Danes, 21. marca, je svetovni dan ljudi z Downovim sindromom. Cilj dneva je ozaveščanje, razumevanje in spoštovanje pravic oseb z Downovim sindromom ter izboljšanje njihovega položaja in s tem kakovosti življenja.
Downov sindrom je ena najpogostejših genetskih motenj in v povprečju se eden od 700 otrok v Ameriki rodi s to kromosomsko motnjo. Vzrok za Downov sindrom je kromosomska motnja, ki nastane zaradi presežka enega kromosoma ali dela kromosoma v jedru vsake celice v telesu. To onemogoča normalen razvoj otroka na telesni in psihični ravni.
Posebno knjižico sta izdala založba Rokus Klett in Društvo Downov sindrom Slovenija, s katero želijo prispevati k lažjemu in učinkovitejšemu vključevanju oseb z Downovim sindromom v slovensko družbo. S širjenjem informacij se ustvarjajo pogoji za pozitiven in spoštljiv sprejem ljudi, ki so v nekaterih pogledih drugačni od večine, v drugih pa so ji podobni.
Kaj je tisto, kar najbolj potrebujejo ljudje z Downovim sindromom?
Na to vprašanje odgovarja Jaka Blejc, fant z Downovim sindromom: “Moj svet, v katerem živim, je tak kot svet vsakega človeka. Prav tako potrebujem hrano, spanec, obleko – osnovne človekove potrebe. Predvsem pa so pomembni razumevanje, prijaznost in ljubeznivost ljudi. Lahko sem sit in imam dobro obleko, a ko grem po ulici in slišim besede ”kaj pa ta dela tukaj”, me to zaboli. Tak človek me ne pozna, a si vzame pravico, da me sodi na podlagi mojega videza, on ne ve, da jaz tega njemu ne bi rekel nikoli, saj mi je prijaznost pomembnejša. Mi z Downovim sinromom potrebujemo in dajemo predvsem ljubezen in prijaznost.” Celotni pogovor z njim je objavljen v omenjeni knjižici.
Kaj lahko naredimo sami?
Tudi sami lahko veliko naredimo pri destigmatizaciji drugačnosti, predvsem s svojim vedenjem in z vzgojo svojih otrok. Ljudje z Downovim sindromom lahko prav tako živijo polno življenje, imajo prijatelje, delo in hobije. Pomembno je, da jih sprejmemo, prav tako, kot bi sprejeli človeka na invalidskem vozičku, slepega ali gluhega. Pri Downovem sindromu ne gre za bolezen, temveč genetsko posebnost, ki je tudi ni mogoče ozdraviti, lahko pa spodbujamo posameznikov duševni in telesni razvoj. Kar lahko naredimo, je, da človeka sprejmemo takšnega, kot je, ter mu izrazimo osnovno dostojanstvo in spoštovanje, kakršnega od drugih pričakujemo tudi mi sami.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
