Ko je Giulia Manca leta 2011 odpotovala na Pianoso, nekdanji italijanski zaporniški otok, se je veselila sproščujočega sončnega oddiha pred vrnitvijo domov ...
Vendar je 12 let po tem, ko se je nastanila v hotelu Milena, v katerem so zaposleni obsojenci pod nadzorom, ostala na otoku, znanem kot Alcatraz Tirenskega morja.
Giulia Manca je zdaj edina ženska, ki živi v vasi Pianosa, ki je del morskega parka v toskanskem arhipelagu, in hkrati direktorica hotela ter nadzornica programa rehabilitacije na otoku. Tega vodijo Arnera, neprofitna organizacija, katere socialno poslanstvo je pomagati ranljivim osebam, kot so zaporniki, da se vrnejo v družbo, in toskanski zapori.
“V hotelu sem ostala en teden in nisem hotela oditi,” je Manca povedala za CNN. “To so bile edinstvene počitnice, projekt rehabilitacije pa me je navdušil, saj so zaporniki dobili še eno priložnost v življenju.
Hotel za drugo priložnost
“Zaljubila sem se v Pianoso – njeno tišino, turkizno čisto rajsko morje, mirne zvezdnate noči.”
Pianosa, ki so jo nekoč imenovali Hudičev otok, leži med Korziko in celino in je danes priljubljena zaradi čudovitih plaž in bujne zelene vegetacije.
Manca, ena od dveh stalnih prebivalcev otoka, živi in dela v hotelu Milena, edinem nastanitvenem objektu na otoku, skupaj s paznikom in desetimi obsojenci, ki delajo kot kuharji, vrtnarji, natakarji, čistilci plaž in pomivalci posode.
Hotel Milena je obdan z borovci, stropi so polni fresk, 11 sob je opremljenih z lesenim pohištvom in ima čudovit pogled na morje ter veliko teraso, na kateri gostom zvečer strežejo pijačo, restavracijo in bar.
Manca je bila gostja tega edinstvenega hotela, ki je odprt vse leto, le nekaj dni, ko jo je takratni vodja obvestil, da ima hotel finančne težave in da mu grozi zaprtje.
Če bi se to zgodilo, bi morali pripornike premestiti nazaj v zapor.
“Zdelo se mi je, da jim moram pomagati, sicer bi se vrnili za rešetke, v majhne celice, brez možnosti za nov začetek in učenje dela, ki bi jim pomagalo po izpustitvi,” pripoveduje Manca, ki je prej delala kot turistična agentka.
Manca, ki je odraščala v Toskani, se je odločila ostati in prevzeti vodenje hotela. Pravi, da je sprva delala brezplačno in s svojimi vodstvenimi sposobnostmi pomagala zagotoviti prihodnost hotela.
V le nekaj letih je Manci uspelo precej izboljšati razmere in hotel Milena je postal priljubljen kraj za poroke in rojstnodnevne zabave, kamor se zgrinjajo gostje, ki jih je deloma privabilo tudi nekonvencionalno hotelsko osebje.
Alcatraz Tirenskega morja
Pianosa leži v bližini Gorgone, še enega italijanskega otoka, kamor so po letu 1700 zapirali zločince in revolucionarje.
Do leta 1998, ko so zapor zaprli, je bil na otoku sedež zapora z najvišjo stopnjo varnosti. Njegovi redki prebivalci so se sčasoma odselili in Pianosa je bila dolga leta zapuščena.
Obiskovalci do nedavnega na otok niso smeli, tisti, ki ga hočejo obiskati, pa lahko pridejo le v okviru organiziranega izleta z ladjo, ki ga morajo rezervirati pri posebnih organizatorjih potovanj.
Za sprejem v program rehabilitacije v hotelu Milena morajo kandidati prestati vsaj tretjino zaporne kazni in opraviti vrsto strogih psiholoških in socialnih testov.
V zadnjih 12 letih se je Manca ukvarjala s približno sto storilci, ki so bili obsojeni različnih kaznivih dejanj, tudi umora.
Čeprav se zaveda, da so bili številni zaporniki obsojeni za veliko več kot le za male kraje, se je Manca na otoku vedno dobro počutila in ga ima za varen pristan.
Prav tako je prepričana, da je treba nekdanjim prestopnikom dati priložnost, da prispevajo k družbi, namesto da bi več časa preživeli za rešetkami.
“Verjamem v moč odrešitve in v to, da je treba tudi storilcem kaznivih dejanj dati drugo priložnost, da ne bi smeli gniti za rešetkami, ampak bi morali biti aktivno vključeni v rehabilitacijo,” pravi. “Rada vidim, da se z delom vračajo v življenje.”
Manca, znana kot “kraljica Pianose”, priznava, da njene prijatelje in bližnje skrbi, da je edina ženska ob skupini obsojencev.
“Ljudje so mi govorili, da sem nora, da sem se lotila takega dela,” pravi Manca, ki je tudi članica skupine Arnera. “Biti edina ženska, ki dela in živi zraven moških prestopnikov, ki niso bili obtoženi lahkih kaznivih dejanj. Toda nikoli me ni bilo strah in nisem bila zaskrbljena. Nikoli nisem niti pomislila na to. Z njimi se počutim varneje kot v mestu, kjer naokrog tekajo vsi tisti nori ljudje, saj nikoli ne veš, na koga boš naletel.”
Čeprav je vodenje skupine prestopnikov izziv, Manca pravi, da se po svojih najboljših močeh trudi postaviti jasne meje, da bi bil rehabilitacijski program učinkovit.
Pojasnjuje, da je njen odnos z osebjem vzajemno spoštovanje in da ji je uspelo vzpostaviti ravnovesje tako, da je ohranjala distanco in bila avtoriteta, a takšna, ki jih podpira.
Manca se vsak teden ob zori s trajektom odpravi na triurno pot do celinske Toskane. Po opravkih in urejanju birokratskih zadev se v Pianoso vrne ponoči.
Poudarja, da se v nasprotju z bližnjo Gorgono, na kateri se morajo obsojenci po službi vrniti v celice, obsojenci v Pianosi prosto gibljejo.
Visoka stopnja uspešnosti
Zaporniki za delo v hotelu prejemajo mesečno plačo, živijo pa v nekdanjih prostorih starega zapora, ki so jih preuredili v prijetne studie s telovadnico, televizijo, kuhinjo in zasebnimi sobami s kopalnicami.
Dobili so tudi mobilne telefone, da lahko ostanejo v stiku z družinami.
Italijanski zapori sicer veljajo za ene najbolj nehumanih in prenatrpanih v Evropi, saj je po poročilu Sveta Evrope iz leta 2020 v njih 120 zapornikov na vsakih 100 postelj, število samomorov v zaporih pa se je od leta 1960 povečalo za 300 odstotkov, 75 odstotkov je povratnikov, ki se vrnejo h kaznivim dejanjem.
Zato je Pianosa nedvomno veliko bolj privlačna alternativa za tiste, ki se približujejo koncu kazni.
Manca je ponosna na uspeh “modela Pianosa” in pojasnjuje, da se je delež tistih, ki so prestali kazen na otoku in se vrnili h kaznivim dejanjem, zmanjšal na 0,01 odstotka.
“Ob večerih lahko gredo na plažo in se kopajo,” pojasnjuje Manca.
“Držati pa se morajo urnika – zgodaj zjutraj morajo zapustiti svojo nastanitev in se vrniti ob določeni uri zvečer, še vedno so pod nadzorom, nad njimi bdi varnostnik.”
Če se lepo vedejo, lahko storilci preostanek kazni odslužijo z delom v hotelu. Nekateri so tu preživeli od pet do deset let.
Tisti, ki ne pokažejo pripravljenosti spremeniti se, tvegajo, da bodo morali preostanek kazni znova odsedeti v zaporu.
“Vsi so v zaporu odslužili vsaj tretjino kazni in opravili stroge psihološke in socialne teste, da bi ugotovili, da niso več nevarni in so primerni za program rehabilitacije ter da resnično obžalujejo to, kar so storili,” dodaja Manca.
“Vsak dan morajo pokazati pripravljenost za delo in pripravo na boljše življenje. Za spodrsljaje nimam tolerance.”
Manca prek družbenih omrežij rada ohranja stike s tistimi, ki so zapustili Pianoso in začeli novo življenje, pri čemer uporabljajo spretnosti, ki so se jih naučili na otoku.
Pojasnjuje, da so nekateri po delu v hotelu postali svetovalci za zapornike v drugih zaporih.
Manca je zelo ponosna na svojo vlogo v tem procesu. Pravi, da so tisti, ki so sprva dvomili o njeni odločitvi, da ostane v Pianosi, zdaj spremenili mnenje.
“Celo hčerka Yolanda, ki je bila kot otrok nekoliko skeptična do mojega dela, je začela ceniti otok in razumeti pomen tega, kar počnem. Zdaj mi pravi, da sem srečna oseba,” pove Manca.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!