Biologi verjamejo, da so končno odkrili, zakaj imajo večji psi krajše življenje

Večina lastnikov psov pozna žalostno pravilo – večji kot je pes, krajša je njegova življenjska doba.

Čeprav to ni vedno tako, pasme, kot so nemške doge, običajno ne živijo tako dolgo kot manjši psi, kot so zlati prinašalci ali mopsi.

Veliki psi so tudi bistveno bolj dovzetni za zdravstvene težave in bolezni, povezane s staranjem.

Te značilnosti psov so v ostrem nasprotju s tem, kar biologi pogosto opažajo pri drugih sesalcih, kjer večje vrste, kot so kiti, pogosto živijo veliko dlje kot majhne živali, kot so glodalci.

Prav zato so psi, posebej pa njihova genetika, zanimivi za znanstvenike. K temu je treba prišteti še dejsto, da ljudje s psi živimo že vsaj 30.000 let.

Hišni ljubljenčki in njihovi lastniki si delijo številne vsakodnevne izkušnje, življenjska okolja in telesne navade, zato je logično domnevati, da bi boljše razumevanje pasje genetike morda lahko pomagalo pri prihodnjih raziskavah človeške biologije.

"Psi so izjemen model za razumevanje staranja, saj kažejo ogromne razlike v življenjski dobi znotraj ene same vrste," je pojasnil Noah Snyder-Mackler, evolucijski biolog na državni univerzi Arizona (ASU).

Njegova ekipa raziskovalcev je na različnih pasmah psov opravila prvo genetsko analizo vrste. Ta ponuja doslej najjasnejši vpogled v to, zakaj veliki psi redko živijo dlje kot njihovi manjši sorodniki, piše Popular Science.

Kot kažejo rezultati, je dolgoročna povezava med velikostjo psa in njegovo življenjsko dobo verjetno posledica delovanja tako imenovanih "skakajočih genov", ki s staranjem začnejo povzročati motnje v DNK psov.

S starostjo slabijo "stikala" za nadzor "skakajočih genov"

Snyder-Mackler in njegovi kolegi so analizirali genetske podatke 864 psov. Pri tem so se osredotočili na proces metilacije DNK.

Metilacija DNK je naravni proces, s katerim celice uravnavajo delovanje naših genov. Pri tem se na določena mesta na DNK pritrdijo majhne kemične skupine, imenovane metilne skupine.

Te delujejo kot nekakšna stikala ali zatemnilniki, ki lahko zmanjšajo ali preprečijo delovanje posameznih genov, ne da bi spremenile sam zapis DNK.

Povedano preprosteje: če si DNK predstavljamo kot knjigo z navodili za delovanje telesa, je metilacija način, kako celice označijo, katera navodila naj berejo in katerih naj ne uporabljajo.

Metilacija je pomembna za normalen razvoj in delovanje telesa, nanjo pa lahko vplivajo tudi staranje, prehrana in nekateri dejavniki iz okolja, kot sta stres in prehrana in je tudi dobro znan pokazatelj staranja in regulacije DNK.

Snyder-Macklerjeva ekipa je odkrila, da so starajoči se psi povezani z oslabitvijo metilacije oziroma nadzora nad posebno skupino prenosljivih elementov oziroma "skakajočih genov", znanih kot LINE1.

Ti genetski elementi se lahko sami kopirajo in vstavijo na različna mesta v genomu, kar lahko povzroči poškodbo DNK.

S starostjo se metilacija oziroma nadzor teh genov slabša, kar pomeni več škode, ki se kaže v genetski nestabilnosti, boleznih in raku.

Rezultati raziskave pa so pokazali, da veliki psi v povprečju izgubijo 35 odstotkov več metilacije elementov LINE1 kot manjši psi.

"To kaže, da je hitrejše staranje velikih psov lahko vsaj delno posledica šibkejšega nadzora teh 'skakajočiih genov'," je zaključil Blaise Mariner, strokovnjak za genomiko na državni univerzi v Arizoni in soavtor študije.

Ugotovitve bi lahko pomagale tudi ljudem

Ni pa še jasno, ali aktivnost "skakajočih genov" elementov LINE1 neposredno povzroča staranje, vendar nova raziskava poudarja, da ti deli genoma predstavljajo pomembna področja za preučevanje biološkega staranja.

Poleg tega, da bi ugotovitve pomagale razumeti razlike v življenjski dobi med pasmami psov, bi lahko vodile tudi raziskave podobnih genetskih sprememb pri ljudeh.

"Če se to potrdi, bi lahko ciljanje na te elemente ali mehanizme, ki jih uravnavajo, predstavljalo obetavno smer za razvoj prihodnjih terapij, ki bi podaljšale zdravo življenjsko dobo pri ljudeh," je dejal Snyder-Mackler.