Na vrata parlamenta pribiti: Nobena oblast ni nad zakonom!

Mineva eno leto, kar ste bili po 21 letih duhovništva izvoljeni za škofa. Kako vas je to leto zaznamovalo, do kakšnih spoznanj ste prišli?

Potrdilo se je, kar v Evangeličanski cerkvi nenehno poudarjamo, da je škof primus inter pares – prvi med enakimi. Škofovski naziv zame ni lovorika, je predvsem bistveno širša odgovornost, kot sem jo imel pred tem zgolj kot duhovnik. Škofovanje razumem kot služenje Cerkvi, njenim duhovnicam in duhovnikom, cerkvenim občinam ter vsem ljudem, ki v njej iščejo oporo, smisel in skupnost. Kot škof danes ne smem razmišljati samo o tem, kaj lahko naredim sam, temveč predvsem o tem, kako ustvariti razmere, v katerih bodo drugi lahko dobro opravljali svoje poslanstvo.

Škof mora znati voditi, vendar tudi odstopiti od tega, da bi bil v središču pozornosti. Njegov uspeh se ne meri po tem, koliko stvari je naredil sam, temveč po tem, ali je Cerkev zaradi njegovega služenja bolj povezana, odgovorna in pripravljena na prihodnost. Hkrati nosim odgovornost za to, kako je Evangeličanska cerkev navzoča v slovenski družbi in kako bo pripravljena na prihodnost.

Prvo leto me je še močneje utrdilo v prepričanju, da Cerkev ne sme živeti samo od svoje zgodovine, čeprav je ta izjemno pomembna. Živeti mora iz evangelija in odgovarjati na vprašanja današnjega človeka. Naša naloga ni, da ljudem govorimo, kako bi morali živeti, temveč da jim pomagamo odkrivati dostojanstvo, odgovornost in upanje, tudi kadar se znajdejo v okoliščinah, v katerih sami ne vidijo več poti naprej.

Ob škofovski umestitvi ste govorili o viziji Cerkve odprtih dlani, vrnitvi k ljudem in temu, da jih vprašate, kaj si želijo. Kako daleč ste v tem raziskovanju?

Predvsem sem začutil željo in potrebo, da ostanemo odprti, da prisluhnemo eden drugemu, pustimo odprta vrata vsem in dopustimo vsakomur povedati, kar mu leži na duši. Cerkev se mora naučiti poslušat, ne obsojati, ne primerjati, ne opredeljevati in predalčkati. Mora biti prostor, v katerem je vsak dobrodošel.

Eden največjih izzivov je povezati različne generacije, pričakovanja in poglede znotraj same cerkvene skupnosti. Ne smemo se bati pogovora o težkih vprašanjih, vendar moramo o njih govoriti tako, da ne uničujemo drug drugega. Cerkev, ki ni sposobna notranjega dialoga, težko prepričljivo govori o spravi v družbi.

Želim si Evangeličanske cerkve, ki bo samozavestna v svoji luteranski identiteti, odprta za sodelovanje in dovolj pogumna, da bo znala priznati tudi lastne napake. Ne potrebujemo Cerkve, ki bi bila všečna vsem, ampak Cerkev, ki ji ljudje lahko zaupajo, ker je njena beseda skladna z njenimi dejanji.

Sicer se soočamo z izzivi, ki niso značilni samo za našo Cerkev. Med njimi so sekularizacija, spremenjene navade ljudi, staranje prebivalstva, vprašanje prenosa vere na mlajše generacije ter zagotavljanje finančnih in kadrovskih pogojev za delovanje cerkvenih občin.

Cerkev mora znati sprejemati tudi človeka, ki ne veruje

Omenili ste sekularizacijo, po drugi strani pa smo priča religioznosti, ob kateri ljudje ne čutijo potrebe po instituciji. Kakšen jezik ubrati, da nagovorite ljudi?

Vsak človek potrebuje skupnost. Partnerstvo je skupnost, družina je skupnost. V Cerkvah bi se morali ponovno vprašati, ali znamo poslušati, ali se znamo vselej v skladu z luteranskim načelom reformirati.

Živimo v času, ko je posameznik osredotočen predvsem sam nase in po nekem času doživi bivanjsko praznino, ne ve več, zakaj sploh še živi, saj otroci odrastejo, poslovijo se tudi starši. In v tem mora znati Cerkev prisluhniti sodobnemu človeku, slišati, kaj on dejansko potrebuje v danem trenutku. V naši Cerkvi si moramo prizadevati, da oznanjamo Kristusa skozi naša dejanja ljubezni. Človeka moramo sprejeti takšnega, kot je. Tudi samega sebe moramo znati sprejeti. Ne se stalno dokazovati, zlasti ne prek materialnih stvari. V sodobni družbi smo stalno izpostavljeni merjenju človekove uspešnosti, zato mora Cerkev predstavljati prostor, kjer je človek sprejet takšen, kot je. In da se zave, da je vreden že sam po sebi.

Ljudje smo svobodna bitja, hkrati moramo postati odgovorna bitja. To je temeljni nauk luteranske cerkve. Svoboda ne pomeni brezvladja, da počnem, kar hočem. Svoboda pomeni, da se ustavim tam, kjer moja dejanja začnejo vplivati na nekoga drugega. Odgovornost pa pomeni, da ustvarjam, delam to okolico, družbo čim bolj sprejemljivo za odrinjene, ranljive, ljudi, ki so na družbenem robu.

Obče človeške vrednote, kot so ljubezen, sočutje, razumevanje, odgovornost, spoštovanje človekovih pravic potrebujemo bolj kot kadarkoli prej, saj nas individualizem nič kaj ne bogati. Zmeraj je treba videti drugega, tudi tistega, s katerim se ne strinjam. Dialog je ključen, slišati drugega in znati sobivati.

Cerkev mora znati sprejeti tudi človeka, ki ne veruje. Njena vrata ne smejo biti odprta samo tistim, ki že poznajo njeno govorico ali sprejemajo vse njene nauke. Evangelij lahko pričujemo jasno in brez zadržkov, ne da bi komurkoli odrekali dostojanstvo ali svobodo vesti. Cerkev, ki si jo želim, ne bo človeka najprej vprašala, ali je dovolj veren, temveč bo znala vprašati: kaj doživljaš, kaj te bremeni in kako ti lahko stojimo ob strani?

Nevarnost normalizacije sovražnosti

Vse to je lepo slišati, a trenutno se zdi, da smo zaradi ravnanj politike razdeljeni kot še nikoli doslej. Razpihuje in podpihuje se sovraštvo, do vseh, ki ne delijo enakih pogledov kot oblast, ter se jih označuje z žaljivkami ter napada. Tako prek družbenih omrežij kot prek različnih zakonskih ali referendumskih predlogov se poskuša določene posameznike ali skupine označiti kot nezaželene, nevredne.

Odgovornega človeka bi takšne stvari morale žalostiti. Ena največjih nevarnosti našega časa je normalizacija sovražnosti. Vse pogosteje se zdi, da ni več dovolj, da se z nekom ne strinjamo. Nasprotnika moramo razglasiti, ožigosati za neumnega, pokvarjenega ali nevarnega. Ko človeka ne vidimo več kot osebe, temveč samo kot predstavnika skupine, ki ji nasprotujemo, postane veliko lažje upravičevati poniževanje in nasilje.

Pri tem ne smemo biti naivni. V družbi obstajajo resnični konflikti interesov, neenakosti, krivice in zgodovinske rane. Sprava ne pomeni, da moramo vse spore razglasiti za nepomembne ali da mora žrtev odpustiti, še preden je bila krivica priznana. Prav tako dialog ne pomeni, da so vse trditve enako resnične ali da moramo molčati ob kršenju človekovih pravic. Resnična sprava zahteva resnico, odgovornost in pripravljenost, da se odnosi spremenijo. Včasih je treba zelo jasno povedati, da je določeno ravnanje nesprejemljivo. Toda tudi takrat moramo paziti, da nas nasprotovanje dejanju ne pripelje do zanikanja človeškega dostojanstva storilca.

Luteranska teologija nam pri tem ponuja pomembno opozorilo. Človek je pred Bogom opravičen po milosti, ne zaradi lastne popolnosti. To pomeni, da nihče od nas nima pravice nastopati, kot da je sam brez napak in zato upravičen do moralne vzvišenosti nad drugimi.

V javnem življenju potrebujemo več odgovornega govora, več preverjanja dejstev in več pripravljenosti poslušati tudi tiste, s katerimi se ne strinjamo. Politična razprava ne bi smela biti tekmovanje v tem, kdo bo nasprotnika bolj učinkovito ponižal. Potekati bi moralo soočenje argumentov, a v današnji instant družbi tega manjka. Nihče ne želi poslušati dolgih argumentiranih razprav, a te so nujne, če želimo nastopati s tehtnimi argumenti. Tudi ni razumevanja, da nestrinjanje s stališčem sogovornika ne pomeni, da mu nasprotujem kot človeku. Cerkev mora pri tem začeti pri sebi. Če pridigamo o ljubezni, znotraj svojih skupnosti pa spodbujamo izključevanje, potem naše besede nimajo verodostojnosti. Naša naloga je, da gradimo mostove, vendar ne tako, da bi prekrili krivice, temveč tako, da omogočimo njihovo pravično razreševanje.

Zakaj se takšna izključevalna retorika pri ljudeh prime, kar vidimo skozi podporo političnim opcijam, ki ravnajo, kot sem opisala v predhodnem vprašanju?

Vsak pri sebi se mora vprašati, kaj ga je prepričalo. Zakaj sem se tako odločil? Tudi zaradi tega, kar pravite, je toliko bolj pomembno, da šola in Cerkev učita odgovornega ravnanja. Ljudi je treba nenehno opominjati na pomen znanja, izobraževanja. Ne smemo se zadovoljiti s pavšalnimi odgovori in pojasnili. Ljudi bi morali vzgajati v kritične razmišljujoče osebe, za kar so potrebni čas, trud, znanje in konstantno izobraževanje. V današnji družbi si ne vzamemo tega časa tudi zaradi obilice dela in številnih drugih obveznosti.

Pogosto slišim od vernikov, da je ura, ki jo preživijo v nedeljo v cerkvi, brez telefona, nekaj najlepšega. Ljudje potrebujemo čas, da se ustavimo, premislimo, predahnemo. Prepričan sem, da bi o tem, kako bo preživel prvo in zadnjo uro dneva, vsak moral odločati sam, pa ni važno, ali si bo takrat privoščil kavo, ali se odpravil na večerni tek ... Tako je tudi z informacijami, ki jih dobivamo; ni dovolj zgolj na hitro prebrati vesti ali izjave nekoga in brez kritične presoje to vzeti za resnico, dejstvo. Nujen je premislek.

Vprašanje političnim, gospodarskim in tehnološkim avtoritetam: komu služite?

Katere teze bi, glede na stanje duha v naši družbi in politiki, v luteranski maniri pribili na vrata parlamenta?

Hvaležen sem vam za to vprašanje, saj ste mi kot škofu nastavili zrcalo, kaj bi moral narediti. 95 tez zagotovo ne bi objavil, ker je to malo preveč in ker jih že imamo toliko od Lutra. Sam bi izbral pet tez. Ne zato, ker bi cerkev morala določati politiko, ampak zato, ker bi morale biti to skupne etične zahteve vsake demokratične družbe.

Prva teza: Človekovo dostojanstvo ni odvisno od njegove koristnosti. Noben človek ne sme biti odpisan zaradi starosti, bolezni, invalidnosti, revščine ali družbenega položaja.

Druga: Svoboda brez odgovornosti postane samovolja, odgovornost brez svobode pa prisila. Potrebujemo družbo, ki varuje človekovo svobodo in hkrati spodbuja odgovornost za posledice lastnih dejanj.

Tretja: Nobena oblast ni nad zakonom in noben človek ni nad kritiko. Demokracija potrebuje neodvisne institucije, svobodne medije, spoštovanje človekovih pravic in varovala pred zlorabo moči.

Četrta: Bogastvo družbe se ne meri samo v tem, koliko ustvarimo, temveč tudi v tem, kako živijo najranljivejši. Gospodarski razvoj mora spremljati odgovornost za ljudi, ki so zaradi bolezni, revščine, brezposelnosti ali drugih okoliščin izpostavljeni negotovosti.

Peta: Mir ni odsotnost nasprotij, ampak sposobnost, da jih rešujemo brez razčlovečenja drugega. Drugačno mnenje ni sovražnik. Sovražnik je prepričanje, da zaradi drugačnega mnenja drugemu ne pripada več spoštovanje.

Če bi moral vsem petim tezam dati skupno ime, bi izbral odgovornost. Za človeka, za resnico, za svobodo, za skupnost in za prihodnje generacije.

Tako kot je reformacija odpirala vprašanje, ali je mogoče avtoriteto presojati v luči božje besede in vesti, moramo podobno vprašanje zastaviti tudi političnim, gospodarskim in tehnološkim avtoritetam: komu služijo in kdo nosi posledice njihovih odločitev.

Evangeličanska cerkve v Sloveniji je četrta verska skupnost. Se v slovenskem prostoru, ko gre za pravice in obenem vpliv, čutite zapostavljene?

Ne. Ne počutimo se zapostavljene ne v slovenskem ne v evropskem prostoru in kolikor slišim od sodelavk in sodelavcev, je takšno tudi njihovo mnenje. Morda to izhaja iz tega, da je bila Evangeličansko – luteranska cerkev konstitutivna cerkev tega naroda tako z jezikom, kulturo kot tudi s kritičnim načinom razmišljanja. Tudi odnos z državo, občinami ter drugimi ustanovami ter nevladnimi organizacijami je bil zmeraj korekten.

Danes smo priča, da se v strokovne svete in na posvete, ki naj bi pomagali sooblikovati prihodnjo smer razvoja države na različnih področjih, vabi duhovnike, teologe. Pri tem ni mogoče spregledati, da gre zgolj za predstavnike Katoliške cerkve. Kako razumete tovrstno sodelovanje in ali bi si želeli tudi predstavniki vaše cerkve sodelovati v tovrstnih posvetovanjih?

Duhovnice in duhovniki, teologinje in teologi smo nenehno v stiku z ljudmi, ki jih spremljamo od rojstva do smrti, skozi bolečino, trpljenje in tudi veselje, tako da lahko zagotovo prispevamo svoje znanje in pogled na družbo, medosebne odnose, spoštovanje človekovih pravic. Vendar to sodelovanje mora biti na enakovredni ravni z drugimi strokovnjaki.

Ključno vprašanje zato ni, ali naj duhovniki sodelujejo v posvetovalnih telesih, temveč pod kakšnimi pogoji. Sodelovanje mora biti pregledno, njegovi cilji jasni, zastopanost pa ustrezna. Posvetovalna telesa ne smejo postati prostor, v katerem bi katerakoli verska skupnost pridobila privilegiran vpliv na zakonodajo ali bi se verska avtoriteta uporabljala za politično legitimacijo. V tej luči si želim, da bi tudi nas povabili k sodelovanju, saj imamo znanje in širino, ki smo si jo nenazadnje pridobili tudi s študijem v tujini, kar človeku odpira neke druge poglede.

Sam sem za dialog, ne za privilegije. Država mora ostati nevtralna do različnih verskih in svetovnonazorskih prepričanj, verske skupnosti pa morajo spoštovati demokratični red in svobodo vseh ljudi, tudi tistih, ki njihovega pogleda na svet ne delijo. Hkrati se mi zdi pomembno, da se v takšne pogovore vključujejo tudi strokovnjaki, predstavniki civilne družbe in ljudje z neposrednimi izkušnjami. Duhovnik lahko prispeva dragocen pogled, vendar ni samodejno strokovnjak za vsako področje samo zato, ker je duhovnik. Vloga Cerkve ni, da bi državi narekovala, kako naj vlada. Lahko pa državo opozarja na vprašanja, ki jih je v političnem odločanju prelahko spregledati: na človeka, ki nima glasu, na družino v stiski, na osamljenega starejšega, na človekovo dostojanstvo in na dolgoročne posledice političnih odločitev.

Predsednik vlade Janez Janša je napovedal popis prebivalstva, v katerem naj bi zbirali podatke tudi o veroizpovedi in narodnosti. Bi vaši Cerkvi koristili podatki o tem, koliko se jih še opredeljuje za evangeličane?

Nimam nobenih zadržkov do tega, saj ni nič narobe, da vidimo, kako se naša družba oblikuje, preoblikuje. Je pa pomembno vedeti, kaj je namen zbiranja tovrstnih podatkov. Pri nas imamo statistiko, koliko je mladih, do 18. leta starost, starejših od 40 let in podobno, ki je pomembna zgolj zato, da vemo, kdaj koliko vabil poslati, denimo na mladinsko bogoslužje. Imamo tudi podatke, koliko jih plačuje prostovoljni cerkveni prispevek. Teh je približno 10.000, menim pa, da je kar nekaj tistih, ki tega prispevka ne plačujejo, zato nas številka iz morebitnega razpisa ne bi smela presenetiti.

Svoje uspešnosti ne smemo meriti s številom vernikov

Pričakujete, da se bo prostovoljno za evangeličane opredelilo vsaj toliko oseb, kot na zadnjem popisu leta 2002, torej okoli 15.000 oseb?

Da, menim, da se ta številka bistveno ni spremenila. A če se vrnem k namenu popisa. Pri tem vprašanju moramo razlikovati med legitimnim zbiranjem statističnih podatkov in poseganjem v svobodo posameznika. Podatki o verski pripadnosti so lahko koristni za razumevanje družbenih sprememb, načrtovanje nekaterih javnih politik in raziskovanje verske raznolikosti. Vendar vera ni običajen osebni podatek. Dotika se posameznikovega prepričanja, vesti in identitete, zato zahteva posebno skrbnost. Če bi se država odločila za ponovno zbiranje takšnih podatkov, bi morala jasno pojasniti njihov namen, način uporabe in varstvo zasebnosti.

Zato je takšno zbiranje sprejemljivo le, če je prostovoljno, ustrezno varovano in namenjeno legitimnim statističnim oziroma raziskovalnim ciljem. Posameznik mora imeti pravico, da se opredeli, da se ne opredeli ali da na vprašanje ne odgovori.

Verske pripadnosti ne smemo spremeniti v merilo, po katerem bi ljudi razvrščali na bolj ali manj zaželene državljane. Prav tako podatki o verski pripadnosti ne smejo postati orodje političnega obračunavanja ali ustvarjanja družbenih hierarhij.

Za Cerkev pa velja še nekaj: ne smemo meriti svoje uspešnosti samo s številom ljudi, ki se opredeljujejo kot verniki. Pomembno je tudi, kaj vera pomeni v njihovem življenju, kakšne skupnosti gradimo in kako se naša prepričanja odražajo v odnosu do drugih.

Svoboda vere vključuje tudi svobodo brez vere. Če to načelo jemljemo resno, potem moramo spoštovati tako človeka, ki svojo identiteto jasno opredeljuje versko, kot človeka, ki tega ne želi storiti.

Danes smo povsod po Evropi priča uporu, nezadovoljstvu mladih, ki so prepričani, da jim je zaradi ravnanj oblasti kratena pravica do kvalitetne prihodnosti. Kako sami gledate na tovrstne upore?

Mladi pogosto dobijo oznako generacije, ki se ne zna prilagoditi, ki preveč zahteva ali ki ni pripravljena prevzeti odgovornosti. Mislim, da moramo biti pri takšnih sodbah previdni. Mladi odraščajo v svetu, ki je v številnih pogledih bolj negotov, kot je bil svet njihovih staršev: soočajo se s podnebnimi spremembami, stanovanjsko nedostopnostjo, pritiskom družbenih omrežij, negotovostjo na trgu dela in nenehno primerjavo z drugimi.

Njihov upor je lahko tudi opozorilo, da nekatere institucije ne znajo več dovolj dobro pojasniti svojega smisla ali da govorijo o odgovornosti, ne da bi jim ponudile resnične možnosti za sodelovanje.

To ne pomeni, da je vsak upor upravičen ali da mladi ne potrebujejo meja. Pomeni pa, da moramo najprej poskusiti razumeti, kaj se skriva za njihovimi vprašanji. Včasih upor izraža sebičnost, včasih pa je klic po pravičnosti, pristnosti in večji odgovornosti odraslih. Cerkev se mora vprašati, ali mladim resnično prisluhne ali jih želi predvsem vzgojiti v podobo, ki jo je sama določila. Če želimo, da bodo mladi prevzemali odgovornost, jim moramo omogočiti tudi soustvarjanje skupnosti in odločanje.

Ne želim si mladih, ki bi samo ponavljali odgovore prejšnjih generacij. Želim si mladih, ki znajo misliti s svojo glavo, presojati informacije, prevzemati odgovornost in prepoznati človeka, ki potrebuje njihovo pomoč. Zato je treba mladim ponuditi roko sodelovanja. Jih ponuditi, da povedo za mizo, kaj jih moti, in jim omogočiti, da sooblikujejo prihodnost. Naloga starejših je, da ponudijo svoje izkušnje, pomagajo pri realizaciji idej mladih, gradijo mostove, medgeneracijsko sodelovanje. Naša naloga ni, da mladim odvzamemo vprašanja, temveč da ustvarimo prostor, v katerem jih lahko zastavljajo brez strahu.

Tudi reformacija je bila povezana z vprašanjem avtoritete, vesti in odgovornosti. Toda svoboda vesti ni isto kot prepričanje, da ima posameznik vedno prav. Svoboden človek je tudi človek, ki je pripravljen svoje stališče preveriti, se učiti in priznati napako.

V tujcu vidimo vse drugo, samo človeka ne

Danes smo tudi v Sloveniji soočeni s paradoksom. Potrebujemo tuje delavce, hkrati pa številni, vključno z oblastmi, v njih vidijo zgolj delovno silo. Ob številnih primerih izkoriščanj smo soočeni tudi s primeri, kot je zadnji v Beli krajini, kjer del prebivalstva nasprotuje namestitvi tujih delavcev v prostorih župnišča.

Tisti, ki dela, ne glede na to, ali je tujec ali domači, je človek, ki mora biti za svoje delo pošteno plačan. Kot družba pogosto v tujcu, tujem delavcu vidimo vse drugo, samo človeka ne. Nalepimo mu vse mogoče etikete. Zakaj, če je v naši moči, temu človeku ne bi pomagali? Ne ozirajmo se na tiste, ki se s tem mogoče ne strinjajo, temveč poglejmo, kako lahko sočloveku pomagamo. In kot ste dejali, če ima nekdo možnost kvalitetne nastanitve, zakaj je ne bi ponudil. Treba je ustvariti vzdušje dialoga. Ne ozirajmo se na to, kaj pravijo drugi. Vsak od nas je lahko zgled dela v dobro.

Izkoriščanje delovne sile je povezano tudi s pojavom bogatenja peščice na račun večine. Kaj o tem pravi luteranska teologija?

To je eno ključnih vprašanj pravičnosti v sodobnem svetu. Ni problem samo v tem, da nekateri ljudje ustvarijo veliko premoženje. Problem nastane, kadar koncentracija bogastva postane tako velika, da se gospodarska moč spremeni v nesorazmeren politični vpliv, kadar se dobički privatizirajo, tveganja pa prenašajo na družbo, in kadar vse več ljudi kljub delu ne more zagotoviti dostojnega življenja.

Luteranska teologija ne zahteva, da bi vsi ljudje imeli enako premoženje. Prav tako ne zanika pomena dela, ustvarjalnosti, podjetnosti in osebne odgovornosti. Vendar nas opozarja, da človek ni sam sebi zadosten in da je življenje vedno povezano z drugimi. Tudi gospodarsko delovanje mora zato upoštevati posledice za skupnost.

V krščanski tradiciji je bogastvo povezano z odgovornostjo. Vprašanje ni samo, kako je nekdo premoženje pridobil, temveč tudi, kako ga uporablja in kakšne posledice ima njegova gospodarska moč za druge ljudi. Če ima nekdo veliko premoženja, medtem ko ljudje, ki delajo, ne morejo dostojno živeti, mlade družine ne morejo do stanovanja, starejši pa ne dobijo ustrezne oskrbe, se moramo vprašati, ali družbeni sistem zagotavlja pravične možnosti in ustrezno zaščito ranljivih.

Pri tem ne smemo ustvarjati sovraštva do premožnih ljudi. Potrebujemo pa pravična pravila, pregledno obdavčitev, preprečevanje korupcije in davčnih zlorab, odgovorno gospodarstvo, dostopno izobraževanje ter socialne sisteme, ki ljudem omogočajo dostojno življenje. Cerkev mora biti pri tem verodostojna tudi sama. Če govorimo o solidarnosti, moramo odgovorno upravljati lastna sredstva, skrbeti za zaposlene in biti pregledni pri porabi denarja. Družbene pravičnosti ne moremo zahtevati od drugih, ne da bi jo uresničevali v lastnem delovanju.

Prepričan sem, da uspeha družbe ne smemo meriti samo z gospodarsko rastjo ali skupno vrednostjo ustvarjenega bogastva. Meriti ga moramo tudi po tem, ali imajo ljudje možnost dostojnega življenja, ali so zaščiteni najranljivejši in ali lahko mladi upravičeno upajo, da bodo s svojim delom zgradili prihodnost. Če bogastvo postane cilj samo po sebi, izgubimo izpred oči človeka. Če pa ga razumemo tudi kot odgovornost, lahko postane sredstvo za razvoj, ustvarjanje delovnih mest, solidarnost in skupno dobro.

S prihodom politik, ki vihrajo s sloganom Bog, družina, domovina, na oblast, se žensko ponovno poskuša v luči ohranitve naroda risati predvsem v vlogi matere in spodbuditi k večji rodnosti. Kako vi vidite družbeni položaj žensk?

Že od časa evangeličansko – luteranske cerkve je položaj ženske in moškega enakovreden in enakopraven. Mi s tem v naši Cerkvi nimamo posebnih izzivov, nenazadnje imamo duhovnice in upam, da po izteku mojega mandata tudi škofinjo, čeprav sem si želel, da bi se to zgodilo že lani.

Ženska in moški sta ustvarjena po božji podobi in imata enako človeško dostojanstvo. Iz tega izhaja tudi dolžnost, da se zavzemamo za enake možnosti, enako spoštovanje in zaščito pred nasiljem ter diskriminacijo. V družini, v kateri sem odraščal, in tisti, ki sem si jo ustvaril kasneje sam, si nikoli nismo razdelili dela glede na spol. Res imate le ženske sposobnost rojevati, a se ne spomnim, pa naj me kdo popravi, če se motim, da bi kje v Svetem pismu pisalo, kdo naj bi v hiši stal za štedilnikom. Tudi sam, ko sem bil zaposlen v vojski kot vojaški kaplan, nikoli nisem imel težav s tem, da je bila moja nadrejena ženska.

V družbi, žal, še vedno obstajajo neenakosti, ki ženskam otežujejo usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, napredovanje na delovnem mestu ter uveljavljanje v okoljih, kjer so odločitve tradicionalno sprejemali predvsem moški. To niso vprašanja, ki bi jih lahko odpravili samo z dobrimi nameni. Potrebujemo pravične sisteme, odgovorno delitev skrbstvenega dela, dostopne storitve in jasno zaščito pred nasiljem.

Vašega očeta, žal pokojnega škofa Gezo Ernišo, smo si zapomnili kot človeka odprtega duha in širokega srca. Pod njegovim vodstvom se Evangeličanska cerkev ni pridruževala nobenim izjavam različnih cerkva ob pomembnih družbenih vprašanjih, ki bi lahko kakorkoli poglabljale nasprotja v družbi ali obsojale določene posameznike ali skupine ljudi. Kako sami gledate na pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki je bila zadnja leta zelo aktualna in na koncu odložena tema v prihodnost zaradi zavrnitve na referendumu?

To je zelo težka tema, kjer ni hitrih, instant rešitev, saj gre za človeka, življenje. Zagotovo mora biti Cerkve prostor, kjer se poudarja življenje. Cerkev mora spodbujati paliativno, duhovno pomoč, vse možnosti je treba izčrpati. V kolikor se nekdo odloči za ta korak, in to je moje osebno mnenje, kot Aleksander Erniša, pa nisem človek, ki bi takega človeka obsojal. To ni v mojem ne teološkem ne vrednotnem okviru. Bog nam je dal vse v naše roke, samo obsojanja ne.

Srečevanje z drugačnostjo bogati

Kot vojaški kaplan ste skrbeli za duhovno oskrbo vojakov, tudi na misijah v Afganistanu in Kosovu. Kako ste se znašli med interesi sistema na eni strani in potrebami ter tudi dvomi posameznika?

Sam sem prišel v ta vojaški sistem še kot kaplan v Cerkvi in moja naloga je bila podporna. Stati človeku ob strani v zahtevnih okoliščinah, pogosto daleč od doma in v položajih, v katerih odločitve niso bile preproste. V vojski se človek sreča z vprašanji odgovornosti, strahu, dolžnosti, zvestobe in meja lastne moči. Naučil sem se, da pogum ne pomeni odsotnosti strahu, temveč pripravljenost ravnati odgovorno tudi takrat, ko nas je strah.

To delo mi je zelo ustrezalo, dobro sem se tudi počutil v uniformi, saj sem imel občutek, da sem nekaj dobrega naredil tudi za državo. Rad sem bil z vojsko, kar je paradoks, saj ne bi znal biti v prvi bojni liniji, znal sem pa biti ob vojaku. Moje poslanstvo je biti ob nekom, zato sem zelo hvaležen slovenski vojski za to izkušnjo, saj me je ta izkušnja klesala tudi kot človeka. Tu mislim predvsem na vrednote, kot so lojalnost, tovarištvo, spoštovanje raznolikosti, kolegialnost.

Policijska duhovna oskrba, v kateri delujem še vedno, mi je še bolj približala človeka v trenutkih njegove ranljivosti. Policisti in policistke se srečujejo z nesrečami, nasiljem, smrtjo, človeškimi tragedijami in situacijami, o katerih pogosto ne morejo preprosto govoriti s svojimi bližnjimi. Tam sem se še močneje zavedel, da duhovna oskrba ni predvsem dajanje odgovorov, ampak sposobnost biti navzoč, poslušati in človeka ne pustiti samega v stiski.

Štiri leta in pol duhovniškega dela v Trstu pa so mi dala dragoceno izkušnjo življenja v večkulturnem in večjezičnem okolju. Tam se človek nauči, da identiteta ni ogrožena že zato, ker sreča nekoga, ki je drugačen. Nasprotno, šele v dialogu se pogosto jasneje zavemo, kaj nam je zares pomembno.

Vsa tri okolja so me tako utrdila v prepričanju, da moramo človeka najprej videti kot človeka. Preden ga opredelimo po narodnosti, veri, političnem prepričanju, poklicu ali družbenem položaju, moramo prepoznati njegovo dostojanstvo. To je tudi moje razumevanje duhovniškega poslanstva: ne biti človek, ki ima vedno pripravljen odgovor, temveč nekdo, ki zna ostati ob drugem tudi takrat, ko odgovorov ni.

Krščansko upanje, da zlo in smrt nimata zadnje besede

Kako pa si verni razlagate, da Bog, v katerega verjamete, dopušča po svetu morijo otrok in genocide? Je mogoče dati odgovor na to?

To je eno najtežjih vprašanj vere. In mislim, da bi bilo neodgovorno, če bi nanj odgovorili s preprosto razlago, kot da poznamo božje razloge za vsako tragedijo. Ko umirajo otroci, ko so družine izbrisane, ko ljudje izgubijo domove in ko nasilje uničuje življenja, ni dovolj reči, da se vse zgodi z razlogom. Takšna razlaga lahko človeku, ki trpi, povzroči še dodatno bolečino. Ne smemo trpljenja žrtev spreminjati v teološki primer, ki ga želimo rešiti z nekaj stavki.

Luteranska teologija križa nas uči, da Boga ne iščemo samo v moči, uspehu in zmagoslavju, temveč tudi tam, kjer se razkrivajo človeška nemoč, trpljenje in smrt. Toda to ne pomeni, da je trpljenje dobro ali da je nasilje del načrta, ki bi ga morali mirno sprejeti. Krščanska vera ne odpravlja vprašanja, zakaj Bog dopušča zlo. Tudi Sveto pismo je polno ljudi, ki Bogu zastavljajo težka vprašanja, ga sprašujejo, kje je pravičnost, in glasno izražajo svojo bolečino. Žalovanje, jeza in dvom niso nujno nasprotje vere. Lahko so njen iskreni del. Za kristjane je pomembno tudi to, da Bog v Jezusu Kristusu ne ostane oddaljeni opazovalec človeškega trpljenja. Kristus vstopi v človeško ranljivost, doživi nasilje in smrt. Krščansko upanje zato ne pomeni, da zanikamo grozote sveta, temveč da verjamemo, da zlo in smrt nimata zadnje besede.

Toda to upanje nas ne odvezuje odgovornosti. Če verjamemo v Boga miru, ne moremo ostati ravnodušni ob pobijanju civilistov, stradanju otrok, genocidu ali razčlovečenju celotnih skupin ljudi. Ne glede na to, kdo nasilje izvaja, moramo vztrajati pri zaščiti civilistov, spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava, humanitarni pomoči in odgovornosti storilcev.

Prav tako moramo zavrniti uporabo Boga kot opravičila za vojno ali maščevanje. Nobena verska, narodna ali politična identiteta ne more človeku dati dovoljenja, da drugega razglasi za manj vrednega.

Kot duhovnik sem se večkrat srečal z ljudmi, ki ob izgubi niso potrebovali razlage, ampak nekoga, ki je bil pripravljen ostati ob njih. To me je naučilo, da včasih najbolj pošten odgovor ni razlaga, temveč bližina. Vera ne pomeni, da imamo odgovore na vsa vprašanja. Pomeni, da tudi v trenutkih, ko jih nimamo, ne odnehamo iskati resnice, braniti življenja in pomagati človeku, ki trpi.

Ohraniti spoštovanje, prevzemati odgovornost in prepoznati človeka pred seboj

V današnjem svetu se soočamo tudi z izzivi umetne inteligence. Kakšne prednosti in nevarnosti za človeštvo vidite sami v njej.

Umetna inteligenca je ena od tehnologij, ki bodo pomembno vplivale na prihodnost družbe. Lahko izboljša dostop do znanja, pomaga pri medicinskih raziskavah, olajša administrativno delo, podpira ljudi z različnimi oviranostmi in omogoči učinkovitejše reševanje nekaterih zapletenih problemov. Tudi Cerkev jo lahko uporablja pri prevajanju, pripravi izobraževalnih vsebin, dostopnosti gradiv in raziskovanju. Vendar moramo pri tem ohraniti jasno razliko med orodjem in človekom, kajti četudi nam lahko pomaga pri pripravi pridige, ne more nadomestiti duhovnika, ki je v odnosu s človekom, ki sedi pred njim in žaluje za svojim otrokom.

Največje nevarnosti vidim v manipulaciji informacij, širjenju lažnih vsebin, posegih v zasebnost, diskriminatornih odločitvah in koncentraciji tehnološke moči v rokah majhnega števila podjetij. Dodatno tveganje je, da bi ljudje postopoma prepustili strojem ne samo izvajanje nalog, temveč tudi lastno moralno presojo. Zato potrebujemo razvoj umetne inteligence, ki bo usmerjen v skupno dobro, varovanje človekovih pravic in odgovornost. Svetovna luteranska zveza je v svojem javnem delovanju opozorila tudi na potrebo po varovalkah pri uporabi umetne inteligence, zlasti kadar lahko ta ogroža demokracijo, človekove pravice, mir in varnost.

Tehnologije se nam ni treba bati. Moramo pa biti dovolj modri, da se vprašamo, kakšnemu človeku in kakšni družbi bo služila. Zato ključno vprašanje ni, ali bo umetna inteligenca postala pametnejša, temveč ali bomo ljudje ob njenem razvoju postali odgovornejši.

Kaj bi pa bilo vaše sporočilo ob prazniku reformacije?

Reformacija nas uči, da se prenova začne pri pripravljenosti, da ponovno preverimo sami sebe. To velja za posameznika, za Cerkev in za družbo. Tako ne verjamem, da je naša prihodnost odvisna od tega, ali bomo vsi razmišljali enako. Verjamem pa, da je odvisna od tega, ali bomo kljub različnim prepričanjem znali ohraniti spoštovanje, prevzemati odgovornost in prepoznati človeka pred seboj. To je zame tudi bistvo krščanskega upanja: ne prepričanje, da bo svet brez težav, temveč zaupanje, da je tudi v nepopolnem svetu mogoče delati za več pravičnosti, več miru in več človečnosti.