Po prvi svetovni vojni je želelo Društvo narodov reformirati gregorijanski koledar in ga zamenjati s 13-mesečnim koledarjem. Vsak mesec bi imel točno štiri tedne, točno 28 dni, in bi se vsakič začel na nedeljo in končal na soboto. Zakaj reformatorjem torej ni uspelo?
Poskusi reforme koledarja niso nič novega: skozi zgodovino so različni misleci poskušali oblikovati alternativne ureditve za naš čas. Leta 45 pr. n. št. je denimo Julij Cezar okornemu in zapletenemu rimskemu koledarju, ki je temeljil na luninih fazah, dodal prestopne dneve – en dodaten dan vsaka štiri leta. Ta nova različica, julijanski koledar, je temeljila na astroloških izračunih, ki kažejo, da je leto trajalo 365 dni in eno četrtino dneva.
Nato je približno 1.500 let kasneje ta koledar zamenjal papež Gregor XIII. in uvedel gregorijanski sistem, na katerega se zanašamo danes. Toda čeprav je svet skozi stoletja postopoma sprejemal ta novi koledar, je v sredini 19. stoletja na plan prišla nova ideja.
Zamisel o 13-mesečnem koledarju se je leta 1849 prva porodila francoskemu filozofu, matematiku in pisatelju Augustu Comtu. To je vključevalo razporeditev koledarja na 354 dni v letu, ki sta vključevala dva “prazna” dneva. Vsak mesec je dobil 28 dni, kar je omogočilo, da so bili organizirani v štiri natančne tedne. Ta t. i. “pozitivistični” koledar pa ni bil zelo priljubljen. Razlog je bil predvsem, da je Comte dneve v letu napolnil z imeni različnih uglednih zgodovinskih osebnosti, zaradi česar ni bil pretirano privlačen.
A zanimanje za to ureditev vendarle ni izginilo, piše IFLScience. V zgodnjem 20. stoletju je Anglež Moses B. Cotsworth revidiral 13-mesečni koledar ter ga osvobodil njegovih okornih in zmedenih imen.
Ta novi načrt je bil sprejet z večjim navdušenjem, zlasti v ZDA, vendar je imel še vedno svoje kritike. Nato je Društvo narodov leta 1923 sestavilo poseben preiskovalni odbor o reformi koledarja, ki je 13-mesečni sistem vzel resno.
Komisija je želela najti standardiziran sistem in urejenost 13-mesečnega koledarja se ji je zato zdela precej privlačna. Ta načrt je poimenovala mednarodni fiksni koledar. Ta ureditev bi pomenila, da se vsak mesec začne v nedeljo in konča v soboto. Tako bi bilo veliko lažje ugotoviti, kateri dan je določen datum.
Upali so, da bo ta novi posvetni koledar združil ljudi, a je bil tudi ta poskus neuspešen.
Med bolj odpornimi kritiki so bili številni člani mednarodne judovske skupnosti, ki so se bali, da bodo “prazni” dnevi, ki spremljajo novi načrt, padli na soboto oziroma judovski sabat. V praksi je obstajala tudi bojazen, da se bo treba ponovno pogajati o kakršnikoli obliki mesečne ali četrtletne obrestne mere in vseh pogodbah, ki temeljijo na gregorijanskem koledarju. Poleg tega bi dejstvo, da 13 ni mogoče deliti brez ulomkov, povzročilo vrsto težav.
Na koncu je prizadevanje za 13-mesečni koledar sčasoma izgubilo moč v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
