Menu Item
Pred 70 leti je partijska tajna policija oblikovala skrivni mehanizem ekonomskih in finančnih transakcij, ki ni nehal delovati vse do danes, pravi Rado Pezdir. V intervjuju nam je predstavil vzporedni mehanizem, o katerem je pred kratkim napisal obsežno knjigo.
Ekonomist dr. Rado Pezdir pravi, da ga je prodajni uspeh knjige Vzporedni mehanizem globoke države presenetil. Vendar zagotovo mnogi vedo, da že več let raziskuje gospodarski in bančni kriminal kot pogost obiskovalec državnega arhiva in kot strokovni sodelavec več parlamentarnih preiskovalnih komisij.
Rada Pezdirja morda ne poznate kot raziskovalca gospodarskega kriminala in ekonomske zgodovine. Morda tudi kot profesorja matematične ekonomije in ekonomike tranzicije na primorski univerzi ne. Bil je namreč tudi borec za cenejšo elektriko ter znižanje RTV prispevka in provizij ob dvigu gotovine z bankomata. Ter član politične stranke Liste Gregorja Viranta, a o tej izkušnji že nekaj let ne govori naklonjeno. Pozneje je sodeloval pri pisanju ekonomsko liberalnega programa Nove Slovenije.
Dokaze o vzporednem mehanizmu globoke države Pezdir vidi kot potrditev prepričanja, da je zasebna lastnina boljša od javne. Zagotovo se marsikdo v Sloveniji s tem ne strinja. Vendar bodo tudi njim zanimive številne epizode, ki jih Pezdir popisuje v knjigi. “Če danes odkrijemo nek sporen posel politike, se sicer ne zgodi kaj dosti, ampak vsaj vsi znorimo, ko to izvemo,” pravi, “Tu pa je kup takih zgodb, ki so se nabirale desetletja, a so ostajale skrite.”
Čeprav nekatere od teh zgodb že nekaj let predstavlja v tedniku Reporter ter na javnih nastopih, se z njim nihče še ni zares soočil. Poslovnež in nekdanji pomemben funkcionar Janez Zemljarič je na zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo celo trdil, da se podjetja Safti komaj spomni.
Osebe, o katerih piše Pezdir, svojo resnico predstavljajo zelo redko. V Primorskem dnevniku je bil leta 2016 objavljen intervju z nekdanjim direktorjem Saftija Darijem Zuppinom, v katerem je priznal napake, a vseeno številne zamolčal. Pezdirja lahko soočimo predvsem za dokumentarcem Vzporedna ekonomija avtorice Ljerke Bizilj iz leta 2009. V njem je pojav vpletenost uprave državne varnosti v gospodarstvo sploh prvič javnosti razkril Niko Kavčič, nekdanji vodja ekonomskega oddelka uprave državne varnosti ter prvi direktor Ljubljanske banke. Kavčič je umrl leta 2011.
Govorite o vzporednem mehanizmu, medtem ko je Niko Kavčič govoril o vzporedni ekonomiji. Je to pomembna razlika?
Da, ker je vzporedni mehanizem sestavljen iz vzporedne ekonomije in vzporednega bančništva, o katerem pa on ni govoril.
Razlika med njegovim pričevanjem in vašimi ugotovitvami je seveda tudi v tem, da je Kavčič to predstavljal kot delo v javno dobro.
Intervju s Kavčičem je bila zame ena od spodbud, da sem šel v arhiv. Zagotovo je šlo za mešanico dobrih in slabih motivov, dobrih in slabih pozicij. Opozoril bi, da če povojna struktura oblasti ne bi tako dramatično ’zradirala’ kapitala in podjetništva, verjetno ne bi bilo treba vzpostavljati novega kapitala na podlagi tihotapstva.
Partija naj bi upravo državne varnosti (UDV, ki je znana tudi po srbohrvaški kratici UDBA) na svobodnem tržaškem ozemlju, v coni A in coni B, angažirala, ker je hotela pomagati slovenski manjšini na območju med Italijo in Slovenijo in ker je jugoslovansko gospodarstvo potrebovalo devize.
V coni A, torej na območju Trsta in Gorice, se ni bilo mogoče izogniti stalnim težavam z italijansko stranjo, zato je bilo treba ustvariti kapitalske osnove, da se slovenska manjšina postavi na lastne noge. UDV je gradil državo v državi. Osnovni motiv je bila res pomoč Slovencem v Italiji, a v roku treh let je vzporedni mehanizem degeneriral.
Kaj mislite s tem? Kavčič je odkrito govoril o nelegalni trgovini s cigaretami in ostalimi stvarmi, ampak to je bilo po njegovem vse namenjeno prvotni akumulaciji kapitala.
Zagotovo. Ampak podjetja so ustanavljali in financirali po politični liniji. Ljubljanska partija je odločala, katera skupina ljudi bo deležna kapitala. Skrb za manjšino ni vključevala desnega pola slovenskega zamejstva, kmalu pa je tudi počilo med titoistično in stalinistično linijo levega pola.
Ampak to ni degeneracija, o kateri govorite, kajne?
Ta degeneracija se je zgodila 1951, ko dejavnost prenesejo v Liechtenstein. Takrat ugotovijo, da lahko denar obračajo tudi za druge namene, ne točno za manjšino. Financiranje italijanske manjšine je potekalo v okviru finančnega holding Safti, ki je bil glavni prejemnik denarja. Prepričan sem, da je šel samo manjši del za šolstvo, tisk, kulturne in športne dejavnosti …
Bi lahko vzporednost, o kateri govori Kavčič, opisali kot skrivanje dela poslovanja? Ali je to tudi vzrok za ustanovitev tega podjetja v Liechtensteinu, prvega podjetja v davčni oazi?
Drži. Najprej so imeli v Safu, predhodniku Saftija, vzpostavljen finančni center. Nanje je planil italijanski regulator in jim očital, da niso bili registrirani za finančne posle. Zapretil jim je s tako veliko finančno kaznijo, da bi morali razprodati vse nepremičnine in potegniti kapital iz podjetji. Prišlo bi do zloma. Zato so se umaknili na fiktivni sedež v Švico. Tam so bili samo pol leta, v drugi polovici leta 1950, saj so ugotovili, da je tam nadzor še hujši, da zelo težko zakrinkajo delo obveščevalne službe v podjetju v Švici in da tudi davki niso zelo nizki. Zato so leta 1951 prestopili v Liechtenstein, ki jim je omogočil vse. Pod zavetjem fiduciarja so ustanovili slamnato podjetje, v lastniško strukturo so vključili švicarske državljane, ki so jim omogočali dobavo cigaret za ilegalno preprodajo, in davki so bili izjemno nizki. Fascinantno in čudno je, kako shizofrena je bila ta situacija, ki je tipična za ves čas vzporednega mehanizma. Niko Kavčič prileze iz gozda kot pripadnik OZNE (varnostno obveščevalne službe, iz katere sta izšli vojaška protiobveščevalna služba KOS ter civilna UDV – op. p.) in pet let pozneje je ustanavljal podjetje v davčni oazi. Izogibajo se davkom, skrbijo jih valutna nihanja, razmišljajo o presežku denarja, ki bi ga naložili v različne finančne instrumente. Na eni strani živimo v komunizmu oziroma samoupravnem socializmu, na drugi strani te osebe delujejo v težkem kapitalizmu. Ko bereš prepise njihovih sej, misliš, da gre za upravni odbor neke multinacionalke iz Nemčije ali ZDA, ne pa za UDV, ki preganja kapitalizem.
UDV je podjetja ustanavljal tudi na ozemlju, ki je leta 1954, po londonskem memorandumu, postalo slovensko. Danes jih poznamo kot Drogo Portorož, Splošno plovbo …
V coni B, ki je bila vezana na Koper, po vojni ni bilo ničesar. Ljudje so se izseljevali, podjetji ni bilo. Če naj bi slovenska obala živela, je bilo treba ustanavljati podjetja. Verjetno najbolj znana je Vrtnarija, ki postane Droga Portorož, potem Luka Koper in seveda Istrabenz.
Hkrati je UDV ustanavljala ali pomagala ustanavljati podjetja tudi na ozemlju, ki je bilo že takrat slovensko. Danes so to Revoz, Loška tovarna Hladilnikov, Autocommerce … Je UDV to počel zato, ker je imela kapital, ali zato, ker je imela osebe, ki so lahko postali direktorji?
Nemalo direktorjev slovenskih podjetji je izhajalo iz obveščevalnega kroga. Franc Nebec, ki je bil pripadnik VOS (predhodnica OZNE – op. p.), je postal direktor Emone, ki jo je po osamosvojitvi pogoltnil Mercator. Preden je Karlo Kranjec postal direktor zunanje trgovine v Elektrotehni, je gradil kariero v tihotapljenju cigaret. (Elektrotehninim črnim fondom je posvečeno poglavje v knjigi – op. p.). Enako kot Anton Stipanić, ki je pozneje deloval v Iskri. Treba je priznati, da je Kavčič znal v svoje delovanje pritegniti tudi nekaj sposobnih ekonomistov. Močno podporo je imel v Bronislavu Slavku Matjanu, Slavku Kuppru in Jožetu Murnu. Bila pa je tudi temna plat. Kavčič je osnovne korake v malo bolj naprednem bančništvu in finančnem svetu naredil s pomočjo predvojnega župana Bleda in bančnika Franca Paara. Našel ga je v nekem škofjeloškem zaporu in ga prisilil, da mu je napisal učbenik o ekonomiji ter vzpostavil omenjeno podjetje Vrtnarija.
Izvršila oblast je imela nadzor, a Kavčič je rekel, da je bilo veliko odvisno od vpletenih oseb oziroma njihovih osebnostnih lastnosti.
Ta njegov stavek sem vključil v v knjigo. Tudi mene je zavedel. Kot primer navaja uspešno podjetje Runexim, ki naj bi ga uničil Danilo Pipan. Iz njega naj bi pobral denar in ga zakockal. To sem povzel v knjigi. Šele pozneje sem izvedel, da je resnica popolnoma drugačna. Dejansko so uničili podjetje in krivdo zvalili na Pipana. Kavčič je bil prvenstveno obveščevalec in je govoril več zgodb, ker je manipuliral z javnostjo.
Pri Kavčičevem pričanju je med vrsticami razbrati, da mu ni šlo toliko za socializem ali revolucijo, ampak ves čas za razvoj Slovenije in slovenskega gospodarstva.
Kavčič je bil gigantoman in je želel v dokumentarcu izpasti kot ekonomski oče Slovenije. V knjigi pa opisujem, kako je Kavčič kradel iz mehanizma vzporednega bančništva. Očrnil je Staneta Kavčiča (predsednika slovenske vlade med leti 1967 in 1972, z Nikom Kavčičem nista v sorodu – op. p.). Stane Kavčič je želel liberalne reforme ter zasebni kapital in sistem delničarstva v slovenskih podjetnih. Hotel je prenehati s socialistično ekonomsko politiko in uvesti stečaje nedonosnih podjetji. Če bi bil Niko Kavčič to, za kar se je hotel predstaviti, bi liberalni agendi Staneta Kavčiča nudil bančno podporo. Izvajal pa je vzporedno bančništvo za ’hard core’ partijo, za tiste, ki Slovenije nikoli niso videli kot samostojne države.
Leta 1954 je UDV predala posle izvršilni oblasti, konkretno Kavčič Ivanu Matiji Mačku. Kaj se je takrat spremenilo?
Vsebinsko se ni spremenilo nič. Tehnično pa se preselijo posli in premoženje iz enega liechtensteinskega podjetja na drugega. Iz Colcommerce Vaduz, ki ga je ustanovil Kavčič, na Comexim Vaduz, s katerim upravlja Maček. Operativni upravljalec je bil Miroslav Šlibar, ki je bil že v Kavčičevi ekipi zadolžen za financiranje. So pa ostali na istem fiduciarju. Naslednjič, ko vidimo, da je SDV (UDV se je leta 1966 preoblikovala v službo državne varnosti (SDV) – op. p.) vzela podjetja v roke, je druga polovica osemdesetih. Od takrat je dokument, iz katerega je razvidno, kje naj ustanavljajo podjetja v tujini, kakšna naj bodo, kje naj dobijo kapital, kakšna je vloga socialističnih bank pri tem … Vmes pa s tem vzporednim mehanizmom ves čas upravljajo ljudje, ki so izšli iz Kavčičevega oddelka UDV. In seveda ne smemo pozabiti na stalno prisotnost SDV pri poslovanju Casinoja Portorož in Casinoja Nova Gorica.
Umaknil se je samo Kavčič?
Nikoli se ni umaknil. Ves čas je bil na pomembnih točkah odločanja v jugoslovanskem bančnem sistemu. Leta 1968 zaženejo Ljubljansko banko, ki že takoj začne delati vzporedne posle in začne kanalizirati denar iz različnih črnih fondov. Kavčič se je moral umakniti leta 1972, ko so ugotovili, da je ogoljufal partijo in vzporedni mehanizem.
Kavčič je trdil, da je ob predaji poslov Mačku izročil 700.000 tisoč švicarskih frankov v gotovini, domneven dobiček iz nezakonite trgovine. Maček je denar vložil v Tržaško kreditno banko. To je bil začetek razvoja finančnih institucij oziroma bank?
Za številko, ki jo omenjate, vsaj zaenkrat še ni najdena dokumentacijska podlaga. Dejansko je bil nek denar v Italiji, ki ga niso mogli potegniti ven. Vse dokler niso ustanovili Ljubljanske banke v smislu prave banke s podružnicami tudi v tujini, primarno v Nemčiji. Takrat so potegnili ta denar ven, a nikoli ni prišel do nemške podružnice Ljubljanske banke. Izgubil se je v sefu neke nemške banke. Za dostop do tega sefa je bil pooblaščen zet od Nika Kavčiča. To je primer, ki ga je služba državne varnosti zelo dobro raziskala. Poročilo je naredil Janez Zemljarič (v letih 1975 in 1976 direktor SDV – op. p. ). To je “tip-top” forenzika.
Služba državne varnosti je ves čas spremljala delovanje vzporednega mehanizma.
Kadarkoli je bilo treba namestiti kakšnega direktorja v podružnico v tujini, je vedno morala UDV oziroma SDV narediti ’preverko’ o tem človeku in ga odobrit ali zadržati. Teh dokumentov je malo morje. Če ste imeli depozit pri Tržaški kreditni banki, so iz banke vsak mesec poročali UDV, kakšna sredstva imate. V LHB Frankfurt je UDV preverjala račune vseh, ki so delali v tujini in so pošiljali denar domov. Med temi je bilo kar nekaj takih, ki so jih opredelili za politične nasprotnike in jih je SDV ubila.
Če je šlo na začetku vzporednega mehanizma za skrivanje pred italijansko oblastjo, je šlo potem tudi za skrivanje pred Beogradom. Je prav to skrivanje tisto, kar odločilno definira ta vzporedni mehanizem?
Zagotovo. Do dokumentarca Vzporedna ekonomija si ni nihče predstavljal, da so to sploh počeli. Do odprtja arhivskega fonda 1931 pa si nihče ni predstavljal, kakšen je bil obseg mehanizma ter kako stabilen in dolgotrajen je bil. In da je bil tako močan, da je omogočil umik in vrnitev kapitala v tranzicijo za uresničevanje nekih zasebnih interesov. To ne more biti normalen način delovanja družbe.
Kavčič je trdil, da ga je tudi pri ustanavljanju Ljubljanske banke oziroma razvoju slovenskega bančništva vodila skrb za dobrobit naroda.
To je njegova zgodba. Dejstvo je, da je bil direktor Ljubljanske banke od leta 1968 do 1972, ko je padel zaradi malverzaciji, ki jih je počel. Ena od njih je bilo domnevno pridobivanje denarja za financiranje teritorialne obrambe. Ljubljanska banka naj bi dala podjetjem kredite, s katerimi bi ta podjetja kupila blago. Uvoz blaga bi izvedli prek posredniškega podjetja, ki bi pri tem dobilo provizijo in jo zlilo na švicarski račun. Od tam naj bi se financiralo oboroževanje teritorialne obrambe. Izkazalo se je, da je šlo od tega denarja zelo malo za financiranje teritorialne obrambe. Ogromno denarja je steklo po drugih kanalih. Izginilo je v neznanih okoliščinah. Se pa spet pojavi podjetje Colcommerce iz Liechtensteina, tokrat pri drugem fiduciarju. Podobno se je zlorabilo klirinške kredite. Ker je bilo v teh operacijah vključeno podjetje Comexin, ki ga je vodil Maček, je bilo jasno, da je šlo za neke druge, partijske posle. Uporabnost vzporednega bančništva, kot je bil zamišljen pod Kavčičem, se je pokazala tudi leta 1989, ko se iz Ljubljanske banke zlije denar masivno prek Trsta in Luksemburga v Švico.
To, kar zdaj opisujete, je del tistega, kar je Kavčič v dokumentarcu zamolčal?
Tako je.
Kavčič je priznal, da so posle skrivali pred Italijo in Beogradom. Zamolčal pa je, da so nekatere posle skrivali tudi pred slovensko vlado?
Drži, bili so posli, ki so jih delali za svoj žep in so jih skušali skriti pred slovensko vlado. Veliko več pa je poslov, ki so jih izvajali v sodelovanju s partijo in so jih skrivali pred vsemi nami. To predstavlja 90 odstotkov vsega. Leta 1989 je dala Ljubljanska banka po odloku izvršnega sveta kredit podjetju ADIT. Ta je kredit prenesel na Založbo tržaškega tiska (ZTT), torej v omrežje Saftija. ZTT denar zlije na TKB, ta pa v Luksemburg, kjer ustanovi podjetje Proteus. Ta potem ustanovi v Zürichu banko Proteus Finanz. Potem v ta Proteus Finanz vstopi Ljubljanska banka in nastane NLB Interfinanz. Hkrati pa je ves ta denar ključen, da Safti navidezno izgine. Preoblikuje se v podjetje Medias in se združi s finančnim delom Kmečke banke. Tako nastane holding KB 1909. Medtem pa omenjeno podjetje Proteus postane podjetje Vega Finanz. KB 1909 in Vega Finanz sta v Sloveniji še kako znana po vplivu na slovensko zdravstvo in medije.
Je to mogoče opisati kot priprave na osamosvojitev?
To tezo sem vzel za legitimno. Torej tezo, da so denar izvažali, ker so želeli finančno ublažiti posledice osamosvojitve. Ampak ne obstaja noben izkazan dokument, da je bil umik sredstev namenjen osamosvojitvi.
Kakšni dokumenti pa obstajajo?
Dokumenti o tem, da je kar naenkrat celo morje neodplačanih kreditov grupacije Safti, ki jih je treba dati v odpis. Hkrati pa ugotovimo, da je Safti oživel v novi podobi kot KB 1909 in se je vrnil nazaj. Safti se vrača tudi v bančni podobi. V Ljubljani kot banka Noricum ter na hrvaškem kot Kvarner Banka in istrska banka Umag. Te zgodbe nimajo veze s slovensko osamosvojitvijo.
V prologu knjige ste zapisali, da ste se preiskovanja arhiva lotili, ker si niste znali razložiti določenih stvari iz slovenske tranzicije. Kaj je bilo tisto, česar si niste znali razložiti?
Ob osamosvojitvi se je Slovenija odločala, da se bo gospodarstvo transformiralo postopoma, torej gradualno, ali naenkrat. Odgovor slovenske politike je bil gradualizem. Videli smo, da ni dal dobrih rezultatov, ker je slovenska ekonomija zaostajala strukturno, po inovativnosti, konkurenčnosti in stanju konkurence na trgu. Implozija med leti 2009 in 2012 je bila veliko večja in dražja kot v drugih državah. Govorilo se je, da so omrežja problem in slutil sem, da bi lahko bila ključen problem. Če sem jih hotel razumeti, sem se moral lotiti tega preiskovanja.
Gradualizem je ustrezal takratnim menedžerjem, ker so ohranili svojo moč. Ampak sklenili so zavezništvo s sindikati. Zakaj?
Hitra transformacija bi prinesla velik šok na trgu dela in brezposelnost. Tega sindikati pred svojim članstvom ne bi mogli zagovarjati. Pomembna pa je bila politika, ki je še kako dobro vedela, da gradualizem ohrani inercijo nastajajočih omrežij v času privatizacije. V letih 1990, 1991 in 1992 v tej državi kapitala ni bilo. Podjetja so razpadla, banke so bile v sanaciji, finančnega trga ni bilo. Tuje lastnike smo zavračali. Od kje pa je kapital prišel? Saj podjetja so delovala, privatizacija se je odvijala. Kapital je od nekod prihajal. KB 1909 izhaja iz tega kapitala. To ni samo Mark Medical, je tudi Istrabenz, Klirinško depotna družba …
Od kje pa se pojavijo Darko Horvat, Igor Lah in drugi zmagovalci tranzicije?
To je druga faza. Nastopila je po letu 1997, ko je bila sanacija bank zaključena, pozicija med Saftijem in NLB v Luksemburgu in Švici pa je bila razčiščena. Takrat začnejo banke delati nekaj, kar je dejansko vzporeden sistem. Darko Horvat, pa tudi Zvon 1, Zvon 2 in drugi finančni holdingi, ki so se oblikovali iz pooblaščenih investicijskih družb (PID), so do posojil prišli na neregularen način. Ni bilo pravega zastavljenega premoženja, bonitetne ocene so bile previsoke, poslovni načrti niso bili predstavljeni. Čeprav se krediti niso vračali, so jih banke stalno podaljševale. To je zgodba o vzporednem mehanizmu, nekih drugih postopkih odločanja.
Ta mehanizem naj bi imel dva načina delovanja. Eden je, da se, kot ste ob predstavitvah knjige večkrat povedali, sproži, ko “zaškripa”.
En primer tega je tisto, o čemer sva govorila na začetku. Torej reševanje Slovencev v slovensko-italijanskem Primorju po vojni. Še en primer je denar iz Ljubljanske banke, ki je šel prek ADIT, o čemer sva govorila malo prej.
Drugi način delovanja tega sistema naj bi bil, da na netransparentne načine pridobiva posle.
To so osebe z izkušnjami in poslovnimi povezavami. Med nekdanjimi pripadniki SDV je veliko uspešnih, skoraj hollywoodskih poslovnih zgodb. Janez Zemljarič, Ivan Pušnik, Dragan Isajlović. V knjigi je naštetih še cel kup velikih direktorjev, menedžerjev, ki so bili viri SDV. Na primer Egon Konradi, ki je bil direktor turističnega podjetja Kompas. Ti ljudje so delali kariero znotraj enopartijskega sistema, ki je brutalno zavračal kapitalizem. Konec tega sistema pa so pričakali z znanjem, kako se streže poslu, z zelo dobrimi poslovnimi povezavami ter povezavami s politiko. Ta pa je določala pogoje in potek tranzicije.
Lahko to pogledamo skozi primer Mark Medicala. Parlamentarna komisija (zaključno poročilo lahko preberete na tej povezavi), s katero ste sodelovali, ga je prikazala kot enega od dobaviteljev, ki ustvarja ekstra dobičke na račun slovenske zdravstvene blagajne.
Mark Medical je že prej živel v okviru Saftija. Imenoval se je Agorest. Ko je šel Safti v stečaj, je navidezno izginil tudi Agorest. Vendar so celotno Agorestovo poslovno dejavnost, pa tudi vse ljudi in lastniško strukturo, prenesli v KB 1909. Agorest je ponovno zaživel kot Auremiana in se pozneje preimenoval v Mark Medical. Imel je povezave in zato moč v zdravstvenem sistemu. Spomnimo se zgodbe o ADIT-u, ki sem jo opisoval prej. Ta skupina je bila financirana iz Ljubljanske banke, pri čemer je bil kredit odpisan, ker je šel Safti v stečaj. To smo plačali davkoplačevalci v prvi bančni sanaciji.
Po osamosvojitvi se je zgodila transformacija tega mehanizma vsaj v enem pogledu. Če so prej skrivali delovanje pred Italijo in Beogradom, po osamosvojitvi takega nasprotnika ni bilo več. Ni bilo več legitimacije za skrivanje.
Da, vzporedni mehanizem so privatizirali. Tisti, ki so imeli ta mehanizem kot neko družbeno strukturo, ki je omogočala reševanje takih in drugačnih problemov, so ga leta 1989 privatizirali s celotnim omrežjem in posli, ki so prišli s tem.
Hkrati pa so očitno obdržali oziroma pridobili vpliv na to, kdo je predsednik uprave največje državne banke ter s kom sklepajo posle državni organi in javna podjetja.
Drži. Na koncu knjige je objavljen dokument o ideji Nika Kavčiča, da se na vrh Ljubljanske banke imenuje Marka Voljča. V Kavčičevih dnevniških zapisih lahko berete o sestankih s takratnim predsednikom države Milanom Kučanom ter drugih srečanjih, na katerih so kovali načrt ter ga izvajali. To so izvedli mimo guvernerja Banke Slovenije, ki je imel jurisdikcijo, in mimo Janeza Drnovška, ki je bil kot predsednik vlade tudi predsednik skupščine Ljubljanske banke.
Kako je bilo to možno?
Ker je šla operacija po različnih kanalih in prek različnih ljudi, ki so imeli pomembno vlogo v slovenski tranziciji. Uspelo jim je, da so nazadnje institucije ugotovile, da gre za najboljšega kandidata, ki ga podpirata nadzorni svet in uprava banke. Ta zgodba se je celo izjalovila, ker Marko Voljč enostavno ni več hotel poslušati teh kurirskih idej, ki jih je prinašal Niko Kavčič.
Načeloma naj bi v kapitalizmu lastnik sam ali prek direktorja, ki ga imenuje, zasledoval čim višji možen dobiček. Kako se model, ki ga opisujete, razlikuje od tega?
V Sloveniji je bila država večinski lastnik bančnega sistema. Vsaj deloma se je izkazalo, da bančni sistem ni zasledoval profitnega motiva, ampak motiv kreditnega napajanja omrežij. Tudi v drugih državnih podjetjih so bili profiti tako nizki, da bi bilo bolje, če bi država vse skupaj prodala in naložila kot depozit na banko. Ne nazadnje so je veliko razkrilo s tistim posnetkom, kjer je takratnih predsednik vlade Tone Rop povedal Zoranu Jankoviću, da ga je on nastavil za šefa Mercatorja.
Zdi se, da je bil ta mehanizem bolj povezan z levosredinskimi strankami, a v knjigi opisujete vsaj dva poslovneža, Ivana Pušnika in Janeza Škrabca, ki sta dobro sodelovala z obema političnima poloma.
Vzporedni mehanizem po začetku tranzicije je ostanek tega, kar sta počela UDV in partija. V času transformacije se je ohranila povezava s tistim, čemur rečemo leva politika. Ne moremo pa reči, da so bili udeleženi vsi, ki verjamejo v levo politiko. Danes bi morala leva politika to z gnusom zavreči. In čeprav je bilo seveda nekaj poslov, ki so presegali delitev na levo in desno, ta mehanizem ni napajal desne strani.
Kako ta mehanizem deluje v primeru odkupov terjatev slabe banke oziroma družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB)?
Težko vprašanje. Najprej bi poudaril, da sta implozija bank ter DUTB povzročila, da so se kolena tem omrežjem precej zašibila. Nekaj stvari pa razumemo zelo dobro. Vzemimo primer Aktive Darka Horvata, ki je pogoltnil 300 milijonov evrov. Ni jasno, kam je denar izginil, jasno pa je, da je izginil znotraj njegove podjetniške hobotnice, ki jo sestavlja okoli 130 podjetjih po različnih davčnih oazah. Imena podjetji, njihovi sedeži ter poslovna dejavnost se ves čas spreminja. S tem je Horvat učinkovito zakril sledi denarnih tokov. Ni nemogoče trditi, da sklad York, ki je odkupil več terjatev od DUTB, ni povezan s tem denarjem. Obstajajo povezave med izraelskimi partnerji Darka Horvata in skladom York. York je že odigral zgodbo v sanaciji banke, ki sta jo razdrla ravno Darko Horvat in njegov poslovni partner, Izraelec Nochi Dankner. V lastniški strukturi Yorka je bila preko nekaj ’iteracij’ prisotna tudi lastniška konfiguracija iz imperija Aktiva ter izraelski IDB. To je nekaj, kar se mora še preiskati.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje