Med ljudmi je trdno zakoreninjen mit, da ljudje uporabljamo le 10 ali celo samo 4 odstotke možganov. To je nesporno napačno, trdijo strokovnjaki.
Trditev, da ljudje uporabljamo le 10 odstotkov svojih možganov, naj bi izhajala iz zapisa ameriškega pisatelja Lowella Thomasa.
Thomas je leta 1936 v svojem uvodu v knjigo Dalea Carnegieja “Kako si pridobiti prijatelje in vplivati na ljudi” zapisal: “Profesor William James s Harvarda je govoril, da povprečen človek razvije le 10 odstotkov svojih latentnih mentalnih sposobnosti”, piše portal livescience.com. Ali je William James, avtor te izjave, ni dokazano, je pa trditev, da uporabljamo le desetino svojih možganov nesporno napačna, pravijo strokovnjaki.
Ena izmed razlag, zakaj je ta izjava napačna, je “učinkovitost in racionalnost narave”. Danes vemo, da možgani porabljajo največji delež kisika in energije v človekovem telesu: In skoraj neverjetno bi bilo, da bi narava ustvarila nekaj, kar bi bilo tako potratno in v svojem bistvu neučinkovito glede na vloženo energijo.
Narava namreč ničesar ne naredi “zastonj” ali “brez namena”. Izdelke, ki so energetsko potratni in neučinkoviti, slej kot prej “zavrže”. Bitje, ki bi uporabljalo samo 10 odstotkov svojih potencialov, v evoluciji ne bi preživelo, kajti slej ko prej bi se razvilo bitje, ki bi potenciale bolje izrabilo in na koncu prevladalo.
Vedno uporabljamo vse svoje možgane
“To je tako smešen mit,” pravi Julie Fratantoni, kognitivna nevroznanstvenica iz Univerze v Teksasu, piše Live Science. Kot pravi, za začetek sploh ni prepričana, ali se teh 10 odstotkov nanaša na volumen možganov ali na kaj drugega: “Ali je to 10 odstotkov presnove energije? Ali je to 10 odstotkov električne aktivnosti? Ali je to raven zasičenosti krvi s kisikom?” se sprašuje.
“Vedno uporabljamo vse svoje možgane,” pa je za Live Science povedala Erin Hecht, docentka za evolucijsko nevroznanost na univerzi Harvard in dodala, da je ta mit tako razširjen, da jo študentje vedno sprašujejo o njem. “Kadarkoli kdo ta mit omeni, rečem: Če uporabljate samo 10 odstotkov svojih možganov, ste verjetno priključeni na respirator,” je dejala Hecht. Možgani vedno delujejo stoodstotno, le da so v določenih primerih nekateri predeli bolj aktivni kot drugi.
Kot pravita znanstvenici, so možgani organizirani v “med seboj povezane regije”, od katerih je vsaka zadolžena za nek proces. Nobena posamezna regija nikoli ne deluje izolirano, vedno je povezana z drugimi, vendar pa so regije bolj aktivne, ko opravljajo nalogo v procesu, za katerega so zadolžene. To aktivnost lahko danes opazujemo z napravami, kot je MRI (Magnetna resonanca) ali PET (pozitronska tomografija), ki merijo spremembe krvnega pretoka v možganih oziroma presnove v celicah ob različnih nalogah ali stanju možganov.
Slike možganov, ki jih s tem dobimo, običajno kažejo osvetljene ali obarvane lise. In čeprav se zaradi tega zdi, kot da je aktiven samo del možganov, v resnici ni tako. Obarvani so le v tistem trenutku najbolj aktivni deli možganov. Preostali deli pa medtem ne mirujejo, so le manj aktivni. Nevroni in druge možganske celice namreč še naprej delujejo (dihajo, presnavljajo, izmenjujejo snovi in pline ter informacije s sosednjimi celicami, …), vendar za to porabljajo manj energije od celic, ki so “polno zaposlene”.
Novi izzivi zahtevajo več energije
Možgani namreč za aktivnosti, ki jih “dobro poznajo”, porabljajo manj energije, kot za tiste, ki zanje pomenijo “izziv”. Recimo – ko mirujemo, možgani le nadzorujejo delovanje telesa in za to uporabljajo minimalno količino energije.
Ko pa na primer začnemo brati članek na internetu, se aktivirajo predvsem predeli, ki nadzorujejo vid in govor. Če si poskušamo pri tem še nekaj zapomniti, se s povečano aktivnostjo odzovejo še predeli, ki sodelujejo pri spominu in tako naprej. Kadar počnemo nekaj, česar običajno ne, ali se učimo nečesa novega, se naši možgani fizično spremenijo. Možgansko tkivo, povezano z regijami, ki so vključene v novo aktivnost, se fizično poveča. Kot pravi Hecht, raziskovalci domnevajo, da je mogoče, da ta rast izvira iz nevronov, ki se razvejajo, da bi se povezali s sosednjimi nevroni, ali pa zaradi povečane vaskularizacije (ustvarjanja drobnih žilic), ki naj bi zagotovila večji dotok krvi oziroma kisika v te predele.
Sčasoma pa možgani, ko se neke veščine navadijo, postanejo bolj učinkoviti in zanjo potrebujejo manj energije. Na primer, ko se učimo branja ali pisanja, na začetku možgani v to veščino vložijo veliko energije, saj se je treba naučiti prepoznati črke, jih povezati v besede, te v smiselne stavke in tako naprej. Na začetku to predstavlja za nas in naše možgane napor, skozi čas, ko večkrat beremo in pišemo in spretnost branja in pisanja osvojimo, to počnemo brez težav – vsaj večinoma.
“Bolj ko postanete spretni v tistem, kar se učite, manj vaših možganov je polno aktivnih,” je povedala Hecht. Kar pa seveda spet ne pomeni, da so na koncu, ko stvari obvladate, neaktivni. Le manj energije porabijo.
Ne delež možganov, njihov potencial je važnejši
“Bolje kot razmišljati o tem, kolikšen delež možganov uporabljamo, bi bilo razmišljati o tem, če sploh vemo, kakšne so naše zmogljivosti,” pravi Fratantoni. “En način, da bi to ugotovili, bi bilo merjenje neke mentalne energije ali zavestnega napora, ki ga porabimo za dokončanje naloge,” je dejala. Vendar pa te obstoja te energije ni mogoče znanstveno potrditi in zato bi bile ocene precej subjektivne, dodaja. S tem se strinja tudi Hecht, ki pravi, da je odgovor na vprašanje lastne možganske zmogljivosti le vadba.
Je pa ideja o uporabi le desetih odstotkov možganov tudi nepomembna, pravi Hecht. Nekateri ljudje lahko po težki poškodbi možganov ali možganski kapi ponovno okrepijo svoje sposobnosti, Funkcijo nadzora, ki jo je opravljala poškodovana regija, lahko prevzame drug del možganov. “Naš um je neverjetno plastičen. Tudi če je del možganov poškodovan ali odstranjen, lahko um najde način, da deluje s polno zmogljivostjo,” še pravi Hecht.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in X.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
