Vsakomur se lahko zgodi - nenadoma vas preplavijo skrbi, ki jih je včasih tudi zelo težko pojasniti.
Morda so to skrbi, da bi se ljubljeni osebi kaj zgodilo. Da bomo koga prizadeli. Ali da smo naredili napako … Skrbi se nakopičijo in včasih lahko postane neznosno. Susie Moore, življenjska trenerka in kolumnistka, nam svetuje, da si takrat postavimo tri vprašanja, ki lahko pomagajo, da se umirimo. Kot je zapisala, ne gre za popolno rešitev – vendar pa nam bo v trenutkih skrbi to vrtanje po sebi morda malce pomagalo.
Opomba: sledeči napotki veljajo za tiste s hipnimi skrbmi, in ne za ljudi z dejanskimi motnjami anksioznosti. Če trpite za slednjimi motnjami, se posvetujte s strokovnjakom.
1. vprašanje
Ali gre za realno skrb?
V življenju res prihaja do nesreč. Večinoma pa nas skrbi zaradi situacij, pri katerih ni veliko možnosti, da bi šlo kaj narobe. Zakaj nas torej skrbi? Koliko možnosti je, da se res kaj zgodi? Za hipec resnično razmislite o tem in naj vas praktična narava vprašanja pomaga prizemljiti.
Zaradi našega uma, ki vse potencira, se nam zdijo običajne situacije veliko hujše, kot v resnici so.
2. vprašanje
Sem se dovolj pripravil/a?
Precej stvari v življenju lahko nadzorujemo. Če se odpravite na vožnjo s kolesom, si nadenite čelado. Preverite, ali požarni alarm res deluje. Poskrbite za veljavno zavarovanje. Pojdite na redni zdravniški pregled. Kaj še lahko storite, da se boste počutili bolj pripravljene? Morda zveni zlovešče, a pripravljena oporoka in ostala papirologija, karkoli pač lahko nadzorujemo, nas lahko pomiri in počutimo se olajšani.
Med načrtovanjem in skrbmi je velika razlika – načrtovanje nam vzbuja občutek moči, miru in jasnosti v glavi. Na katerem področju svojega življenja lahko stres nadomestimo z organizacijo?
3. vprašanje
Je samo moj um v najvišji prestavi?
To se lahko zgodi sredi dneva ali sredi noči, ko nam naš nemirni um ne da spati.
Divjajoče misli lahko prekinete z globokimi vdihi ali pa se lotite spalne meditacije na YouTubu. Opomnite se, da bo ta (grozljivi nočni) strah zjutraj popolnoma izginil.
Še bolj pomembno pa je razumevanje in ozaveščanje, da se moramo bati strahu samega.
Ko se bo v vas naslednjič prebudila panika, se torej vprašajte:
“Me to res ogroža? Sem naredil/a vse, da bom varen/a? Mi morda samo švigajo misli, kar bo minilo (kot se po navadi zgodi)? Če to drži, zadihajte. Pri svojem strahu izkoristite to, kar je uporabno, in ukrepajte. Nadzorujte tisto, kar lahko. In zapomnite si, da zaradi skrbi življenje ne bo nič bolj predvidljivo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!