Nova mojstrovina, ki je oblikovno tako samosvoja, da je na robu sprejemljivosti, se – kako zgovorno – imenuje Utopia. In tako utopična je tudi cena – 2,15 milijona.
Če vam smer razvoja avtomobilske industrije ni všeč in še vedno občudujete velike atmosferske motorje, prezirate svetleče zaslone in pretirano digitalizacijo ter prisegate na kombinacijo desna roka-leva noga, potem imate seveda vedno manj možnosti, da se vrnete v preteklost in najdete avtomobil zase. Toda če vaš tekoči račun nima prav resnih omejitev, seveda še vedno obstaja nekaj izjem, ki vam lahko potešijo dušo.
Dirkaška tehnologija pod ekskluzivno obliko zunanjosti
Pagani je znamka, ki jo je šele leta 1992 ustanovil Horacio Pagani, inženir iz Argentine, ki je svojo spretnost, predvsem pri delu s kompozitnimi materiali, pilil pri Lamboghiniju. Želel je nekaj posebnega, in to mu je na svoj način tudi uspelo. Zonda je bil prvi model, kjer je dokazal svoj perfekcionizem in zaljubljenost v podrobnosti, ki gre na trenutke celo tako daleč, da meji na – kič. Zondo je nasledila Huayra z izjemnimi tehnološkimi poslasticami, kot na primer aktivno aerodinamiko. In zdaj je na vrsti – Utopia. Superšportnik, ki ne želi biti poseben ali retro. Želi bit – brezčasen. Oblika je seveda subjektivna, toda tehnika in tehnologija sta tisti, ki prepričata o nefiltriranosti vozniških užitkov.
Superšportni dvosed z vozniškim monokokom iz kombinacije čvrstega karbona in titana še vedno poganja Marcedes-AMG-jev V12 pogonski agregat, ki ga v Affalterbachu izdelujejo posebej za Paganija. Zdaj so mu, prvič, dodali še dve turbini, ki dvigneta moč na zavidljivih 864 konjev in kar 110 njutonmetrov navora, pogonska moč je seveda speljana na zadnji kolesni par, in to prek sedemstopenjskega ročnega menjalnika z odprto kuliso (je pa posebno zahtevnim kupcem menda na voljo tudi dirkaški sekvenčni menjalnik), ki ga je prispeval britanski specialist Xtrac.
Samosvoja notranjost, polna filigranskih podrobnosti
Notranjost je čisto zares samosvoja, čeravno v tem modelu morda ne tako ekstravagantna. Še vedno pa gre za klasične, torej analogne merilnike v loščeni kovini in obdane z usnjem in kompozitnimi materiali (z enim samim zaslončkom sredi instumentarija). In loščena odprta kulisa ročnega menjalnika je še vedno magnet za poglede in zaščitni znak znamke Pagani.
Ne, o zmogljivostih pri Paganiju še ne govorijo, seveda pa kupci – in teh je dovolj – že vedo. No, tudi če bi zbrali potrebno vsotico za nakup, je že prepozno. Vseh 99 je prodanih in pri Paganiju ekskluzivnost jemljejo zelo resno. Zagotovo pa je v načrtu še nekaj posebnih izvedenk, kot je to pri Paganiju običaj. A so vse te različice v nekaj kosih še bolj cenovno zasoljene.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
