Raziskava razkriva, kako zelo zdravju škodljivo je premikanje ure

Vsako pomlad vestno prestavimo ure naprej na poletni čas, jeseni pa nazaj na standardni oziroma zimski čas. Mnogim to ne ustreza, toda ideje, da bi premikanje ure ukinili, se za zdaj niso uresničile.

Premikanje ure dvakrat letno ni le neprijetno, ampak tudi zelo škodljivo za naše zdravje. Že doslej je bilo znano, da je izguba ure spanja v marcu povezana z večjim številom srčnih napadov in smrtonosnih prometnih nesreč v naslednjih dneh.

Nova raziskava znanstvenikov medicinske fakultete ameriške univerze Stanford pa ugotavlja, da je premikanje ure povezano tudi z dolgoročnimi nevarnostmi za zdravje – predvsem debelostjo in kapmi.

V študiji so primerjali tri možnosti: trajni standardni (zimski) čas, trajni poletni čas in dvakrat letno premikanje ure. Preučevali so, kako vsaka od treh možnosti vpliva na t. i. cirkadiani ritem ljudi in s tem na njihovo zdravje.

Cirkadiani ritem je prirojena biološka ura našega telesa, ki uravnava številne fiziološke procese, med drugim izločanje hormonov, presnovo, krvni tlak in srčni utrip. Glavni "časomerilec" cirkadianega ritma je del možganov, ki se uravnava predvsem z izpostavljenostjo svetlobi.

Raziskava ugotavlja, da je premikanje ur dvakrat letno z vidika cirkadianega ritma najslabša možnost. Najbolje bi bilo, če bi ga ukinili in ostali na zimskem času, tudi stalni poletni čas pa bi bil za zdravje koristnejši od trenutnega režima.

Ameriški znanstveniki so raziskavo izvedli tako, da so pri prebivalcih vseh okrožij celinskih zveznih držav ZDA simulirali tipično izpostavljenost notranji in zunanji svetlobi skozi celo leto. Za napovedovanje razširjenosti bolezni so uporabili podatke Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC).

"Ugotovili smo, da bi bilo vsekakor bolje ostati v zimskem ali poletnem času vse leto, kot da dvakrat na leto premikamo ure," je povedal profesor psihiatrije in vedenjskih znanosti ter glavni avtor študije dr. Jamie Zeitzer.

Zimski ali poletni?

V Evropski uniji so dozdajšnji poskusi, da bi ukinili premikanje ure, propadli. Podobno je v ZDA, kjer je bil v zadnjih letih v kongresu večkrat vložen zakon, ki bi uvedel trajni poletni čas, a nikoli ni dobil zadostne podpore. "Na obeh straneh so ljudje, ki so strastni glede tega vprašanja, in imajo zelo različne argumente," je dejal Zeitzer.

Tudi med tistimi, ki želijo končati sezonske premike ure, namreč ni soglasja, katero časovno politiko sprejeti.

Podporniki trajnega poletnega časa pravijo, da bi več večerne svetlobe lahko prihranilo energijo, pripomoglo k zmanjšanju kriminala in ljudem omogočilo več prostega časa po službi. Toda ko so leta 1974 v ZDA zaradi naftne krize uvedli celoletni poletni čas, so se ljudje uprli, ker so morali otroci hoditi v šolo v jutranji temi in se je povečalo število nesreč. Ukrep so tako po manj kot enem letu opustili.

Na drugi strani zagovorniki trajnega zimskega časa trdijo, da je več jutranje svetlobe optimalno za zdravje. Več organizacij, med njimi Ameriška akademija za medicino spanja in Ameriško zdravniško združenje, je podprlo uvedbo celoletnega standardnega (zimskega) časa.

"Temelj tega je teorija, da je zgodnja jutranja svetloba boljša za naše splošno zdravje," je povedal Zeitzer. "Težava pa je bila, da ta teorija ni temeljila na kakršnihkoli podatkih – zdaj pa te podatke končno imamo."

Usklajevanje s 24 urami

Človeški cirkadiani cikel ni natančno 24 ur, ampak je pri večini ljudi približno 12 minut daljši. Mogoče ga je uravnavati s svetlobo.

"Ko zjutraj prejmete svetlobo, pospešite cirkadiani cikel. Ko jo prejmete zvečer, pa ga upočasnite," je pojasnil Zeitzer. "Na splošno potrebujete več jutranje svetlobe in manj večerne, da ostane vaše telo dobro usklajeno s 24-urnim dnem."

Neusklajen cirkadiani cikel je povezan s številnimi negativnimi zdravstvenimi izidi. "Bolj kot ste izpostavljeni svetlobi ob napačnem času, šibkejša je cirkadiana ura. To vpliva na imunski sistem, raven energije in druge vidike zdravja," je opozoril Zeitzer.

Raziskovalci so uporabili matematični model za prevajanje izpostavljenosti svetlobi v vsakem od treh režimov. Upoštevali so lokalne čase sončnega vzhoda in zahoda in preračunali t. i. cirkadiano obremenitev – za koliko se mora človekova notranja ura premakniti, da sledi 24-urnemu dnevu.

Ugotovili so, da bi večina ljudi skozi leto doživela najmanjšo cirkadiano obremenitev, če bi uvedli trajni zimski čas, ki prinaša več jutranje svetlobe. Koristi se nekoliko razlikujejo glede na lokacijo osebe znotraj časovnega pasu in njen kronotip – ali ima raje zgodnja jutra, pozne večere ali nekaj vmes.

Paradoksalno bi ljudje, ki so jutranje ptice (približno 15 odstotkov populacije) in imajo običajno cirkadiane cikle krajše od 24 ur, doživeli najmanjšo cirkadiano obremenitev ob uvedbi trajnega poletnega časa, saj bi več večerne svetlobe podaljšalo njihove cikle bližje 24 uram.

Zdravstvene posledice

Da bi povezali cirkadiano obremenitev s specifičnimi zdravstvenimi izidi, so raziskovalci analizirali podatke CDC o razširjenosti artritisa, raka, kronične obstruktivne pljučne bolezni, koronarne srčne bolezni, depresije, sladkorne bolezni, debelosti in možganske kapi.

Njihovi modeli kažejo, da bi trajni standardni čas zmanjšal razširjenost debelosti po vsej državi za 0,78 % in razširjenost možganske kapi za 0,09 %. Sliši se malo, toda v ZDA – ki imajo približno 340 milijonov prebivalcev, vsakih 40 sekund nekoga zadene kap, močno predebela pa je skoraj polovica odraslih – bi to pomenilo približno 300.000 primerov možganskih kapi manj na leto ter zmanjšanje števila predebelih za 2,6 milijona. Z uvedbo trajnega poletnega časa bi dosegli približno dve tretjini teh koristi.

Kot pričakovano modeli niso napovedali pomembnih razlik pri stanjih, kot je artritis, ki nimajo neposredne povezave s cirkadianimi ritmi. Po besedah glavnega avtorja je ta študija morda najbolj na dokazih temelječa analiza dolgoročnih zdravstvenih posledic različnih časovnih politik. "Ni pa ta raziskava 'zadnja beseda' na tem področju," je dejal Zeitzer.

Raziskovalci namreč niso upoštevali številnih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na dejansko izpostavljenost svetlobi, kot so vreme, geografija in človeško vedenje. V svojih izračunih so predpostavili dosledne navade glede svetlobe, med njimi spanje med 22.00 in 7.00, izpostavljenost soncu pred in po službi ter ob koncih tedna, ter izpostavljenost svetlobi v notranjih prostorih od 9.00 do 17.00 in po sončnem zahodu. V resnici pa imajo številni ljudje neredne urnike spanja in več časa preživijo v zaprtih prostorih.

"Ljudje imajo verjetno veliko slabše navade glede svetlobe, kot jih predvidevamo v modelih," je priznal Zeitzer. "Tudi v Kaliforniji, kjer je vreme odlično, ljudje zunaj preživijo manj kot 5 odstotkov časa v dnevu."

Zeitzer upa, da bo študija spodbudila tudi raziskovalce drugih področij, kot sta ekonomija in sociologija, da preučijo vpliv premikanja ure. Zeitzer pa ob tem opozarja še, da s časovno politiko odločamo le, "katera ura predstavlja sončni vzhod in zahod, ne vplivamo pa na skupno količino svetlobe" ter da "nobena politika ne bo dodala svetlobe temnim zimskim mesecem".