Ljubezen, ki je spremenila zgodovino in se končala v senci tragedije

Zgodba o Wallis Simpson, vojvodinji Windsorski, je ena najbolj znanih ljubezenskih in političnih dram 20. stoletja. Vendar se je za bliščem, škandali in zgodovinsko abdikacijo skrival tudi žalosten konec.

Glamurozna ameriška ločenka Wallis Simpson se je vpisala v zgodovino, ko se je britanski kralj Edvard VIII. decembra 1936 odločil zapustiti prestol, zato da bi se lahko z njo poročil. Njegova odločitev je v Veliki Britaniji sprožila ustavno krizo in trajno omajala odnose znotraj ene najbolj znanih kraljevih družin na svetu.

Takratna vlada premierja Združenega kraljestva Stanleyja Baldwina mu je jasno dala vedeti, da ne more ostati kralj in se hkrati poročiti z Američanko in dvakrat ločeno žensko. Kralj Edvard VIII. je izbral ljubezen.

Njegov mlajši brat in oče pokojne kraljice Elizabete II. je nato postal kralj Jurij VI., Wallis pa je v očeh številnih članov družine, zlasti kraljice matere, ostala oseba, ki je "razbila družino". Odnosi so se dodatno zaostrili tudi zaradi osebnih žalitev, kot je vzdevek Cookie, s katerim je Wallis naslavljala svojo svakinjo, pozneje kraljico soprogo Elizabeto.

Čeprav sta vojvoda in vojvodinja Windsorska po abdikaciji živela sanjsko življenje, polno razkošnih potovanj, izbrane družbe in glamuroznih zabav po Franciji in ZDA, je bil njun odnos intenziven in skoraj obsesiven, piše Dnevnik.hr.

Njuna zasebna tajnica Johanna Schutz je pozneje pripovedovala, da je princ Edvard vsak dan čakal Wallis na vrhu stopnic, da bi jo pospremil iz hiše in jo nato ob vrnitvi domov pričakal. "Včasih je namigovala, da se počuti "ujeto" v njegovi ljubezni, vendar sta si ostala zvesta 35 let," se je spominjala.

Po smrti soproga se je dom spremenil v zapor

Ko je vojvoda Windsorski umrl leta 1972 v starosti 77 let, je bila Wallis strta. "Vojvode nisem mogla nadomestiti, lahko pa sem podpirala vojvodinjo, in to mi je bilo v zadovoljstvo," je povedala Schutz, ki je postala njena največja opora. Po soprogovi smrti je življenje Američanke začelo hitro toniti.

Vojvoda je živel nad svojimi zmožnostmi, njegov glavni vir prihodkov pa je bila kraljeva renta, za katero je trdil, da je prenizka. Po njegovi smrti je bila Wallis prisiljena zmanjšati razkošje, na katero je bila vajena. Čeprav ji je Francija omogočila bivanje v pariški rezidenci pod ugodnimi najemnimi pogoji, se je dom, ki naj bi bil njeno zatočišče, postopoma spremenil v zapor.

V tem obdobju je v njeno življenje vstopila francoska odvetnica Suzanne Blum. Kar se je začelo kot poslovno razmerje, se je po pričevanjih kmalu spremenilo v odnos popolnega nadzora in manipulacije. Kraljevi biograf Hugo Vickers jo je po pisanju Dnevnik.hr opisal kot "sotonsko figuro, ki je pod krinko dobrih namenov prikrivala svojo notranjo zlobo".

Blum je postopoma umaknila vse ljudi iz Wallisine bližine. Najprej je odpustila njenega angleškega odvetnika, nato osebje, zatem pa je z različnimi pojasnili, da je vojvodinja preveč izčrpana za obiske, od nje oddaljila še prijatelje. Zdravstveno stanje vojvodinje Windsorske se je prav tako naglo slabšalo. Diagnosticirali so ji aterosklerozo, ki je povzročala zmedenost in izgubo spomina. Tako je pogosto verjela, da je njen soprog še vedno živ.

Izginjanje premoženja in resne obtožbe

V nekem trenutku je padla s postelje in več mesecev ni prejela ustreznega zdravljenja. Šele pozneje so ugotovili, da si je zlomila kolk. Medtem ko je bila v bolnišnici, je Blum Wallis prepričala, da ji njen odvetnik skuša ukrasti denar, in kmalu zatem je postala njena edina pravna zastopnica.

Po pričevanju Johanne Schutz je Blum vojvodinji odkrito grozila. "Govorila ji je, da jo bo francoska vlada izselila iz hiše, če vsega ne zapusti Inštitutu Louis Pasteur. Bila je naravnost zastrašujoča," je dejala.

Kmalu zatem so začele izginjati njene osebne stvari, kot so nakit, ure in umetnine. Del so razdelili med znance, del pa je končal pri Blum. Vse to je bilo v nasprotju z oporoko pokojnega vojvode, ki je želel, da se premoženje vrne kraljevi družini.

Schutz je izrekla tudi resne obtožbe. Tako je trdila, da so medicinske sestre, ki jih je najela Blum, Wallis omamljale, zaradi česar je bila povsem neprištevna, medtem ko so njeno premoženje razprodajali. Ko Wallis ni več prepoznavala ljudi, je Schutz leta 1978 sprejela težko odločitev in odšla.

Z leti je postalo še slabše

Razmere so se z leti še slabšale. Ljubljene pse so ji odvzeli, domnevno zaradi strahu pred okužbo. Frizerske storitve so ukinili, razkošno kozmetiko je nadomestila cenena, življenjski pogoji pa so se vse bolj slabšali. Nočna medicinska sestra Elvire Gozin je pozneje izjavila: "Umrla je v bedi … bila je ujetnica v lastnem domu".

Wallis je pogosto prosila, naj umre, in govorila, da želi, da jo "Bog vzame". Umrla je aprila leta 1986 v starosti 89 let. "Njena zadnja leta niso bila pravo življenje. Vesela sem, da je umrla. Želela bi si, da bi umrla prej," je dejala njena prijateljica Lady Diana Mosley.

Po smrti so njeno premoženje prodali na dražbi za 36 milijonov evrov, denar pa je pripadel Inštitutu Pasteur, v nasprotju z željami njenega soproga. Pogreb v kapeli svetega Jurija je bil kratek in brez večjega kraljevskega sijaja.

Na krsti je bil le en venec, ki ga je poslala kraljica, po besedah pokojne princese Diane pa je bil to edini trenutek, ko je kraljico videla jokati, še piše Dnevnik.hr.