Pri založbi Mladinska knjiga je izšla knjiga Živi ogenj gledališča, v katerem je prvakinja ljubljanske Drame, Saša Pavček, zbrala spomine o gledališču kot živem stiku z občinstvom. Igralka sicer pravi, da bi njeno delo lahko poimenovali avtobiografija, po drugi strani pa tudi ne, saj je v njej zbrala tudi portrete nekaterih gledališčnikov, ki jih je srečevala na odru in v zakulisju, ter razmišljanja, ki nimajo neposredne zveze z njenim življenjem, kot so razmišljanja o disleksiji, študiju in poučevanju na Akademiji.
Svoje zapise je v knjigo sestavila v času epidemije, ko so se predstave prenašale prek spleta, zato je njen prvi del podnaslovila Gledališče v zastalem času. Kot je pojasnila, so jo v tistem obdobju preplavljala številna vprašanja, tudi strahovi, denimo o eksistenci, zatem pa se je telesno počutila celo bolje kot prej, ko je bila vpeta v “neusmiljeno jekleno kolesje”.
”V gledališču je to neusmiljeno kolesje, dopoldanske, popoldanske vaje, predstave, treningi za kondicijo, kar naprej je eno neusmiljeno jekleno kolesje. In ko si v tem kolesju, niti nimaš možnosti, da bi vdihnil, niti, da bi se zavedal, kdo si, kaj si, kaj želiš, kaj hočeš. Spoznala sem, da je 40 let mojega življenja, morda celo več, minilo v tem jeklenem kolesju. In koroni sem hvaležna, da je ustavila ta perpetum mobile, ki pa deluje na živo energijo ljudi, zlasti ustvarjalcev v gledališču. In ko se je to ustavilo, sem obstala v neki tišini, ki mi je bila na začetku grozljiva, saj sem se vedno bala, da ne bom imela dela, da ne bom stopila na oder, strah sem imela, da sem nezaželena, da bom kar umrla … No, na srečo sem se tega v koroni otresla, videla sem, da nisem umrla, da sem se celo bolje počutila,” je povedala Saša Pavček.
Prvi stik z gledališčem
”Ko sem bila stara štiri leta, me je mama peljala v Lutkovno gledališče, ki je bilo včasih tam, kjer je zdaj cerkev Sv. Jakoba, pod Ljubljanskim gradom. Gledališče je bilo čisto majhno, še zame, ki sem bila drobna, majhna. In tam je bila Zvezdica Zaspanka, tista prekrasna lutka Mare Kraljeve, ki sem jo pozneje v življenju tudi srečala in zelo občudovala. In potem je Ceferin rekel – Imam kamen namesto srca. Tega sem se grozno prestrašila in se v svoji otroški glavi spraševala, kaj lahko naredim, da mu pomagam, da bi imel pravo srce, da bi to srce utripalo. Mislim, da sem na neki simbolni ravni ta napotek ponotranjila. Tudi pozneje, ko sem kot otrok hodila v Mladinsko gledališče, kjer je bil moj oče nekaj let umetniški vodja, je name gledališče naredilo zelo velik vtis. Zlasti zato, ker so bila ta ekstremna čustva dovoljena, zaželena, ta hipersenzibilnost je bila občudovana. Jok, kričanje, skakanje, norenje, vse to, kar je bilo doma in v vrtcu nezaželeno, so v gledališču nagrajevali z aplavzom. Občudovala sem te igralce in nekatere tudi v tej knjigi opisujem,” se spominja svojega prvega stika z gledališčem Pavčkova, ki je spominom v knjigi dodala eseje o umetniški besedi, dramatiki, poeziji, komediji in tragediji ter v drugem delu portrete 16 gledališčnikov, kot so Polde Bibič, Duša Počkaj, Štefka Drolc, Ivanka Mežan, Boris Cavazza, Jernej Šugman in Dušan Jovanović. Kot so zapisali pri založbi, je njena knjiga hvalnica gledališki umetnosti in energiji, ki se pretaka med igralci in občinstvom.
O materinstvu
”Mene je materinstvo oplemenitilo, odvrglo navlako nepotrebnega zapravljanja časa in energije za stvari, ki niso bile bistvene. Hvaležna sem, da sem mama. Materinstvo me je utrdilo in prizemljilo. Hitro me je postavilo v odgovorno zrelost. Postala sem bolj stvarna, učinkovitejša in tudi skromnejša. Prenehala sem pretirano idealizirati in poveličevati poklic. Ni se več vse sukalo okoli teatra, lovila sem ravnotežje med bistvenim v teatru in bistvenim doma,” je zapisala v svoji knjigi Živi ogenj gledališč Saša Pavček.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
#related-news_1
