Evrska inflacija je junija predvsem zaradi podražitev energentov dosegla na nov rekord, 8,6 odstotka. A razlike med državami so velike: na Malti in v Franciji je šestodstotna, pri nas se približuje enajstim, v Estoniji je že 22-odstotna.
Evrska inflacija se je junija ustavila pri rekordnih 8,6 odstotka. Maja je bila 8,1-odstotna. Cene vse od lanske jeseni poganjajo predvsem višje cene energentov. Ti so se v zadnjem letu na evrski ravni podražili za 42 odstotkov, hrana pa za 8,9 odstotka (maja na letni ravni za 7,5 odstotka).
A razlike v stopnjah inflacije po državah so velike. Estonija je imela junija že 22-odstotno inflacijo, Slovenija 10,8-odstotno, Belgija 10,5-odstotno, Španija 10-odstotno, Malta pa na drugi strani le 6,1-odstotno.
Kako so lahko razlike tako velike?
Podrobnejši pregled pokaže, da sta ključni energetska struktura in razsežnost državne intervencije, ki znižuje končne cene za potrošnika.
Malteška vlada je uvedla obsežne državne subvencije za omejevanje stroškov električne energije, goriv, tudi pšenice. Za primer, v času, ko neregulirane cene po Evropi presegajo dva evra za liter, dizel na Malti stane 1,2 evra, 95-oktanski bencin pa 1,35 evra za liter. A prejšnji mesec je finančno ministrstvo sporočilo, da tako obsežne intervencije sprožajo javnofinančna tveganja, in napovedalo varčevalne ukrepe.
Tudi Francija ima nizko inflacijo na račun bogate državne intervencije. Predsednik Emmanuel Macron je med drugim na začetku leta, na vrhuncu predvolilne kampanje, operaterju 56 jedrskih elektrarn v državi zapovedal, da mora elektriko prodajati po znižani ceni, poleg tega je vlada omejila cene plina in rast cen elektrike, imajo tudi 18 centov popusta na goriva.
Francija ima nižjo inflacijo tudi zaradi ugodnega ‘energetskega miksa’. Država 70 odstotkov elektrike proizvede v 56 jedrskih elektrarnah, ki obenem predstavljajo tudi 40 odstotkov primarne porabe energije. V Nemčiji, za primerjavo, 27 odstotkov primarne porabe predstavlja plin, 18 odstotkov premog, za oskrbo z obema pa je bila vsaj do vojne močno odvisna od Rusije.
A tudi v Franciji so težave nastale ob nepravem času. Zaradi problema s korozijo so morali zapreti 12 reaktorjev, še 18 jih je na remontu, posledično je jedrska proizvodnja najmanjša v desetletjih in mora Francija elektriko celo uvažati.
Poleg tega tudi v Franciji, tako kot na Malti, javna poraba leti v nebo. “Javne finance so dosegle krizno točko,” je prejšnji teden dejal finančni in gospodarski minister Bruno Le Maire. “Stroški zadolževanja se dvigujejo. Če smo si pred časom izposojali po negativnih obrestnih merah, so te zdaj pri dveh odstotkih. Z inflacijo se dvigujejo tudi obresti, in to nas bo stalo milijarde evrov,” je dejal na poslovni televiziji BFM TV.
Francoski dolg je trenutno pri 2.900 milijardah evrov, kar je 114 odstotkov njihovega BDP (za primerjavo: slovenski dolg znaša 40 milijard evrov ali 75 odstotkov BDP). Kljub temu pa nova francoska premierka Elisabeth Borne predlaga nov paket pomoči, ki bodo javno porabo povečale za več deset milijard evrov: poleg podaljšanja dosedanjih ukrepov blaženja rasti cen energentov prinaša še pomoči za najemnike stanovanj, povečanje pokojnin ter zvišanje socialnih pomoči.
V baltskih državah imajo tudi zaradi močne odvisnosti od ruskih energentov trenutno najvišjo inflacijo, a na primer estonska vlada ne intervenira. Cene nafte so denimo krepko čez dva evra.
Predstavnik združenja naftnih trgovcev Mart Raamat je na začetku junija po poročanju estonskih medijev dejal, da je prodaja goriv padla za sedem do deset odstotkov. “Estonija je skoraj edina država, v kateri vlada ni naredila popolnoma ničesar, da bi ublažila draginjo. Vse druge države ukrepajo,” je dejal predstavnik naftnih trgovcev, nezadovoljnih, ker jim visoke cene “ubijajo” povpraševanje.
Estonska premierka Kaja Kallas je po začetku vojne v Ukrajini postala ena najbolj izpostavljenih evropskih voditeljic, saj močno zagovarja ostre sankcije zoper Rusijo in Vladimirja Putina, zaradi česar se je je prijel vzdevek ‘evropska železna lady’. Podobno kot tudi latvijski in litovski voditelj Kallas redno poudarja, da Evropejci vojno res čutimo v obliki povišanih cen, a Ukrajinci medtem plačujejo z življenji.
Pred tedni je njena stranka zaradi nasprotovanja dvigu pomoči za družine ostala brez koalicijske partnerice in trenutno nima večine v estonskem parlamentu. Nedavno je Kallas na Twitterju zapisala, da smo se po letih rasti standarda Evropejci znašli v popolni nevihti in da morajo “vlade zaščititi najranljivejše, a obenem imeti v mislih, da se visokih cen ne da omejiti z občutnim povečevanjem javne porabe”.
“Nezaželeno visoka” inflacija še nekaj časa
Tudi te razlike med državami pomenijo izziv za Evropsko centralno banko (ECB), ki mora najti eno rešitev za 19 različnih problemov. Ta mesec naj bi Frankfurt prvič po 11 letih dvignil obrestne mere. A vprašanje, kdaj bo inflacija dosegla vrh, še vedno obkroža veliko neznank.
Poleg že omenjenih energetskih vprašanj še vedno ostaja tudi tveganje plačno-inflacijske spirale. Višje cene življenjskih potrebščin – in tudi veliko pomanjkanje delovne sile – tako pri nas kot v tujini krepijo plačne pritiske. V zadnjih dveh četrtletjih so se zaradi visoke inflacije realno plače v evrskem območju znižale – čeprav mnoga podjetja dajejo povišice.
Predsednica ECB Christine Lagarde je ta teden dejala, da je inflacija “nezaželeno visoka in da bo taka ostala še nekaj časa”. S postopnim dvigovanjem obrestnih mer želijo do leta 2024 vrniti inflacijo na optimalna dva odstotka. Cilj je znan, vprašanje pa je, ali ga ECB lahko doseže, ne da bi zadušila gospodarsko rast in Evropo popeljala v nezaželeno polje stagflacije, ko cene rastejo, gospodarstvo pa stagnira.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!