci stresa, psihološkimi samoopažanji kot tudi možganskimi slikami, pojasnjuje White. Z zmanjševanjem stresa pa posredno vpliva tudi na preprečevanje različnih bolezni sodobnega časa, ki so povezane s stresom.
Po tretji, fizični poti na nas učinkuje fizična aktivnost, ki običajno spremlja obisk gozda. “Hoja po gozdu je bolj koristna kot hoja po tekočem traku v telovadnici na isti razdalji, saj zahteva kompleksnejše mišične gibe in krepi fiziološko odpornost, kar je še posebej pomembno pri starejših odraslih za zmanjšanje števila padcev itd.,” pravi White.
Četrta pot je povezana s pozitivnimi socialnimi izkušnjami v gozdu. “Različne skupine ljudi (na primer ozdravljeni uživalci drog) menijo, da je okolje v naravi manj obsojajoče kot mestno okolje, saj imajo občutek, da jih družba ne opazuje in negativno ocenjuje, temveč imajo tam prostor za pogovor z ljudmi, ki so imeli podobne izkušnje.”
Peta pot pa je povezana s premagovanjem izzivov in boljšim občutkom o sebi oziroma samospoštovanjem, kar je sicer običajno povezano z daljšimi izkušnjami v naravi, kot so večdnevni izleti v divjino, pojasnjuje za N1 dr. White.
Nekatere študije kažejo tudi, da za določen pozitiven učinek niti ni nujen dejanski obisk gozda, dovolj je že pogled na zelenje. Študije so recimo pokazale, da bo bolnik, ki ima pogled na zelenje, hitreje okreval kot tisti, ki gleda betonske stene, v nekaterih študijah se je razpoloženje izboljšalo že ob gledanju slik narave, pozitivne učinke na stres pa so zaznali tudi po času, preživetem v virtualnem naravnem okolju, nam pojasni doktorska študentka s področja okoljske nevroznanosti Sonja Sudimac, ki je pred kratkim v reviji Molecular Psychiatry objavila odmevno študijo, ki dokazuje, da lahko preprost sprehod v naravi zmanjša aktivnost v možganskih predelih, povezanih s stresom.
Študija: ena ura je dovolj za zdravje vaših možganov
Kot nam še pojasni Sonja Sudimac, ki sicer prihaja iz Srbije, trenutno pa kot doktorska študentka deluje v raziskovalni skupini Lise Meitner za okoljsko nevroznanost na Inštitutu Max Planck za človeški razvoj v Berlinu, je že dolgo znano, da naravno okolje koristi duševnemu zdravju, medtem ko naj bi bilo življenjem v mestih povezano s slabšim duševnim zdravjem.
Sonja Sudimac (osebni arhiv)
Pri prebivalcih mest so na primer pogostejše anksioznost, depresija, motnje razpoloženja in shizofrenija kot pri ljudeh, ki živijo na podeželju, kažejo študije. Vendar pa doslej še nobena študija ni preučevala učinkov narave na nevronske mehanizme, povezane s stresom. Raziskava Sonje Sudimac je pomembna, ker je prvič potrdila vzročno povezavo med sprehodom v gozd in pozitivnim vplivom na možgane.
V študiji Sonje Sudimac se je izkazalo, da enourni sprehod v naravi zmanjša s stresom povezano možgansko aktivnost. Po 60-minutnem sprehodu v naravi se namreč aktivnost v amigdali – predelih možganov, ki sodelujejo pri predelavi stresa, zmanjša, ljudje pa se počutijo napolnjeni, olajšani … kar kaže na to, da narava blagodejno vpliva na predele možganov, ki so povezani s stresom. Zanimivo pa je, da je s stresom povezana možganska aktivnost po urbanem sprehodu ostala enaka, kar ni skladno s splošnim prepričanjem, da mestno okolje povzroča dodaten stres.
V prihodnje želijo preučiti tudi učinke zvokov in vonjav ter primerjati učinke različnih vrst naravnih okolij, na primer mestnih parkov, v primerjavi z botaničnimi ali živalskimi vrtovi. Njeno študijo pa si želijo ponoviti tudi na starejših udeležencih, saj so v tej sodelovali predvsem mladi.
Predvsem pa upajo, da bodo z raziskavo opozorili na pomen politik urbanističnega načrtovanja, ki bi v ospredje morale postavljati mesta z boljšim dostopom do zelenih površin, da bi zaščitili in izboljšali duševno zdravje prebivalcev.
Denis Sadiković/N1
Pomen zelenih površin in celjski gozd kot primer dobre prakse
V mestu ima namreč narava, od posameznih dreves in drevoredov do parkov, zelenih površin in mestnih gozdov, poleg tega, da zagotavlja zdravje in dobro počutje, še veliko drugih nalog. “Varuje tla in vodo, ustvarja privlačnost mestnega okolja in identiteto prostora, blaži temperature in hrup, zaustavlja prašne delce in zadržuje padavine,” nam pove krajinska arhitektka in prostorska načrtovalka Inštituta za politike prostora dr. Maja Simoneti.
Tega se vedno bolj zavedajo tako zdravstveni delavci kot prostorski načrtovalci in urbanisti, ocenjuje, kar pa ne pomeni, da so vsi prebivalci slovenskih mest in naselij dobro preskrbljeni z ustrezno načrtovanimi in urejenimi zelenimi površinami, pravi. Zadnje čase se namreč gradi veliko stavb, mesta se zgoščuje, ob tem pa ni poskrbljeno za ustrezno velike in kompleksne javne zelene površine, dodaja Simoneti.
“V Ljubljani se dreves še vedno pogosto ne obravnava kot nekaj, kar je nujen del prostora, temveč bolj kot nekaj, kar je zahtevno za izvedbo in vzdrževanje. Tako se velikokrat zgodi, da za drevesa zmanjka denarja, volje in motivacije,” je aprila za Poglobljeno povedal dr. Blaž Klobučar, ki se na Švedskem ukvarja z raziskovanjem mestnih dreves. Po njegovem mnenju bi vsakič, ko v mestu pogledate skozi okno, morali videti vsaj tri drevesa. Krošnje bi morale pokrivati 30 odstotkov površin v vseh soseskah. Vsak prebivalec mesta pa bi moral biti od najbližje zelene površine oddaljen največ 300 metrov.
Drevo v Tivoliju (Denis Sadiković/N1)
Mestni gozd Celje
Kot enega boljših primerov upravljanja urbanih gozdov se pogosto omenja Mestni gozd Celje, projekt, ki so ga zasnovali že leta 1996 na pobudo celjske krajevne enote Zavoda za gozdove Slovenije.
Zavedali so se, da je edini način, da bo upravljanje gozda sledilo javnemu interesu in da bodo v ospredju ekološke in socialne funkcije gozda, ta, da občina odkupi gozdove v okolici mesta. Leta 1997 je bil tako sprejet odlok o razglasitvi gozdov s posebnim namenom v Mestni občini Celje, ki je bil tudi prvi tovrstni pravni akt v Sloveniji. V skladu z odlokom je bila občina dolžna odkupiti gozd, ki ga je zasebni lastnik ponudil v odkup, nam pove vodja celjske krajevne enote Zavoda za gozdove Slovenije Robert Hostnik.
Robert Hostnik (osebni arhiv)
Mestna občina je tako postopoma odkupila vse gozdne površine na južnem obrobju občine, hkrati pa je ustvarila tudi nove gozdne poti in obnovila stare, zgradila je mrežo sprehajalnih poti v skupni dolžini 14 kilometrov, gozdno otroško igrišče, tematske poti in največjo drevesno hišico, v kateri potekajo različna izobraževanja za otroke in srednješolce.
Kot pojasni Hostnik, je njihova vloga kot upravljalcev, da z ustrezno infrastrukturo omogočijo, da ljudje pridejo v gozd in ga uporabljajo. “To je izjemnega pomena še posebej za gozdove, ki so v bližini mest, ker so ljudem blizu in so jim na voljo za vsakodnevno rabo. Pa tudi zato, ker je gozd najbolj ohranjen naravni kopenski ekosistem, ki deluje sam – v gozd je treba iti, nato pa gozd kot ekosistem s kroženjem snovi in drugimi procesi, ki se v njem odvijajo, nezavedno deluje na človeka,” pojasni Hostnik.
To prepoznava vse več mest, predvsem Ljubljana in Novo mesto, počasi upravljanje gozda začenja tudi Maribor, pojasnjuje Hostnik ter dodaja, da je ključno, da so gozdovi pravno varovani, da se tako prepreči njihovo krčenje, kljub močnim kapitalskim pritiskom, ki se pojavljajo, poudarja.
Mestni gozd Celje
Gozd na recept
Kot pojasni upokojena zdravnica Cvetka Avguštin, ki je ena redkih, ki se v Sloveniji ukvarja z vplivom gozda z medicinskega vidika, v nekaterih evropskih državah zdravniki že predpisujejo “zeleni recept” oziroma “gozd na recept” kot nekakšno dopolnilno obliko terapije. Zaveda se, da nekateri ob tem dobijo asociacijo na objemanje dreves, kar je po njenem mnenju povezano s tem, da podobne prakse izvaja veliko poduhovljenih ljudi, a nikakor ne gre za to, poudarja Cvetka Avguštin.
V škotskem mestu Dundee so denimo že leta 2019 uvedli možnost zelenih receptov, ki zdravstvenim delavcem v javnem zdravstvu omogočajo, da svojim pacientom predpišejo aktivnosti, povezane z naravo, ki jih izvajajo lokalni ponudniki, kot je terapija z gorskimi kolesi, za zaprto skupino, ki se zdravi na oddelku za duševno zdravje, nam pove raziskovalka iz Dundeeja dr. Viola Marx, nekdanja koordinatorka Dundee Green Health Partnershipa, v okviru katerega je nastal projekt zelenih receptov.
dr. Viola Marx (osebni arhiv)
V nasprotju s tradicionalnimi načini napotitve lahko bolnik sam izbere dejavnost. Tako mu omogočijo, da sam skrbi za svoje zdravje in počne nekaj, kar ga veseli, ter mu tako pomaga k boljšemu počutju. Vse lokalne dejavnosti so sicer popisane in določene, za katero vrsto stanja in resnost so primerne.
Mnogim državam je to v interesu, saj je to tudi poceni oblika preventivne terapije, ki zmanjšuje zdravstvene stroške kroničnih bolezni, meni Cvetka Avguštin, ki si želi, da bi bila takšna terapija na voljo tudi v Sloveniji. Kot nam pojasnijo na NIJZ, trenutno nimajo kapacitete, da bi razvijali področje gozdne terapije in bolj ciljnega vključevanja te metode v sistem javnega zdravstva. “Je pa naravno okolje del obravnav za zdrav življenjski slog, ki jih izvajajo centri za krepitev zdravja in drugi izvajalci,” dodajajo.
Na področju razumevanja učinkov narave in gozda na zdravje še vedno obstajajo vrzeli, poudarja Viola Marx, zato so potrebne dodatne raziskave. Predpisovalci želijo bolj natančno vedeti, katere koristi za posameznika je mogoče pričakovati. Da bi zeleni recepti lahko postali del nacionalne politike, pa bi bilo pomembno razumeti, kakšen “odmerek” neke dejavnosti v naravi je potreben, kako pogosta mora biti itd., meni.
Denis Sadiković/N1
Gozdna pedagogika
Številne raziskave kažejo tudi, da ima gozd še posebej pomemben vpliv na otroke in njihov razvoj. Tudi zato se v zadnjih letih veliko govori o t. i. gozdni pedagogiki, ki povezuje pedagogiko z gozdarstvom in naravoslovjem in vključuje poučevanje v naravi. V Sloveniji jo že uporabljajo v nekaterih vrtcih in šolah, združenih v mrežo gozdnih šol in vrtcev.
Kot pojasni dr. Gregor Torkar s Pedagoške fakultete v Ljubljani, kjer poučujejo tudi različne predmete, povezane z gozdno pedagogiko in poukom na prostem, je pouk na prostem pomemben družbeni korektiv v dobi vse večje odtujenosti ljudi od narave, ki je v Sloveniji predvsem posledica spremembe življenjskega sloga in zasvojenosti otrok in odraslih z zasloni. “Biofilija, ki jo je Edward O. Wilson opredelil kot potrebo človeka po povezanosti z naravo, danes tekmuje z zelo resnim tekmecem, imenovanim videofilija. Ljudje danes torej manj prostega časa posvečamo zahajanju v naravo,” pravi.
dr, Gregor Torkar (Špela Klofutar)
Gozdna pedagogika in druge oblike izkustvenega učenja v naravi po Torkarjevih besedah omogočajo celostni razvoj otroka, njegovo dobro počutje in zdravje. Pozitivno lahko vplivajo na njegov gibalni (telesno pripravljenost in spretnost), socialni (razvoj spretnosti komunikacije, dela v skupini), čustveni (vrednote, prepričanja in lastno dojemanje) in kognitivni razvoj (znanje in razumevanje pojavov in procesov v naravi). Raziskave ugotavljajo pomen učenja v naravi za razvoj kreativnosti in čuječnosti.
“V gozdu se torej lahko veliko naučimo, izkusimo s svojimi čutili, stopamo v interakcijo s soljudmi in drugimi organizmi ter se ob tem tudi dobro počutimo. Otroci na drugačen način kot v učilnici sodelujejo, si delijo vloge pri skupinskem delu in razvijajo svoje komunikacijske spretnosti, kar je posledica heterogenega in zelo spodbudnega okolja,” pravi Torkar.
Kot še poudari, ni nujno, da v gozdu potekata le ciljno, vodeno učenje in poučevanje. Gozd je namreč že sam po sebi zelo vabljiv, ne le otrokom, temveč tudi odraslim. Raziskave o pomenu narave v življenju ljudi ugotavljajo, da je narava pogosto naše zatočišče v življenjskih stiskah, mesto, kjer najdemo mir, “se napolnimo z energijo”, še posebej pa je pomembna ob življenjskih prelomnicah, kot so rojstvo otroka, bolezni ali smrt bližnjega, ko se pogosto prevrednoti naš vrednostni sistem, in takrat je narava pomembna doživljajska vrednota, pravi Torkar.
Špela Klofutar
Naravoslovni nahrbtnik s pripomočki za obisk narave
V letošnjem šolskem letu po Torkarjevih besedah na Pedagoški fakulteti nadaljujejo uspešen projekt Naravoslovni nahrbtnik, ki so ga v vrtce vpeljali s pomočjo dr. Špele Klofutar s Pedagoške fakultete. Nahrbtnik vsebuje različne naravoslovne pripomočke in kartice s predlogi za naravoslovne dejavnosti v naravi ter potuje od družine do družine. Pri vsaki navadno gostuje teden dni, tako da se lahko starši skupaj z otrokom odpravijo v naravo in tam počnejo kaj zanimivega, vtise s potepanj pa zapisujejo v dnevnik, ki je priložen nahrbtniku.
In še … gozdni turizem
Naraščajoče zahteve družbe po dobrem počutju se odražajo tudi v številnih novih praksah, povezanih z gozdom, ki pa vse bolj postajajo tudi del turističnih ponudb različnih mest. V svetu se denimo naglo razvijajo turistični “gozdni produkti”, na primer “terapevtske gozdne poti”.
Prve turistično-zdraviliške aktivnosti krepitve telesa, ki so potekale v slovenskih gozdovih, sicer segajo že v 19. stoletje. Leta 1854 je namreč Arnold Rikli razvil prvo zdraviliško (helio-atmosfersko) zdraviliško terapijo, ki naj bi krepila zdravje in celo pomagala zdraviti bolezni s pomočjo gozda, zraka, vode in sonca, in na Bledu ustanovil naravni zdravilni zavod, pojasnjuje dr. Darija Cvikl, raziskovalka in utemeljiteljica gozdnega turizma v Sloveniji ter članica predsedstva mednarodnega združenja strokovnjakov gozdne terapije ISFT (International Society of Forest Therapy). Del turistične ponudbe v prihodnje pa bi lahko bila tudi gozdna terapija ali gozdna kopel, meni.
dr. Darja Cvikl (osebni arhiv)
Junija 2021 je dr. Cvikl vodila eno prvih raziskav s področja gozdnega turizma v Evropi. Izvedli so jo v Kranjski Gori, naročnik je bila Mestna občina Kranjska Gora. V raziskavi so bili sodelujoči turisti deležni gozdnih terapij, ki so jih po strukturiranem programu izvajali vodniki gozdne terapije z licenco Združenja za naravno in gozdno terapijo (ANFT). Teh je v Sloveniji približno deset, po njihovih storitvah pa povprašujejo predvsem tujci, pojasni Cvetka Avguštin, prav tako certificirana vodnica gozdne terapije. Z medicinsko vodenimi meritvami so zaznali nižjo raven stresa, tlaka in splošno boljše počutje.
Ob razvoju gozdnega turizma si dr. Darja Cvikl skupaj s Cvetko Avguštin, ki je kot zdravnica prav tako sodelovala pri omenjeni raziskavi, prizadeva tudi za to, da bi v Sloveniji akreditirali študijski program za izpopolnjevanje na področju višjega strokovnega izobraževanja za izvajalca gozdne terapije.
Da bi doživeli dobrodejne učinke gozda, pa seveda ni nujno, da se v gozd odpravimo z vodnikom, pozitivne učinke bomo občutili tudi, če se v gozd odpravimo sami, dodaja Cvetka Avguštin.
Denis Sadiković/N1
Potrebujemo več kakovostnih raziskav
Gozdna terapija oziroma gozd ima torej lahko pomembno vlogo pri spodbujanju zdravja in preprečevanju stresa in bolezni. Vendar pa je treba opozoriti, da je pri presojanju nekaterih obstoječih raziskav potrebna previdnost.
Treba se je zavedati, opozarjajo raziskovalci, da je veliko azijskih študij izvedenih z večinoma zdravimi in mladimi udeleženci. Nekatere so narejene tudi na (pre)majhnih vzorcih, nekatere imajo veliko tveganje pristranskosti, opozarjajo raziskovalci. Poleg tega je trajanje študija večinoma kratko, manj pa je znanega o dolgoročnih učinkih.
Da bi bili rezultati dovolj trdni za oblikovanje smernic za klinično prakso in uvedbo gozdne terapije v javnozdravstvene sisteme, je torej potrebnih še veliko bolje zasnovanih študij z ustreznimi parametri in bolj kakovostnimi metodami.
Po besedah Matthewa Whita je treba bolje razumeti tudi finančno plat, ali se uvedba takšnih terapij v sistem javnega zdravstva izplača, pa tudi ali so učinki gozdnih terapij boljši ali podobnim drugim alternativnim oblikam, kot so terapije s konji ali z umetnostjo, ali pa je vsaka smiselna za določeno skupino ljudi.
Premisliti je treba tudi, kako bomo zagotovili pravično ponudbo – da bodo imeli do takšnih terapij dostop vsi, ki jih potrebujejo. “Nekdo, ki je premožnejši, lahko relativno enostavno najde čas in se odpelje na lepo lokacijo, medtem ko bo revnejša oseba, ki dela v prekarnih razmerah, ki ima težave z gibanjem in nima avtomobila, morda imela težave.”
Denis Sadiković/N1
Dokazi koristi gozdov so precej trdni
Kljub temu da potrebujemo boljše raziskave in da ne vemo natančno, kako močni in dolgoročni so učinki in kako deluje na različne tipe ljudi, pa je po mnenju Sudimac, White in Marx jasno, da je dobro iti v naravo in v gozd, saj so dokazi o splošnih telesnih, duševnih in socialnih koristi gozdov trdni, pravijo. Negativnih učinkov pa, razen možnosti, da dobimo klopa, ni.
Dobro je, da se vsi čim večkrat odpravimo v gozd, in koristno je, da skušamo biti v tem času čim bolj prisotni, da opazujemo naravo in se z njo povezujemo, pravi tudi psihologinja in psihoterapevtka Maruša Zaletel Tekavc. “Hkrati pa je dobro, da se vprašamo, kaj naravi lahko damo nazaj, da zgolj ne jemljemo, na primer poberemo smeti, če jih najdemo v gozdu,” pravi.
Ob tem psihologinja opozarja še, da lahko gozd naše težave ublaži ali do neke mere preprečuje, ne more pa nas pozdraviti, če imamo akutne bolezni, in ne more nadomestiti terapevta, če imamo večje duševne težave, opozarja. Zato je seveda pomembno, da v primeru hujših zdravstvenih in psihičnih težav poiščemo pomoč zdravnika oziroma terapevta.
